Zadeva T-504/18
XG
proti
Evropski komisiji
Sodba Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 19. decembra 2019
„Zaposleni v zasebni družbi, ki v instituciji opravlja storitve informatike – Zavrnitev odobritve dostopa do prostorov Komisije – Pristojnost avtorja akta“
Ničnostna tožba – Tožba, ki se domnevno nanaša na pogodbeni spor – Tožba, ki se nanaša na dopis institucije in ki ga je mogoče ločiti od pogodbenih razmerij med to institucijo in tožečo stranko – Dopustnost
(člena 263 in 288 PDEU)
(Glej točke od 54 do 56 in od 60 do 66.)
Institucije Evropske unije – Izvajanje pristojnosti – Delegacije – Pogoji – Odločba, ki ne izhaja od pristojnega organa ali organa, ki je prejel poimensko pooblastilo – Nepristojnost avtorja izpodbijane odločbe – Razglasitev ničnosti odločbe
(Glej točke od 80 do 84, od 87 do 91, 93, 94 in 96.)
Povzetek
Splošno sodišče je v sodbi XG/Komisija (T-504/18), izdani 19. decembra 2019, razglasilo ničnost odločbe Komisije o ohranitvi zavrnitve dostopa tožeče stranke do njenih prostorov zaradi nepristojnosti avtorja te odločbe.
Nacionalni varnostni organ (NVA) je tožeči stranki, zaposlenemu v družbi, ki je z Evropsko unijo sklenila okvirno pogodbo, katere predmet je bilo zagotavljanje informacijskih storitev za Komisijo, izdal negativno mnenje o varnosti. Na podlagi zgoraj navedene okvirne pogodbe je bila pravica do dostopa oseb, zaposlenih v njenih prostorih, pogojena s tem, da belgijski organi izdajo pozitivno mnenje o varnosti.
Tožeča stranka se je zoper negativno mnenje o varnosti pritožila pri pristojnem belgijskem pritožbenem organu, ki je menil, da negativno mnenje o varnosti nima pravne podlage in da zato ni pristojen za odločanje o utemeljenosti tega mnenja.
Po posredovanju odločbe pritožbenega organa je Komisija z dopisom z dne 3. julija 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) delodajalca tožeče stranke obvestila, da je bila prepoved dostopa do prostorov Komisije za tožečo stranko ohranjena na podlagi člena 3 Sklepa 2015/443 ( 1 ), ker pritožbeni organ ni odpravil negativnega mnenja NVA. Ta dopis je podpisal vodja oddelka „Varnost informacij“ na Direktoratu za varnost Generalnega direktorata Komisije za človeške vire in varnost. Tožeča stranka je vložila tožbo za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe.
V zvezi z vprašanjem, ali je mogoče izpodbijano odločbo ločiti od pogodbenega okvira, v katerem je sprejeta, je Splošno sodišče presodilo, da je ta odločba akt, ki ga je mogoče ločiti od okvirne pogodbe in je lahko predmet tožbe na podlagi člena 263 PDEU. Na eni strani je namreč Komisija izpodbijano odločbo sprejela na podlagi Sklepa 2015/443, ki tej instituciji podeljuje lastne pristojnosti, katerih namen je med drugim zagotoviti varnost v njenih prostorih. Na drugi strani izpodbijana odločba s tem, da ohranja prepoved dostopa tožeče stranke do prostorov Komisije, enostransko in neodvisno od pogodbenega okvira ustvarja zavezujoče pravne učinke na položaj tretje osebe, tako da pomeni oblastveni akt.
Splošno sodišče je v zvezi s tožbenim razlogom, ki se nanaša na nepristojnost avtorja izpodbijane odločbe, razsodilo, da oseba, ki je podpisala izpodbijano odločbo, ni bila pooblaščena za njeno sprejetje v skladu z zahtevami Sklepa 2015/443. Iz navedenega sklepa je namreč razvidno, da mora imeti uradnik Komisije za sprejetje odločbe o prepovedi dostopa, kot je izpodbijana odločba, pisno poimensko pooblastilo, ki ga podeli generalni direktor za človeške vire in varnost.
Poleg tega je Splošno sodišče pri preučitvi vprašanja, ali oseba podpisnica izpodbijane odločbe ni dobila pooblastila za podpis, opozorilo, da pri pooblastilu za zastopanje pooblastitelj ne prenese svoje pristojnosti na pooblaščenca, ki je pooblaščen zgolj za to, da v imenu in za račun pooblastitelja pripravlja in podpisuje instrumentum odločb, katerih vsebino določi pooblastitelj. Poleg tega se mora pooblastilo za zastopanje nanašati na jasno opredeljene ukrepe za vodenje in upravljanje.
V obravnavanem primeru je Splošno sodišče ugotovilo, prvič, da pristojnosti, navedene v dokumentu, ki ga je predložila Komisija in ki vsebujejo opis funkcije, ki jo opravlja oseba podpisnica izpodbijane odločbe, ne vključujejo nujno pristojnosti za izdajanje prepovedi dostopa do prostorov Komisije. Na drugem mestu, Splošno sodišče je ugotovilo, da ta dokument ni podpisan in da opis pristojnosti osebe podpisnice izpodbijane odločbe v tem dokumentu zaradi svoje splošnosti ne izpolnjuje zahteve glede jasnosti, ki velja za opredelitev ukrepov, ki so predmet pooblastila za zastopanje. Na tretjem mestu, tako pooblastilo za zastopanje naj ne bi bilo združljivo s Sklepom 2015/443, ki za sprejetje ukrepa prepovedi dostopa zahteva izrecno poimensko pooblastilo, ki ga podeli direktor Generalnega direktorata za človeške vire in varnost. V teh okoliščinah je Splošno sodišče menilo, da oseba, ki je podpisala izpodbijano odločbo, ni bila pristojna za njeno sprejetje.
Nazadnje, Splošno sodišče je – po tem, ko je spomnilo na svojo sodno prakso, v skladu s katero, če spor poteka med institucijo in njenimi zaposlenimi ter gre za poseg v jamstva, ki so tem zaposlenim priznana na podlagi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije ali na podlagi pravila dobrega upravljanja, nepristojnost avtorja izpodbijanega akta ne povzroči nujno razglasitve ničnosti tega akta, če tožeča stranka ni dokazala, da je bilo kršeno njeno jamstvo – ocenilo, da uporabe te sodne prakse ni mogoče razširiti na odnose med Komisijo in tretjimi osebami, zlasti zato, ker te osebe, ki so zunaj uprave, niso upravičene do jamstev, ki so podeljena uradnikom Unije na podlagi Kadrovskih predpisov.
( 1 ) Sklep Komisije (EU, Euratom) 2015/443 z dne 13. marca 2015 o varnosti v Komisiji (UL 2015, L 72, str. 41). Člen 3 vsebuje določbe in načela, ki jih mora Komisija spoštovati pri izvajanju Sklepa.