Zadeva T‑292/18

Portugalska republika

proti

Evropski komisiji

Sodba Splošnega sodišča (peti senat) z dne 30. januarja 2020

„EKJS in EKSRP – Odhodki, izključeni iz financiranja – Odhodki Portugalske – Člena 32 in 33 Uredbe (ES) št. 1290/2005 – Člen 54 Uredbe (EU) št. 1306/2013 – Pojem nacionalnega sodnega organa“

  1. Kmetijstvo – Skupna kmetijska politika – Financiranje s strani EKJS in EKSRP – Potrditev obračunov – Zneski, ki se izterjajo od države članice – Nevračilo zneskov, dolgovanih zaradi nepravilnosti ali malomarnosti, s strani države članice v določenem roku – Različni roki glede na to, ali je izterjava predmet postopka pred nacionalnimi sodišči ali ne – Pojem nacionalnega sodišča – Izterjava s strani upravne službe z davčno izvršbo – Služba, ki opravlja samo upravne naloge in ne izpolnjuje zahteve po neodvisnosti – Izključitev

    (člen 267 PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1306/2013, člen 54(2); Uredba Sveta št. 1290/2005, člena 32(5) in 33(8))

    (Glej točke od 33 do 37, od 47 do 49, 55 in 56.)

  2. Kmetijstvo – Skupna kmetijska politika – Financiranje s strani EKJS in EKSRP – Potrditev obračunov – Načela – Dolžnost skrbnega ravnanja držav članic

    (člen 4(3) PEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1306/2013, člen 58(1); Uredba Sveta št. 1290/2005, člen 9(1)(a))

    (Glej točke od 59 do 67)

Povzetek

Splošno sodišče je v sodbi Portugalska/Komisija z dne 30. januarja 2020 (T‑292/18), zavrnilo tožbo za razglasitev delne ničnosti, ki jo je Portugalska republika vložila zoper Izvedbeni sklep Evropske komisije ( 1 ) v delu, v katerem so bili iz financiranja Evropske unije izključeni nekateri odhodki te države članice iz naslova Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) ali Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) v znesku 1.052.101,05 EUR.

Člen 32(5) Uredbe št. 1290/2005 ( 2 ) določa, da če do izterjave zneskov, ki so bili zaradi nepravilnosti ali malomarnosti izplačani neupravičeno, ni prišlo v štirih letih po datumu prve upravne ali sodne ugotovitve ali v osmih letih, če je izterjava v postopku pred nacionalnimi sodnimi organi, zadevna država članica krije 50 % posledice finančnih posledic zaradi neizvršene izterjave, ostalih 50 % pa je kritih iz proračuna Unije (pravilo o razdelitvi finančne odgovornosti za neizterjavo, imenovano „pravilo 50/50“).

Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi Komisije, da so portugalski organi v okviru svoje naloge preverjanja nacionalnih postopkov izterjave neupravičenih plačil zaradi nepravilnosti napačno razvrstili nekatere odhodke, ki so nastali iz naslova EKJS ali EKSRP in ki jih je bilo treba izterjati. Komisija je menila, da so bili dolgovi portugalskemu plačilnemu organu, katerih izterjavo so portugalski davčni organi začeli z izvršilnim postopkom, nepravilno razvrščeni kot dolgovi, katerih izterjava je „v postopku pred nacionalnimi sodnimi organi“ v smislu zgoraj navedene določbe. Po njenem mnenju je bilo treba torej pravilo 50/50 za te dolgove uporabiti že v primeru neizterjave po štirih letih, in ne šele po osmih letih, kot so trdili portugalski organi.

Ker se Portugalska republika s to razlago ni strinjala, je predlagala razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, pri čemer je trdila, da se prisilna izterjava zneskov, dolgovanih v okviru upravnih razmerij, na Portugalskem izvaja s postopkom davčne izvršbe, ki bi ga bilo treba šteti za sodnega. Po mnenju te države članice bi bilo torej treba pravilo 50/50 uporabiti le, če po osmih letih ni prišlo do izterjave.

Portugalska republika je v utemeljitev tožbe za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa navedla en sam tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev členov 32 in 33 Uredbe št. 1290/2005 ter člena 54 Uredbe št. 1306/2013, ker naj bi Komisija napačno štela, da dolgovi portugalskemu plačilnemu organu, katerih izterjava je bila predmet izvršilnega postopka s strani davčnih organov, niso dolgovi, katerih izterjava je bila predmet postopka pred nacionalnimi sodnimi organi v smislu navedenih členov.

Splošno sodišče je za zavrnitev tožbe najprej opozorilo, da pojem „nacionalni sodni organ“, ki je odločilen za določitev področja uporabe pravila 50/50, ne sme biti prepuščen presoji vsake države članice in da zahteva v celotni Uniji avtonomno in enotno razlago, ki jo je treba poiskati ob upoštevanju okvira določb, v katere je umeščen, in cilja uredb št. 1290/2005 in št. 1306/2013.

Splošno sodišče se je pri razlagi pojma „nacionalni sodni organ“ iz zgoraj navedenih členov sklicevalo na merila, ki jih je Sodišče določilo za presojo, ali je predložitveni organ „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU.

Splošno sodišče je po preučitvi značilnosti pristojne službe portugalske davčne uprave glede na ta merila menilo, da take službe ni mogoče opredeliti kot „nacionalni sodni organ“. Ne opravlja namreč sodne funkcije, ampak le upravne naloge, poleg tega pa ni njegova naloga niti reševati spora niti nadzirati zakonitosti potrdila o dolgu, ki ga je izdala portugalska plačilna agencija. Taka služba poleg tega ne izpolnjuje zahteve po neodvisnosti.

Splošno sodišče je iz tega sklepalo, da v nasprotju s tem, kar trdi portugalska vlada, postopka davčne izvršbe, ki poteka pred pristojno službo davčne uprave, ni mogoče opredeliti kot izterjavo pred „nacionalnimi sodnimi organi“ v smislu zgoraj navedenih členov uredb št. 1290/2005 in št. 1306/2013, vsaj brez posredovanja upravnih in davčnih sodišč.

Zato bi morala Portugalska republika pred pristojno službo davčne uprave končati postopek davčne izvršbe v prekluzivnem roku štirih let iz zgoraj navedenih določb. Splošno sodišče je torej ugotovilo, da je Komisija lahko upravičeno izključila nekatere odhodke iz financiranja Unije, ker so bili že več kot štiri leta v postopku davčne izvršbe pred pristojno službo davčne uprave.

( 1 ) Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2018/304 z dne 27. februarja 2018 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) iz financiranja Evropske unije (UL 2018, L 59, str. 3).

( 2 ) Uredba Sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 o financiranju skupne kmetijske politike (UL 2005, L 209, str. 1).