1

Zaradi političnega dogajanja v Tuniziji decembra 2010 in januarja 2011 je Svet Evropske Unije 31. januarja 2011 na podlagi člena 29 PEU sprejel Sklep 2011/72/SZVP o omejevalnih ukrepih proti nekaterim osebam in subjektom ob upoštevanju razmer v Tuniziji (UL 2011, L 28, str. 62).

2

V uvodnih izjavah 1 in 2 Sklepa 2011/72 je navedeno:

3

Člen 1(1) Sklepa 2011/72 določa:

„Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v lasti, s katerimi razpolagajo ali jih nadzorujejo osebe, ki so odgovorne za nezakonito prisvojitev državnih sredstev Tunizije in z njimi povezane fizične in pravne osebe ali subjekti, navedeni v Prilogi.“

4

Člen 2 Sklepa 2011/72 določa:

„1.   Svet na predlog države članice ali visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko določi ali spremeni seznam iz Priloge.

2.   Svet o svoji odločitvi in njeni utemeljitvi obvesti zadevno osebo ali subjekt bodisi neposredno, če je naslov znan, bodisi z objavo uradnega obvestila in s tem navedeni osebi ali subjektu da možnost, da predloži pripombe.

3.   V primeru predložitve pripomb ali novih tehtnih dokazov Svet ponovno preuči svojo odločitev in o tem ustrezno obvesti zadevno osebo ali subjekt.“

5

Člen 3(1) Sklepa 2011/72 določa:

„V Prilogi so navedeni razlogi za uvrstitev oseb in subjektov na seznam.“

6

Člen 5 Sklepa 2011/72 je v prvotni različici določal:

„Ta sklep se uporablja 12 mesecev. Redno se ga pregleduje. Če Svet meni, da cilji tega sklepa niso bili doseženi, ga ustrezno podaljša ali spremeni.“

7

Na seznamu, ki je bil prvotno priložen Sklepu 2011/72, sta bili navedeni le imeni nekdanjega predsednika Republike Tunizije, ki je bil na oblasti v času nastanka dogodkov iz točke 1 zgoraj, in njegove žene.

8

Svet je 4. februarja 2011 na podlagi člena 2(1) Sklepa 2011/72 in člena 31(2) PEU sprejel Izvedbeni sklep 2011/79/SZVP o izvajanju Sklepa 2011/72 (UL 2011, L 31, str. 40). Člen 1 tega izvedbenega sklepa je določal, da se priloga k Sklepu 2011/72 nadomesti z besedilom iz njegove priloge. V njej so bila navedena imena 48 fizičnih oseb, med drugim v prvi in drugi vrstici imeni oseb iz točke 7 zgoraj in v 47. vrstici ime tožeče stranke Slima Ben Tijanija Ben Haj Hamde Ben Alija. V tej 47. vrstici te priloge so bili navedeni „podatki o identifikaciji“, ki so se nanašali na njegovo tunizijsko državljanstvo, osebno stanje in stalno prebivališče v Tuniziji, in naslednji razlogi za njegovo uvrstitev v to prilogo:

„Oseba v postopku sodne preiskave pristojnih organov Tunizije zaradi nezakonite prisvojitve premičnin in nepremičnin, odprtja bančnih računov in razpolaganja s sredstvi v več državah z namenom dejavnosti pranja denarja.“

9

Svet je na podlagi člena 215(2) PDEU in Sklepa 2011/72 sprejel Uredbo (EU) št. 101/2011 z dne 4. februarja 2011 o omejevalnih ukrepih zoper nekatere osebe, subjekte in organe glede na razmere v Tuniziji (UL 2011, L 31, str. 1). Ta uredba v bistvu povzema določbe Sklepa 2011/72, seznam iz njene Priloge I pa je enak seznamu, priloženemu temu sklepu, kakor je bil spremenjen z Izvedbenim sklepom 2011/79.

10

Svet je na podlagi člena 5 Sklepa 2011/72 navedeni sklep večkrat podaljšal za obdobje enega leta z zaporednim sprejetjem Sklepa 2012/50/SZVP z dne 27. januarja 2012 (UL 2012, L 27, str. 11), Sklepa 2013/72/SZVP z dne 31. januarja 2013 (UL 2013, L 32, str. 20), Sklepa 2014/49/SZVP z dne 30. januarja 2014 (UL 2014, L 28, str. 38), Sklepa (SZVP) 2015/157 z dne 30. januarja 2015 (UL 2015, L 26, str. 29), Sklepa (SZVP) 2016/119 z dne 28. januarja 2016 (UL 2016, L 23, str. 65), Sklepa (SZVP) 2017/153 z dne 27. januarja 2017 (UL 2017, L 23, str. 19), Sklepa (SZVP) 2018/141 z dne 29. januarja 2018 (UL 2018, L 25, str. 38), Sklepa (SZVP) 2019/135 z dne 28. januarja 2019 (UL 2019, L 25, str. 23) in Sklepa (SZVP) 2020/117 z dne 27. januarja 2020 (UL 2020, L 22, str. 31).

11

Tožeča stranka je med temi zaporednimi podaljšanji ostala uvrščena na seznam, priložen Sklepu 2011/72 (v nadaljevanju: sporni seznam), in posledično na seznam iz Priloge I k Uredbi št. 101/2011. Poleg tega so bili s Sklepom 2016/119 podatki o identifikaciji tožeče stranke dopolnjeni z navedbo njenega francoskega državljanstva in stalnega prebivališča v Franciji.

12

Po sodbah z dne 28. maja 2013, Trabelsi in drugi/Svet (T‑187/11, EU:T:2013:273), z dne 28. maja 2013, Chiboub/Svet (T‑188/11, neobjavljena, EU:T:2013:274), in z dne 28. maja 2013, Al Matri/Svet (T‑200/11, neobjavljena, EU:T:2013:275), so bili razlogi za uvrstitev tožeče stranke s Sklepom 2014/49 spremenjeni tako:

„Oseba v postopku sodne preiskave tunizijskih organov zaradi sodelovanja pri prisvajanju državnega denarja s strani javnega funkcionarja, sodelovanja pri zlorabi funkcije javnega funkcionarja za pridobitev nezakonite koristi za tretjo osebo in škodovanje upravi ter sodelovanja pri nezakonitem vplivanju na javnega funkcionarja za neposredno ali posredno pridobitev koristi za drugo osebo.“

13

Ti razlogi so bili s Sklepom 2016/119 ponovno spremenjeni tako:

„Oseba v postopku sodne preiskave s strani tunizijskih organov zaradi sodelovanja pri prisvajanju državnega denarja s strani javnega funkcionarja, sodelovanja pri zlorabi funkcije javnega funkcionarja za pridobitev nezakonite koristi za tretjo osebo in škodovanje upravi ter nezakonitega vplivanja na javnega funkcionarja za neposredno ali posredno pridobitev koristi za drugo osebo.“

14

Priloga k Sklepu 2011/72 je bila s Sklepom 2020/117 nadomeščena z besedilom iz njegove priloge, ki vsebuje del A, ki se nanaša na seznam oseb in subjektov iz člena 1 Sklepa 2011/72, in del B, naslovljen „Pravica do obrambe in pravica do učinkovitega sodnega varstva v skladu s tunizijskim pravom“. V delu A te nove priloge so bili razlogi za uvrstitev tožeče stranke ponovno spremenjeni tako: „Oseba, proti kateri so tunizijski organi sprožili sodni postopek ali postopek odvzema premoženjske koristi na osnovi pravnomočne sodne odločbe zaradi sodelovanja pri nezakonitem prisvajanju državnega denarja s strani javnega funkcionarja, sodelovanja pri zlorabi funkcije javnega funkcionarja za pridobitev nezakonite koristi za tretjo osebo in škodovanje upravi ter nezakonitega vplivanja na javnega funkcionarja za neposredno ali posredno pridobitev koristi za drugo osebo.“ V delu B te priloge je v zvezi s tožečo stranko navedeno:

„Preiskava ali sojenje v zvezi s prisvajanjem državnih sredstev ali drugega premoženja še poteka. Svet ni našel dokazov, da pravica Slima Ben Tijanija Ben Haj Hamde Ben Alija do obrambe ali njegova pravica do učinkovitega sodnega varstva nista bili spoštovani.“

15

Enake spremembe kot te, navedene zgoraj v točkah od 11 do 14, so bile vnesene v Prilogo I Uredbe št. 101/2011.

16

Tožeča stranka je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 5. marca 2018 vložila prošnjo za priznanje pravice do brezplačne pravne pomoči. Svet je pripombe predložil 26. aprila 2018. Predsednik petega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 14. septembra 2018 prošnji ugodil in s sklepom z dne 3. maja 2019 določil odvetnika.

17

Tožeča stranka je 24. junija 2019 vložila to tožbo in predlog, naj Splošno sodišče zadevo obravnava po hitrem postopku, na podlagi člena 151 Poslovnika. Splošno sodišče je s sklepom z dne 18. julija 2019 zadnjenavedeni predlog zavrnilo.

18

Svet je 10. septembra 2019 vložil odgovor na tožbo.

19

Sestava senatov Splošnega sodišča se je na podlagi člena 27(5) Poslovnika spremenila, zato je bila zadeva s sklepom z dne 16. oktobra 2019 dodeljena devetemu senatu.

20

Replika je bila vložena 24. oktobra, duplika pa 6. decembra 2019.

21

Splošno sodišče je 13. decembra 2019 v okviru ukrepa procesnega vodstva stranki pozvalo, naj izrazita svoje stališče do morebitnih posledic, ki jih imajo za to zadevo sodbi z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031, točki 29 in 30), in z dne 11. julija 2019, Azarov/Svet (C‑416/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:602, točki 30 in 31), ter sklep z dne 22. oktobra 2019, Azarov/Svet (C‑58/19 P, neobjavljen, EU:C:2019:890, točke 30, 31 in 44), in zlasti naj ob upoštevanju teh sodb in tega sklepa navedeta, ali in v kolikšnem obsegu je v sklepih 2018/141 in 2019/135 izpolnjena obveznost obrazložitve. Tožeča stranka je pisni odgovor predložila 27. decembra 2019, Svet pa 16. januarja 2020.

22

Splošno sodišče je 7. februarja 2020 na predlog devetega senata na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da zadevo dodeli razširjenemu senatu.

23

Splošno sodišče je 28. februarja 2020 v okviru ukrepa procesnega vodstva tožečo stranko pozvalo, naj pisno odgovori na vprašanje, in Svet, naj predloži nekatere dodatne dokumente. Stranki sta na ti zahtevi odgovorili 9. marca oziroma 16. marca 2020. Poleg tega je Splošno sodišče stranki pozvalo, naj na obravnavi izrazita svoje stališče glede vprašanja, ali je zaradi prošnje tožeče stranke za brezplačno pravno pomoč za Sklep 2019/135 veljalo prenehanje teka rokov za vložitev tožbe.

24

Obravnava je potekala 22. junija 2020. Svet je na podlagi člena 85(3) Poslovnika zaprosil za predložitev dokumentov v zvezi z vročitvijo Sklepa 2019/135.

25

Tožeča stranka je 24. junija 2020 predložila prilagoditveno vlogo, katere namen je predloge in tožbene razloge iz tožbe razširiti na Sklep 2020/117 v delu, v katerem se nanaša nanjo.

26

Svet je 25. junija 2020 predložil dokumente v zvezi z vročitvijo Sklepa 2019/135. Tožeča stranka je 8. julija 2020 predložila pripombe k tem dokumentom.

27

Svet je 24. julija 2020 predložil pripombe v zvezi s prilagoditveno vlogo.

28

Ustni del postopka je bil končan 3. avgusta 2020.

29

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

30

Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:

31

V skladu z ustaljeno sodno prakso je vprašanje, ali je bila tožba vložena po poteku roka iz člena 263, šesti odstavek, PDEU, procesna predpostavka javnega reda, ki jo mora Splošno sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti (glej sklep z dne 25. novembra 2008, S.A.BA.R./Komisija, C‑501/07 P, neobjavljen, EU:C:2008:652, točka 19 in navedena sodna praksa).

32

V skladu s členom 147(7) Poslovnika z vložitvijo prošnje za brezplačno pravno pomoč za prosilca preneha teči rok za vložitev tožbe, in sicer do dneva vročitve sklepa, s katerim je o tej prošnji odločeno, ali, v primerih iz člena 148(6) tega poslovnika, sklepa o določitvi odvetnika, ki bo prosilca zastopal. V skladu s tem členom 148(6) se – brez poseganja v določbe njegovega odstavka 4, v skladu s katerim se v sklepu o odobritvi brezplačne pravne pomoči lahko določi odvetnik, če ga je prosilec predlagal v prošnji za brezplačno pravno pomoč in če je odvetnik privolil v zastopanje prosilca pred Splošnim sodiščem – odvetnik, ki bo zastopal prosilca, določi s sklepom glede na predloge prosilca oziroma glede na predloge, ki jih pošlje pristojni nacionalni organ.

33

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da se je prošnja za brezplačno pravno pomoč, ki jo je tožeča stranka vložila 5. marca 2018, nanašala samo na Sklep 2018/141. Na ta datum je namreč veljal ta sklep, medtem ko je bil Sklep 2019/135, ki ga je nadomestil, sprejet šele 28. januarja 2019 in je v skladu s svojim členom 2 začel veljati šele 30. januarja 2019. Vendar tožeča stranka s to tožbo, vloženo 24. junija 2019, predlaga razglasitev ničnosti obeh sklepov.

34

Zato se postavlja vprašanje, ali je treba za presojo spoštovanja roka za vložitev tožbe ugotoviti, ali je s prošnjo za brezplačno pravno pomoč ta rok prenehal teči ne le v zvezi s Sklepom 2018/141, ampak tudi v zvezi s Sklepom 2019/135. Stranki tega vprašanja v pisnem postopku nista obravnavali, zato ju je Splošno sodišče pozvalo, naj svoja stališča o tem izrazita na obravnavi.

35

Tožeča stranka je na obravnavi trdila, da so s prošnjo za brezplačno pravno pomoč prenehali teči roki za vložitev tožbe zoper Sklep 2019/135. Trdila je namreč, prvič, da so predmet, stranke in razlogi Sklepa 2018/141 in tega naslednjega sklepa enaki. Drugič, po njenem mnenju so tudi tožbeni razlogi zoper oba sklepa enaki, tako da naj bi s predlogom za razglasitev ničnosti drugonavedenega samo prilagodila svojo tožbo, ki je bila prvotno vložena zoper prvonavedenega. Tretjič, ob upoštevanju načela učinkovitega sodnega varstva za dostop tožeče stranke do sodišča Evropske unije ne bi smele veljati pretirane postopkovne zahteve, zlasti glede na njen položaj upravičenke do brezplačne pravne pomoči in dolgotrajnost postopka v zvezi s to pomočjo.

36

Svet pa je trdil, da prošnja za brezplačno pravno pomoč, ker se ni nanašala na Sklep 2019/135, ni mogla povzročiti prenehanja teka rokov za vložitev tožbe v zvezi z zadevnim sklepom. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo z dne 18. junija 2015, Ipatau/Svet (C‑535/14 P, EU:C:2015:407), zlasti njene točke od 15 do 18. Poleg tega je trdil, da ima dokumente, ki dokazujejo, da je bil Sklep 2019/135 tožeči stranki vročen 4. februarja 2019, tako da je tožba prepozna, in prosil Splošno sodišče, naj sprejme predložitev dokazov na podlagi člena 85(3) Poslovnika. Dodal je, da se v skladu s sodno prakso roki za vložitev tožbe uporabljajo strogo. Poudaril je, da je tožeča stranka poznala mehanizem podaljševanja omejevalnih ukrepov in je imela možnost vložiti novo prošnjo za brezplačno pravno pomoč ali v tej, ki jo je vložila, na kratko navesti, da namerava izpodbijati tudi nadaljnje podaljšanje sklepa, na katerega se nanaša ta prošnja. Zato po njegovem mnenju v obravnavani zadevi ne gre za višjo silo. Poleg tega je 25. junija 2020 na podlagi člena 85(3) navedenega poslovnika predložil dokumente v zvezi z datumom vročitve Sklepa 2019/135 tožeči stranki.

37

V zvezi z dokumenti, ki jih je predložil Svet, je treba opozoriti, da v skladu s členom 85(3) Poslovnika lahko izjemoma glavne stranke predložijo dokaze ali podajo dokazne predloge še pred koncem ustnega dela postopka ali pred odločitvijo Splošnega sodišča, da bo odločilo brez ustnega dela postopka, če upravičijo zamudo pri njihovi predložitvi oziroma podaji.

38

V obravnavani zadevi je treba navesti, da je namen zadevnih dokumentov zagotoviti pojasnila Splošnemu sodišču, ki je stranki pozvalo, naj se na obravnavi izrečeta o vprašanju prenehanja teka rokov za vložitev tožbe v zvezi s Sklepom 2019/135. Iz tega sledi, da je treba zamudo pri predložitvi teh dokumentov šteti za upravičeno (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 24. oktobra 2018, Epsilon International/Komisija, T‑477/16, neobjavljena, EU:T:2018:714, točka 57).

39

V obravnavani zadevi ti dokumenti po eni strani vključujejo izpisek spletnega sledenja pošiljki, v katerem je zabeležena dostava navedene pošiljke tožeči stranki 4. februarja 2019, in po drugi strani potrdilo o prejemu pošiljke, ki jo je Svet 30. januarja 2019 poslal tožeči stranki in je na ciljni naslov prispela 5. februarja 2019. V zvezi s tem tožeča stranka izpodbija to, da je Svet predložil dokaz o vročitvi Sklepa 2019/135, ker je na potrdilu o prejemu naveden naslov, ki ni njen. Vendar je treba navesti, da je v drugem dokumentu sicer naveden drugačen naslov, kot ga je tožeča stranka navedla v tožbi, pri čemer je označena rubrika „naslovnik na tem naslovu ni znan“, vendar pa tožeča stranka ne nasprotuje navedbam v prvem dokumentu, v katerem je jasen sklic na naslov, ki ga je navedla v tožbi, in dostavo 4. februarja 2019. Zato je treba šteti, da je za dopis Sveta izvedela na slednji datum.

40

V zvezi z vprašanjem, ali se je prošnja tožeče stranke za brezplačno pravno pomoč lahko uporabila za tožbo zoper Sklep 2019/135 in so zaradi nje prenehali teči roki v zvezi s tem, je treba na prvem mestu opozoriti, da člen 147(4) Poslovnika določa, da če se prošnja za brezplačno pravno pomoč vloži pred vložitvijo nameravane tožbe, prosilec v njej na kratko navede predmet tožbe, dejansko stanje v zadevi in trditve, na katerih tožba temelji.

41

Iz besedila člena 147(4) Poslovnika in zlasti izraza „predmet tožbe“ je treba sklepati, da je morala v obravnavani zadevi tožeča stranka navesti akt, katerega razglasitev ničnosti namerava predlagati v bodoči tožbi. Vendar mora biti navedeni akt že sprejet, ker se v skladu z ustaljeno sodno prakso lahko Splošnemu sodišču veljavno predloži le tožba za razglasitev ničnosti veljavnega akta, ki posega v položaj, Splošno sodišče pa ne more izvajati špekulativnega nadzora zakonitosti domnevnih, še ne sprejetih aktov (glej sodbo z dne 5. oktobra 2017, Ben Ali/Svet, T‑149/15, neobjavljena, EU:T:2017:693, točka 59 in navedena sodna praksa). Zato se v skladu s členom 146(2) navedenega poslovnika prošnja za brezplačno pravno pomoč, v kateri je kot predmet predvidene tožbe naveden tak domneven akt, lahko le zavrne, ker ta tožba očitno ne bi bila dopustna.

42

Kar v obravnavanem primeru še toliko bolj drži, ker Svet – kot izhaja iz člena 5 prvotne različice Sklepa 2011/72 (glej točko 6 zgoraj) – vsakih 12 mesecev preuči, ali je treba ta sklep podaljšati oziroma spremeniti. Zato na datum, ko je tožeča stranka vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč, nikakor ni bilo mogoče predpostavljati, da bo Sklepu 2018/141 sledil nov sklep, s katerim bo Sklep 2011/72 podaljšan za dodatno leto. Zato ji ni mogoče očitati, da v prošnji za brezplačno pravno pomoč ni vnaprej navedla tega novega sklepa.

43

Nasprotno pa člen 147(4) Poslovnika tožeči stranki ne more odvzeti možnosti, da v skladu s členom 86(1) tega poslovnika tožbo prilagodi, če se odločba, ki je „predmet tožbe“, nadomesti ali spremeni z drugo odločbo, ki ima enak predmet.

44

Iz tega sledi, da tožeča stranka na datum, ko je vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč, sicer po definiciji ni mogla navesti sklepa, ki še ni obstajal in s katerim bo nadomeščen ali spremenjen Sklep 2018/141, vendar ji ta okoliščina ni mogla preprečiti, da tožbe zoper navedeni sklep 2018/141 ne bi prilagodila tako, da se upošteva sprejetje Sklepa 2019/135. Kot je tožeča stranka navedla na obravnavi, imajo namreč predlogi zoper sklepa 2018/141 in 2019/135 v bistvu isti predmet, saj je njihov namen razveljaviti uvrstitev tožeče stranke na sporni seznam, in temeljijo na istih tožbenih razlogih. Poleg tega taka prilagoditev tožbe ne more povzročiti, da mora tožeča stranka vložiti novo prošnjo za brezplačno pravno pomoč, ker se izvede s prilagoditveno vlogo, ki se v skladu s členom 86(1) Poslovnika predloži v okviru tožbe, za katero je bila odobrena navedena pomoč, in ne v okviru ločene tožbe.

45

Vendar je bil v posebnem primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, akt, s katerim je bil nadomeščen ali spremenjen sklep, na katerega se nanaša prošnja za brezplačno pravno pomoč, sprejet, preden se je zaključil postopek obravnave te prošnje in preden je tožeča stranka lahko vložila vlogo, s katero se postopek začne. V takem položaju pa tožeča stranka, kot je v bistvu trdila na obravnavi, ni imela druge možnosti, kot da prvotni predmet tožbe „prilagodi“ tako, da je v sami tožbi navedla predloge tako za razglasitev ničnosti Sklepa 2018/141 kot Sklepa 2019/135.

46

Na drugem mestu je treba ugotoviti, da je treba pri razlagi določb Poslovnika o brezplačni pravni pomoči upoštevati člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki v tretjem odstavku izrecno določa odobritev take pomoči, če je potrebna za učinkovito zagotovitev dostopa do sodnega varstva. Zlasti se je treba prepričati, da razlaga teh določb ne omejuje nesorazmerno pravice do dostopa do sodnega varstva, s čimer bi bilo kršeno bistvo te pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2010, DEB, C‑279/09, EU:C:2010:811, točka 60).

47

Seveda se v zvezi s tem roki za vložitev tožbe uporabljajo strogo (glej sodbo z dne 13. decembra 2016, Al‑Ghabra/Komisija, T‑248/13, EU:T:2016:721, točka 43 in navedena sodna praksa). Vendar razlaga določb člena 147 Poslovnika in zlasti njegovega odstavka 7, ki se nanaša na prenehanje teka rokov, ne sme povzročiti, da se tožeča stranka obravnava manj ugodno kot drug upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki pa mu je tožbo zoper odločbo, na katero se nanaša prošnja za brezplačno pravno pomoč, uspelo vložiti, preden je bil sprejet akt, s katerim je bila ta odločba nadomeščena ali spremenjena.

48

Na tretjem mestu je treba ugotoviti posebno naravo okoliščin, v katerih je tožeča stranka 24. junija 2019 vložila vlogo, s katero se postopek začne.

49

Prvič, kot izhaja iz listin, predloženih v utemeljitev prošnje za brezplačno pravno pomoč, je tožeča stranka dopis Sveta, s katerim ji je bil vročen Sklep 2018/141, prejela 10. februarja 2018. To prošnjo je vložila 5. marca 2018. Poleg tega je iz vsebine te prošnje razvidno, da tožeča stranka ni določila odvetnika. To torej pomeni, da v skladu s členom 147(7) Poslovnika rok za vložitev tožbe ni tekel od 5. marca 2018 do vročitve sklepa o določitvi odvetnika, ki bo prosilca zastopal, to je, kot izhaja iz listin v spisu, do 29. maja 2019. Vložitev tožbe 24. junija 2019 je torej v skladu z določbami člena 263, šesti odstavek, PDEU in člena 60 navedenega poslovnika, v delu, ki se nanaša na Sklep 2018/141, česar Svet sicer ne izpodbija.

50

Drugič, iz ugotovitev v točki 49 zgoraj izhaja, da na datum, ko je bil Sklep 2019/135 vročen tožeči stranki, to je po podatkih Sveta 4. februarja 2019, rok za vložitev tožbe v zvezi s Sklepom 2018/141 ni tekel. Poleg tega je treba navesti, da ta rok še vedno ni tekel na najpoznejši datum, ko bi morala tožeča stranka vložiti tožbo zoper Sklep 2019/135, to je 15. aprila 2019, če njena prošnja za brezplačno pravno pomoč ne bi povzročila prenehanja teka navedenega roka za vložitev tožbe v zvezi s tem drugim sklepom. To pomeni, da v tem primeru tožeča stranka ne bi imela druge možnosti kot vložiti drugo prošnjo za brezplačno pravno pomoč, ki bi se nanašala na drugi sklep, da bi tudi v zvezi s tožbo zoper drugi sklep do določitve odvetnika prenehali teči roki za vložitev tožbe.

51

Vendar po eni strani, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 44, iz povezanega branja člena 147(4) in člena 86(1) Poslovnika izhaja, da upravičencu do brezplačne pravne pomoči ni treba vložiti druge prošnje za tako pomoč, da v okviru prilagoditvene vloge izpodbija akt, s katerim je bil nadomeščen ali spremenjen akt, na katerega se je prvotno nanašala njegova tožba. Zato Splošno sodišče tožeče stranke ne sme manj ugodno obravnavati in jo prisiliti v vložitev take druge prošnje. Sklep 2019/135 je namreč akt, s katerim je bil nadomeščen Sklep 2018/141, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v okviru take prilagoditvene vloge, če bi vlogo, s katero se postopek začne, lahko vložila, preden je bil sprejet ta novi sklep.

52

Po drugi strani pa druga prošnja za brezplačno pravno pomoč ne bi imela drugega namena kot omogočiti prenehanje teka rokov za vložitev tožbe v zvezi s Sklepom 2019/135. Ko je bil ta sklep sprejet, je bila namreč tožeča stranka že upravičena do brezplačne pravne pomoči in bi razglasitev njegove ničnosti lahko predlagala v okviru prilagoditve tožbe zoper Sklep 2018/141, za katerega ji je bila odobrena ta pomoč. V teh okoliščinah bi bila obveznost, da vloži tako drugo prošnjo, nepotrebna formalnost, ki ni povezana s ciljem brezplačne pravne pomoči, ki je, kot določa člen 146 Poslovnika, osebam, ki niso zmožne plačati stroškov ali dela stroškov postopka, omogočiti, da so zastopane pred Splošnim sodiščem in tako imajo dostop do sodišča Unije.

53

Tretjič, navesti je treba, da je med sklepom z dne 14. septembra 2018, s katerim je bila tožeči stranki odobrena brezplačna pravna pomoč, in sklepom z dne 3. maja 2019 o določitvi odvetnika preteklo skoraj osem mesecev, ko tožeča stranka ni mogla vložiti tožbe, v zvezi s katero je vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč. Vendar iz listin v spisu izhaja, da za večino tega trajanja ni odgovorna tožeča stranka.

54

Po izdaji sklepa z dne 14. septembra 2018 je tožeča stranka namreč šele 14. novembra 2018 obvestila Splošno sodišče, da ni mogla določiti odvetnika, ki jo bo zastopal, in prosila, naj ga določi Splošno sodišče. Toda v skladu s členom 148(5) Poslovnika je sodni tajnik Splošnega sodišča na podlagi tega dopisa kopijo prošnje tožeče stranke za brezplačno pravno pomoč in zgoraj navedenega sklepa 28. novembra 2018 posredoval pristojnemu nacionalnemu organu, da bi ta določil odvetnika. Vendar je nacionalni organ sodnemu tajniku Splošnega sodišča odgovoril šele 23. aprila 2019, to je skoraj pet mesecev po tem posredovanju, in navedel imena več odvetnikov, ki so bili pripravljeni zastopati tožečo stranko. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je bil Sklep 2019/135 sprejet prav v tem zadnjem, skoraj petmesečnem obdobju in bi v njem potekel rok za vložitev tožbe zoper ta sklep, če ne bi prenehal teči.

55

Iz tega sledi, da bi se v obravnavani zadevi, če roki za vložitev tožbe v zvezi s Sklepom 2019/135 ne bi prenehali teči, zaradi trajanja postopka določitve odvetnika izpodbijala dopustnost predlogov tožeče stranke zoper ta sklep, čeprav tožeča stranka za večino tega trajanja ni odgovorna. Vendar, kot je tožeča stranka v bistvu navedla na obravnavi, ob upoštevanju cilja brezplačne pravne pomoči, kot je določen v členu 47, tretji odstavek, Listine, ni sprejemljivo, da bi tožeči stranki roki za obravnavo njene prošnje za brezplačno pravno pomoč, upoštevani kot celota, odvzeli dostop do sodišča Unije ali ga vsaj omejili, in tudi cilj prenehanja teka rokov iz člena 147(7) Poslovnika je preprečiti prav to.

56

Seveda je tožeča stranka na datum vložitve tožbe ohranila interes za to, da predlaga razglasitev ničnosti Sklepa 2018/141 (glej v tem smislu sodbo z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija (C‑239/12 P, EU:C:2013:331, točki 79 in 80). Ker pa je bila na ta datum na sporni seznam še vedno uvrščena na podlagi Sklepa 2019/135, je slednji tisti, ki učinkuje na njen položaj in negativno vpliva na njene svoboščine in pravice (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 27. septembra 2018, Ezz in drugi/Svet, T‑288/15, EU:T:2018:619, točka 71 in navedena sodna praksa). Če ga ne bi bilo mogoče izpodbijati v okviru tožbe zoper Sklep 2018/141, bi tako ta tožba na datum, ko je bila vložena, izgubila velik del koristnosti.

57

Glede posebnih okoliščin obravnavane zadeve tožeča stranka torej lahko upravičeno trdi, da prenehanje teka rokov za vložitev tožbe iz člena 147(7) Poslovnika velja za predloge iz vloge, s katero se je postopek začel, zoper Sklep 2019/135, ker imajo, kot je navedla na obravnavi, predlogi zoper ta sklep in predlogi zoper Sklep 2018/141 v bistvu isti predmet, trajanje obravnave njene prošnje za brezplačno pravno pomoč, vzeto v celoti, pa ne sme posledično pretirano omejiti njenega dostopa do sodišča Unije. Ker je bila tožba vložena 24. junija 2019 in so bili upoštevani roki za vložitev tožbe v zvezi s Sklepom 2018/141, je treba glede na to, da ti roki niso tekli od 5. marca 2018 do 29. maja 2019 (glej točko 49 zgoraj), posledično šteti, da so ti roki upoštevani tudi v zvezi s Sklepom 2019/135. Torej so predlogi zoper oba sklepa dopustni.

58

Trditve Sveta te ugotovitve ne morejo ovreči.

59

Na prvem mestu je treba ugotoviti, da so okoliščine v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 18. maja 2015, Ipatau/Svet (C‑535/14 P, EU:C:2015:407), na katero se sklicuje Svet, drugačne od okoliščin obravnavane zadeve.

60

V tej zadevi je tožeča stranka namreč trdila, da je Splošno sodišče kršilo njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva, ker je njeno tožbo zavrglo kot nedopustno v delu, ki se nanaša na dopis Sveta z dne 14. novembra 2011. Vendar je Sodišče ugotovilo, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je ugotovilo, da zadevni dopis v prošnji tožeče stranke za brezplačno pravno pomoč ni bil naveden kot akt, na katerega se nanaša tožba, ki jo bo vložila, in torej kot predmet predvidene tožbe. Tako je bil zadevni dopis v tej zadevi – drugače kot Sklep 2019/135 v obravnavani zadevi – izdan pred vložitvijo prošnje za brezplačno pravno pomoč in ga je tožeča stranka v njej omenila. Vendar je Splošno sodišče z analizo jasnega in natančnega besedila te prošnje ugotovilo, da tožeča stranka ni navedla, da namerava predlagati ugotovitev ničnosti tega dopisa, temveč ugotovitev ničnosti aktov, ki so bili predmet prošnje za pregled, ki je bila s tem dopisom zavrnjena, ter poznejših aktov, zajetih v dopisu (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2015, Ipatau/Svet, C‑535/14 P, EU:C:2015:407, točke od 16 do 20).

61

Nasprotno pa se v obravnavani zadevi tožeča stranka po definiciji ni mogla izreči o tem, ali namerava izpodbijati Sklep 2019/135, ki še ni bil sprejet, tako da razširitve predmeta tožbe na ta sklep ni bilo mogoče vnaprej izključiti. Zato sodba, ki jo navaja Svet, ni upoštevna.

62

Na drugem mestu, v zvezi s trditvijo Sveta, da se roki za vložitev tožbe uporabljajo strogo, je bilo zgoraj v točki 47 ugotovljeno, da to načelo, ki sicer temelji na razlogih pravne varnosti in enakosti posameznikov, ne more povzročiti, da je tožeča stranka v manj ugodnem položaju kot upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki mu je tožbo zoper odločbo, na katero se nanaša prošnja za brezplačno pravno pomoč, uspelo vložiti pred sprejetjem akta, s katerim je bila ta odločba nadomeščena ali spremenjena, in ki je predloge zoper slednjega uspel predstaviti v okviru prilagoditvene vloge.

63

Na tretjem mestu, v zvezi s trditvami Sveta, da je tožeča stranka poznala mehanizem podaljševanja omejevalnih ukrepov in je imela možnost vložiti novo prošnjo za brezplačno pravno pomoč ali v tej, ki jo je vložila, na kratko navesti, da namerava izpodbijati tudi nadaljnje podaljšanje te prošnje, je dovolj spomniti, da tožeča stranka iz razlogov, navedenih zgoraj v točkah 41 in 42, v prošnji za brezplačno pravno pomoč ni mogla navesti, da namerava izpodbijati akt, ki še ni bil sprejet, in to še toliko manj, ker na datum vložitve te prošnje nikakor ni bilo mogoče predpostavljati, da bo ta akt sprejet.

64

Na četrtem mestu, v zvezi s trditvijo Sveta, da ne gre za višjo silo, je dovolj spomniti, da se sodna praksa v zvezi s pojmom višje sile uporablja le v izjemnih okoliščinah, v katerih je mogoče odstopati od procesnih rokov (glej sklep z dne 11. junija 2020, GMPO/Komisija, C‑575/19 P, neobjavljen, EU:C:2020:448, točka 33 in navedena sodna praksa). V obravnavani zadevi pa je bilo zgoraj v točki 57 ugotovljeno, da je prenehanje teka rokov za vložitev tožbe iz člena 147(7) Poslovnika veljalo za predloge tožeče stranke zoper Sklep 2019/135 in, posledično, da so bili ti roki upoštevani. Zgoraj navedena sodna praksa se torej ne uporablja, tako da ta trditev ni upoštevna.

65

Iz vsega navedenega izhaja, da je tožba v delu, v katerem se nanaša na Sklep 2019/135, dopustna.

66

Tožeča stranka ob sklicevanju na tožbene razloge in trditve, navedene v tožbi, trdi, da v skladu s sodno prakso lahko vloži prilagoditveno vlogo, ki se nanaša na Sklep 2020/117. Trdi, da ji ta sklep ni bil vročen v celoti ter z obvestilom o pravnih sredstvih in rokih za njihovo vložitev.

67

Svet trdi, kot naj bi dokazovalo potrdilo o prejemu, ki ga je podpisala tožeča stranka, da je bila zadnjenavedena o Sklepu 2020/117 obveščena 4. februarja 2020 in da so posledično predlogi zoper ta sklep očitno prepozni. Nato trdi, da te analize ni mogoče izpodbijati na podlagi uporabe načela učinkovitega sodnega varstva. Nazadnje trdi, da je iz njegovega dopisa z dne 28. januarja 2020 izrecno razvidno, da je nameraval podaljšati omejevalne ukrepe proti tožeči stranki in da je v njem jasno opredeljen Sklep 2020/117.

68

Uvodoma je treba spomniti, kot je bilo že navedeno zgoraj v točkah 47 in 56, da se roki za vložitev tožbe uporabljajo strogo, kar ustreza zahtevam po pravni varnosti in nujnosti izogibanja vsakršni diskriminaciji ali samovoljnemu ravnanju pri vodenju sodnih postopkov.

69

Poleg tega začne v skladu s sodno prakso rok za vložitev tožbe za razglasitev ničnosti akta o naložitvi omejevalnih ukrepov teči šele od obvestitve zadevne osebe o tem aktu, če je njen naslov znan, ne pa od objave tega akta, upoštevajoč dejstvo, da ta akt pomeni sveženj posamičnih odločb (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 5. oktobra 2017, Ben Ali/Svet, T‑149/15, neobjavljena, EU:T:2017:693, točki 44 in 47 ter navedena sodna praksa). Ta sodna praksa se uporablja za prilagoditveno vlogo, ki se nanaša na podaljšanje teh omejevalnih ukrepov, ki je sledilo aktu, izpodbijanemu v tožbi (glej v tem smislu sodbo z dne 18. oktobra 2016, Sina Bank/Svet, T‑418/14, EU:T:2016:619, točke 51, 56 in 57 ter navedena sodna praksa).

70

V obravnavani zadevi je treba poudariti, da rok za vložitev tožbe, drugače kot v zvezi s sklepoma 2018/141 in 2019/135, v zvezi s Sklepom 2020/117 ni prenehal teči, med drugim, zaradi vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč. Zato je treba po eni strani ugotoviti, ali je z vročitvijo slednjega sklepa tožeči stranki ta rok začel teči, in po drugi strani, ali je bila prilagoditvena vloga vložena ob upoštevanju tega roka, ki je v skladu s členom 263, šesti odstavek, PDEU in členom 60 Poslovnika potekel po dveh mesecih in desetih dneh.

71

V zvezi z vprašanjem, ali je z vročitvijo tožeči stranki, ki jo je opravil Svet, začel teči rok za vložitev tožbe zoper Sklep 2020/117, iz listin v spisu izhaja, da je bil dopis Sveta z dne 28. januarja 2020 tožeči stranki izročen 1. februarja 2020. Tožeča stranka ne izpodbija vročitve, temveč njeno pravilnost, ker ji navedeni sklep ni bil vročen v celoti in ker zadevni dopis Sveta ni vseboval obvestila o pravnih sredstvih in rokih za njihovo vložitev.

72

V zvezi z očitkom tožeče stranke, da ji Sklep 2020/117 ni bil vročen v celoti, je treba ugotoviti, kot navaja Svet, da je v njegovem dopisu z dne 28. januarja 2020 izrecno omenjeno sprejetje tega sklepa in zaradi tega ohranitev omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki. Poleg tega sta v tem dopisu sklica na Uradni list Evropske unije in spletni naslov, na katerem je zadevni sklep dostopen. V tem dopisu so tudi navedeni razlogi, iz katerih je Svet ohranil ukrepe proti njej. Zato je Svet, čeprav hkrati z zadevnim dopisom ni poslal tudi kopije zadevnega sklepa, vendarle predložil dovolj informacij, da se tožeča stranka seznani s celotnim sklepom in razlogi zanj. Čeprav taka kopija ni bila poslana, torej ni mogoče šteti, da ta sklep ni bil veljavno vročen tožeči stranki. Ta okoliščina torej ne more preprečiti, da roki za vložitev tožbe zoper ta sklep ne bi začeli teči.

73

V zvezi z očitkom tožeče stranke, ki se nanaša na neobstoj obvestila o pravnih sredstvih in rokih za njihovo vložitev, je dovolj navesti, da ne glede na to, ali ta neobstoj lahko vpliva na zakonitost vročitve Sklepa 2020/117, tožeča stranka, ki jo je poleg tega na datum vročitve tega sklepa zastopal odvetnik, ni mogla spregledati pravnih sredstev, ki jih lahko vloži zoper navedeni sklep, in rokov zanje, saj je pri Splošnem sodišču že vložila tako pravno sredstvo zoper podobne predhodne sklepe. Zato tak neobstoj nikakor ne more biti razlog, ki prepreči začetek teka rokov, in opravičljiva zmota tožeče stranke v smislu sodne prakse, ki lahko upraviči odstopanje od teh rokov (glej v tem smislu in po analogiji sklep z dne 10. decembra 2015, NICO/Svet, C‑153/15 P, neobjavljen, EU:C:2015:811, točke od 55 do 61).

74

Dodati je treba, da ni mogoče sprejeti trditev tožeče stranke, navedenih v njenih pripombah z dne 8. julija 2020, in sicer, da je Svet Sklep 2020/117 vročil na napačnem naslovu, saj iz listin, ki jih je predložila ta institucija, izhaja, da je ta sklep vročil na istem naslovu, kot je naslov stalnega prebivališča tožeče stranke, naveden v vseh procesnih aktih, ki jih je ta vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, tudi v navedenih pripombah.

75

Zato je treba šteti, da so roki za vložitev tožbe zoper Sklep 2020/117 za tožečo stranko začeli teči, ko je Svet ta sklep vročil, to je 1. februarja 2020.

76

V zvezi z upoštevanjem roka za vložitev tožbe je treba navesti, da je ta rok dveh mesecev in desetih dni potekel 13. aprila 2020. Zato je prilagoditvena vloga zoper Sklep 2020/117, vložena 24. junija 2020, prepozna in torej predlogi zoper ta sklep niso dopustni. To pomeni, da je treba tožbo v delu, ki se nanaša na navedeni sklep, zavrniti.

77

Tožeča stranka v utemeljitev svojih predlogov za razglasitev ničnosti sklepov 2018/141 in 2019/135 formalno navaja tri tožbene razloge. Prvi tožbeni razlog je kršitev Konvencije Združenih narodov proti korupciji, ki jo je skupščina Združenih narodov sprejela 31. oktobra 2003 v New Yorku. Drugi tožbeni razlog so „očitne“ napake pri presoji in je sestavljen iz treh delov, ki se nanašajo, prvič, na kršitev načela sorazmernosti, drugič, na kršitev pravice tožeče stranke do sojenja v razumnem roku pred tunizijskimi organi, in tretjič, na opustitev dodatnih preverjanj od Sveta. Tretji tožbeni razlog je zloraba pooblastil, ker je dejanski cilj kazenskega postopka, na katerem temelji ohranitev njene uvrstitve na sporni seznam, naknadno upravičiti zaplembo njenega premoženja in sredstev v Tuniziji.

78

Najprej je treba preučiti drugi tožbeni razlog.

79

V uvodu je treba po eni strani navesti, da je treba kljub razlikam v besedilu tožbe in replike šteti, da se drugi in tretji del tega tožbenega razloga nanašata na napako pri presoji, ne pa na očitno napako pri presoji. Svet namreč ni imel nobene diskrecijske pravice pri ugotavljanju, ali ima na voljo dovolj elementov za oceno, ali tunizijski organi spoštujejo pravico tožeče stranke do sojenja v razumnem roku in ali lahko ti elementi vzbudijo upravičene dvome o spoštovanju te pravice (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 27. septembra 2018, Ezz in drugi/Svet, T‑288/15, EU:T:2018:619, točka 215).

80

Po drugi strani se zdi, da se je treba v okviru tega tožbenega razloga vprašati o morebitnih posledicah, ki jih je treba izpeljati iz sodb z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), in z dne 11. julija 2019, Azarov/Svet (C‑416/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:602), ter sklepa z dne 22. oktobra 2019, Azarov/Svet (C‑58/19 P, neobjavljen, EU:C:2019:890). Splošno sodišče je z ukrepom procesnega vodstva z dne 13. decembra 2019 stranki pozvalo, naj predstavita svoje pripombe v zvezi s tem vprašanjem in navedeta, ali in v kolikšnem obsegu je po njunem mnenju v sklepih 2018/141 in 2019/135 izpolnjena obveznost obrazložitve, zlasti ob upoštevanju teh sodb in tega sklepa.

81

Tožeča stranka je v pisnem odgovoru z dne 27. decembra 2019 navedla, da se zahteve, opredeljene v sodbah z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), in z dne 11. julija 2019, Azarov/Svet (C‑416/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:602), ter sklepu z dne 22. oktobra 2019, Azarov/Svet (C‑58/19 P, neobjavljen, EU:C:2019:890), uporabljajo za obravnavano zadevo. Trdila je, da so te zahteve povezane z obveznostjo Sveta, ki jo je poudarila v okviru svojih vsebinskih tožbenih razlogov, in sicer, da opravi preverjanja v zvezi z elementi, ki so jih predložili tunizijski organi. Trdila je, da sklepa 2018/141 in 2019/135 ne vsebujeta nobene obrazložitve razlogov, iz katerih je Svet menil, da je bila odločba države Tunizije, na kateri temeljita ta sklepa, sprejeta ob spoštovanju pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva. Na podlagi tega je podredno sklepala, da bi moral tožbeni razlog, ki se nanaša na neobstoj take obrazložitve, povzročiti razglasitev ničnosti teh sklepov.

82

Svet je v pisnem odgovoru z dne 16. januarja 2020 na prvem mestu trdil, da iz povezanega branja sodb z dne 18. februarja 2016, Svet/Bank Mellat (C‑176/13 P, EU:C:2016:96), in z dne 21. aprila 2016, Svet/Bank Saderat Iran (C‑200/13 P, EU:C:2016:284), na eni strani ter sodbe z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), na drugi strani izhaja, da zanj včasih lahko velja obveznost preveritve, ali sta bili spoštovani pravica do obrambe in pravica do učinkovitega sodnega varstva, ter povezana obveznost, da to navede v obrazložitvi zadevnih aktov, včasih pa zanj take obveznosti ne veljajo. Po njegovem mnenju je bila razlika med zadevama C‑176/13 P in C‑200/13 P na eni strani in zadevo C‑530/17 P na drugi strani to, da v okoliščinah prvih dveh zadev zadevni subjekti Svetu v zvezi s tem niso predložili stališč, medtem ko se je v okoliščinah tretje zadeve zadevna oseba pred sprejetjem izpodbijanega sklepa sklicevala na zgoraj navedene obveznosti. Vendar naj v obravnavani zadevi tožeča stranka ne bi predložila takih stališč. Na drugem mestu je Svet trdil, da je obrazložitev sklepov 2018/141 in 2019/135 vsebovala zadostne informacije, da se lahko preveri njena utemeljenost in da lahko sodišče Unije nadzira zakonitost teh sklepov v skladu s sodno prakso. Poleg tega naj bi bila ta sklepa sprejeta v okviru, ki ga tožeča stranka pozna. Na tretjem mestu je Svet trdil, da členi 27, 29 in 108 tunizijske ustave ter členi 13, 47, 50, 59, 66 in 175 tunizijskega kazenskega zakonika zagotavljajo jamstva v zvezi s pravico tožeče stranke do poštenega sojenja v razumnem roku in spoštovanjem njene pravice do obrambe. Te določbe naj bi dokazovale, da ima Republika Tunizija pravni okvir, ki ščiti te pravice, in naj bi bile vključene v obrazložitev navedenih sklepov tako, da navedene določbe spadajo v okvir, ki ga tožeča stranka pozna ali ga vsaj ni mogla spregledati.

83

Najprej je treba spomniti, da je Sodišče v okviru pritožbe zoper sodbo Splošnega sodišča, ki je odločalo o zakonitosti ohranitve uvrstitve subjekta na seznam iz člena 2(3) Uredbe Sveta (ES) št. 2580/2001 z dne 27. decembra 2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 207), menilo, da mora Svet, preden se opre na odločbo organa tretje države, preveriti, ali je bila ta odločba sprejeta ob spoštovanju pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva (sodba z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 24).

84

V zvezi s tem je Sodišče spomnilo, da je že večkrat odločilo, da mora Svet pri sprejemanju omejevalnih ukrepov spoštovati temeljne pravice, ki so del pravnega reda Unije, med katerimi sta med drugim spoštovanje pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva (glej sodbo z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 25 in navedena sodna praksa).

85

Poleg tega je Sodišče navedlo, da nujnost, da se opravi taka preveritev, izhaja zlasti iz tega, da je cilj varovati zadevne osebe oziroma subjekte z zagotavljanjem, da njihova prvotna uvrstitev na zadevni seznam temelji na dovolj trdni dejanski podlagi, mogoče doseči le, če so odločbe tretjih držav, na katere Svet opre navedene prvotne uvrstitve na navedeni seznam, sprejete ob spoštovanju pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva (glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 26 in navedena sodna praksa).

86

Sodišče je iz tega sklepalo, da je jamstvo, da je bila odločba organa tretje države sprejeta ob spoštovanju pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva, bistvenega pomena za navedeno uvrstitev in poznejše odločbe o zamrznitvi sredstev, in posledično, da mora Svet v obrazložitvi teh odločb predložiti informacije, na podlagi katerih je mogoče šteti, da je preveril spoštovanje teh pravic (glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 31).

87

Nazadnje je Sodišče odgovorilo na trditev Sveta, v skladu s katero bi tretja država lahko štela, da je komentar v obrazložitvi zadevnih odločb o zamrznitvi sredstev v zvezi z njenim spoštovanjem ali nespoštovanjem pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva vmešavanje v njene notranje zadeve, zato naj bi obrazložitev, ki jo zahteva Splošno sodišče, Svetu onemogočala, da se opre na odločbe tretjih držav. V zvezi s tem je navedlo, da za to zadostuje, da Svet v obrazložitvi odločbe o zamrznitvi sredstev na kratko navede razloge, iz katerih meni, da je bila odločba tretje države, na katero se namerava opreti, sprejeta ob spoštovanju teh pravic (glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točke 20, 32 in 33).

88

Nato je treba spomniti, da se je Sodišče v sodbi z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), o podobnem vprašanju izreklo v okviru pritožbe zoper sodbo Splošnega sodišča, ki je odločalo o zakonitosti ohranitve uvrstitve fizične osebe na seznama iz Priloge k Sklepu Sveta 2014/119/SZVP z dne 5. marca 2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2014, L 66, str. 26), kakor je bil spremenjen s Sklepom Sveta (SZVP) 2015/143 z dne 29. januarja 2015 (UL 2015, L 24, str. 16), oziroma Priloge I k Uredbi Sveta (EU) št. 208/2014 z dne 5. marca 2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2014, L 66, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EU) 2015/138 z dne 29. januarja 2015 (UL 2015, L 24, str. 1).

89

Sodišče je v sodbi z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), menilo, da se načela, navedena zgoraj v točkah od 83 do 87, uporabljajo za položaj tožeče stranke v navedeni zadevi, ker so omejevalni ukrepi, sprejeti proti njej, temeljili na odločbi organa tretje države, ki je v zvezi s tem pristojen za začetek in vodenje postopka kazenske preiskave o kaznivem dejanju odtujitve javnih sredstev. Navedlo je, da v zvezi s tem ni upoštevna okoliščina, navedena v izpodbijani sodbi, da obstoj take odločbe ni merilo za uvrstitev, določeno v členu 1(1) Sklepa 2014/119, ampak dejanska podlaga, na kateri temeljijo zadevni omejevalni ukrepi (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet, C‑530/17 P, EU:C:2018:1031, točke od 25 do 30).

90

Sodišče je na podlagi tega ugotovilo, da je bilo pri razlogovanju, na podlagi katerega je Splošno sodišče ugotovilo, da pristopa iz sodbe z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet (T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885), ni mogoče prenesti na obravnavani primer, napačno uporabljeno pravo (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet, C‑530/17 P, EU:C:2018:1031, točke od 31 do 33).

91

Natančneje, po mnenju Sodišča lahko Svet po eni strani šteje, da odločitev za uvrstitev temelji na dovolj trdni dejanski podlagi, šele po tem, ko je sam preveril, ali sta bili pravica do obrambe in pravica do učinkovitega sodnega varstva pri sprejetju odločbe zadevne tretje države, s katero namerava utemeljiti sprejetje omejevalnih ukrepov, spoštovani (sodba z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet, C‑530/17 P, EU:C:2018:1031, točka 34).

92

Po drugi strani je Sodišče menilo, da razlike v besedilu, sistematiki in cilju, ki jih je Splošno sodišče ugotovilo med modelom omejevalnih ukrepov, določenih v okviru boja proti terorizmu, in modelom omejevalnih ukrepov, sprejetih zaradi razmer v Ukrajini, ne morejo povzročiti omejevanja uporabe jamstev, ki izhajajo iz pristopa, uporabljenega v sodbi z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet (T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885), zgolj na omejevalne ukrepe, sprejete v okviru prvega od teh modelov, ob izključitvi tistih, ki bi bili sprejeti v okviru sodelovanja s tretjo državo, o katerem je odločil Svet na podlagi politične izbire (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet, C‑530/17 P, EU:C:2018:1031, točka 37).

93

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je preudarke iz sodbe z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), navedene zgoraj v točkah od 89 do 92, ne glede na razlike v okviru zadeve mogoče prenesti na okoliščine obravnavane zadeve. Model omejevalnih ukrepov, sprejetih ob upoštevanju razmer v Tuniziji, je nesporno podoben modelu omejevalnih ukrepov, sprejetih zaradi razmer v Ukrajini. Tako zamrznitev sredstev oseb, uvrščenih na sporni seznam, med drugim tožeče stranke, temelji tudi na odločbi organov tretje države, v obravnavani zadevi organov Republike Tunizije, ki so v zvezi s tem pristojni za začetek in vodenje postopka sodne preiskave o kaznivem dejanju nezakonite prisvojitve državnih sredstev.

94

Zato je treba v obravnavanem primeru iz tega sklepati, da za Svet na eni strani obstaja obveznost, da preveri, ali sta bili pravica tožeče stranke do obrambe in njena pravica do učinkovitega sodnega varstva spoštovani v sodnih postopkih zoper njo v Tuniziji, in na drugi strani obveznost, da obrazloži razloge, iz katerih meni, da sta bili ti pravici spoštovani.

95

Poleg tega se zdijo take obveznosti še toliko nujnejše, ker so bili, kot izhaja iz uvodne izjave 1 Sklepa 2011/72, ta in naslednji sklepi sprejeti v okviru politike podpore Tuniziji, ki temelji zlasti na cilju spodbujanja človekovih pravic in pravne države iz člena 21(2)(b) PEU. Zato predmet teh sklepov – da se tunizijskim organom olajša ugotovitev storjenih nezakonitih prisvojitev državnih sredstev in ohrani možnost, da ti organi zasežejo premoženjsko korist, ki je bila s temi prisvojitvami pridobljena – ne bi bil upošteven glede na te cilje, če bi bila ta ugotovitev izpostavljena odrekanju sodnega varstva ali celo samovoljnosti (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 5. oktobra 2017, Mabrouk/Svet, T‑175/15, EU:T:2017:694, točka 64, in z dne 27. septembra 2018, Ezz in drugi/Svet, T‑288/15, EU:T:2018:619, točka 68).

96

Res je, da je Splošno sodišče v točkah 65 in 72 sodbe z dne 5. oktobra 2017, Mabrouk/Svet (T‑175/15, EU:T:2017:694), ki se je nanašala na spor o ohranitvi uvrstitve osebe na sporni seznam, zlasti navedlo, da mora Svet za tako ohranitev zbrati le dokaze o tem, da zoper tožečo stranko teče sodni postopek zaradi dejanj, ki jih je mogoče opredeliti za nezakonito prisvojitev državnih sredstev, in da mora Svet samo v primeru objektivnih, verodostojnih, natančnih in skladnih informacij, ki bi lahko vzbudile utemeljene pomisleke v zvezi s spoštovanjem pravice tožeče stranke do sojenja v razumnem roku v sodni preiskavi, ki teče zoper njo in je podlaga za zamrznitev njenega premoženja v Uniji, izvesti potrebna preverjanja v zvezi s tem.

97

Splošno sodišče je podobno razlogovalo v zvezi s preverjanjem, ali so egiptovski organi spoštovali pravico do poštenega sojenja in varstva domneve nedolžnosti pri osebah, katerih uvrstitev na seznam iz Priloge k Sklepu Sveta 2011/172/SZVP z dne 21. marca 2011 o omejevalnih ukrepih proti nekaterim osebam in subjektom zaradi razmer v Egiptu (UL 2011, L 76, str. 63) je bila ohranjena (glej v tem smislu sodbo z dne 27. septembra 2018, Ezz in drugi/Svet, T‑288/15, EU:T:2018:619, točke 70, 214 in 215).

98

Vendar pa ob izdaji sodb, navedenih v točkah 96 in 97, še ni bila izdana sodba z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031). Sodišče torej še ni odločilo o vprašanju, ali je pristop iz sodbe z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet (T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885), kakršen je, mogoče prenesti na model omejevalnih ukrepov, sprejetih v okviru sodelovanja s tretjo državo, katerega namen je tej državi pomagati pri boju proti nezakonitim prisvojitvam državnih sredstev, in ob upoštevanju obstoja sodnih postopkov, ki so jih organi te države uvedli v povezavi s kaznivimi dejanji, ki se lahko opredelijo kot taka.

99

Poleg tega je Splošno sodišče v sodbah, navedenih zgoraj v točkah 96 in 97, preučilo tožbene razloge in očitke, da naj bi Svet opustil dodatna preverjanja, potem ko so mu tožeče stranke predložile elemente, ki bi po njihovem mnenju lahko razkrili kršitve pravic, zaščitenih z načelom učinkovitega sodnega varstva iz člena 47 Listine. Ti tožbeni razlogi in očitki torej niso odpirali samega vprašanja, ali bi moral Svet po uradni dolžnosti opraviti preverjanja v zvezi s tem, ne da bi čakal na stališča zadevnih oseb, s katerimi bi se preverjanja lahko upravičila, in še toliko manj vprašanja, ali bi moral izrecno obrazložiti ugotovitve na podlagi teh preverjanj.

100

Teh ugotovitev ne izpodbije analiza sodne prakse, ki jo je Svet navedel v pisnem odgovoru z dne 16. januarja 2020.

101

Na prvem mestu namreč primerjava, ki jo je opravil Svet, med sodno prakso iz sodbe z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), ter sodno prakso, ki izhaja iz sodb z dne 18. februarja 2016, Svet/Bank Mellat (C‑176/13 P, EU:C:2016:96), in z dne 21. aprila 2016, Svet/Bank Saderat Iran (C‑200/13 P, EU:C:2016:284), ni prepričljiva.

102

V zvezi s tem je po eni strani dovolj navesti, da se točke od 88 do 91 sodbe z dne 18. februarja 2016, Svet/Bank Mellat (C‑176/13 P, EU:C:2016:96), in točke od 81 do 84 sodbe z dne 21. aprila 2016, Svet/Bank Saderat Iran (C‑200/13 P, EU:C:2016:284), na katere se sklicuje Svet, nanašajo na vprašanje, ali mora pred sprejetjem aktov o omejevalnih ukrepih proti zadevnemu subjektu preveriti ustreznost in utemeljenost elementov v zvezi z njim in v obrazložitvi teh aktov navesti, da je ta preverjanja opravil. Vendar pa se te točke, drugače kot točke od 25 do 37 sodbe z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), ne nanašajo na vprašanje, ali ima Svet obveznost, da pred sprejetjem takih aktov preveri, ali sta bili pravica tožeče stranke do obrambe in njena pravica do učinkovitega sodnega varstva spoštovani v postopkih, na katere se ti akti opirajo, in posledično izid teh preverjanj navede v obrazložitvi teh aktov. Podobno je treba navesti, da Sodišče v sodbi z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), nikakor ni menilo, da mora Svet pred sprejetjem zadevnih aktov sistematično preverjati ustreznost in utemeljenost postopkov, ki jih uvedejo tretje države in na katere se opira, ter to navesti v obrazložitvi teh aktov.

103

Po drugi strani je treba navesti, da so v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 18. februarja 2016, Svet/Bank Mellat (C‑176/13 P, EU:C:2016:96), in z dne 21. aprila 2016, Svet/Bank Saderat Iran (C‑200/13 P, EU:C:2016:284), omejevalni ukrepi, katerih zakonitost je Splošno sodišče preučilo v sodbah, ki sta predmet zadevnih pritožb, temeljili na elementih v zvezi s podporo zadevnih subjektov jedrskim dejavnostim, ki so nevarne z vidika širjenja jedrskega orožja, ki so jih predložile države članice v utemeljitev svojega predloga za uvrstitev teh subjektov na seznam oseb ali subjektov, na katere se ti ukrepi nanašajo. Navedeni ukrepi se torej niso opirali na upravne ali sodne odločbe, kot je začetek kazenskega pregona, drugače kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031).

104

Na drugem mestu, v nasprotju s tem, kar trdi Svet, iz sodbe z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), ne izhaja, da naj bi obveznost preverjanja, ali sta bili pravica zadevne osebe do obrambe in njena pravica do učinkovitega sodnega varstva spoštovani v sodnem postopku, ki je uveden zoper njo v tretji državi, obstajala le, če je tožeča stranka pred sprejetjem spornih ukrepov o tem predložila stališča. Iz točk od 25 do 37 te sodbe, povzetih zgoraj v točkah od 89 do 92, je prej mogoče sklepati, da je Sodišče tako obveznost želelo narediti brezpogojno. Kot namreč izhaja zlasti iz točke 28 navedene sodbe, je Sodišče v bistvu menilo, da je spoštovanje pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva v sodnih postopkih, na katere se opirajo omejevalni ukrepi, ki jih sprejme Svet, sestavni del dejanske podlage teh ukrepov. Iz ustaljene sodne prakse, navedene v isti točki, pa izhaja, da mora Svet sistematično in vnaprej preverjati, ali je ta dejanska podlaga dovolj trdna.

105

Te razlage sodbe z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), ni mogoče izpodbiti z njeno točko 39, na katero se sklicuje Svet in v kateri je navedena ustaljena sodna praksa, v skladu s katero mora pristojni organ Unije v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost razlogov, navedenih proti zadevni osebi, in ni zadnjenavedena tista, ki mora predložiti negativni dokaz o neutemeljenosti navedenih razlogov (sodbi z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 121, in z dne 28. novembra 2013, Svet/Fulmen in Mahmoudian, C‑280/12 P, EU:C:2013:775, točka 66).

106

Po eni strani namreč ugotovitve iz točke 39 sodbe z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), določajo dodaten razlog, vendar v razlogovanju Sodišča niso odločilne, drugače kot ugotovitve iz točk od 25 do 37 te sodbe. Po drugi strani je treba spomniti, da je bilo načelo, na katero je v tej zadevi opozorilo Sodišče, prvič navedeno v okoliščinah, v katerih je Sodišče – v zvezi z izpodbijanjem osebe, na katero se omejevalni ukrepi nanašajo, s tožbo pred Splošnim sodiščem – razsodilo, da mora Svet predložiti informacije ali dokaze, da lahko Splošno sodišče preuči, ali so razlogi, na katerih temeljijo ti ukrepi, utemeljeni (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točki 119 in 120). Zato iz te sodne prakse nikakor ni mogoče sklepati, da se tako določeno načelo, ki se nanaša na dokazno breme in izvajanje dokazov pred sodiščem Unije, uporablja samo, če je tožeča stranka v upravnem postopku stališča, s katerimi nasprotuje dejanski podlagi ukrepov, ki jih izpodbija, predložila pred njihovim sprejetjem.

107

Čeprav v obravnavani zadevi tožeča stranka ne navaja tožbenega razloga, ki bi se nanašal na kršitev obveznosti obrazložitve v zvezi s sklepoma 2018/141 in 2019/135, pa je v drugem in tretjem delu drugega tožbenega razloga po eni strani postavljeno vprašanje presoje spoštovanja njene pravice do sojenja v razumnem roku, ki jo opravi Svet in ki je sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva, in po drugi strani vprašanje preverjanj, ki jih ta institucija opravi v zvezi s tem. Torej je zdaj treba pri preučitvi tega dela upoštevati načela, navedena zgoraj v točkah od 83 do 106.

108

Tožeča stranka trdi, da od leta 2011 v sodnem postopku zoper njo ni bilo nobenega procesnega delovanja, čeprav naj bi tunizijski organi vedeli, kje ima stalno prebivališče, in čeprav naj bi jim bila na voljo. Trdi, da nikdar ni bila zaslišana niti ni prejela vabila ali bila predmet kakršnega koli preiskovalnega dejanja. Navaja, da mora zato Splošno sodišče ob upoštevanju točke 172 sodbe z dne 30. junija 2016, CW/Svet (T‑516/13, neobjavljena, EU:T:2016:377), ter točk 64, 65, 71, 222 in 223 sodbe z dne 5. oktobra 2017, Mabrouk/Svet (T‑175/15, EU:T:2017:694), ugotoviti napako Sveta pri presoji spoštovanja njene pravice do sojenja v razumnem roku. V repliki poleg tega trdi, da sta resničnost in verodostojnost dokumentov, ki so jih tunizijski organi Svetu posredovali 1. avgusta 2019, sporni. Nazadnje trdi, da Svet od leta 2011 ni opravil potrebnih preverjanj, čeprav je tej instituciji redno posredovala stališča, da bi izpodbijala utemeljenost sodnih postopkov, ki tečejo zoper njo.

109

Svet trdi, da ob sprejetju sklepov 2018/141 in 2019/135 ni obstajala nobena objektivna, verodostojna, natančna in skladna informacija, ki bi lahko vzbudila utemeljene pomisleke v smislu točk 64 in 65 sodbe z dne 5. oktobra 2017, Mabrouk/Svet (T‑175/15, EU:T:2017:694), v zvezi s tem, da bi tunizijski sodni organi spoštovali pravico tožeče stranke do sojenja v razumnem roku v sodnih preiskavah, ki so jih uvedli zoper njo. Zlasti trdi, da tožeča stranka pred sprejetjem navedenih sklepov ni predložila nobene take informacije v zvezi s popolno odsotnostjo procesnega delovanja v sodni preiskavi zoper njo. Poleg tega trdi, da trditev tožeče stranke v zvezi z navedeno odsotnostjo delovanja sama po sebi ne omogoča ugotovitve, da je Svet storil napako pri presoji, ali so tunizijski organi spoštovali njeno pravico do sojenja v razumnem roku glede na okoliščine, ki lahko upravičijo trajanje preiskave, navedene v točkah 221 in 222 sodbe z dne 5. oktobra 2017, Mabrouk/Svet (T‑175/15, EU:T:2017:694), in točki 52 sodbe z dne 15. novembra 2018, Mabrouk/Svet (T‑216/17, neobjavljena, EU:T:2018:779). Dodaja, da poročilo o dejavnosti z dne 1. avgusta 2019, ki so ga posredovali tunizijski organi, potrjuje, da se tunizijska odredba‑zakon št. 2011‑13 z dne 14. marca 2011 o zaplembi sredstev ter premičnega in nepremičnega premoženja še vedno uporablja za tožečo stranko, poleg tega pa je iz nje razvidno, da je ta vpletena v določeno število kaznivih dejanj.

110

Svet v dupliki odgovarja na trditve tožeče stranke v zvezi z verodostojnostjo dokumentov, ki so jih predložili tunizijski organi. V prilogi predloži zlasti preglednico zaprosil za mednarodno pravno pomoč, da bi ponazoril zapletenost tega postopka, in navede, da se glede na prav tako priloženo preglednico zadev, ki še niso rešene, šteje, da je tožeča stranka na begu.

111

Uvodoma je treba spomniti, da je načelo sojenja v razumnem roku sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva, zaščitene s členom 47, drugi odstavek, Listine in določbami več pravno zavezujočih instrumentov mednarodnega prava, ki ščitijo vsebinsko podobno pravico do poštenega sojenja. Tak primer je zlasti člen 14(3)(c) Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 16. decembra 1966, katerega pogodbenica je med drugimi Republika Tunizija (glej v tem smislu sodbo z dne 5. oktobra 2017, Mabrouk/Svet, T‑175/15, EU:T:2017:694, točka 64).

112

V zvezi s tem je treba pojasniti še, da je treba z vidika sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice spoštovanje pravice do sojenja v razumnem roku, kot jo vsebuje mednarodno pravo, preučiti z vidika okoliščin posamezne zadeve, kar zahteva celovito presojo, predvsem na podlagi meril, ki se nanašajo na težavnost zadeve, ravnanje tožeče stranke in ravnanje pristojnih organov. V skladu s sodno prakso sodišč Unije veljajo podobna načela za preizkus spoštovanja pravice do sojenja v razumnem roku iz člena 47 Listine (glej sodbo z dne 5. oktobra 2017, Mabrouk/Svet, T‑175/15, EU:T:2017:694, točka 71 in navedena sodna praksa).

113

Poleg tega je treba, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 104, točke od 25 do 37 sodbe z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), katerih vsebina je povzeta zgoraj v točkah od 89 do 92, razlagati tako, da je obveznost, da se prepriča o spoštovanju pravice tožeče stranke do obrambe in njene pravice do učinkovitega sodnega varstva v sodni preiskavi, ki teče zoper njo, brezpogojna. Zato Svet lahko odloči, da se uvrstitev osebe na sporni seznam podaljša le, če se je pred tem tudi po uradni dolžnosti lahko prepričal, da sta ti pravici, zlasti pravica do sojenja v razumnem roku, spoštovani, in ne da bi čakal, da mu zadevna oseba sporoči objektivne, verodostojne, natančne in skladne informacije, ki bi lahko vzbudile utemeljene pomisleke v zvezi s spoštovanjem teh pravic.

114

Poleg tega je, natančneje, v zvezi s preverjanjem spoštovanja pravice do sojenja v razumnem roku mogoče ugotoviti, da dlje ko trajajo sodni postopki, ki so dejanska podlaga omejevalnega ukrepa, nujnejše se lahko to preverjanje izkaže za Svet, preden odloči, ali je treba še enkrat podaljšati ta ukrep (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 30. januarja 2019, Stavytskyi/Svet, T‑290/17, EU:T:2019:37, točka 132).

115

Zlasti je treba v obravnavani zadevi spomniti, da ima zamrznitev premoženja naravo zavarovanja in da je njen razlog, da se tunizijskim organom olajša ugotovitev storjenih nezakonitih prisvojitev državnih sredstev ter se na koncu uvedenih sodnih postopkov ohrani možnost, da ti organi zasežejo premoženjsko korist, ki je bila s temi prisvojitvami pridobljena (glej v tem smislu sodbo z dne 5. oktobra 2017, Mabrouk/Svet, T‑175/15, EU:T:2017:694, točka 33 in navedena sodna praksa). Zato mora Svet preprečiti nepotrebno podaljševanje tega ukrepa v škodo pravic in svoboščin tožeče stranke, na katere ima zelo negativen vpliv že samo zato, ker se sodni postopek, na katerega se opira, brez prave utemeljitve razpotegne v neskončnost (glej v tem smislu sodbi z dne 5. oktobra 2017, Mabrouk/Svet, T‑175/15, EU:T:2017:694, točka 48, in z dne 27. septembra 2018, Ezz in drugi/Svet, T‑288/15, EU:T:2018:619, točka 71).

116

Seveda od Sveta ni mogoče zahtevati, naj odpravi zamrznitev premoženja tožeče stranke, samo zato ker obstajajo elementi, ki lahko vzbudijo utemeljene pomisleke glede tega, ali tunizijski organi spoštujejo njeno pravico do sojenja v razumnem roku, in zlasti elementi v zvezi z upravičenostjo trajanja kazenskega postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 5. oktobra 2017, Mabrouk/Svet, T‑175/15, EU:T:2017:694, točke od 67 do 75). Vendar se mora, preden podaljša navedeno zamrznitev premoženja, po eni strani vsaj prepričati, da ima dovolj elementov v zvezi s stanjem in potekom tega postopka, da oceni tveganje za kršitev te pravice, in po drugi strani tako oceno opraviti skrbno in nepristransko, da po potrebi ustrezno ukrepa (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 27. septembra 2018, Ezz in drugi/Svet, T‑288/15, EU:T:2018:619, točki 71 in 79).

117

Zato je treba ta del drugega tožbenega razloga preučiti z vidika teh načel.

118

Na prvem mestu je treba najprej navesti, da Splošno sodišče dokumentov, ki izvirajo od tunizijskih organov in ki jih je Svet priložil k odgovoru na tožbo in dupliki, ne more upoštevati pri presoji, ali je ta institucija izpolnila obveznost preverjanja, ali tunizijski organi spoštujejo pravico do sojenja v razumnem roku.

119

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru ničnostne tožbe zakonitost izpodbijanega akta presojati glede na dejanske in pravne elemente, ki so obstajali ob sprejetju akta (glej sodbo z dne 10. septembra 2019, HTTS/Svet, C‑123/18 P, EU:C:2019:694, točka 37 in navedena sodna praksa).

120

V obravnavani zadevi iz listin v spisu ne izhaja, da je bil Svet pred sprejetjem Sklepa 2018/141 ali Sklepa 2019/135 seznanjen z zadevnimi dokumenti.

121

Po eni strani v zvezi z dokumenti, priloženimi odgovoru na tožbo, iz dopisa veleposlaništva Republike Tunizije v Bruslju (Belgija) z dne 10. avgusta 2019 namreč izhaja, da so bili posredovani v prilogi k temu dopisu. Po drugi strani v zvezi z dokumenti, priloženimi dupliki, iz njihove naslovne strani izhaja, da jih je Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) posredovala v obdobju med vključno oktobrom in decembrom 2019.

122

Po drugi strani Svet ne trdi, da je bil predhodno seznanjen z informacijami ali vsaj delom informacij iz teh dokumentov.

123

V zvezi s tem iz pisnega odgovora Sveta z dne 16. marca 2020 izhaja, da je oktobra 2017 in oktobra 2018 od tunizijskih organov dobil informacije o stanju napredovanja zadeve z referenčno številko 19592/1, ki se nanaša na sodno preiskavo zoper tožečo stranko. Te informacije so bile v obliki listine, ki je vsebovala navedbo imena tožeče stranke in zlasti preglednico postopkov in sprejetih ukrepov. Ti so bili dopolnjeni s pojasnili, da je bilo med drugim izdanih več zaprosil za mednarodno pravno pomoč, da je bilo v tej zadevi potrebnih več ukrepov v zvezi z drugimi obdolženci in da preiskave še tečejo. Vendar pa so se postopkovni ukrepi, navedeni v teh listinah, nanašali na druge osebe v isti preiskavi, nobeden pa se ni nanašal posebej na tožečo stranko.

124

Poleg tega je Svet na obravnavi potrdil, da se je z informacijami o postopkovnih ukrepih, ki se posebej nanašajo na tožečo stranko, seznanil šele prek dokumentov, ki so jih tunizijski organi predložili po Sklepu 2019/135, potem ko jim je postavil vprašanja v zvezi s tem.

125

Ker se je Svet z informacijami iz teh dokumentov seznanil po sprejetju sklepov 2018/141 in 2019/135, je treba njegove trditve in trditve tožeče stranke v zvezi s temi dokumenti zavrniti.

126

Na drugem mestu je treba navesti, da tožeča stranka v utemeljitev tega dela trdi, da od leta 2011 v sodnem postopku zoper njo ni bilo nobenega procesnega delovanja in zlasti, da nikdar ni bila zaslišana, ni prejela vabila in ni bila predmet kakršnega koli preiskovalnega dejanja.

127

Vendar Svet ne izpodbija teh trditev, ampak samo trdi, da ob sprejetju sklepov 2018/141 in 2019/135 ni obstajala nobena objektivna, verodostojna, natančna in skladna informacija, ki bi lahko vzbudila utemeljene pomisleke v zvezi s tem, ali tunizijski organi spoštujejo pravico tožeče stranke do sojenja v razumnem roku, ker tožeča stranka v zvezi s tem ni predložila nobene take informacije.

128

V zvezi s tem je treba po eni strani spomniti, kot je bilo že ugotovljeno zgoraj v točki 113, da je obveznost Sveta, da se prepriča o tem, ali tunizijski organi spoštujejo pravico tožeče stranke do sojenja v razumnem roku, preden podaljša njeno uvrstitev na sporni seznam, brezpogojna in jo je treba, če je primerno, izvajati po uradni dolžnosti in brez čakanja, da zadevna oseba sporoči objektivne, verodostojne, natančne in skladne informacije, ki bi lahko vzbudile utemeljene pomisleke v zvezi s spoštovanjem te pravice. Zato se Svet v odgovor na trditve tožeče stranke ne more sklicevati na to, da mu pred sprejetjem sklepov 2018/141 in 2019/135 ni nikdar predložila takih informacij.

129

Po drugi strani elementi, na podlagi katerih je Svet od leta 2011 ohranil uvrstitev tožeče stranke na sporni seznam, niso omogočali, da bi povsem izključil tveganje za kršitev pravice tožeče stranke do sojenja v razumnem roku.

130

V zvezi s tem je treba navesti, da se je Svet za ohranitev tožeče stranke na spornem seznamu oprl zlasti na dokazila tunizijskih organov z dne 4. novembra 2013, 19. decembra 2014, 20. oktobra 2015, 2. septembra 2016, 18. oktobra 2017 in 13. septembra 2018, ki jih je tožeči stranki posredoval ob zaporednem sprejetju sklepov 2014/49, 2015/157, 2016/119, 2017/153, 2018/141 in 2019/135.

131

Vendar ta dokazila potrjujejo samo to, da preiskava v zadevi z referenčno številko 19592/1, ki se nanaša na tožečo stranko, še teče, in da vsebujejo seznam kaznivih dejanj, zaradi katerih je preganjana. Te informacije torej očitno niso zadostne, da bi Svet lahko ocenil tveganje za kršitev spoštovanja pravice tožeče stranke do sojenja v razumnem roku, in zato ta institucija z njimi ne more utemeljiti trditve, da ni obstajala nobena objektivna, verodostojna, natančna in skladna informacija, ki bi lahko vzbudila utemeljene pomisleke v zvezi s tem.

132

Vsekakor je treba navesti, da tudi če bi bilo treba sodbo z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), razlagati tako, da obveznost Sveta, da se prepriča o spoštovanju pravice tožeče stranke do obrambe in njene pravice do učinkovitega sodnega varstva, ni brezpogojna, bi Svet ob sprejetju sklepov 2018/141 in 2019/135 imel objektivne, verodostojne, natančne in skladne informacije, ki bi lahko vzbudile utemeljene pomisleke v zvezi z upravičenostjo trajanja sodne preiskave zoper tožečo stranko v Tuniziji. Trajanje sodnega postopka pa je osrednji, čeprav ne edini element pri presoji spoštovanja pravice do sojenja v razumnem roku.

133

V zvezi s tem, po eni strani, kot je tožeča stranka sicer poudarila v svojem dopisu Svetu z dne 20. decembra 2018, sodna preiskava, ki jo tunizijski organi vodijo zoper njo in na katero se opira njena uvrstitev na sporni seznam, teče od leta 2011 in do zdaj v njej ni bila izdana nobena sodna odločba. Ugotoviti pa je treba, da je že samo ta okoliščina element, ki lahko vzbudi pomisleke o razlogih, iz katerih ta preiskava v zvezi s tožečo stranko po sedmih ali osmih letih ni končana.

134

Po drugi strani, kot je bilo že ugotovljeno zgoraj v točki 123, iz pisnega odgovora Sveta z dne 16. marca 2020 izhaja, da je slednji oktobra 2017 in oktobra 2018 od tunizijskih organov dobil informacije o stanju napredovanja zadeve z referenčno številko 19592/1, ki se nanaša na sodno preiskavo zoper tožečo stranko.

135

Vendar, kot je bilo že navedeno zgoraj v isti točki 123, so se postopkovni ukrepi, navedeni v teh listinah, ki so jih posredovali tunizijski organi, nanašali na druge osebe v isti preiskavi, nobeden pa se ni nanašal posebej na tožečo stranko. Te informacije, ki po navedbah samega Sveta niso bile sporočene tožeči stranki, bi torej lahko vzbudile pomisleke o tem, ali so bila od leta 2011 opravljena procesna dejanja posebej v zvezi s tožečo stranko in, po potrebi, zakaj ni tako.

136

Zato je Svet vsekakor imel na voljo elemente, ki bi mu lahko vzbudili utemeljene pomisleke v zvezi s trajanjem preiskave in obstojem dejanskega procesnega delovanja tunizijskih organov, ki se nanaša posebej na tožečo stranko, in ki bi posledično lahko upravičili, da opravi ustrezna preverjanja.

137

Na tretjem mestu, kot je bilo opozorjeno zgoraj v točki 105, je v skladu s sodno prakso na področju omejevalnih ukrepov pristojni organ Unije tisti, ki mora v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost razlogov, navedenih zoper zadevno osebo, ne pa da bi morala zadnjenavedena predložiti negativni dokaz o neutemeljenosti navedenih razlogov.

138

V obravnavani zadevi, kot trdi Svet, seveda trditev tožeče stranke glede neobstoja procesnega delovanja tunizijskih sodnih organov v zvezi z njo od leta 2011 sama po sebi ne omogoča ugotovitve, da so ti isti organi kršili njeno pravico do sojenja v razumnem roku.

139

Vendar je treba ugotoviti, da iz nobenega od dokumentov v zvezi s stanjem postopka v Tuniziji, ki so bili Svetu sporočeni pred sprejetjem sklepov 2018/141 in 2019/135, ne izhaja, da je obstajalo procesno delovanje, ki bi se nanašalo posebej na tožečo stranko. Vendar bi moral biti neobstoj takega delovanja, ki je trajal sedem ali osem zaporednih let, upravičen s posebnimi okoliščinami zadeve, v katero je tožeča stranka vpletena, ali posebnimi okoliščinami same tožeče stranke. Zlasti bi bilo treba ugotoviti, ali tožeča stranka, kot trdi, nikdar ni bila zaslišana, ni prejela vabila in ni bila predmet kakršnega koli preiskovalnega dejanja, in če je tako, iz katerih razlogov do zdaj zoper njo niso bili sprejeti taki ukrepi. Kot je bilo že navedeno zgoraj v točki 133, brez takih utemeljitev namreč ni mogoče, da to tako dolgo trajajoče nenapredovanje sodnega postopka v zvezi s tožečo stranko ne bi vzbudilo utemeljenih pomislekov v zvezi s spoštovanjem njene pravice do sojenja v razumnem roku.

140

Ker Svet ni dokazal, da je ob sprejetju sklepov 2018/141 in 2019/135 imel take informacije, kot so opisane zgoraj v točki 139, je treba posledično šteti, da takrat ni mogel pravilno oceniti, ali so tunizijski organi spoštovali pravico tožeče stranke do sojenja v razumnem roku. Zato je Svet, ker je ob sprejetju vsakega od teh sklepov menil, da nima nobene objektivne, verodostojne, natančne in skladne informacije, ki bi lahko vzbudila utemeljene pomisleke v zvezi s tem, pri presoji storil napako, zaradi katere se lahko navedeni sklepi razglasijo za nične.

141

Seveda se Svet v odgovoru na tretji del drugega tožbenega razloga sklicuje na ugotovitve iz točke 224 sodbe z dne 5. oktobra 2017, Mabrouk/Svet (T‑175/15, EU:T:2017:694), in točke 55 sodbe z dne 15. novembra 2018, Mabrouk/Svet (T‑216/17, neobjavljena, EU:T:2018:779), ki temeljijo na dokumentih v zvezi s stanjem in potekom sodnega postopka v zadevi z referenčno številko 19592/1, ki se nanaša na veliko oseb, med katerimi sta tožeča stranka v zadevah, v katerih sta bili izdani ti sodbi, in tožeča stranka v obravnavani zadevi.

142

V zvezi s tem je treba navesti, da so zadevne ugotovitve, v skladu s katerimi je Svet temeljito preveril, kakšno je stanje sodne preiskave zoper tožečo stranko v teh zadevah, preden je podaljšal njeno uvrstitev na sporni seznam, temeljile zlasti na tem, da je ta institucija predložila dokumente, ki izvirajo od tunizijskih organov in dokazujejo, da so slednji razmeroma nedavno glede na datum spornih sklepov v teh zadevah opravili postopkovne ukrepe, ki so se nanašali posebej na to osebo.

143

Tako je Splošno sodišče v točki 204 sodbe z dne 5. oktobra 2017, Mabrouk/Svet (T‑175/15, EU:T:2017:694), ugotovilo, da je v dokumentih, ki izvirajo od tunizijskih organov, navedeno, da je tožečo stranko v tej zadevi 15. in 21. februarja 2012 ter 14. maja 2014 zaslišal pristojni preiskovalni sodnik.

144

Prav tako je Splošno sodišče v točki 54 sodbe z dne 15. novembra 2018, Mabrouk/Svet (T‑216/17, neobjavljena, EU:T:2018:779), ugotovilo, da iz dokumentov, s katerimi je Svet razpolagal, preden je sprejel sporna sklepa v tej zadevi, izhaja, da je tožečo stranko v tej zadevi 27. septembra 2016 zaslišal pristojni tunizijski preiskovalni sodnik, potem ko so francoski organi 23. maja 2016 posredovali postopkovne ukrepe, ki so jih sprejeli v okviru zaprosil za mednarodno pravno pomoč na podlagi prošenj tunizijskih organov z dne 19. januarja 2011 in 10. januarja 2012.

145

Vendar v obravnavani zadevi Svet ne trdi, da se je pred sprejetjem sklepov 2018/141 in 2019/135 lahko seznanil s dokumenti, v katerih so navedeni podobni postopkovni ukrepi, ki se nanašajo posebej na tožečo stranko. Natančneje, kot je bilo večkrat ugotovljeno (glej točke 123, 135 in 139 zgoraj), iz dokumentov, ki so jih tunizijski organi posredovali oktobra 2017 in oktobra 2018 ter so bili vloženi v spis s pisnim odgovorom Sveta z dne 16. marca 2020, ne izhaja nobeno procesno delovanje, ki bi se nanašalo posebej na to osebo.

146

Res je, da so ugotovitve iz točke 224 sodbe z dne 5. oktobra 2017, Mabrouk/Svet (T‑175/15, EU:T:2017:694), in točke 55 sodbe z dne 15. novembra 2018, Mabrouk/Svet (T‑216/17, neobjavljena, EU:T:2018:779), na katere se sklicuje Svet, temeljile tudi na upoštevanju procesnih dejanj, opravljenih na splošno v okviru sodne preiskave zoper tožečo stranko v tej zadevi, ki se je nanašala na veliko drugih oseb, in ne samo postopkovnih ukrepov, ki so se nanašali posebej na navedeno tožečo stranko. Splošno sodišče je zlasti ugotovilo, da dokumenti, ki so jih Svetu posredovali tunizijski organi, načeloma potrjujejo obstoj dejanskega procesnega delovanja v okviru preiskave zadeve, v katero je bila vpletena zadevna tožeča stranka, in zapletenost te zadeve zaradi številnih vpletenih oseb in potrebnih preiskovalnih ukrepov, med drugim zaprosil za mednarodno pravno pomoč (glej v tem smislu sodbi z dne 5. oktobra 2017, Mabrouk/Svet, T‑175/15, EU:T:2017:694, točki 205 in 222, in z dne 15. novembra 2018, Mabrouk/Svet, T‑216/17, neobjavljena, EU:T:2018:779, točka 52).

147

Kljub temu pa Splošno sodišče obstoja dejanskega procesnega delovanja ni ugotovilo samo iz procesnega delovanja tunizijskih organov na splošno, temveč tudi iz procesnih dejanj, ki so se v tej zadevi nanašala posebej na tožečo stranko. Vendar v obravnavani zadevi iz razlogov, večkrat navedenih zgoraj, podobna ugotovitev zaradi neobstoja sklicev na take posebne postopkovne ukrepe ni mogoča.

148

Zato je treba ugotoviti, da je Svet pri presoji vprašanja, ali je bila spoštovana pravica tožeče stranke do sojenja v razumnem roku, storil napako, zaradi katere se lahko razglasi ničnost sklepov 2018/141 in 2019/135. Kljub temu je treba preučiti tudi tretji del drugega tožbenega razloga.

149

Tožeča stranka trdi, da zaporedni sklepi o podaljšanju njene uvrstitve na sporni seznam temeljijo na potrdilih tunizijskih organov, ki so poenostavljena, pomanjkljiva in včasih nepodpisana. Trdi, da Svet kljub njenim stališčem, da sodni postopek zoper njo formalno ne teče, od leta 2011 ni opravil nobenega preverjanja stanja preiskave in ni zahteval dodatnih informacij. Vendar po njenem mnenju v takem položaju obstaja nevarnost neskončnega podaljševanja omejevalnih ukrepov. Poleg tega naj bi to, da so tunizijski organi vsako leto ponovili iste informacije brez novih podatkov o poteku zadevnega sodnega postopka, oslabilo zanesljivost teh informacij. Po mnenju tožeče stranke bi moral Svet zahtevati informacije zlasti o razlogih za prekinitev navedenega postopka in njegovo trajanje. Ugotavlja, da je Svet storil očitno napako pri presoji s tem, da je menil, da mu ni treba izvesti dodatnih preverjanj. V repliki se opira na iste trditve, kot jih navaja v utemeljitev drugega dela tretjega tožbenega razloga.

150

Svet meni, da je izvedel zahtevana preverjanja zlasti v zvezi z obstojem sodne preiskave, ki teče zoper tožečo stranko zaradi dejanj, ki jih je mogoče opredeliti za nezakonito prisvojitev državnih sredstev Tunizije v smislu člena 1(1) Sklepa 2011/72. Trdi, da tožeča stranka ne izpodbija obstoja take preiskave. Poleg tega trdi, da se je za sprejetje sklepov 2018/141 in 2019/135 oprl na potrdila tunizijskih organov v zvezi s takimi preiskavami. Trdi tudi, da je Splošno sodišče v točki 224 sodbe z dne 5. oktobra 2017, Mabrouk/Svet (T‑175/15, EU:T:2017:694), in točki 55 sodbe z dne 15. novembra 2018, Mabrouk/Svet (T‑216/17, neobjavljena, EU:T:2018:779), ugotovilo, da je temeljito preveril, kakšno je stanje preiskave v zadevi z referenčno številko 19592/1, v katero je vpletena tudi tožeča stranka. Nazadnje ponovi trditve, ki jih je navedel v odgovoru na drugi del tretjega tožbenega razloga.

151

Uvodoma je treba navesti, da se drugi in tretji del tretjega tožbenega razloga, čeprav sta tožeča stranka in Svet ta dela v repliki oziroma dupliki obravnavala skupaj, vseeno nanašata na različni napaki pri presoji, pri čemer se prvi nanaša na presojo, ali tunizijski organi spoštujejo pravico tožeče stranke do sojenja v razumnem roku, drugi pa se v bistvu nanaša vprašanje, ali je Svet, ko je sprejel sklepa 2018/141 in 2019/135, imel zadostno dejansko podlago za ohranitev uvrstitve tožeče stranke.

152

Kljub temu sta ti vprašanji zlasti ob upoštevanju ugotovitev iz točk od 25 do 30, 34 in 37 sodbe z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), navedenih zgoraj v točki 113, tesno povezani in da je iz podobnih razlogov, kot so navedeni zgoraj v točkah od 118 do 147, ta del drugega tožbenega razloga utemeljen.

153

V zvezi s tem je dovolj navesti, da zlasti iz točke 28 sodbe z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), izhaja, da mora Svet, da se prepriča, da ohranitev uvrstitve tožeče stranke na sporni seznam temelji na dovolj trdni dejanski podlagi, preveriti ne le, ali zoper tožečo stranko teče sodni postopek zaradi dejanj, ki jih je mogoče opredeliti za nezakonito prisvojitev državnih sredstev, ampak tudi, ali sta bili v teh postopkih spoštovani pravica tožeče stranke do obrambe in njena pravica do učinkovitega sodnega varstva.

154

Zlasti v zvezi s pravico do sojenja v razumnem roku je bilo zgoraj v točki 116 navedeno, da se mora Svet prepričati, ali ima dovolj elementov v zvezi s stanjem in potekom sodnega postopka zoper tožečo stranko, da oceni tveganje za morebitno kršitev te pravice.

155

Vendar tožeča stranka v okviru tega dela drugega tožbenega razloga Svetu očita prav to, da ni izvedel preverjanj v zvezi s stanjem in potekom sodnega postopka zoper njo, čeprav po njenem mnenju ta postopek v zvezi z njo ne teče in čeprav traja od leta 2011.

156

Zato se Svet v obravnavani zadevi ne more omejiti na trditev, s katero odgovarja na trditve tožeče stranke, da mora preveriti samo obstoj sodne preiskave, ki teče zoper tožečo stranko zaradi dejanj, ki jih je mogoče opredeliti za nezakonito prisvojitev državnih sredstev v smislu člena 1(1) Sklepa 2011/72, in je treba tako trditev takoj zavrniti.

157

V zvezi s sklicevanjem na ugotovitve iz točke 224 sodbe z dne 5. oktobra 2017, Mabrouk/Svet (T‑175/15, EU:T:2017:694), in točke 55 sodbe z dne 15. novembra 2018, Mabrouk/Svet (T‑216/17, neobjavljena, EU:T:2018:779), je dovolj navesti, da iz podobnih razlogov, kot so navedeni v točkah od 142 do 147 zgoraj, to sklicevanje ne more dokazati, da je Svet izvedel zadostna preverjanja v zvezi s stanjem in potekom sodnega postopka zoper tožečo stranko.

158

Zato iz navedenega izhaja, da Svet ni dokazal, da je ob sprejetju sklepov 2018/141 in 2019/135 imel zadostno dejansko podlago za podaljšanje uvrstitve tožeče stranke, ker ni imel elementov v zvezi s stanjem in potekom sodnega postopka, ki se nanašajo posebej na tožečo stranko. Zato je treba ugotoviti, da je Svet storil napako pri presoji s tem, da je menil, da mu v zvezi s tem ni treba izvesti dodatnih preverjanj. Torej je tretji del drugega tožbenega razloga utemeljen.

159

Preučitev drugega in tretjega dela drugega tožbenega razloga vodi v ugotovitev, da sta ta dela utemeljena tako v zvezi s Sklepom 2018/141 kot s Sklepom 2019/135. Zato je treba, ne da bi bilo treba preučiti prvi del drugega tožbenega razloga ter prvi in tretji tožbeni razlog ali po uradni dolžnosti ob upoštevanju načel, navedenih zgoraj v točkah od 83 do 106, preveriti, ali je bila v zvezi s tema sklepoma spoštovana obveznost obrazložitve, razglasiti ničnost teh sklepov v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko.

160

Zdaj je treba preučiti predlog Sveta za ohranitev učinkov izpodbijanih sklepov, vsaj kolikor se predlog nanaša na sklepa 2018/141 in 2019/135, ker navedeni predlog v zvezi s Sklepom 2020/117 ni upošteven, saj je Splošno sodišče zgoraj v točki 76 ugotovilo, da je treba tožbo v delu, ki se nanaša na zadnjenavedeni sklep, zavrniti.

161

Svet trdi, da bi lahko, če bi bila sklepa 2018/141 in 2019/135 razglašena za nična, takojšnji učinek razglasitve ničnosti nepopravljivo ogrozil učinkovitost kakršne koli morebitne poznejše zamrznitve sredstev tožeče stranke, ker bi ji omogočil, da vsa svoja sredstva ali del sredstev prenese iz Unije. Poleg tega ocenjuje, da ni mogoče izključiti, da v prihodnosti ne bo upravičena ponovna uvrstitev tožeče stranke na sporni seznam. V dupliki trdi, da obstaja tveganje za ogrozitev pravne varnosti zaradi različnih datumov razglasitve delne ničnosti sklepov 2018/141 in 2019/135 ter razglasitve delne ničnosti Uredbe št. 101/2011.

162

Tožeča stranka nasprotuje temu, da bi Splošno sodišče omejilo učinke razglasitve ničnosti sklepov 2018/141 in 2019/135 tako, kot predlaga Svet. Trdi, da zamrznitvi svojih sredstev nasprotuje od leta 2011 in da je zaprosila za hitri postopek glede na trajanje tega postopka in svoj negotov materialni položaj. Z ohranitvijo učinkov navedenih sklepov naj bi bila v primeru razglasitve ničnosti kršena njena pravica do sojenja v razumnem roku in naj bi se neupravičeno podaljšali že tako neupravičeni ukrepi. Poleg tega trdi, da nima sredstev, ki bi jih prenesla, in da sama ni zmožna zapustiti Unije.

163

V zvezi s tem se postavlja vprašanje, ali bi, kot trdi Svet, posledice razglasitve ničnosti sklepov 2018/141 in 2019/135 lahko nepopravljivo ogrozile učinkovitost morebitne poznejše zamrznitve sredstev tožeče stranke, če bi ta institucija menila, da je ponovna uvedba takega ukrepa upravičena.

164

Spomniti je treba, da imajo sodbe, s katerimi Splošno sodišče razglasi ničnost odločbe institucije ali organa Unije, načeloma takojšen učinek, razen če Splošno sodišče na podlagi člena 264, drugi odstavek, PDEU ne odloči, da se učinki odločbe, ki je razglašena za nično, začasno ohranijo. Če se te določbe ne uporabijo, je odločba, ki je razglašena za nično, tako retroaktivno umaknjena iz pravnega reda in se šteje, da ni nikoli obstajala (sodba z dne 2. aprila 2014, Ben Ali/Svet, T‑133/12, neobjavljena, EU:T:2014:176, točka 83).

165

Vendar je treba v obravnavani zadevi za nična razglasiti samo sklepa 2018/141 in 2019/135, tožbo pa je treba v delu, v katerem se nanaša na Sklep 2020/117, iz razlogov, navedenih zgoraj v točkah od 68 do 76, zavrniti, tako da bo slednji še naprej veljal po razglasitvi te sodbe.

166

Vendar se Sklep 2020/117 ni omejil na podaljšanje uvrstitve tožeče stranke na sporni seznam, temveč je bila s tem sklepom, kot je navedeno zgoraj v točki 14, Priloga k Sklepu 2011/72, in torej zlasti navedeni seznam, nadomeščena z novo prilogo. Zato je treba šteti, da razglasitev ničnosti sklepov 2018/141 in 2019/135 ne bo povzročila, da se ime tožeče stranke takoj po razglasitvi sodbe in s takojšnjim učinkom izbriše s seznama oseb in subjektov iz člena 1 Sklepa 2011/72, ki je v delu A te nove priloge.

167

Seveda mora Svet – glede na obrazložitev te sodbe, ki je nujna podlaga za razglasitev ničnosti sklepov 2018/141 in 2019/135 ter je navedena zgoraj v točkah od 111 do 158 – na datum njene razglasitve v skladu s členom 266 PDEU sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev navedene sodbe, to je v obravnavani zadevi ob upoštevanju te obrazložitve ponovno preučiti uvrstitev tožeče stranke na seznam iz Priloge k Sklepu 2011/72. Tako lahko Svet po tej ponovni preučitvi to uvrstitev razveljavi, če pomanjkljivosti, ki jih je v tej obrazložitvi ugotovilo Splošno sodišče, ne bo že odpravil.

168

Vendar po eni strani taka razveljavitev ne more biti samodejna posledica te sodbe, po potrebi jo mora izvesti Svet. Po drugi strani, če bi Svet že pred sprejetjem Sklepa 2020/117 odpravil pomanjkljivosti, ugotovljene v obrazložitvi te sodbe, bi lahko po isti ponovni preučitvi odločil, da se tožeča stranka ohrani na seznamu iz Priloge k Sklepu 2011/72. Res je, da tak sklep, ki bi ga Svet sicer moral sporočiti tožeči stranki in pravno zadostno obrazložiti, ne bi bil izključno potrditveni akt in bi ga torej bilo mogoče izpodbijati (glej v tem smislu sodbo z dne 5. oktobra 2017, Mabrouk/Svet, T‑175/15, EU:T:2017:694, točka 155 in navedena sodna praksa). Kljub temu bi se uvrstitev tožeče stranke na navedeni seznam lahko končala šele z morebitno novo tožbo zoper ta sklep.

169

Iz navedenega izhaja, da Svet ni dokazal, da lahko razglasitev ničnosti sklepov 2018/141 in 2019/135 s takojšnjim učinkom nepopravljivo ogrozi učinkovitost zamrznitve sredstev tožeče stranke. Torej se ohranitev učinkov navedenih sklepov ne zdi upravičena. Zato predlogu Sveta v zvezi s tem ni treba ugoditi.

170

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

171

Ker Svet v bistvenem delu ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat)

razsodilo:

I. Ozadje in dejansko stanje

II. Postopek in predlogi strank

III. Pravo

A. Dopustnost predlogov za razglasitev ničnosti sklepov 2019/135 in 2020/117

1. Dopustnost predlogov za razglasitev ničnosti Sklepa 2019/135

2. Dopustnost predlogov za razglasitev ničnosti Sklepa 2020/117

B. Vsebinska presoja

1. Drugi tožbeni razlog: „očitne“ napake pri presoji

a) Uvodne ugotovitve

b) Drugi del drugega tožbenega razloga: napaka Sveta pri presoji, ali so tunizijski organi spoštovali pravico tožeče stranke do sojenja v razumnem roku

c) Tretji del drugega tožbenega razloga: neobstoj dodatnih preverjanj Sveta

2. Predlog Sveta, naj Splošno sodišče ohrani učinke izpodbijanih sklepov za tožečo stranko do poteka roka za vložitev pritožbe, in če je pritožba vložena, do njene zavrnitve, v delu, v katerem se ta predlog nanaša na sklepa 2018/141 in 2019/135

Stroški