1

Evropska Komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da je Republika Poljska, prvič, s tem, da je znižala upokojitveno starost sodnikov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska) in to spremembo uporabila za sodnike, ki so bili za sodnike tega sodišča imenovani pred 3. aprilom 2018, ter drugič, s tem, da je predsedniku Republike Poljske dala pravico, da aktivni mandat sodnikov tega sodišča podaljša po prostem preudarku, kršila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

2

Predsednik Republike Poljske je 20. decembra 2017 podpisal ustawa o Sądzie Najwyższym (zakon o vrhovnem sodišču) z dne 8. decembra 2017 (Dz. U. 2018, postavka 5), ki je začel veljati 3. aprila 2018. Ta zakon je bil zaporedoma večkrat spremenjen.

3

V skladu s členom 37 zakona o vrhovnem sodišču se je upokojitvena starost sodnikov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) znižala na 65 let. Znižanje upokojitvene starosti velja za vse sodnike tega sodišča, vključno s tistimi, ki so bili imenovani pred začetkom veljavnosti tega zakona.

4

Za podaljšanje aktivnega mandata sodnikov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) po dopolnjenem 65. letu morajo ti sodniki vložiti izjavo, v kateri izrazijo željo po nadaljnjem opravljanju funkcije, in potrdilo, da jim zdravstveno stanje omogoča zasedanje, poleg tega pa potrebujejo odobritev predsednika Republika Poljske. To podaljšanje je urejeno s členom 37 zakona o vrhovnem sodišču.

5

V skladu s členom 111(1) zakona o vrhovnem sodišču se sodniki Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), ki so 65 let dopolnili ob začetku veljavnosti tega zakona ali najpozneje 3. julija 2018, upokojijo 4. julija 2018, razen če so do vključno 3. maja 2018 vložili izjavo in potrdilo, navedena v prejšnji točki, in če je predsednik Republike Poljske odobril podaljšanje njihovega mandata na tem sodišču. Člen 5 ustawa o zmianie ustawy – Prawo o ustroju sądów powszechnych, ustawy o Sądzie Najwyższym oraz niektórych innych ustaw (zakon o spremembi zakona o organizaciji rednih sodišč, zakona o vrhovnem sodišču in nekaterih drugih zakonov) z dne 10. maja 2018 (Dz. U. 2018, postavka 1045) vsebuje samostojne določbe, ki urejajo postopek podaljšanja aktivnega mandata sodnikov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), ki so upokojitveno starost dopolnili najpozneje 3. julija 2018.

6

V skladu s členom 111(1a) zakona o vrhovnem sodišču se bodo sodniki Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), ki bodo 65 let dopolnili med 4. julijem 2018 in 3. aprilom 2019, upokojili 3. aprila 2019, razen če pred 3. aprilom 2019 vložijo izjavo in potrdilo, navedena v točki 4 tega sklepa, in če predsednik Republike Poljske odobri podaljšanje njihovega mandata na tem sodišču.

7

Kar zadeva sodnike Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), ki so bili na funkcijo imenovani pred 3. aprilom 2018 in bodo 65 let dopolnili po 3. aprilu 2019, člen 37(1) zakona o vrhovnem sodišču določa, da se za podaljšanje aktivnega mandata teh sodnikov po 65. letu uporablja splošna ureditev, ki zahteva vložitev izjave in potrdila ter odobritev predsednika Republike Poljske, kot so navedeni v točki 4 tega sklepa.

8

Kot je razvidno iz spisa, predloženega Sodišču, v skladu s spornimi nacionalnimi določbami predsednika Republike Poljske, kadar sprejme odločitev o podaljšanju aktivnega mandata sodnikov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), ne zavezuje nobeno merilo in njegova odločitev ni predmet sodnega nadzora.

9

Nazadnje, iz tega spisa je razvidno tudi, da zakon o vrhovnem sodišču predsednika Republike Poljske pooblašča, da do 3. aprila 2019 prosto odloča o povečanju števila sodnikov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče).

10

Komisija je z ločenim aktom 2. oktobra 2018 v sodnem tajništvu Sodišča vložila predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi člena 279 PDEU ter člena 160(2) in (7) Poslovnika Sodišča do vsebinske odločitve Sodišča.

11

Podpredsednica Sodišča je s sklepom z dne 19. oktobra 2018 na podlagi člena 160(7) Poslovnika, še preden je Republika Poljska predložila stališče glede predloga za izdajo začasne odredbe, tej nemudoma in do izreka sklepa, s katerim se bo končal postopek za izdajo začasne odredbe, odredila, naj:

12

Komisija je z ločenim aktom 2. oktobra 2018 v sodnem tajništvu Sodišča na podlagi člena 133(1) Poslovnika Sodišču predlagala tudi, naj to zadevo obravnava po hitrem postopku.

13

Člen 133(1) Poslovnika določa, da lahko predsednik Sodišča na predlog tožeče ali tožene stranke, če je treba zadevo zaradi njene narave obravnavati v kar najkrajšem času, po opredelitvi nasprotne stranke, sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odloči, da se z odstopanjem od določb tega poslovnika zadeva obravnava po hitrem postopku.

14

Republika Poljska je na vprašanje, ki ji ga je v skladu z navedeno določbo postavil predsednik Sodišča, navedla, da nasprotuje temu, da se ta zadeva obravnava po hitrem postopku.

15

Komisija v podporo svojemu predlogu trdi, da se očitki, ki jih navaja v tožbi, nanašajo na kršitev jamstev, ki omogočajo zagotavljanje neodvisnosti vrhovnega sodišča države članice, ter da lahko sistemski dvomi, ki se kažejo v teh očitkih, povzročijo pravno negotovost in ovirajo pravilno delovanje pravnega reda Unije, tako da je treba o sporu odločiti hitro, da se to obdobje negotovosti omeji, kolikor je mogoče.

16

Na eni strani naj bi imela nacionalna vrhovna sodišča namreč ob upoštevanju njihovih posebnih funkcij in veljave, ki se pripisuje njihovim odločitvam v nacionalnem pravnem redu, ter posebne obveznosti, ki jo imajo na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU, osrednjo vlogo v okviru sistema izvajanja prava Unije. Dvomi o spoštovanju jamstev neodvisnosti v zvezi s takimi sodišči pa naj bi bili taki, da jim preprečujejo, da bi v celoti opravljala to nalogo. Na drugi strani naj bi ti isti dvomi vplivali tudi na medsebojno zaupanje med državami članicami in njihovimi sodišči, ki se zahteva, da lahko deluje načelo vzajemnega priznavanja, ki ima bistveno vlogo pri številnih aktih prava Unije v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice.

17

Poljska vlada pa meni, da bi ugoditev predlogu Komisije za obravnavanje po hitrem postopku povzročila neupravičeno omejitev njene pravice do obrambe. Najprej, ker se v zadevi postavljajo pomembna načelna vprašanja in se poleg tega pojavljajo ugovori glede dopustnosti, naj bi bilo namreč težko predstavljivo, da lahko tožena država v eni sami vlogi predstavi vse zahtevane trditve s teh različnih vidikov ter da v postopku ne bi bili potrebni replika in duplika. Poleg tega naj bi morali morebitni intervenienti imeti možnost podati stališče o takih načelnih vprašanjih. Nazadnje, Komisija naj bi odlašala z vložitvijo tožbe pri Sodišču, te zamude pa naj zdaj ne bi bilo mogoče nadomestiti s tako omejitvijo procesnih pravic tožene države.

18

Kar zadeva domnevne grožnje, ki jih za neodvisnost Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) pomenijo sporne nacionalne določbe, naj Komisija ne bi predložila nobenega konkretnega dokaza, s katerim bi lahko podprla njihovo resničnost ali opredelila njihov obseg, niti dokazala, kako naj bi bilo pravilno delovanje pravnega reda Unije ogroženo, če se ne bi uporabil hitri postopek. Ukrepi, ki jih izpodbija Komisija, naj bi povzročili samo upokojitev omejenega števila sodnikov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), kar naj ne bi vplivalo niti na delovanje in sodno dejavnost tega sodišča, niti na njegovo možnost, da Sodišču predloži vprašanja na podlagi člena 267 PDEU, niti na varnost pravnih razmerij, temelječih na sodnih odločbah, ki jih bodo izdali sodniki, ki niso dosegli upokojitvene starosti, niti, nazadnje, na sposobnost Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), da deluje v okviru pravosodnega sodelovanja med državami članicami, to je sodelovanja, v katerem naj bi bilo navedeno sodišče poleg tega in drugače kot redna sodišča le redko udeleženo.

19

Na prvem mestu, kar zadeva vprašanje, ali je ta zadeva taka, da zahteva obravnavo v kar najkrajšem času v skladu s členom 133(1) Poslovnika, je treba spomniti, da Komisija v tej tožbi trdi, da so z nedavnimi zakonodajnimi spremembami glede znižanja starosti, pri kateri se upokojijo člani Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), in pogojev, pod katerimi je lahko navedenim sodnikom po dopolnitvi te starosti eventualno odobreno nadaljnje opravljanje mandata, kršene določbe primarnega prava Unije, navedene v točki 1 tega sklepa.

20

Predvsem je bila ta tožba zaradi neizpolnitve obveznosti vložena, ker Komisija dvomi o sami zmožnosti Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), da bo po teh zakonodajnih spremembah še naprej odločalo ob upoštevanju temeljne pravice vsakega posameznika, da dostopa do neodvisnega sodišča, kot je določena v členu 47 Listine o temeljnih pravicah.

21

Spomniti pa je treba, da je zahteva po neodvisnosti sodišč bistvena vsebina temeljne pravice do poštenega sojenja, ki ima poglaviten pomen kot garant varstva vseh pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, in ohranitve skupnih vrednot držav članic, ki so navedene v členu 2 PEU, zlasti vrednote pravne države (sodba z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema), C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 48).

22

Poleg tega lahko negotovost, ki tako obdaja sporne nacionalne določbe, vpliva na delovanje sistema pravosodnega sodelovanja, ki ga predstavlja sistem predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU, ki je bistvo sodnega sistema Evropske unije, v katerem sta bistvena elementa neodvisnost nacionalnih sodišč in zlasti neodvisnost sodišč, ki odločajo na zadnji stopnji (glej v tem smislu mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014, EU:C:2014:2454, točka 176; sodbo z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses, C‑64/16, EU:C:2018:117, točka 43, in sklep predsednika Sodišča z dne 26. septembra 2018, Zakład Ubezpieczeń Społecznych, C‑522/18, neobjavljen, EU:C:2018:786, točka 15).

23

Na drugem mestu, kar zadeva trditev Republike Poljske, da bi bila njena pravica do obrambe ogrožena, če bi bilo predlogu za obravnavanje po hitrem postopku ugodeno, je treba takoj ugotoviti, da se v takem postopku, kot izhaja iz člena 134(1) Poslovnika, lahko tožba in odgovor na tožbo z repliko in dupliko dopolnita samo, če predsednik Sodišča po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca presodi, da je to potrebno.

24

V zvezi s tem pa je treba ugotoviti, da ob domnevi, da predsednik Sodišča ne dovoli vložitve replike – o čemer odločitev še ni bila sprejeta – ni očitno, kako bi navedena tožena stranka ob neobstoju take replike ter torej trditev in preudarkov, ki bi dopolnjevali tiste, ki so navedeni v tožbi in na katere je imela tožena stranka vse možnosti odgovoriti v odgovoru na tožbo, lahko trdila, da je njena pravica do obrambe ogrožena, ker ne more vložiti duplike. Poleg tega je treba spomniti, da postopki za ugotovitev neizpolnitve obveznosti pred Sodiščem sledijo predhodnemu postopku, v katerem imajo stranke priložnost predstaviti in razviti trditve, ki jo bodo nato razdelale pred Sodiščem, če se bo pred njim začel postopek.

25

Glede na navedeno lahko odgovor Sodišča, podan v kar najkrajšem času, za potrebe pravne varnosti in v interesu tako Unije kot zadevne države članice odpravi negotovosti, ki se nanašajo na temeljna vprašanja prava Unije ter so zlasti povezane z obstojem morebitnih posegov v nekatere temeljne pravice, ki jih to pravo zagotavlja, in z učinki, ki jih razlaga tega prava lahko ima na sámo sestavo in pogoje delovanja vrhovnega sodišča navedene države članice (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 26. septembra 2018, Zakład Ubezpieczeń Społecznych, C‑522/18, neobjavljen, EU:C:2018:786, točka 15).

26

Res je, da Sodišče še vedno odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je Komisija vložila na podlagi člena 279 PDEU in člena 160(2) Poslovnika. Vendar je, kot je bilo ugotovljeno v točki 11 tega sklepa, podpredsednica Sodišča s sklepom z dne 19. oktobra 2018, izdanim potem, ko je Republika Poljska vložila stališče glede predloga za obravnavanje po hitrem postopku, na podlagi člena 160(7) tega poslovnika sprejela začasne ukrepe, ki jih je predlagala Komisija in ki učinkujejo do izreka sklepa, s katerim se bo končal postopek za izdajo začasne odredbe. Zato je treba, ne da bi to vplivalo na odločitve, ki bodo sprejete v zvezi s tem, ugotoviti, da če bo Sodišče v sklepu, ki bo sprejet, ohranilo začasne ukrepe, ki jih je sprejelo do njegovega izreka, bo tudi v interesu navedene države članice, da se postopek v glavni stvari v tej zadevi konča v kar najkrajšem času, da se odpravijo navedeni ukrepi in se dokončno odloči o vprašanjih, ki se postavljajo v tej zadevi.

27

Vsekakor je treba poudariti, da predmet predloga za izdajo začasne odredbe in pogoji za njegovo uporabo niso enaki kot predmet in pogoji za uporabo hitrega postopka iz člena 133 tega poslovnika (sklep predsednika Sodišča z dne 11. oktobra 2017, Komisija/Poljska, C‑441/17, neobjavljen, EU:C:2017:794, točka 15).

28

V obravnavani zadevi pa je, ne da bi to vplivalo na odločitve, ki bodo sprejete v sklepu, s katerim se bo končal postopek za izdajo začasne odredbe, očitno, da je uporaba hitrega postopka utemeljena zaradi narave te zadeve iz razlogov, navedenih v točkah od 19 do 25 tega sklepa.

29

Zato je treba zadevo C‑619/18 obravnavati po hitrem postopku.

Iz teh razlogov je predsednik Sodišča sklenil: