1

Družbi Nexans France SAS in Nexans SA s pritožbo predlagata razveljavitev sklepa predsednika Splošnega sodišča z dne 23. novembra 2017, Nexans France in Nexans/Komisija (T‑423/17 R, neobjavljen, EU:T:2017:835, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je ta zavrnil njun predlog, naj se po eni strani naloži odlog izvršitve Sklepa Komisije C(2017) 3051 final z dne 2. maja 2017 o zavrnitvi predloga za zaupno obravnavanje (zadeva COMP/AT.39610 – Električni kabli; v nadaljevanju: sporni sklep) v delu, v katerem je bil ta predlog zavrnjen glede elementov iz točk 7 in 8 spornega sklepa, ki izhajajo iz zasega pri tožečih strankah in nekem drugem gospodarskem subjektu (v nadaljevanju: sporne informacije), ter naj se po drugi strani Evropski komisiji naloži, naj se vzdrži objave različice svojega sklepa C(2014) 2139 final z dne 2. aprila 2014 (zadeva COMP/AT.39610 – Električni kabli; v nadaljevanju: sklep o električnih kablih), ki vsebuje sporne informacije.

2

Dejansko stanje in postopek pred Splošnim sodiščem sta bila povzeta v točkah od 1 do 16 spornega sklepa:

3

Predsednik Splošnega sodišče je po tem, ko je v točkah od 18 do 22 izpodbijanega sklepa opozoril na sodno prakso Sodišča in Splošnega sodišča o pogojih za sprejetje začasnih odredb, v točki 23 navedenega sklepa ugotovil, da je v obravnavani zadevi primerno najprej preučiti, ali je izpolnjen pogoj nujnosti.

4

V zvezi s tem je predsednik Splošnega sodišča v točkah od 24 do 31 navedenega sklepa spomnil na načela, ki sta jih o tej tematiki izoblikovala Sodišče in Splošno sodišče. Ob upoštevanju teh načel je v točkah od 32 do 48 izpodbijanega sklepa navedel:

5

Zato je predsednik Splošnega sodišča v točkah od 48 do 81 izpodbijanega sklepa preučil, ali sta tožeči stranki uspeli dokazati, da je njun predlog nujen, kar bi upravičilo sprejetje začasnih odredb. Zato je analiziral tri vzroke škode, za katero sta tožeči stranki trdili, da jo bosta utrpeli, če ne bo odložena izvršitev spornega sklepa, namreč škodo kot posledico posega v njun ugled in tveganja, da bodo proti njima vložene odškodninske tožbe, kar je preučeno v točkah od 54 do 67 tega sklepa, ter tveganja, da bo ogrožena njuna pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ker bi bil morebitni razglasitvi ničnosti sklepa o električnih kablih odvzet „polni učinek“, kar je preučeno v točkah od 68 do 81 navedenega sklepa.

6

V okviru preučitve tretjega vzroka za škodo je predsednik Splošnega sodišča v točkah od 69 do 78 izpodbijanega sklepa analiziral trditev tožečih strank, da je za upoštevanje njune pravice do učinkovitega pravnega sredstva nujno odrediti odlog izvršitve spornega sklepa, dokler ne bo preverjeno, ali so bile sporne informacije zakonito zasežene. Nato je zaradi celovitosti v točkah od 79 do 81 navedenega sklepa ugotovil:

7

Na podlagi te preučitve je predsednik Splošnega sodišča zavrnil predlog tožečih strank za izdajo začasne odredbe in razveljavil svoj sklep z dne 12. julija 2017.

8

Pritožnici s pritožbo Sodišču v bistvu predlagata, naj:

9

Tožeči stranki sta z ločeno vlogo, v sodnem tajništvu Sodišča vloženo 31. januarja 2018, vložili predlog za izdajo začasne odredbe.

10

V skladu s členom 160(7) Poslovnika Sodišča je bila s sklepom podpredsednika Sodišča z dne 2. februarja 2018, Nexans France in Nexans/Komisija (C‑65/18 P(R)‑R, neobjavljen, EU:C:2018:62), ki je bil sprejet brez opredelitve drugih strank v postopku, odložena izvršitev spornega sklepa, in naloženo Komisiji, naj se vzdrži objave nezaupne različice sklepa o električnih kablih, ki vsebuje sporne informacije, navedene v točkah 7 in 8 spornega sklepa, vse do sprejetja sklepa, s katerim bo končan postopek za izdajo začasne odredbe ali bo z njim odločeno o tej pritožbi – odvisno od tega, kaj od navedenega se bo prej zgodilo.

11

Komisija v odgovoru na pritožbo, v sodnem tajništvu Sodišča vloženem 6. marca 2018, predlaga:

12

V pritožbi sta navedena dva razloga, ki se sklicujeta na to, da je Splošno sodišče domnevno napačno uporabilo pravo s tem, da po eni strani ni izhajalo iz premise, da so sporne informacije varovane s poklicno skrivnostjo, in da je po drugi strani napačno presodilo pravico tožečih strank do učinkovitega pravnega sredstva.

13

Tožeči stranki v podporo prvemu pritožbenemu razlogu navajata, da je Splošno sodišče v točkah od 33 do 37 izpodbijanega sklepa napačno štelo, da se obravnavana zadeva razlikuje od zadev, v katerih sta bila izdana sklepa podpredsednika Sodišča z dne 10. septembra 2013, Komisija/Pilkington Group (C‑278/13 P(R), EU:C:2013:558), in z dne 2. marca 2016, Evonik Degussa/Komisija (C‑162/15 P‑R, EU:C:2016:142), v katerih je sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, utemeljil svojo analizo na premisi, da so informacije, sporne v teh zadevah, zaupne. Tožeči stranki v obravnavani zadevi naj bi namreč prav tako kot tožeči stranki v navedenih zadevah v tožbi za razglasitev ničnosti izpodbijali presojo Komisije, da sporne informacije niso varovane s poklicno skrivnostjo, in čeprav naj tožeči stranki v ta namen ne bi trdili, da te informacije pomenijo poslovno skrivnost, naj bi kljub temu s podrobnostmi podprli trditve, da so navedene informacije zaupne in da bi zato morale biti glede na merila, vzpostavljena s sodno prakso Sodišča in Splošnega sodišča, varovane s poklicno skrivnostjo. Poleg tega – v nasprotju s tem, kar naj bi predsednik Splošnega sodišča ugotovil v točkah 46 in 47 izpodbijanega sklepa – mu okoliščina, da se to vprašanje prekriva s presojo pogoja fumus boni juris, ne bi smela preprečiti, da izhaja iz take premise.

14

Za odločitev o tem pritožbenem razlogu je treba spomniti, da člen 156(4) Poslovnika Splošnega sodišča določa, da se morajo v predlogih za izdajo začasne odredbe navesti predmet spora, okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanski in pravni razlogi, ki na prvi pogled izkazujejo utemeljenost predlagane začasne odredbe. Tako lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, odobri odlog izvršitve in izda druge začasne odredbe, če je ugotovljeno, da je njihova izdaja na prvi pogled dejansko in pravno upravičena (fumus boni juris) ter da so nujni, torej da jih je treba izdati zaradi preprečitve nastanka resne in nepopravljive škode za interese stranke, ki jih predlaga, in da morajo učinkovati pred odločbo o tožbi v glavni stvari. Ti pogoji so kumulativni, zato je treba predloge za začasne odredbe zavrniti, kadar eden od njih ni izpolnjen. Sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, po potrebi tudi pretehta zadevne interese (glej zlasti sklepa podpredsednika Sodišča z dne 10. septembra 2013, Komisija/Pilkington Group (C‑278/13 P(R), EU:C:2013:558, točka 35, in z dne 4. oktobra 2017, Wall Street Systems UK/ECB, C‑576/17 P(R)‑R, neobjavljen, EU:C:2017:735, točki 22 in 23).

15

V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 46 izpodbijanega sklepa v bistvu pravilno štelo, da kadar je treba presoditi, ali je nujno sprejeti začasne odredbe, da se prepreči razkritje domnevno zaupnih informacij, se ta presoja do neke mere prekriva s preučitvijo obstoja fumus boni juris glede zaupnosti navedenih informacij, na katerega se sklicuje stranka, ki predlaga navedene odredbe.

16

Kot trdita tudi tožeči stranki, je bilo v točki 38 sklepa podpredsednika Sodišča z dne 10. septembra 2013, Komisija/Pilkington Group (C‑278/13 P(R), EU:C:2013:558), v okviru katerega naj bi škoda, ki jo je zatrjevala družba Pikington, izhajala iz objave domnevno zaupnih informacij, ugotovljeno, da mora predsednik Splošnega sodišča za presojo obstoja resne in nepopravljive škode nujno izhajati iz premise, da so domnevno zaupne informacije dejansko zaupne, kot je glede tega trdila družba Pilkington.

17

Vendar je podpredsednik Sodišča v isti točki 38 pojasnil tudi, da upoštevanje take premise ne vpliva na preučitev pogoja fumus boni juris, ki je povezana s presojo obstoja resne in nepopravljive škode, vendar je od nje ločena.

18

Predsednik Splošnega sodišča pa je v točki 45 sklepa z dne 11. marca 2013, Pilkington Group/Komisija (T‑462/12 R, EU:T:2013:119), zoper katerega je bila vložena pritožba, na podlagi katere je bil izdan sklep podpredsednika Sodišča z dne 10. septembra 2013, Komisija/Pilkington Group (C‑278/13 P(R), EU:C:2013:558), izrecno navedel, da se lahko obstoj resne in nepopravljive škode v obravnavani zadevi ugotovi, le če se preuči pogoj v zvezi s fumus boni juris. Tako je predsednik Splošnega sodišča šele po tem, ko je bilo v točkah od 67 do 72 prvega sklepa preučeno, ali je izpolnjen pogoj fumus boni juris – ta preučitev pa v pritožbi poleg tega ni bila izpodbijana – za to, da bi lahko sprejel predlagane začasne odredbe, dejansko lahko izhajal iz premise, da so sporne informacije zaupne.

19

Enako je bilo v zadevi, v kateri je bil izdan sklep podpredsednika Sodišča z dne 2. marca 2016, Evonik Degussa/Komisija (C‑162/15 P‑R, EU:C:2016:142), v katerem je bil podpredsedniku Sodišča predložen predlog za izdajo začasne odredbe ob pritožbi zoper sodbo Splošnega sodišča. V tej zadevi je sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe – preden je v točki 85 tega sklepa odločil, da je treba za presojo nujnosti v obravnavani zadevi izhajati iz premise, da so zadeve, sporne v tej zadevi, varovane s poklicno skrivnostjo – v točki 84 navedenega sklepa navedel, da ne le, da tožeča stranka v tej zadevi v okviru pritožbe ni izpodbijala presoje Splošnega sodišča, v skladu s katero te informacije ne pomenijo poslovne skrivnosti in niso varovane s poklicno skrivnostjo, ampak da tudi prima facie preizkus trditev v podporo pritožbenim razlogom, upoštevnih v tem pogledu, ne omogoča sklepa, da te informacije očitno niso zaupne.

20

Nasprotno pa podpredsednik Sodišča v sklepu z dne 14. januarja 2016, AGC Glass Europe in drugi/Komisija (C‑517/15 P‑R, EU:C:2016:21), ki je prav tako odločal o predlogu za izdajo začasne odredbe ob pritožbi zoper sodbo Splošnega sodišča z dne 15. julija 2015, AGC Glass Europe in drugi/Komisija (T‑465/12, EU:T:2015:505), ni mogel, kot je razvidno iz točke 33 tega sklepa, izhajati iz iste premise, saj je Splošno sodišče v zadevi, v kateri je bil izdan ta sklep, v točkah od 22 do 54 te sodbe preučilo in zavrnilo šesti tožbeni razlog tožečih strank v podporo njihovi tožbi za razglasitev ničnosti, v okviru katere so izpodbijale presojo pooblaščenca za zaslišanje, da informacije, sporne v tej zadevi, ne pomenijo poslovne skrivnosti in da pritožba tožečih strank ni usmerjena zoper ta del navedene sodbe, tako da je moral šteti, da je bilo dokončno razsojeno, da te informacije ne pomenijo poslovne skrivnosti.

21

Zato je sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, le takrat, kadar oseba, ki predlaga izdajo začasne odredbe, po eni strani trdi, da so informacije, katerih objavo želi začasno preprečiti, poslovna skrivnost ali so sicer varovane s poklicno skrivnostjo, in kadar ta trditev po drugi strani izpolnjuje pogoj fumus boni juris, načeloma dolžan v okviru svojega preizkusa pogoja nujnosti izhajati iz premise, da so te informacije poslovna skrivnost oziroma varovane s poklicno skrivnostjo.

22

Tako v nasprotju s tem, kar očitno navajata tožeči stranki, za to, da bi bile odobrene začasne odredbe, ni dovolj zatrjevati, da so informacije, ki naj bi bile razkrite, zaupne, če taka trditev ne izpolnjuje pogoja fumus boni juris. V obravnavani zadevi je iz točk od 37 do 46 izpodbijanega sklepa razvidno, da trditev tožečih strank, da so sporne informacije zaupne, ne izpolnjuje pogoja fumus boni juris.

23

V zvezi s tem je treba spomniti, kot predsednik Splošnega sodišča opozarja v točki 21 izpodbijanega sklepa, da ima sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, pri preučitvi kumulativnih pogojev, ki veljajo za odobritev odloga izvršitve in sprejetje drugih začasnih odredb, široko diskrecijsko pravico in lahko glede na posebnosti zadeve prosto določi način, kako je treba preveriti te različne pogoje, in vrstni red tega preizkusa, saj mu nobeno pravilo ne nalaga vnaprej določenega postopka analize za presojo nujnosti sprejetja začasne odredbe (sklep z dne 19. julija 2012, Akhras/Svet, C‑110/12 P(R), neobjavljen, EU:C:2012:507, točka 23 in navedena sodna praksa).

24

V obravnavani zadevi je predsednik Splošnega sodišča v točki 23 izpodbijanega sklepa navedel, da namerava najprej preučiti, ali je izpolnjen pogoj nujnosti. Vendar se je v okviru preizkusa v točkah od 37 do 46 tega sklepa dejansko posvetil analizi utemeljenosti trditev tožečih strank o vprašanju, ali so sporne informacije varovane s poklicno skrivnostjo, ne da bi se pri tem izrecno izrekel glede vprašanja, ali te trditve izpolnjujejo pogoj fumus boni juris.

25

Kljub nedosledni strukturi analize iz izpodbijanega sklepa vendarle dovolj jasno izhaja, da je predsednik Splošnega sodišča menil, da v obravnavani zadevi trditev tožečih strank, da so navedene informacije zaupne, ne izpolnjuje pogoja fumus boni juris.

26

V tem pogledu je predsednik Splošnega sodišča v točki 42 izpodbijanega sklepa po eni strani zlasti opozoril na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero je treba informacije, ki so tajne ali zaupne, vendar so stare pet let ali več, zaradi poteka časa načeloma šteti za zgodovinske in zato ne več tajne ali zaupne, razen če stranka, ki se sklicuje na tako naravo, izjemoma dokaže, da te informacije kljub svoji starosti pomenijo bistvene elemente njenega poslovnega položaja ali poslovnega položaja tretjih oseb. Ti premisleki, ki vodijo do izpodbojne domneve, so veljavni tako v okviru predlogov za zaupno obravnavanje v zvezi z intervenienti v okviru tožbe pred sodiščem Unije kot tudi v okviru predlogov za zaupno obravnavanje v zvezi z nameravano objavo sklepa o ugotovitvi kršitve konkurenčnega prava, ki jo je storila Komisija (sodba z dne 14. marca 2017, Evonik Degussa/Komisija, C‑162/15 P, EU:C:2017:205, točka 64).

27

Po drugi strani je predsednik Splošnega sodišča v točki 43 izpodbijanega sklepa štel, da so bile v obravnavani zadevi sporne informacije zbrane ob preiskavi, ki so jo službe Komisije opravile leta 2009, in da tožeči stranki nista poskušali dokazati razlogov, iz katerih naj sporne informacije kljub poteku časa prav zaradi svoje narave ne bi izgubile tajnosti ali zaupnosti.

28

Že samo iz tega razloga je predsednik Splošnega sodišča upravičeno štel, da pogoj fumus boni juris ni izpolnjen. Zato so odvečni drugi deli obrazložitve izpodbijanega sklepa, vsebovani v njegovih točkah od 37 do 41 in od 44 do 46, katerih namen je izključiti zaupnost informacij.

29

Tožeči stranki sta se v pritožbi omejili na kritiko teh zadnjih točk izpodbijanega sklepa, ne da bi oporekali ugotovitvi iz njegove točke 43, tako da je treba trditve, ki jih uveljavljata zoper to obrazložitev, zavrniti kot neupoštevne.

30

V teh okoliščinah je predsednik Splošnega sodišča, ne da bi napačno uporabil pravo, štel, da se obravnavana zadeva razlikuje od tistih, v katerih sta bila izdana sklepa podpredsednika Sodišča z dne 10. septembra 2013, Komisija/Pilkington Group (C‑278/13 P(R), EU:C:2013:558), in z dne 2. marca 2016, Evonik Degussa/Komisija (C‑162/15 P‑R, EU:C:2016:142).

31

Zato prvi pritožbeni razlog ni utemeljen.

32

Tožeči stranki z drugim pritožbenim razlogom izpodbijata presojo predsednika Splošnega sodišča iz točk od 68 do 81 izpodbijanega sklepa, ob koncu katere je zavrnil njuno trditev, da je s spornim sklepom kršena njuna pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

33

V ta namen je predsednik Splošnega sodišča v točkah od 69 do 78 tega sklepa po eni strani preučil in zavrnil trditev tožečih strank, da je za spoštovanje njune pravice do učinkovitega pravnega sredstva nujno naložiti odlog izvršitve spornega sklepa, dokler ne bo preverjeno, ali so bile sporne informacije zakonito zasežene. Po drugi strani in zaradi celovitosti je predsednik Splošnega sodišča v točkah od 79 do 81 navedenega sklepa ugotovil, da tožeči stranki v obravnavani zadevi vsekakor nista dokazali, da bi bila škoda, ki bi zanju konkretno izhajala iz zatrjevane kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ločena od škode, ki bi izhaja iz tega, da je prišlo do posega v njun ugled, in tega, da so bile proti njima vložene odškodninske tožbe, pri čemer je obstoj te druge škode zavrnil v točkah 62 in 67 istega sklepa.

34

Ob upoštevanju strukture sklepanja predsednika Splošnega sodišča je zato najprej treba preveriti, ali sta tožeči stranki v pritožbi uspeli dokazati, da je v točkah obrazložitve, vključenih zaradi celovitosti, napačno uporabil pravo.

35

To se ni zgodilo.

36

Ker namreč tožeči stranki trdita, da je domnevna kršitev njune pravice do učinkovitega pravnega sredstva sama po sebi lahko povzročila resno in nepopravljivo škodo, je najprej dovolj opozoriti, tako kot je to storila Komisija in kot je spomnil predsednik Splošnega sodišča v točki 79 izpodbijanega sklepa – točki, ki je tožeči stranki v pritožbi nista izpodbijali – da trditve, v skladu s katero je škoda po definiciji resna in nepopravljiva, ker se dotika področja temeljnih pravic, ni mogoče sprejeti, saj abstraktno navajanje posega v temeljne pravice ne zadostuje za dokaz, da je škoda, ki bi lahko izhajala iz tega, nujno resna in nepopravljiva (sklep podpredsednika Sodišča z dne 10. septembra 2013, Komisija/Pilkington Group (C‑278/13 P(R), EU:C:2013:558, točka 40 in navedena sodna praksa).

37

Dalje, glede trditve tožečih strank, da bi jima lahko objava spornih informacij povzročila resno in nepopravljivo škodo zaradi odškodninskih tožb, ki bi jih sprožila, je treba spomniti, da je predsednik Splošnega sodišča preučil ta vzrok škode ter v točkah 60 in 61 izpodbijanega sklepa ocenil, da tudi če bi se domnevalo, da je bil sporni sklep odločilni vzrok za zatrjevano škodo, in tudi če bi bila ta finančna škoda nepopravljiva, tožeči stranki nista predložili dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti resnost škode, katere obstoj zatrjujeta.

38

Isto velja za zatrjevano škodo, ki naj bi izhajala iz posega v ugled tožečih strank. Predsednik Splošnega sodišča je namreč v točki 67 navedenega sklepa prav tako sklenil, da tožeči stranki nista predložili nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče dokazati, ali in v kolikšni meri bi lahko objava sklepa o električnih kablih, ki izhaja iz spornega sklepa, še bolj posegla v njun ugled.

39

V teh okoliščinah predsednik Splošnega sodišča ni napačno uporabil prava s tem, da se je v točki 81 izpodbijanega sklepa – da bi zavrnil trditev tožečih strank, v skladu s katero naj bi jima kršitev njune pravice do učinkovitega pravnega sredstva povzročila resno škodo, ki izvira iz posega v njun ugled in tveganja, da bodo proti njima vložene odškodninske tožbe – skliceval na svoje ugotovitve iz točk 62 in 67 tega sklepa.

40

Nazadnje, glede trditve tožečih strank, da točka 81 izpodbijanega sklepa napačno temelji na ugotovitvi, da „odločilni vzrok“ za vsakega od vzrokov škode ni objava spornih informacij, ampak temeljna kršitev, ki izhaja iz sklepa o električnih kablih – pri čemer odločilni vzrok, če bi bil ta sklep razglašen za ničen, ne bi bil ta sklep, ampak objava spornih informacij sama po sebi – je dovolj ugotoviti, da tožeči stranki nista predložili nobenega dokaza, ki bi omogočal razumeti razloge, zaradi katerih bi se lahko – če bi bile njune trditve utemeljene – podvomilo v ugotovitev predsednika Splošnega sodišča, da tožeči stranki nista predložili zadostnih dokazov za ugotovitev resnosti zatrjevane škode, ki izvira iz posega v njun ugled in tveganja, da bodo proti njima vložene odškodninske tožbe.

41

Iz tega sledi – ker predsednik Splošnega sodišča v točki 81 izpodbijanega sklepa ni napačno uporabil prava – da je treba trditve v podporo temu pritožbenemu razlogu, naravnanemu zoper točke od 68 do 78 tega sklepa, ob upoštevanju obrazložitve iz točk 33 in 34 tega sklepa, šteti za neupoštevne.

42

Ker niti drugi pritožbeni razlog ni utemeljen, je treba pritožbo zavrniti v celoti.

43

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča, ki se na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika uporablja v pritožbenem postopku, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

44

Komisija je predlagala, naj se tožečima strankama naloži plačilo stroškov, in ker ti s predlogi nista uspeli, se jima naloži plačilo stroškov tega pritožbenega postopka in postopka za izdajo začasne odredbe v zadevi C‑65/18 P(R)‑R.

Iz teh razlogov je podpredsednik Sodišča sklenil: