1.

Ali je treba pravo Evropske unije, zlasti Direktivo 2012/13 (1), ter člene 21, 45, 49 in 56 PDEU razlagati tako, da nasprotujejo ureditvi države članice, ki določa, da se lahko obdolžencu v kazenskem postopku zgolj zaradi tega, ker nima stalnega prebivališča v tej, temveč v drugi državi članici, odredi, da imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj za namene vročitve kaznovalnega naloga, kar ima za posledico nastop pravnomočnosti kaznovalnega naloga, s čimer so izpolnjeni pogoji za kaznivost kasnejšega dejanja obdolženca (vezanost na prejšnjo ugotovitev dejanskega stanja), čeprav obdolženec za kaznovalni nalog dejansko ni vedel in dejanska seznanitev obdolženca s kaznovalnim nalogom ni zagotovljena v enaki meri kot pri vročitvi kaznovalnega naloga v primeru, v katerem ima obdolženec stalno prebivališče v državi članici?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: Ali je treba pravo Evropske unije, zlasti Direktivo 2012/13, ter člene 21, 45, 49 in 56 PDEU razlagati tako, da nasprotujejo ureditvi države članice, ki določa, da se lahko obdolžencu v kazenskem postopku zgolj zaradi tega, ker nima stalnega prebivališča v tej, temveč v drugi državi članici, odredi, da imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj za namene vročitve kaznovalnega naloga, kar ima za posledico nastop pravnomočnosti kaznovalnega naloga, s čimer so izpolnjeni pogoji za kaznivost kasnejšega dejanja obdolženca (vezanost na prejšnjo ugotovitev dejanskega stanja) in ki obdolžencu v okviru pregona tega kaznivega dejanja s subjektivnega vidika nalaga večje obveznosti glede tega, da poskrbi, da se dejansko seznani s kaznovalnim nalogom, kot to velja v primeru, v katerem ima obdolženec stalno prebivališče v državi članici, zaradi česar je mogoč kazenski pregon zaradi malomarnosti obdolženca?