1.

Ali je tožba stečajnega upravitelja, ki ga je imenovalo sodišče države članice, ki je uvedlo postopek v primeru insolventnosti, katere namen je razglasiti neizvršljivost hipotek, vpisanih na dolžnikove nepremičnine v drugi državi članici, in prodaje teh nepremičnin, opravljene v tej državi, za vračilo teh nepremičnin v dolžnikovo premoženje, neposredna posledica postopka v primeru insolventnosti in je z njim tesno povezana?

2.

Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, ali so sodišča države članice, v kateri je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, izključno pristojna za odločanje o tej tožbi stečajnega upravitelja, ali pa so v ta namen pristojna edino sodišča države članice, v kateri se nahajajo nepremičnine, oziroma ali obstaja med temi različnimi sodišči vzporedna pristojnost in pod kakšnimi pogoji?

3.

Ali ima lahko odločba, s katero sodišče države članice, v kateri je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, dovoli stečajnemu upravitelju, da v drugi državi članici vloži tožbo, za katero bi bilo načeloma pristojno sodišče, ki je uvedlo postopek, za posledico, da se določi pristojnost sodišča te druge države, zlasti če bi bilo mogoče to odločbo opredeliti kot odločbo, ki zadeva vodenje postopka v primeru insolventnosti v smislu člena 25(1) Uredbe [št. 1346/2000] (1), in jo v tem okviru priznati brez kakršnih koli nadaljnjih formalnosti na podlagi iste določbe?