1.

Ali je nacionalna zakonodaja, ki določa, da [latvijska] komisija [za finančne in kapitalske trge] lahko obravnava pritožbe uporabnikov plačilnih storitev, tudi v zvezi s plačilnimi storitvami, ki niso izvedene v eurih ali v nacionalni valuti države članice, in torej presoja kršitve zakona [o plačilnih storitvah in elektronskem denarju] ter naloži sankcije, v skladu s členom 2(2) Direktive (1)?

2.

Ali je treba člena 20(1) in (5) ter 21(2) Direktive razlagati tako, da predvidevata možnost, da pristojni organ nadzira in nalaga sankcije tudi v zvezi s plačilnimi storitvami, ki niso bile izvedene v eurih ali valuti države članice izven euroobmočja?

3.

Ali je za namene izvajanja nalog nadzora, določenih v členih 20 in 21 Direktive, ali za namene pritožbenih postopkov iz členov od 80 do 82 Direktive pristojni organ upravičen reševati spore med plačnikom in ponudnikom plačilnih storitev, ki izhajajo iz pravnih razmerij, na katere se nanaša člen 75 Direktive, in določiti, katera oseba odgovarja za transakcijo, ki ni bila izvršena oziroma je bila izvršena napačno?

4.

Ali mora pristojni organ, ko izvaja naloge nadzora, določene v členih 20 in 21 Direktive, ali pritožbene postopke iz členov od 80 do 82 Direktive, upoštevati arbitražno odločbo, s katero je bil rešen spor med ponudnikom plačilnih storitev in uporabnikom plačilnih storitev?