—

razveljavi v celoti sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 3. maja 2018 v zadevi T-431/12 in

—

tožečim strankam pred Splošnim sodiščem naloži, naj plačajo stroške pritožnice v zvezi s to pritožbo in stroške v zvezi s postopkom pred Splošnim sodiščem v zadevi T-431/12.

1.

Pritožnica zatrjuje, prvič, da izračun normalne vrednosti ni drugačna metodologija za določitev normalne vrednosti na podlagi dejanske domače prodaje glede na to, da je cilj obeh določitev normalne vrednosti ob upoštevanju posebnih značilnosti vsakega primera, in podatkov o strošku/ceni, ki se s potekom časa spreminjajo. Člen 2, od (1) (6) osnovne uredbe namreč določa nekaj okoliščin, ki upravičujejo uporabo določitve normalne vrednosti, v nasprotju z uporabo dejanske domače prodaje za namene izračuna dampinške stopnje za vsak posamezen primer. Omejitev diskrecijske pravice institucij Unije glede določitve normalne vrednosti med delnim vmesnim pregledom, kadar so v predhodnih preiskavah za isti namen uporabile dejansko domačo prodajo, institucijam Unije odvzema možnost uporabe različnih alternativ, določenih v členu 2 osnovne uredbe. Glede na znatne razlike v ceni med vinsko kislino, proizvedeno naravno ali sintetično, je izračun primerljive normalne vrednosti v Argentini v Uredbi 626/2012 najbolje odražal dejstvo, da je argentinski analogni proizvajalec vinsko kislino proizvajal po naravni metodi, ki je dražja od sintetične metode, ki jo je uporabljala pritožnica.

2.

Drugič, pritožnica v utemeljitvi svoje pritožbe zatrjuje, da sta bili v prvotni protidampinški preiskavi opredeljeni dve kategoriji izvoznikov: izvozniki, ki sodelujejo, kot je pritožnica, ki so bili deležni tržnogospodarske obravnave (TGO) na podlagi člena 2(7)(b) osnovne uredbe, in izvozniki, ki ne sodelujejo in ki jim ni bila odobrena TGO ter v zvezi s katerimi so institucije Unije uporabile metodologijo „najboljših razpoložljivih informacij“ na podlagi člena 18 osnovne uredbe. Med delnim vmesnim pregledom, ki je pripeljal do sprejetja Uredbe 626/2012, so institucije Unije sodelujočim izvoznikom, kot je pritožnica, zavrnile TGO in njihova normalna vrednost je bila določena na podlagi člena 2(7)(a) osnovne uredbe s sklicevanjem na Argentino, ki jo je Komisija izbrala za primerljivo državo. Ta kategorija izvoznikov v prvotni preiskavi ni sodelovala. Zato, tudi če bi bil namen člena 11(9) osnovne uredbe preprečevati, da institucije Unije uporabijo konstruirane normalne vrednosti kot nasprotje dejanskim domačim prodajam v vmesnem delnem pregledu, quod non, to še vedno ne bi institucijam Unije preprečilo uporabe konstruirane normalne vrednosti glede nove kategorije izvoznikov, ki sodelujejo, vendar jim ni odobrena GTO, do česar je prvič prišlo v vmesnem delnem pregledu.

3.

Končno, nekaj ugotovitev v izpodbijani sodbi je v nasprotju s sodno prakso unije in STO glede določitve normalne vrednosti in zagotavljanja poštene cenovne primerjave ter spoštovanja pravice izvoznikov do obrambe.