1.

A.

Slovaški zakonodajalec je na podlagi sodbe v zadevi C-42/15 ( 1 ) s 1. majem 2018 iz člena 9 zakona št. 129/2010 o potrošniških kreditih ter drugih kreditih in posojilih, odobrenih potrošnikom, in o spremembi nekaterih zakonov, v delu, v katerem se nanaša na obroke vračila kredita kot element pogodbe, odstranil besede „obresti in dodatne stroške“. Tako je bila ukinjena pravica, ki je bila potrošnikom priznana z zakonom, da se v pogodbi o potrošniškem kreditu kakorkoli (ne le v obliki preglednice odplačil) navedejo obroki za povračilo glavnice, obresti in dodatnih stroškov, ter sankcija za kršitev te pravice.

B.

Poleg tega se je spremenila praksa sodišč, da bi se od 1. maja 2018, po spremembi zakona, v celoti izvršila sodba Sodišča Evropske unije; vendar je treba v sporih, ki izhajajo iz pogodb, ki so bile s potrošniki sklenjene pred 1. majem 2018, prek razlage, ki je v skladu s pravom Unije, v bistvu doseči rezultat, ki mu sledi zakonodajalec.

C.

V teh okoliščinah se vprašanje, ki se predlaga Sodišču Evropske unije, nanaša na razlago prava Unije v zvezi z uporabo posrednega učinkovanja direktiv. Glede na veliko število odločb, s katerimi so sodišča v preteklosti potrošnikom priznala pravico, da se na podlagi zakona št. 129/2010 navedejo obroki za povračilo glavnice, obresti in dodatnih stroškov, se postavlja vprašanje: Ali v okviru izvajanja posrednega učinka direktive v horizontalnih razmerjih med posamezniki in za zagotavljanja polnega učinka te direktive z uporabo vseh metod razlage in celotnega nacionalnega prava, načelo pravne varnosti sodišču omogoča, da v sporu v zvezi s pogodbo o potrošniškem kreditu, sklenjeno pred 1. majem 2008, izda odločbo, katere učinki so enaki tistim, ki izhajajo iz spremembe zakona, ki jo je zakonodajalec sprejel s 1. majem 2008, da bi se izvršila sodba, izdana v zadevi C-42/15?

2.

Ali je treba sodbo Sodišča Evropske unije z dne 9. novembra 2016 v zadevi C-42/15, Home Credit Slovakia/Klára Bíróová, in Diektivo 2008/48/ES ( 2 ) z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive 87/102/ES ( 3 ) razlagati tako, da je Sodišče Evropske unije odločilo, da Direktiva 2008/48/ES nasprotuje nacionalnemu predpisu, ki zahteva, da se obroki za vračilo kredita ne navedejo le v obliki preglednice odplačil, temveč v kakršnikoli drugi zakonsko določeni obliki navedbe zneska, števila in zapadlosti obrokov za vračilo glavnice potrošniškega kredita.

3.

Če je treba navedeno sodbo Sodišča Evropske unije razlagati tako, da poleg tega, kar je navedeno glede glavnice, odgovarja tudi na vprašanje, ali predpis države članice, ki določa pravico potrošnikov, da se v pogodbi o potrošniškem kreditu navedejo znesek, število in zapadlost obrokov za plačilo obresti in dodatnih stroškov, presega to, kar je določeno z Direktivo 2008/48/ES? Če se sodba nanaša tudi na obresti in dodatne stroške, ali zakonska navedba načina plačila obresti in dodatnih stroškov, poleg preglednice odplačil, prav tako presega Direktivo 2008/48/ES, zlasti to, kar je določeno v členu 10(2)(j)?