–

za Verbraucherzentrale Berlin eV J. Hennig in J. Christ, Rechtsanwälte,

–

za DB Vertrieb GmbH B. Bräutigam, Rechtsanwalt,

–

za češko vlado M. Smolek, J. Vláčil in S. Šindelková, agenti,

–

za Evropsko komisijo B.-R. Killmann in C. Valero, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2, točka 6, in člena 3(3)(k) Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2011, L 304, str. 64).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Verbraucherzentrale Berlin eV in DB Vertrieb GmbH zaradi pogojev spletne prodaje kartice, ki imetniku te kartice podeljuje pravico do znižanja cen pri poznejšem nakupu potniških vozovnic.

3

V uvodnih izjavah 27 in 49 Direktive 2011/83 je navedeno:

[…]

4

Člen 1 te direktive določa:

„Namen te direktive je z doseganjem visoke ravni varstva potrošnikov prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga, in sicer s približevanjem nekaterih vidikov zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s pogodbami, sklenjenimi med potrošniki in trgovci.“

5

Člen 2 navedene direktive določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]“

6

Člen 3 Direktive 2011/83 določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za kakršno koli pogodbo, sklenjeno med trgovcem in potrošnikom, pod pogoji in v obsegu, določenimi v njenih določbah. […]

[…]

3.   Ta direktiva se ne uporablja za pogodbe:

[…]

[…]“

7

Člen 6 navedene direktive, naslovljen „Obveznosti glede informacij v zvezi s pogodbami, sklenjenimi na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov“, določa:

„1.   Preden pogodba, sklenjena na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, ali kaka druga podobna ponudba, potrošnika zavezuje, trgovec potrošniku na jasen in razumljiv način zagotovi naslednje informacije:

[…]

[…]“

8

Člen 9(1) navedene direktive določa:

„Razen kadar se uporabljajo izjeme iz člena 16, ima potrošnik na voljo 14 dni, da brez obrazložitve odstopi od pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, ne da bi imel zaradi tega poleg stroškov iz člena 13(2) in člena 14 še druge stroške.“

9

Namen člena 312 in naslednjih Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik) je prenos Direktive 2011/83 v nemško pravo.

10

Člen 312 civilnega zakonika določa:

„1.   Določbe poglavij 1 in 2 tega podnaslova se uporabljajo samo za potrošniške pogodbe, ki se nanašajo na odplačno storitev, ki jo opravi trgovec.

2.   Med določbami poglavij 1 in 2 tega podnaslova se samo odstavki 1, 3, 4 in 6 člena 312a uporabljajo za te pogodbe:

[…]

11

Člen 312d civilnega zakonika s sklicevanjem na člen 246a Einführungsgesetz zum Bürgerlichen Gesetzbuch (uvodni zakon k civilnemu zakoniku) določa, da mora trgovec v primeru pogodbe na daljavo potrošnika, preden ga pogodba zavezuje, med drugim obvestiti o pravici do odstopa od pogodbe in mu dati na voljo vzorčni odstopni obrazec.

12

Družba DB Vertrieb, ki je del skupine Deutsche Bahn AG, kot posrednica družbe DB Fernverkehr AG prodaja kartice „BahnCard 25“ in „BahnCard 50“. Te kartice imetnikom omogočajo od 25- do 50‑odstotni popust na cene vozovnic za vlake družbe DB Fernverkehr. Kartico „BahnCard 25“ je mogoče naročiti na spletu. Na spletni strani družbe DB Vertrieb ni nobenih informacij o pravici potrošnika do odstopa od pogodbe.

13

Verbraucherzentrale Berlin, združenje za varstvo potrošnikov, je vložilo tožbo, s katero je predlagalo, naj se družbi DB Vertrieb naloži, naj v okviru svojih poslovnih dejavnosti na svoji spletni strani preneha ponujati navedeno kartico za popust, ne da bi – preden bi se potrošnik pogodbeno zavezal – predložila informacije o pravici do odstopa od pogodbe, ki jo ima potrošnik, in ustrezen vzorčni odstopni obrazec.

14

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo z dne 6. julija 2017 to tožbo zavrnilo. Presodilo je, da je pogodba iz postopka v glavni stvari „pogodba za storitve potniškega prevoza“ v smislu člena 312(2), točka 5, civilnega zakonika, s katerim je prenesen člen 3(3)(k) Direktive 2011/83. V skladu s temi določbami naj bi bila navedena pogodba deloma izključena s področja uporabe te direktive in v teh okoliščinah naj trgovec ne bi bil dolžan potrošnika obvestiti o pravici do odstopa od pogodbe. To sodišče je navedlo, da opravljanje storitve prevoza za potnika vključuje obstoj vzajemne povezave s ceno, plačano za to storitev, saj kartica za popust imetniku te kartice daje pravico, da zadevno storitev prejme po nižji ceni.

15

Predložitveno sodišče, ki odloča o tem sporu v pritožbenem postopku, Oberlandesgericht Frankfurt am Main (višje deželno sodišče v Frankfurtu na Majni, Nemčija), najprej navaja, da po njegovem mnenju pogodba iz postopka v glavni stvari spada na področje uporabe Direktive 2011/83, ker gre za „pogodbo o opravljanju storitve“ v smislu člena 2, točka 6, te direktive. Predložitveno sodišče s sklicevanjem na člen 57(1) PDEU meni, da navedena direktiva ob upoštevanju njenega besedila in namena zajema tudi storitve, ki se opravijo za potrošnika v obliki obveznosti ali pravice, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki potrošniku omogoča, da pozneje kupi vozovnice za prevoz potnikov po znižani ceni.

16

To sodišče dalje opozarja, da člen 3(3)(k) Direktive 2011/83 pogodbe za storitve potniškega prevoza delno izključuje s področja uporabe te direktive, ker so te pogodbe, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 27, urejene z drugo zakonodajo Unije ali zakonodajo na nacionalni ravni.

17

Predložitveno sodišče v zvezi s tem meni, da čeprav se pogodba iz postopka v glavni stvari ne nanaša neposredno na storitve potniškega prevoza, temveč je „okvirna pogodba“, ki potrošniku omogoča znižanje cene ob prihodnji sklenitvi pogodb na področju prevoza potnikov, pa spada pod pojem „pogodbe za storitve potniškega prevoza“ v smislu člena 3(3)(k) Direktive 2011/83. Sodišče naj bi namreč v sodbi z dne 10. marca 2005, easyCar (C‑336/03, v nadaljevanju: sodba easyCar, EU:C:2005:150), podalo široko razlago pojma „pogodbe za [storitve] prevoza“ iz člena 3(2) Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 3, str. 319), ki je bila razveljavljena z Direktivo 2011/83.

18

Predložitveno sodišče priznava, da je področje uporabe Direktive 2011/83 v delu, v katerem se nanaša na pojem „pogodbe za storitve potniškega prevoza“, bolj omejeno. Vendar naj nič ne bi kazalo na to, da je zakonodajalec Unije želel omejiti področje uporabe člena 3(3)(k) te direktive glede na področje uporabe člena 3(2) Direktive 97/7, kakor ga je razložilo Sodišče v sodbi easyCar.

19

Predložitveno sodišče nazadnje meni, da dejstvo, da so pogoji v zvezi s kartico za popust iz postopka v glavni stvari navedeni na seznamu cen in so v skladu s členom 12(2), prvi stavek, Allgemeines Eisenbahngesetz (splošni zakon o železnicah) predmet nadzora pristojnega nadzornega organa kot sestavnega dela splošnih pogojev prevoza, pomeni izključitev pogodbe iz postopka v glavni stvari s področja uporabe Direktive 2011/83 v skladu z njenim členom 3(3)(k). Tako vrsto pogodbe naj bi torej urejalo nacionalno pravo. V skladu z uvodno izjavo 27 Direktive 2011/83 pa prevoz potnikov ne bi smel spadati na področje uporabe te direktive, ker ga v primeru javnega prevoza že urejajo nacionalni predpisi.

20

V teh okoliščinah je Oberlandesgericht Frankfurt am Main (višje deželno sodišče v Frankfurtu na Majni, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

21

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2, točka 6, Direktive 2011/83 razlagati tako, da pojem „pogodba o opravljanju storitev“ zajema pogodbe, katerih predmet je, da se potrošniku ob poznejši sklenitvi pogodb o prevozu potnikov prizna znižanje cene.

22

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je pojem „pogodba o opravljanju storitev“ iz člena 2, točka 6, te direktive opredeljen široko in pomeni „vsako pogodbo, razen prodajne pogodbe, na podlagi katere trgovec opravi storitev za potrošnika ali se k temu zaveže, potrošnik pa zato plača ceno ali se k temu zaveže“. Iz besedila te določbe je razvidno, da je treba ta pojem razumeti tako, da zajema vse pogodbe, ki niso zajete s pojmom „prodajna pogodba“.

23

Pogodba iz postopka o glavni stvari, katere predmet je potrošniku omogočiti znižanje cene ob poznejšem nakupu vozovnice, se ne nanaša na prenos lastništva nad blagom v smislu člena 2, točka 5, Direktive 2011/83. Zato po opredelitvi spada pod pojem „pogodba o opravljanju storitev“ v smislu člena 2, točka 6, te direktive.

24

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2, točka 6, Direktive 2011/83 razlagati tako, da pojem „pogodba o opravljanju storitev“ zajema pogodbe, katerih predmet je, da se potrošniku ob poznejši sklenitvi pogodb o prevozu potnikov omogoči znižanje cene.

25

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(3)(k) Direktive 2011/83 razlagati tako, da pogodba, katere predmet je potrošniku ob poznejši sklenitvi pogodb o prevozu potnikov omogočiti znižanje cene, spada pod pojem „pogodb[a] za storitve potniškega prevoza“.

26

Za odgovor na to vprašanje je treba na prvem mestu spomniti, da se v skladu s členom 3(3)(k) Direktive 2011/83 ta direktiva le delno uporablja za pogodbe za storitve potniškega prevoza, tako da potrošniki, ki so stranke teh pogodb, med drugim nimajo pravice do odstopa od pogodbe.

27

Iz sodne prakse Sodišča pa je razvidno, da je treba izraze, ki jih je treba razložiti, kadar so v določbi, ki pomeni odstopanje od načela ali, natančneje, od pravil prava Unije, katerih namen je varstvo potrošnikov, razlagati ozko (sodba easyCar, točka 21 in navedena sodna praksa).

28

Zato je treba člen 3(3)(k) Direktive 2011/83 v delu, v katerem so s področja uporabe te direktive delno izključene pogodbe za storitve potniškega prevoza, razlagati ozko.

29

Na drugem mestu je treba opozoriti, da je Sodišče razsodilo, da je pojem „pogodbe za [storitve] prevoza“ iz člena 3(2) Direktive 97/7 širši od pojma „pogodbe o prevozu“, ki se običajno uporablja v pravnih sistemih držav članic. Medtem ko se zadnjenavedeni pojem nanaša le na prevoz potnikov in blaga, ki ga opravlja prevoznik, se namreč pojem „pogodbe za [opravljanje storitev] prevoza“ lahko nanaša na vse pogodbe, ki urejajo storitve na področju prevoza, vključno s tistimi, ki vključujejo dejavnost, ki sama po sebi ne vključuje prevoza stranke ali njenega blaga, vendar je njen namen stranki omogočiti, da opravi ta prevoz (glej v tem smislu sodbo easyCar, točka 23).

30

V tem okviru je bilo ugotovljeno, da čeprav storitev, ki se opravlja na podlagi pogodbe o najemu vozila, ne vključuje dejanja premestitve oseb z enega kraja na drugega, pa je njen namen potrošniku dati na voljo način prevoza. Iz tega sledi, da taka pogodba omogoča zagotovitev prevoznega sredstva in spada pod pojem „pogodb[a] za [opravljanje storitev] prevoza“ (glej v tem smislu sodbo easyCar, točki 26 in 27).

31

Sodišče je prav tako razsodilo, da je ta razlaga člena 3(2) Direktive 97/7 v skladu s ciljem, ki mu ta direktiva sledi, in sicer vzpostaviti varstvo interesov potrošnikov, ki uporabljajo sredstva za komuniciranje na daljavo, pa tudi varstvo interesov ponudnikov nekaterih storitev, tako da ti ponudniki ne bi utrpeli nesorazmernih nevšečnosti, povezanih s tem, da bi se storitev, na podlagi katere je bila opravljena predhodna rezervacija, brez stroškov ali razlogov odpovedala zaradi odstopa potrošnika malo pred datumom, določenim za zagotavljanje te storitve (glej v tem smislu sodbo easyCar, točka 28).

32

Ker je določbe člena 3(3)(k) Direktive 2011/83 mogoče šteti za enakovredne določbam člena 3(2) Direktive 97/7, velja razlaga, ki jo je glede zadnjenavedenih določb podalo Sodišče, tudi za prve (glej po analogiji sodbi z dne 9. marca 2017, Pula Parking, C‑551/15, EU:C:2017:193, točka 31, in z dne 19. decembra 2019, Darie, C‑592/18, EU:C:2019:1140, točka 29).

33

Zato je treba ugotoviti, da pojem „pogodb[a] za storitve potniškega prevoza“ iz člena 3(3)(k) Direktive 2011/83 ne zajema pogodbe, katere predmet je potrošniku omogočiti znižanje cene ob poznejši sklenitvi pogodb o prevozu potnikov.

34

Prvič, v nasprotju s pogodbo o najemu vozila, ki je bila obravnavana v zadevi, v kateri je bila izdana sodba easyCar, namreč pogodba, katere edini predmet je, da se potrošniku ob poznejši sklenitvi pogodb o nakupu vozovnic omogoči nižja cena, sama po sebi neposredno ni namenjena omogočanju izvedbe prevoza potnikov.

35

Drugič, kot so navedle vse zainteresirane stranke, ki so predložile stališča v okviru postopka, pogodba, katere predmet je potrošniku ob poznejši sklenitvi pogodb o prevozu potnikov omogočiti znižanje cene, in pogodba o nakupu vozovnice za prevoz potnikov pomenita dve pogodbi, ki se med seboj pravno razlikujeta, tako da prve ni mogoče šteti za pogodbo, ki je neločljivo povezana z drugo. Pridobitev kartice, ki imetniku te kartice omogoča znižanje cen ob nakupu vozovnic, namreč ne pomeni nujno poznejše sklenitve pogodbe, katere predmet je prevoz potnikov kot tak.

36

Tretjič, kot je poudarila Evropska komisija, obstoj pravice do odstopa od pogodbe na podlagi člena 9 Direktive 2011/83 po pridobitvi kartice, ki omogoča znižanje cene ob poznejšem nakupu vozovnic za prevoz potnikov, za podjetje, odgovorno za prevoz potnikov, ne pomeni nesorazmernih nevšečnosti, ki so podobne tistim, povezanim z izvrševanjem pravice do odstopa od pogodbe v okviru pogodbe o najemu vozila, kakor so opredeljene v sodbi easyCar.

37

Če namreč vozovnica ni bila pridobljena po znižani ceni, potrošnik v primeru odstopa od pogodbe prejme plačani znesek, ki ustreza ceni te kartice, in izgubi pravico do znižane cene ob poznejšem nakupu vozovnic za prevoz potnikov. Poleg tega, če bi bila vozovnica za prevoz po znižani ceni kupljena v roku za odstop od pogodbe, iz stališč, predstavljenih v ustnem delu postopka pred Sodiščem, izhaja, da bi bilo potrošniku mogoče naložiti plačilo razlike med ceno vozovnice po znižani ceni, ki izhaja iz uporabe kartice za popuste, in ceno te vozovnice, ki ustreza polni ceni.

38

Iz tega sledi, da pogodba, katere predmet je potrošniku omogočiti znižanje cene ob poznejši sklenitvi pogodb o prevozu potnikov, ne spada pod izjemo od pravice do odstopa od pogodbe, ki je navedena v uvodni izjavi 49 Direktive 2011/83 in ki se nanaša na „določen[e] storit[ve], za katere sklenitev pogodbe pomeni rezervacijo zmogljivosti, ki jih lahko trgovec le stežka zapolni, če bi se uveljavljala pravica do odstopa“.

39

Glede na vse zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(3)(k) Direktive 2011/83 razlagati tako, da pogodba, katere predmet je potrošniku ob poznejši sklenitvi pogodb o prevozu potnikov omogočiti znižanje cene, ne spada pod pojem „pogodb[a] za storitve potniškega prevoza“ in zato spada na področje uporabe te direktive, vključno z njenimi določbami o pravici do odstopa od pogodbe.

40

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo: