–

za belgijsko vlado J.‑C. Halleux, P. Cottin in C. Pochet, agenti,

–

za Evropsko komisijo M. Kocjan in C. Perrin, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 79 Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL 2013, L 269, str. 1; v nadaljevanju: Carinski zakonik).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med ministère public (državno tožilstvo, Belgija) in ministre des Finances du Royaume de Belgique (minister za finance Kraljevine Belgije) na eni strani ter QC in družbo Comida paralela 12 (v nadaljevanju: Comida paralela) na drugi zaradi določitve dolžnika za plačilo trošarine po nepravilnem vnosu blaga v Belgijo.

3

Člen 79 Carinskega zakonika v odstavku 1 opredeljuje pojem „carinski dolg, ki nastane zaradi neizpolnjevanja“, v odstavku 2 določa čas nastanka tega dolga, ter v odstavkih 3 in 4 opredeljuje dolžnika.

4

Člen 8 Direktive Sveta 2008/118/ES z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS (UL 2009, L 9,str. 12) določa:

„1.   Oseba, ki postane zavezanec za plačilo trošarine, je:

[…]

2.   Kadar je več oseb zavezanih plačilu enega trošarinskega dolga, so te solidarno zavezane k plačilu takšnega dolga.“

5

Člen 33 te direktive določa:

„1.   Brez poseganja v člen 36(1), kadar se trošarinsko blago, ki je že bilo dano v porabo v eni državi članici, skladišči v komercialne namene v drugi državi članici, da bi bilo tam dobavljeno ali uporabljeno, zanj velja obveznost plačila trošarine, ta pa se obračuna v tej drugi državi članici.

Za namene tega člena ‚skladiščenje v komercialne namene‘ pomeni skladiščenje trošarinskega blaga s strani osebe, ki ni fizična oseba, ali s strani fizične osebe, ki ni namenjeno za lastno uporabo in ga ne prevaža sama, v skladu s členom 32.

2.   Sprejmejo se tisti pogoji za plačilo obveznosti in stopnje trošarine, ki veljajo na dan nastanka obveznosti za plačilo trošarine v tej drugi državi članici.

3.   Oseba, ki postane zavezanec za plačilo trošarine, je glede na primere iz odstavka 1 oseba, ki opravlja dobavo blaga ali ga skladišči za dobavo, ali oseba, ki se ji dobavi blago v drugo državo članico.

4.   Brez poseganja v člen 38 se za trošarinsko blago, ki je že dano v porabo v eni državi članici in se giba na območju Skupnosti v komercialne namene, ne šteje, da se skladišči v te namene, dokler ne prispe v namembno državo članico, pod pogojem, da se gibanje izvaja v skladu s formalnostmi iz člena 34.

[…]“

6

V skladu s členom 38(3) navedene direktive se „trošarina […] zaračuna osebi, ki je jamčila za njeno plačilo v skladu s členom 34(2)(a) ali 36(4)(a) in kateri koli osebi, ki je sodelovala pri nepravilnosti“.

7

Člen 265 loi générale sur les douanes et accises (splošni zakon o carinah in trošarinah) z dne 18. julija 1977 (Moniteur belge z dne 21. septembra 1977, v nadaljevanju: splošni zakon o carinah in trošarinah) določa, da so „fizične ali pravne osebe […] civilno in solidarno odgovorne za plačilo glob in stroškov, ki izhajajo iz obsodb, izrečenih na podlagi zakonov na področju carin in trošarin, zoper njene uslužbence ali upravitelje, poslovodje ali likvidacijske upravitelje, za kršitve, ki so jih storili v tej funkciji“.

8

Člen 266 tega zakona določa, da „če v posebnih zakonih ni določeno drugače in brez poseganja v globe in konfiskacije v korist državne blagajne, so prestopniki in udeleženci v ožjem smislu ter osebe, odgovorne za kaznivo dejanje, solidarno zavezane za plačilo dajatev in davkov, za katere je bila ali bi bila prikrajšana državna blagajna zaradi utaje, ter za morebitne zamudne obresti“.

9

Loi relative au régime général d’accise (zakon o splošnem režimu za trošarino) z dne 22. decembra 2009 (Moniteur belge z dne 31. decembra 2009) določa splošni režim za trošarino „razen pravil, ki jih določa [splošni zakon o carinah in trošarinah]“.

10

Ta zakon določa, da so v primeru nepravilnosti, storjenih v Belgiji med gibanjem trošarinskega blaga, za plačilo trošarine zavezani „fizična ali pravna oseba, ki je jamčila za plačilo, […] ali katera koli druga oseba, ki je sodelovala pri nepravilnosti“.

11

Comida Paralela je družba španskega prava, ki opravlja dejavnost trgovine s pijačami. QC je njen poslovodja.

12

Tej družbi se očita, da je v letih 2012 in 2013 v Belgijo nezakonito vnesla pijače, ki so bile že sproščene v porabo v drugi državi članici, brez poenostavljenega spremnega dokumenta ali potrdila o jamčevanju in ne da bi plačala trošarino in dajatev za embalažo.

13

Tribunal correctionnel de Liège (kazensko sodišče v Liègeu, Belgija) je s sodbo z dne 18. maja 2017 družbi Comida Paralela in QC naložilo solidarno plačilo trošarine, posebne trošarine in dajatve za embalažo, skupaj z zamudnimi obrestmi, ter predajo „nezakonito uvoženih“ pijač zaradi konfiskacije oziroma plačilo njihove protivrednosti. To sodišče je družbo Comida Paralela osebno obsodilo na plačilo glob. Ta družba je zoper to sodbo pri predložitvenem sodišču vložila pritožbo.

14

To sodišče je s sodbo z dne 17. septembra 2018 družbo Comida Paralela v okviru kazenskega postopka oprostilo odgovornosti iz razloga, ker je bila ta družba zgolj navidezna družba, ki je osebi QC omogočila, da je organizirala goljufijo v svojem interesu. Predložitveno sodišče je pojasnilo, da v skladu z belgijsko zakonodajo pravna oseba ne more biti kazensko odgovorna za dejanje, ki ga njen poslovodni organ stori pri opravljanju svoje funkcije, če je bilo to dejanje storjeno zgolj v interesu tega organa in v škodo pravne osebe.

15

Vendar pa predložitveno sodišče navaja, da je družba Comida Paralela – čeprav je bila v okviru kazenskega postopka oproščena odgovornosti – na podlagi členov 265 in 266 splošnega zakona o carinah in trošarinah kot solidarni dolžnik civilno odgovorna za plačilo carinskega dolga. Vendar naj bi po mnenju tega sodišča carinski zakonik nasprotoval temu, da bi bila družba zavezana za plačilo carinskega dolga, ki je nastal pri nezakonitem vnosu blaga, ki prihaja iz države članice Unije, na belgijsko ozemlje.

16

V teh okoliščinah je cour d’appel de Liège (pritožbeno sodišče v Liègu, Belgija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali člen 79 [carinskega zakonika] nasprotuje temu, da nacionalna zakonodaja, kakršna se izvaja s členom 266 splošnega zakona o carinah in trošarinah […], ob nezakonitem vnosu blaga na carinsko ozemlje Unije, za katero se plača uvozna dajatev, določa, da je oseba, ki je civilno odgovorna za kršitev, vendar pri njej ni sodelovala, solidarna dolžnica carinskega dolga?“

17

Belgijska vlada meni, da ta predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten, prvič, zaradi brezpredmetnosti postavljenega vprašanja za rešitev spora o glavni stvari, in drugič, zaradi nezadostne opredelitve dejanskega in pravnega okvira tega spora ter razlogov, ki utemeljujejo predlog za sprejetje predhodne odločbe.

18

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da za vprašanja za predhodno odločanje, predložena Sodišču, velja domneva upoštevnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 10. decembra 2018, Wightman in drugi, C‑621/18, EU:C:2018:999, točka 27). Sodišče je namreč načeloma dolžno odločiti, če se postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 7. februarja 2019, Escribano Vindel, C‑49/18, EU:C:2019:106, točka 24).

19

Tako je le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču (glej v tem smislu sodbo z dne 7. februarja 2019, Escribano Vindel, C‑49/18, EU:C:2019:106, točka 24).

20

Vendar lahko Sodišče, na eni strani, če zahtevana razlaga prava Unije očitno nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari ali če Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko podalo koristen odgovor na postavljena vprašanja, odločanje o vprašanju za predhodno odločanje zavrne kot nedopustno (sodba z dne 10. decembra 2018, Wightman in drugi, C‑621/18, EU:C:2018:999, točka 27).

21

Na drugi strani, zaradi duha sodelovanja, ki je v okviru postopka za predhodno odločanje prisoten v odnosih med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, dejstvo, da nacionalno sodišče ni predhodno navedlo nekaterih ugotovitev, ne vodi nujno do nedopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe, če Sodišče kljub tej pomanjkljivosti in ob upoštevanju elementov iz spisa meni, da lahko nacionalnemu sodišču poda koristen odgovor (sodba z dne 27. oktobra 2016, Audace in drugi, C‑114/15, EU:C:2016:813, točka 38).

22

Poleg tega je treba navesti, da Sodišče res ni pristojno za odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, kadar je očitno, da se določba prava Unije, katere razlaga se zahteva, ne uporablja (glej zlasti sodbo z dne 1. oktobra 2009, Woningstichting Sint Servatius, C‑567/07, EU:C:2009:593, točka 43). Vendar lahko Sodišče, da bi sodišču, ki je predložilo vprašanje za prehodno odločanje, dalo koristen odgovor, upošteva določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v vprašanju ni sklicevalo (sodbi z dne 13. oktobra 2016, M. in S., C‑303/15, EU:C:2016:771, točka 16, in z dne 16. maja 2019, Plessers, C‑509/17, EU:C:2019:424, točka 32).

23

Prvič, glede vprašanja, ali ima razlaga, za katero je zaprosilo predložitveno sodišče, zvezo z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, je neizpodbitno – kot navajata belgijska vlada in Komisija – da se carinski zakonik, katerega razlaga se zahteva, ne uporablja, če so bili proizvodi, ki so bili nezakonito vneseni na ozemlje Belgije, že sproščeni v porabo v drugi državi članici.

24

Vendar je iz elementov, ki jih je predložitveno sodišče posredovalo Sodišču, razvidno, da je bilo družbi Comida Paralela in QC naloženo plačilo trošarine in ne carine, saj gre za proizvode, ki so bili nezakonito vneseni v državo članico po tem, ko so že bili sproščeni v porabo v drugi državi članici. Iz predložitvene odločbe je torej mogoče sklepati, da se razlaga, za katero je zaprosilo predložitveno sodišče, nanaša na Direktivo 2008/118.

25

Drugič, v zvezi s predstavitvijo dejanskega in pravnega okvira, ki ga je podalo predložitveno sodišče, je treba ugotoviti, da so lahko vse stranke, ki so predložile stališča, razbrale pravno vprašanje, ki ga je postavilo to sodišče. Poleg tega, čeprav predložitvena odločba ne predstavlja pravnega okvira, navaja vsebino nacionalnih določb, ki jih je treba uporabiti. Sodišče torej ima na voljo dovolj dejanskih in pravnih elementov, da lahko predložitvenemu sodišču da koristen odgovor.

26

Glede na navedeno je torej treba ugotoviti, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

27

Predložitveno sodišče Sodišče prosi za razlago carinskega zakonika.

28

Kot izhaja iz točk 23 in 24 te sodbe, pa bi to vprašanje Sodišče privedlo k razlagi določbe prava Unije, ki se ne uporablja za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari.

29

Da bi predložitvenemu sodišču dalo koristen odgovor, mora tako Sodišče preoblikovati vprašanje, ki mu je bilo predloženo (glej v tem smislu sodbo z dne 16. maja 2019, Plessers, C‑509/17, EU:C:2019:424, točka 32).

30

V zvezi s tem je treba poudariti, da se navedeno vprašanje sicer ne nanaša izrecno na člena 8 in 38 Direktive 2008/118, vendar sta ta v delu, v katerem se nanašata na osebe, ki postanejo zavezanec za plačilo trošarine zaradi nepravilnega vnosa blaga na ozemlje ene države članice, ki je že bilo sproščeno v porabo v drugi državi članici, upoštevna za odgovor, ki ga je treba dati predložitvenemu sodišču.

31

V teh okoliščinah je treba postavljeno vprašanje preoblikovati tako, da se z njim v bistvu želi izvedeti, ali je treba člena 8 in 38 Direktive 2008/118 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki v primeru nepravilnega vnosa blaga – za katero je treba plačati trošarino in ki je že bilo sproščeno v porabo v drugi državi članici – na ozemlje države članice, določa, da je pravna oseba, ki je civilno odgovorna za kršitve, ki jih je storil njen poslovodja, solidarno odgovorna za plačilo trošarine.

32

Prvič, v zvezi s tem je treba navesti, da se oddelek 5 Direktive 2008/118, v katerem je samo en člen 38, nanaša na nepravilnosti, storjene med gibanjem trošarinskega blaga. Člen 38(3) te direktive določa, da se v takem primeru trošarina zaračuna osebi, ki je jamčila za njeno plačilo v skladu s členom 34(2)(a) ali členom 36(4)(a) navedene direktive in kateri koli osebi, ki je sodelovala pri nepravilnosti.

33

Kot poudarja Komisija, v postopku v glavni stvari blagu, ki je bilo vneseno v Belgijo, ni bilo priloženo potrdilo o jamčevanju, tako da ni mogoče zahtevati plačila trošarine od poroka v smislu člena 34 ali 36 Direktive 2008/118.

34

Drugič, poudariti je treba, da na podlagi besedila „katera koli oseba, ki je sodelovala pri nepravilnosti“, ki ga je sprejel zakonodajalec Unije v členu 38(3) te direktive, ni mogoče izključiti, da bi se za družbo in njenega poslovodjo štelo, da sta sodelovala pri isti nepravilnosti in sta zato solidarno odgovorna za plačila trošarin.

35

Na eni strani uporaba izraza „oseba“ brez njegove podrobnejše opredelitve a priori ne izključuje možnosti, da bi se nanašal tudi na pravno osebo. Prav tako nedoločni zaimek „katera koli“ pomeni, da lahko gre tudi za primer, v katerem več oseb sodeluje pri isti nepravilnosti.

36

To jezikovno razlago, v skladu s katero je lahko pravna oseba solidarno odgovorna za plačilo trošarine z, eventualno, drugimi osebami, ki so sodelovale pri isti nepravilnosti, potrjuje člen 8 Direktive 2008/118, ki opredeljuje osebe, ki postanejo zavezanci za plačilo trošarine. Odstavek 2 tega člena namreč določa, da kadar je več oseb zavezanih plačilu enega trošarinskega dolga, so te solidarno zavezane k plačilu takšnega dolga.

37

Tako razlago potrjujejo tudi pripravljalni dokumenti za Direktivo 2008/118. Kot poudarja Komisija, je prvotni osnutek te direktive seznam zavezancev za plačilo trošarine v primeru nezakonitega vnosa blaga na ozemlje države članice omejeval samo na osebe, ki so jamčile za plačilo teh trošarin. Vendar je Svet Evropske unije želel ta seznam razširiti na „katere koli osebe, ki so sodelovale pri nepravilnosti“, kot je razvidno iz člena 38(3) te direktive. Zakonodajalec Unije je torej s tem, da je sprejel to besedilo, želel široko opredeliti krog oseb, ki bi lahko bile zavezane za plačilo trošarine v primeru nepravilnosti, in to tako, da se, kolikor je mogoče, zagotovi, da se te trošarine izterjajo.

38

Na drugi strani je treba ugotoviti, ali pogoj „sodelovanja pri nepravilnosti“ iz člena 38(3) Direktive 2008/118 omogoča, da se pravno ali fizično osebo vključi že zgolj zato, ker je delodajalec.

39

V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 8(1)(a)(ii) Direktive 2008/118 v primeru nepravilne odpreme trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine določa, da postane zavezanec za plačilo katera koli oseba, ki je sodelovala pri nepravilni odpremi in je, poleg tega, vedela oziroma je razumno pričakovati, da bi morala vedeti, za nepravilnosti pri odpremi. Tega drugega pogoja, ki je primerljiv z zahtevo po obstoju namena, pa zakonodajalec Unije ni vnesel v člen 38(3) te direktive.

40

Ker pojem osebe, ki je sodelovala pri nepravilnosti, v besedilu člena 38(3) Direktive 2008/118 ni podrobneje opredeljen, je mogoče za dolžnika za plačilo trošarine šteti pravno osebo zaradi ravnanja fizične osebe, če je ta fizična oseba delovala kot uslužbenec te pravne osebe.

41

Tako je iz predložitvene odločbe razvidno, da je v postopku v glavni stvari to, da je oseba QC delovala v lastnem interesu in v škodo svojega delodajalca, imelo posledice le v okviru kazenskega postopka, ne pa v okviru civilnega postopka v glavni stvari. Poleg tega ni sporno, da je oseba QC delovala v okviru svojih nalog in opravljanja poslovne dejavnosti podjetja.

42

Vsekakor je družbo – kot poudarja belgijska vlada, ob upoštevanju obveznosti iz člena 33 Direktive 2008/118 – kot je ta v postopku v glavni stvari, ki ne izpolni predpisanih formalnosti, mogoče šteti za „osebo, ki je sodelovala pri nepravilnosti“ v smislu člena 38 te direktive.

43

Zato je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 38 Direktive 2008/118 v povezavi s členom 8(2) te direktive razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki v primeru nezakonitega vnosa blaga – za katero je treba plačati trošarino in ki je že bilo sproščeno v porabo v drugi državi članici – na ozemlje države članice, določa, da je pravna oseba, ki je civilno odgovorna za kazniva dejanja, ki jih je storil njen poslovodja, solidarno odgovorna za plačilo trošarine.

44

Taka razlaga pa ne posega v možnost, ki je eventualno določena v nacionalnem pravu, da delodajalec, ki je solidarni dolžnik za plačilo trošarine, vloži regresni zahtevek zoper svojega uslužbenca, ki je kazensko odgovoren za zadevno dejansko stanje.

45

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo:

Člen 38 Direktive Sveta 2008/118/ES z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS v povezavi s členom 8(2) te direktive je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki v primeru nezakonitega vnosa blaga – za katero je treba plačati trošarino in ki je že bilo sproščeno v porabo v drugi državi članici – na ozemlje države članice, določa, da je pravna oseba, ki je civilno odgovorna za kršitve, ki jih je storil njen poslovodja, solidarno odgovorna za plačilo trošarine.