–

za NH C. Taormina in G. Taormina, avvocati,

–

za Associazione Avvocatura per i diritti LGBTI – Rete Lenford A. Guariso, avvocato,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. De Socio, avvocato dello Stato,

–

za grško vlado E.‑M. Mamouna, agentka,

–

za Evropsko komisijo B.‑R. Killmann in D. Martin, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 2, 3 in 9 Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79).

2

Ta predlog je bil vložen v sporu med NH in Associazione Avvocatura per i diritti LGBTI – Rete Lenford (v nadaljevanju: Associazione) glede izjav NH med radijsko oddajo, da v svoji odvetniški pisarni ne bi želel sodelovati s homoseksualnimi osebami.

3

Člen 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), naslovljen „Svoboda izražanja in obveščanja“, v odstavku 1 določa:

„Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje.“

4

Člen 15 Listine, naslovljen „Svoboda izbire poklica in pravica do dela“, v odstavku 1 določa:

„Vsakdo ima pravico do dela in do opravljanja svobodno izbranega ali sprejetega poklica.“

5

Člen 21 Listine, ki se nanaša na prepoved diskriminacije, v odstavku 1 določa:

„Prepovedana je vsakršna diskriminacija na katerikoli podlagi, kot je denimo spol, rasa, barva kože, etnično ali socialno poreklo, genetska značilnost, jezik, vera ali prepričanje, politično ali drugo mnenje, pripadnost narodnostni manjšini, premoženje, rojstvo, invalidnost, starost ali spolna usmerjenost.“

6

V uvodnih izjavah 9, 11, 12 in 28 Direktive 2000/78 je navedeno:

[…]

[…]

7

Člen 1 te direktive določa:

„Namen te direktive je opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja.“

8

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Koncept diskriminacije“, določa:

„1.   V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.

2.   V smislu odstavka 1:

[…]“

9

Člen 3 te direktive opredeljuje njeno področje uporabe. Odstavek 1(a) tega člena določa:

„V mejah pristojnosti, ki so prenesene na [Unijo], se ta direktiva uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, kar zadeva:

10

Člen 8 Direktive 2000/78, naslovljen „Minimalne zahteve“ v odstavku 1 določa:

„Države članice lahko uvedejo ali ohranijo določbe, za varovanje načela enakega obravnavanja ugodnejše od teh, ki so določene s to direktivo.“

11

Člen 9 te direktive spada v njeno poglavje II, ki se nanaša na pravna sredstva in izvršbo. Ta člen, naslovljen „Pravno varstvo“, v odstavku 2 določa:

„Države članice zagotovijo, da se lahko združenja, organizacije ali druge pravne osebe, katerih legitimni interes je zagotavljati, v skladu z v tej direktivi opredeljenim merili, da se določbe te direktive izpolnjujejo, v imenu ali v podporo tožnika na podlagi njegovega ali njenega soglasja vključijo v katerikoli sodni in/ali upravni postopek, predviden za izvršbo obveznosti, ki izhajajo iz te direktive.“

12

Člen 17 navedene direktive, naslovljen „Sankcije“, določa:

„Države članice določijo predpise o sankcijah, ki se uporabljajo, če so kršene določbe domačega prava, sprejete na podlagi te direktive, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da zagotovijo njihovo izvajanje. Sankcije, med katerimi je lahko tudi plačilo odškodnine žrtvi, morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvrnilne. […]“

13

Člen 2(1)(a) Decreto legislativo n. 216 – Attuazione della direttiva 2000/78 per la parità di trattamento in materia di occupazione e di condizioni di lavoro (zakonska uredba št. 216 o prenosu Direktive 2000/78 o enakem obravnavanju pri zaposlovanju in delu) z dne 9. julija 2003 (GURI št. 187 z dne 13. avgusta 2003, str. 4) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakonska uredba št. 216) določa:

„V smislu te […] uredbe načelo enakega obravnavanja pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi vere, osebnega prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti. To načelo pomeni, da se ne izvaja nobena neposredna ali posredna diskriminacija, kot je opredeljena v nadaljevanju:

14

Člen 3(1)(a) te zakonske uredbe določa:

„Načelo enakega obravnavanja ne glede na vero, osebno prepričanje, hendikepiranost, starost in spolno usmerjenost se uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, in je predmet sodnega varstva na načine, določene v členu 4, s posebnim poudarkom na teh področjih:

15

Člen 5 navedene zakonske uredbe določa:

„1.   Sindikati, združenja in organizacije, ki zastopajo pravice ali interese oškodovanca na podlagi pooblastila – ki mora biti podeljeno z javno listino ali overjeno zasebno listino, sicer je nično – so procesno upravičeni v smislu člena 4 v imenu in na račun diskriminirane osebe ali za pomoč diskriminirani osebi zoper fizično ali pravno osebo, ki je odgovorna za diskriminatorno ravnanje ali dejanje.

2.   Subjekti iz odstavka 1 so procesno upravičeni tudi v primerih kolektivne diskriminacije, če ni mogoče neposredno in takoj določiti diskriminiranih posameznikov.“

16

Iz spisa, predloženega Sodišču, je razvidno, da je NH odvetnik in da je Associazione združenje odvetnikov, ki pred sodiščem brani pravice lezbijk, gejev, biseksualnih, transspolnih in interspolnih oseb (LGBTI).

17

NH je podal izjave, ki pomenijo diskriminatorno ravnanje na podlagi spolne usmerjenosti delavcev, s čimer je kršil člen 2(1)(a) zakonske uredbe št. 216, zato je Associazione proti NH vložilo tožbo pri Tribunale di Bergamo (sodišče v Bergamu, Italija).

18

To sodišče je v funkciji delovnega sodišča s sklepom z dne 6. avgusta 2014 ravnanje NH, ki je v intervjuju med radijsko oddajo izjavil, da v svoji odvetniški pisarni ne bi nikoli zaposlil homoseksualnih oseb, razglasilo za nezakonito, ker je neposredno diskriminatorno. Tribunale di Bergamo (sodišče v Bergamu) je na podlagi tega NH naložilo, naj Associazione plača 10.000 EUR iz naslova odškodnine za škodo in odredilo objavo odlomkov tega sklepa v nacionalnem dnevniku.

19

Corte d’appello di Brescia (pritožbeno sodišče v Brescii, Italija) je s sodbo z dne 23. januarja 2015 zavrnilo pritožbo, ki jo je NH vložil zoper navedeni sklep.

20

NH je zoper to sodbo vložil kasacijsko pritožbo pri Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče, Italija), ki je predložitveno sodišče. NH v utemeljitev te pritožbe med drugim zatrjuje napačno uporabo člena 5 zakonske uredbe št. 216, ker je pritožbeno sodišče priznalo procesno upravičenje Associazione, ter kršitev ali napačno uporabo člena 2(1)(a) in člena 3 te zakonske uredbe, ker mnenja o poklicu odvetnika ni izrazil v vlogi delodajalca, temveč zgolj kot običajen državljan, in ker so bile sporne izjave izvzete iz vsakršnega dejanskega poklicnega okvira.

21

Predložitveno sodišče poudarja, da je pritožbeno sodišče v sodbi ugotovilo, prvič, da je „[NH] […] v pogovoru med radijsko oddajo izrekel vrsto stavkov, na katere ga je postopno napeljal njegov sogovornik […] v podporo njegovemu splošnemu odporu do določene kategorije oseb, ki jih ne želi imeti v svoji pisarni […], niti pri hipotetični izbiri svojih sodelavcev“, in drugič, da torej ni niti potekal niti ni bil načrtovan noben postopek zaposlovanja.

22

V tem okviru se predložitveno sodišče na prvem mestu sprašuje, ali je odvetniško združenje, kakršno je Associazione, zastopniški subjekt v smislu člena 9(2) Direktive 2000/78. Glede tega zlasti poudarja, da so v Priporočilu Komisije 2013/396/EU z dne 11. junija 2013 o skupnih načelih za mehanizme kolektivnih opustitvenih in odškodninskih tožb v državah članicah v zvezi s kršitvami pravic iz prava Unije (UL 2013, L 201, str. 60) in v Sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko‑socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Evropskemu horizontalnemu okviru za kolektivna pravna sredstva naproti“ (COM(2013) 401 final) med merili, upoštevnimi za določitev procesnega upravičenja subjekta za vložitev zastopniške tožbe, niso našteti le povezava med ciljem, določenim s statutom zadevnega subjekta, in pravice, katerih kršitev se zatrjuje, ampak tudi nepridobitnost tega subjekta.

23

V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče procesno upravičenje Associazione priznalo ob upoštevanju njegovega statuta, v skladu s katerim je njegov „cilj prispevati k razvoju ter razširjanju kulture in spoštovanja pravic oseb“ LGBTI „z opozarjanjem sodstva na to“, poleg tega pa to združenje „vodi usposabljanje mreže odvetnikov […]; [ter] podpira in spodbuja sodno varstvo in uporabo kolektivne obrambe pred nacionalnimi in mednarodnimi sodišči“.

24

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da člen 5(2) zakonske uredbe št. 216 v italijanskem pravu, kadar se diskriminacija na področju zaposlovanja ne izvaja proti določeni žrtvi, temveč proti določeni kategoriji oseb, sicer priznava procesno upravičenje subjektom iz te določbe, za katere se šteje, da zastopajo interese skupnosti oškodovancev. Kljub temu predložitveno sodišče dvomi o tem, da se lahko odvetniškemu združenju, katerega glavni cilj je nuditi pravno pomoč osebam LGBTI, zgolj zato, ker njegov statut določa, da je njegov cilj tudi spodbujati spoštovanje pravic teh oseb, na podlagi neposrednega interesa, ki ga ima, prizna procesno upravičenje – tudi za odškodninski zahtevek – zoper diskriminacijo, povezano z zaposlitvijo.

25

Na drugem mestu se predložitveno sodišče sprašuje o omejitvah, ki jih ureditev o boju proti diskriminaciji na področju zaposlovanja in dela prinaša k uresničevanju svobode izražanja. Ugotavlja, da se varstvo pred diskriminacijo, ki ga zagotavljata Direktiva 2000/78 in zakonska uredba št. 216, uporablja za položaje usposabljanja, opravljanja in prenehanja delovnega razmerja, s čimer navedeno varstvo vpliva na gospodarsko pobudo. Vendar meni, da ta dejanja niso povezana s svobodo izražanja in da niso namenjena omejitvi te svobode. Poleg tega naj bi bila uporaba navedenih dejanj pogojena z obstojem dejanske nevarnosti diskriminacije.

26

Zato se sprašuje, ali je za to, da se lahko ugotovi položaj dostopa do zaposlitve, ki spada na področje uporabe Direktive 2000/78 in nacionalne ureditve, s katero je ta direktiva prenesena, potrebno, da poteka vsaj eno posamično pogajanje o zaposlitvi ali javna ponudba za zaposlitev, in ali so ob neobstoju take okoliščine s svobodo izražanja zaščitene zgolj izjave, ki nimajo vsaj značilnosti javne ponudbe za zaposlitev.

27

V teh okoliščinah je Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

28

Najprej je treba poudariti, da se predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, ki ga je treba obravnavati najprej, sklicuje na člen 2 Direktive 2000/78, ki se nanaša na koncept diskriminacije, in na člen 3 te direktive, ki se nanaša na področje uporabe te direktive. Vendar je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da se v postopku v glavni stvari ne obravnava vprašanje, ali so izjave NH zajete s pojmom „diskriminacija“, kot je opredeljen v prvi od teh določb, ampak vprašanje, ali glede na okoliščine, v katerih so bile te izjave podane, spadajo na stvarno področje uporabe navedene direktive v delu, v katerem se ta v členu 3(1)(a) nanaša na „pogoje, pod katerimi je dostopna zaposlitev […] ali delo, vključno z izbirnimi merili in pogoji za sprejem v službo“.

29

Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba pojem „pogoji, pod katerimi je dostopna zaposlitev […] ali delo“, iz člena 3(1)(a) Direktive 2000/78 razlagati tako, da so s tem pojmom zajete izjave, ki jih oseba poda med avdiovizualno oddajo in v skladu s katerimi ta oseba v svojem podjetju nikoli ne bi zaposlila ali delala z osebami določene spolne usmerjenosti, čeprav ni potekal ali ni bil načrtovan noben postopek zaposlovanja.

30

Člen 3(1)(a) Direktive 2000/78 določa, da se ta direktiva v mejah pristojnosti, ki so prenesene na Unijo, uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, v zvezi s pogoji, pod katerimi je dostopna zaposlitev, samozaposlitev ali delo, vključno z izbirnimi merili in pogoji za sprejem v službo, ne glede na to, za katero vejo dejavnosti ali hierarhično mesto gre, vključno z napredovanjem.

31

Ta direktiva za opredelitev pojma „pogoji, pod katerimi je dostopna zaposlitev […] ali delo“, ne napotuje na pravo držav članic. Iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in iz načela enakosti pa izhaja, da je treba izraze določbe prava Unije, ki se za opredelitev smisla in obsega ne sklicuje posebej na pravo držav članic, načeloma v celotni Uniji razlagati avtonomno in enotno (glej v tem smislu sodbi z dne 18. oktobra 2016, Nikiforidis, C‑135/15, EU:C:2016:774, točka 28, in z dne 26. marca 2019, SM (Otrok, postavljen pod alžirsko ureditev kafala), C‑129/18, EU:C:2019:248, točka 50).

32

Poleg tega v navedeni direktivi ni opredelitve izraza „pogoji, pod katerimi je dostopna zaposlitev […] ali delo“, zato ga je treba razlagati v skladu z njegovim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati kontekst, v katerem se uporablja, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (glej v tem smislu sodbi z dne 3. septembra 2014, Deckmyn in Vrijheidsfonds, C‑201/13, EU:C:2014:2132, točka 19, in z dne 29. julija 2019, Spiegel Online, C‑516/17, EU:C:2019:625, točka 65).

33

Glede izraza iz člena 3(1)(a) Direktive 2000/78 je treba poudariti, da se besedilo „pogoji, pod katerimi je dostopna zaposlitev […] ali delo“, v vsakdanjem jeziku nanaša na okoliščine ali dejstva, katerih obstoj je treba obvezno določiti, da bi oseba lahko dobila določeno zaposlitev ali delo.

34

Vendar zgolj na podlagi izrazov iz te določbe ni mogoče ugotoviti, ali izjave, podane zunaj kakršnega koli postopka zaposlovanja osebe na določenem delovnem mestu ali delu, ki še poteka ali je načrtovan, spadajo na stvarno področje uporabe te direktive. Zato je treba upoštevati okvir, v katerega je umeščen ta člen 3(1)(a), in cilje navedene direktive.

35

Glede tega je treba opozoriti, da je bila Direktiva 2000/78 sprejeta na podlagi člena 13 ES, ki je po spremembi postal člen 19(1) PDEU, ki Uniji podeljuje pristojnost, da sprejme ustrezne ukrepe za boj proti diskriminaciji, med drugim zaradi spolne usmerjenosti.

36

V skladu s členom 1 Direktive 2000/78 in kot je razvidno iz naslova, uvodnih izjav, vsebine in cilja te direktive, je predmet te direktive opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji, med drugim zaradi spolne usmerjenosti pri „zaposlovanju in delu“, da bi se v državah članicah uresničevalo načelo enakega obravnavanja, tako da se vsakomur zagotavlja učinkovito varstvo pred diskriminacijo, ki temelji zlasti na tem razlogu (glej v tem smislu sodbo z dne 15. januarja 2019, E.B., C‑258/17, EU:C:2019:17, točka 40 in navedena sodna praksa).

37

Natančneje, v uvodni izjavi 9 te direktive je poudarjeno, da sta zaposlovanje in delo bistvena elementa za to, da se zajamčijo enake možnosti za vse, in veliko prispevata k polni udeleženosti državljanov v ekonomskem, kulturnem in socialnem življenju ter k uresničevanju osebnega razvoja. V tem smislu je tudi v uvodni izjavi 11 navedene direktive navedeno, da lahko diskriminiranje, med drugim zaradi spolne usmerjenosti, ogrozi uresničevanje ciljev iz Pogodbe DEU, še zlasti cilje visoke ravni zaposlenosti in socialnega varstva, višanja življenjske ravni in kakovosti življenja, ekonomske in socialne kohezije in solidarnosti ter prostega gibanja oseb.

38

Direktiva 2000/78 tako na področju, ki ga zajema, udejanja splošno načelo prepovedi diskriminacije, ki je odslej določeno v členu 21 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 17. aprila 2018, Egenberger, C‑414/16, EU:C:2018:257, točka 47).

39

Ob upoštevanju tega cilja in glede na naravo pravic, ki se varujejo v skladu z namenom Direktive 2000/78, ter temeljne vrednote, ki so njena podlaga, se pojma „pogoji, pod katerimi je dostopna zaposlitev […] ali delo“, v smislu člena 3(1)(a) te direktive, ki opredeljuje njeno področje uporabe, ne sme razlagati ozko (glej po analogiji sodbi z dne 12. maja 2011, Runevič‑Vardyn in Wardyn, C‑391/09, EU:C:2011:291, točka 43, in z dne 16. julija 2015, CHEZ Razpredelenie Bulgaria, C‑83/14, EU:C:2015:480, točka 42).

40

Tako je Sodišče že razsodilo, da je značilnost Direktive 2000/78 ta, da se uporablja za položaje, ki se na področju zaposlovanja in dela nanašajo na izjave, ki se nanašajo na „pogoje, pod katerimi je dostopna zaposlitev […] ali delo, vključno z izbirnimi merili“ v smislu člena 3(1)(a) Direktive 2000/78. Natančneje, ugotovilo je, da so s tem pojmom zajete javne izjave, ki se nanašajo na določeno politiko zaposlovanja in so podane, tudi če zadevni sistem zaposlovanja ne poteka na podlagi javne ponudbe ali neposrednih pogajanj, izvedenih po izbirnem postopku, ki predpostavlja vložitev kandidatur in predizbor teh kandidatur glede na zanimanje delodajalca (glej v tem smislu sodbo z dne 25. aprila 2013, Asociația Accept, C‑81/12, EU:C:2013:275, točki 44 in 45).

41

Presodilo je tudi, da zgolj dejstvo, da izjav, ki napeljujejo na obstoj homofobne politike zaposlovanja, ni podala oseba, ki nima pravne sposobnosti, da neposredno oblikuje politiko zaposlovanja zadevnega delodajalca ali da tega delodajalca pravno zaveže ali zastopa na področju zaposlovanja, ne nasprotuje nujno temu, da bi take izjave lahko spadale k pogojem za dostop do zaposlitve ali dela tega delodajalca. Glede tega je Sodišče pojasnilo, da sta to, da se delodajalec ni jasno oddaljil od zadevnih izjav, in dojemanje v javnosti ali zadevnih krogih upoštevna elementa, ki ju organ, ki o tem odloča, lahko upošteva pri celoviti presoji dejstev (glej v tem smislu sodbo z dne 25. aprila 2013, Asociația Accept, C‑81/12, EU:C:2013:275, točke od 47 do 51).

42

Poleg tega okoliščina, da ko so bile zadevne izjave podane, niso potekala nobena pogajanja za zaposlitev, prav tako ne izključuje možnosti, da take izjave spadajo na stvarno področje uporabe Direktive 2000/78.

43

Iz teh preudarkov izhaja, da nekatere okoliščine, kot je neobstoj tekočega ali načrtovanega postopka zaposlovanja, sicer niso odločilne za ugotovitev, ali se izjave nanašajo na določeno politiko zaposlovanja in so zato zajete s pojmom „pogoji, pod katerimi je dostopna zaposlitev […] ali delo“, v smislu člena 3(1)(a) Direktive 2000/78, vendar je za to, da bi lahko spadale na stvarno področje uporabe te direktive, kot je opredeljeno s to določbo, potrebno, da jih je mogoče dejansko povezati s politiko zaposlovanja določenega delodajalca, pri čemer se zahteva, da povezava teh izjav s pogoji za dostop do zaposlitve ali dela pri tem delodajalcu ni hipotetična. Obstoj take povezave mora presojati nacionalni organ, ki odloča o zadevi, v okviru celovite analize okoliščin, v katerih so bile podane zadevne izjave.

44

V zvezi z merili, ki jih je treba upoštevati za to, je treba pojasniti, da sta, kot je v bistvu poudarila tudi generalna pravobranilka v točkah od 53 do 56 sklepnih predlogov, med drugim upoštevna, prvič, položaj osebe, ki je podala zadevne izjave, in vloga, v kateri se je izrazila, s katerima je treba dokazati, da je sam potencialni delodajalec ali da je pravno ali dejansko sposoben odločilno vplivati na politiko zaposlovanja ali na odločitev o zaposlovanju potencialnega delodajalca, ali vsaj, da ga javnost ali zadevni krogi dojemajo za sposobnega izvajati tak vpliv, in sicer tudi če nima pravne sposobnosti za opredelitev politike zaposlovanja zadevnega delodajalca ali za sklepanje zavez ali zastopanje tega delodajalca na področju zaposlovanja.

45

Drugič, upoštevni sta narava in vsebina zadevnih izjav. Te morajo biti povezane s pogoji za dostop do zaposlitve ali dela pri zadevnem delodajalcu in dokazovati namen tega delodajalca, da bo diskriminiral na podlagi enega od meril, določenih v Direktivi 2000/78.

46

Tretjič, upoštevati je treba okvir, v katerem so bile zadevne izjave podane, zlasti njihovo javno ali zasebno naravo, ali to, da so bile razširjane v javnosti bodisi prek tradicionalnih medijev bodisi prek socialnih omrežij.

47

Te razlage Direktive 2000/78 ni mogoče ovreči z morebitno omejitvijo uresničevanja svobode izražanja, ki jo navaja predložitveno sodišče in ki bi bila lahko posledica te razlage.

48

Svoboda izražanja, ki je bistveni temelj demokratične in pluralne družbe in ki odraža vrednote, na katerih v skladu s členom 2 PEU temelji Unija, je temeljna pravica, ki je zagotovljena s členom 11 Listine (sodba z dne 6. septembra 2011, Patriciello, C‑163/10, EU:C:2011:543, točka 31).

49

Vendar svoboda izražanja, kot je razvidno iz člena 52(1) Listine, ni absolutna pravica in je njeno uresničevanje lahko omejeno, če so omejitve predpisane z zakonom in če spoštujejo bistveno vsebino te pravice in načelo sorazmernosti, torej če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih. Kot je generalna pravobranilka navedla v točkah od 65 do 69 sklepnih predlogov, pa je v obravnavanem primeru tako.

50

Omejitve uresničevanja svobode izražanja, ki lahko izhajajo iz Direktive 2000/78, so namreč določene z zakonom, saj izhajajo neposredno iz te direktive.

51

S temi omejitvami se poleg tega spoštuje bistvena vsebina svobode izražanja, saj se uporabljajo samo za doseganje ciljev Direktive 2000/78, in sicer zagotoviti načelo enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu ter doseganje visoke ravni zaposlenosti in socialnega varstva. Tako so upravičene s temi cilji.

52

S takimi omejitvami se spoštuje tudi načelo sorazmernosti, ker so prepovedani razlogi za diskriminacijo našteti v členu 1 Direktive 2000/78, katerega stvarno in osebno področje uporabe je omejeno s členom 3 te direktive, poseganje v uresničevanje svobode izražanja pa ne presega tega, kar je nujno za uresničitev ciljev navedene direktive, saj so prepovedane le izjave, ki pomenijo diskriminacijo na področju zaposlovanja ali dela.

53

Poleg tega so omejitve uresničevanja svobode izražanja, ki izhajajo iz Direktive 2000/78, nujne za zagotovitev pravic na področju zaposlitve in dela, ki jih imajo osebe, ki pripadajo kategorijam oseb, za katere je značilen eden od razlogov, naštetih v členu 1 te direktive.

54

Natančneje, če v nasprotju z razlago pojma „pogoji, pod katerimi je dostopna zaposlitev […] ali delo“, iz člena 3(1)(a) Direktive 2000/78, ki je predstavljen v točki 43 te sodbe, izjave ne spadajo na stvarno področje uporabe te direktive zgolj zato, ker so bile podane zunaj postopka zaposlovanja, zlasti v okviru avdiovizualne razvedrilne oddaje, ali ker naj bi bile izraz osebnega mnenja tistega, ki jih je podal, je prav to bistvo varstva, ki se priznava z navedeno direktivo na področju zaposlovanja in dela ter ki bi lahko postalo iluzorno.

55

Kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točkah 44 in 57 sklepnih predlogov, se namreč v vsakem postopku zaposlovanja glavna izbira opravi med osebami, ki predložijo svoje kandidature, in tistimi, ki jih ne predložijo. Vendar lahko izražanje diskriminatornih mnenj na področju zaposlovanja in dela od delodajalca ali osebe, za katero se šteje, da lahko odločilno vpliva na politiko zaposlovanja podjetja, zadevne osebe odvrne od tega, da bi se prijavile na delovno mesto.

56

Zato se izjave, ki spadajo na stvarno področje uporabe Direktive 2000/78, kot je opredeljeno v členu 3 te direktive, ne morejo izogniti ureditvi boja proti diskriminaciji na področju zaposlovanja in dela, ki jo določa ta direktiva, ker so bile te izjave podane med avdiovizualno razvedrilno oddajo ali so tudi izraz osebnega mnenja tistega, ki jih je podal, o kategoriji oseb, na katere se nanašajo.

57

V obravnavanem primeru mora predložitveno sodišče presoditi, ali okoliščine, v katerih so bile podane izjave iz postopka v glavni stvari, dokazujejo, da povezava med njimi in pogoji za dostop do zaposlitve ali dela v zadevni odvetniški pisarni ni hipotetična, pri čemer gre za presojo o dejstvih, in v okviru te presoje uporabiti merila, opredeljena v točkah od 44 do 46 te sodbe.

58

Glede na vse zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba pojem „pogoji, pod katerimi je dostopna zaposlitev […] ali delo“, iz člena 3(1)(a) Direktive 2000/78 razlagati tako, da so s tem pojmom zajete izjave, ki jih oseba poda med avdiovizualno oddajo in v skladu s katerimi ta oseba v svojem podjetju nikoli ne bi zaposlila ali delala z osebami določene spolne usmerjenosti, čeprav ne poteka ali ni načrtovan noben postopek zaposlovanja, če povezava med temi izjavami in pogoji za dostop do zaposlitve ali dela v tem podjetju ni hipotetična.

59

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2000/78 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero ima odvetniško združenje, katerega statutarni cilj je obramba oseb z, med drugim, določeno spolno usmerjenostjo na sodišču, zaradi tega cilja in ne glede na njegovo pridobitnost samodejno procesno upravičenje za sprožitev sodnega postopka za uveljavljanje spoštovanja obveznosti, ki izhajajo iz te direktive, in po potrebi pridobitev odškodnine, če nastanejo dejstva, ki lahko v smislu navedene direktive pomenijo diskriminacijo proti navedeni kategoriji oseb, in če ni mogoče določiti oškodovanca.

60

V skladu s členom 9(2) Direktive 2000/78 države članice zagotovijo, da lahko združenja, organizacije ali druge pravne osebe, katerih legitimni interes v skladu z merili, opredeljenimi v tej direktivi, je zagotavljati, da se določbe te direktive izpolnjujejo, v imenu ali v podporo tožnika na podlagi njegovega ali njenega soglasja sprožijo katerikoli sodni in/ali upravni postopek, določen za izpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz navedene direktive.

61

Tako iz te določbe izhaja, da ta ne nalaga, da mora biti združenju, kakršno je to v postopku v glavni stvari, v državah članicah priznano procesno upravičenje, da sproži sodni postopek za izpolnjevanje obveznosti iz Direktive 2000/78, če ni mogoče določiti oškodovanca.

62

Vendar člen 8(1) Direktive 2000/78 v povezavi z njeno uvodno izjavo 28 določa, da lahko države članice sprejmejo ali ohranijo določbe, ki so za varstvo načela enakega obravnavanja ugodnejše od določb te direktive.

63

Sodišče je ob sklicevanju na to določbo razsodilo, da člen 9(2) Direktive 2000/78 nikakor ne nasprotuje temu, da država članica v nacionalni zakonodaji določi pravico za združenja, ki imajo legitimen interes pri zagotavljanju izpolnjevanja določb te direktive, da sprožijo sodni ali upravni postopek, ki je določen za izpolnitev obveznosti iz navedene direktive, ne da bi ukrepala v imenu določenega tožnika ali brez določljivega tožnika (sodba z dne 25. aprila 2013, Asociația Accept, C‑81/12, EU:C:2013:275, točka 37).

64

Kadar država članica tako izbere, mora odločiti, pod katerimi pogoji lahko združenje, kakršno je to v postopku v glavni stvari, sproži sodni postopek za ugotovitev obstoja diskriminacije, ki je prepovedana z Direktivo 2000/78, in za njeno sankcioniranje. Med drugim mora ugotoviti, ali mora pridobitni ali nepridobitni cilj združenja vplivati na presojo njegovega procesnega upravičenja v tem smislu in pojasniti obseg takega ukrepanja, zlasti sankcije, ki se lahko izrečejo na koncu tega postopka, pri čemer morajo biti take sankcije v skladu s členom 17 Direktive 2000/78 učinkovite, sorazmerne in odvračilne, tudi če ni določljivega oškodovanca (glej v tem smislu sodbo z dne 25. aprila 2013, Asociația Accept, C‑81/12, EU:C:2013:275, točki 62 in 63).

65

Glede na zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 2000/78 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero ima združenje odvetnikov, katerega statutarni cilj je obramba oseb z, med drugim, določeno spolno usmerjenostjo na sodišču ter spodbujanje kulture in spoštovanja pravic te kategorije oseb, zaradi tega cilja in ne glede na njegovo pridobitnost samodejno procesno upravičenje za sprožitev sodnega postopka, katerega namen je uveljavljanje spoštovanja obveznosti, ki izhajajo iz te direktive, in po potrebi pridobitev odškodnine, če nastanejo dejstva, ki lahko v smislu navedene direktive pomenijo diskriminacijo proti navedeni kategoriji oseb, in če oškodovanec ni določljiv.

66

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: