–

za UB, VA in Tiger SCI J. Ghestin, avocat,

–

za Banque patrimoine et immobilier SA P. Spinosi, avocat,

–

za francosko vlado D. Colas, D. Dubois in E. de Moustier, agenti,

–

za Evropsko komisijo M. Wilderspin, agent,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1) in člena 25(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 1, str. 191).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med UB na eni strani ter VA, družbo Tiger SCI, WZ, ki deluje kot stečajni upravitelj UB, in Banque patrimoine et immobilier SA na drugi strani glede prodaje nepremičnin, ki so bile sprva v lasti UB, in hipotek, ki jih je UB ustanovil v zvezi s tema nepremičninama, ter glede tožbe WZ, da bi se ugotovila neizvršljivost teh transakcij zoper stečajno maso.

3

V uvodnih izjavah 2 in 6 Uredbe št. 1346/2000 je navedeno:

[…]

4

Člen 1(1) te uredbe določa:

„Ta uredba se uporablja za vse postopke v primeru insolventnosti, ki imajo za posledico delni ali popolni odvzem dolžnikovega premoženja in imenovanje upravitelja.“

5

Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Mednarodna pristojnost“, v odstavku 1 določa:

„Sodišča držav članic, na katerih ozemlju je središče dolžnik[ov]ih glavnih interesov, so pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti. Pri družbi ali pravni osebi se, dokler se ne dokaže nasprotno, domneva, da je središče dolžnik[ov]ih glavnih interesov registrirani sedež.“

6

Člen 4 navedene uredbe določa:

„1.   Če ta uredba ne določa drugače, je pravo, ki se uporablja za postopke v primeru insolventnosti in njihove učinke, pravo države članice, na katere ozemlju so bili uvedeni postopki, v nadaljnjem besedilu ‚država, v kateri so bili uvedeni postopki‘.

2.   Pravo države, v kateri so bili uvedeni postopki, določa pogoje za uvedbo, vodenje in končanje teh postopkov. Zlasti pa določa:

[…]

7

Člen 16(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 1346/2000 določa:

„Vsaka odločba o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti, ki jo sprejme sodišče države članice, pristojno po členu 3, se prizna v vseh drugih državah članicah od trenutka, ko začne učinkovati v državi, v kateri so bili uvedeni postopki.“

8

Člen 25(1) te uredbe določa:

„Odločbe sodišča, katerega odločba o uvedbi postopkov se prizna v skladu s členom 16, ki zadevajo vodenje in končanje postopkov v primeru insolventnosti, in poravnave, ki jih je odobrilo navedeno sodišče, se prav tako priznajo brez kakršnih koli nadaljnjih formalnosti. […]

Prvi pododstavek prav tako velja za odločbe, ki so neposredno sprejete na podlagi postopkov v primeru insolventnosti in so z njimi tesno povezane, četudi jih je sprejelo drugo sodišče.

Prvi pododstavek prav tako velja za odločbe o varovalnih ukrepih, sprejete po vložitvi zahtevka za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti.“

9

Člen 1 Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42) v odstavkih 1 in 2(b) določa:

„1.   Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah ne glede na naravo sodne oblasti. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev.

2.   Ta uredba se ne uporablja za:

[…]

10

Wirecard, družba nemškega prava, je 7. avgusta 2008 pri sodišču Združenega kraljestva dosegla ukrep zamrznitve premoženja UB, ki je nizozemski državljan. Na ta datum je bil zadnjenavedeni lastnik stanovanja in nepremičninskega kompleksa v Franciji.

11

UB in njegova sestra VA sta 22. avgusta 2008 pri francoskem notarju podpisala listino o priznanju dolga, s katero je UB priznal, da VA dolguje znesek 500.000 EUR iz naslova različnih posojil, se zavezal, da bo ta znesek poplačal najpozneje 22. avgusta 2017, nato pa je v korist VA na stanovanju in nepremičninskem kompleksu, katerih lastnik je bil v Franciji, ustanovil sekundarno hipoteko.

12

UB je 18. in 24. marca 2010 družbi Tiger (v nadaljevanju: Tiger), ki jo je 25. februarja 2010 ustanovila VA, ki ima 90‑odstotni delež te družbe, prodal ti nepremičnini za zneska 395.000 EUR in 780.000 EUR.

13

Nad UB je bil 10. maja 2011 na njegovo zahtevo uveden stečajni postopek, ki ga je začelo Croydon County Court (okrajno sodišče v Croydonu, Združeno kraljestvo) na podlagi Uredbe št. 1346/2000 in upoštevnih določb Združenega kraljestva o stečajnem pravu. WZ je bil 1. julija 2011 imenovan za stečajnega upravitelja UB, pri čemer je imenovanje začelo učinkovati 6. julija 2011.

14

Na predlog WZ je Croydon County Court (okrajno sodišče v Croydonu) temu 26. oktobra 2011 dovolilo, da pri francoskih sodiščih vloži tožbo za, prvič, registracijo ugotovitvenega sklepa o začetku stečajnega postopka in, drugič, pridobitev sklepa o ugotovitvi, da sta prodaja nepremičnin, navedenih v točki 12 te sodbe, in hipotek, ustanovljenih na teh nepremičninah v korist VA (v nadaljevanju: zadevni prodaji in hipoteki), pomenili transakciji brez resničnega ali znatnega plačila v smislu upoštevnih določb Združenega kraljestva o stečajnem pravu. WZ je tako želel pridobiti sklep, ki bi omogočal ponovno vključitev teh nepremičnin v premoženje UB, ki je v stečaju, za namen njune unovčitve.

15

WZ, ki deluje kot stečajni upravitelj UB, je 12. decembra 2011 zoper UB, VA in družbo Tiger pri tribunal de grande instance de Paris (okrožno sodišče v Parizu, Francija) vložil tožbo za razglasitev neizvršljivosti zadevnih prodaj in hipotek zoper stečajno maso. Banque patrimoine et immobilier, ki je financirala nakup teh nepremičnin, je intervenirala v postopku.

16

Croydon County Court (okrajno sodišče v Croydonu) je menilo, da UB ni izpolnil zakonskih obveznosti, ker ni predložil zadostnih informacij o obstoju nerazkritih sredstev, ki niso bila v Združenem kraljestvu, in zato je 3. julija 2012 odredilo, naj se avtomatični rok za ustavitev stečajnega postopka prekine, dokler UB teh obveznosti ne izpolni. To sodišče je nazadnje s sodbo z dne 19. novembra 2013 odločilo, da to prekinitev odpravi, in presodilo, da bo dejanski datum ustavitve stečajnega postopka UB datum te sodbe.

17

Tribunal de grande instance de Paris (okrožno sodišče v Parizu, Francija) je s sodbo z istega dne razsodilo, da zadevnih prodaj in hipotek ni mogoče izvršiti zoper WZ, ki deluje kot stečajni upravitelj UB, v mejah preostalih zneskov, dolgovanih upnikom. Cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu, Francija) s sodbo z dne 13. maja 2016 ni le potrdilo te neizvršljivosti, temveč je poleg tega presodilo, da te neizvršljivosti ni mogoče omejiti na tak način.

18

UB je zoper to sodbo vložil pritožbo pri Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija). VA in družba Tiger sta zoper to sodbo vložili nasprotno pritožbo, ravno tako kot WZ, ki deluje kot stečajni upravitelj UB. V utemeljitev pritožb UB, VA in družba Tiger navajajo, da člen 3(1) Uredbe št. 1346/2000 določa, da so sodišča držav članic, na ozemlju katerih je središče dolžnikovih glavnih interesov, pristojna za uvedbo glavnega postopka v primeru insolventnosti. Navajajo tudi, da je Sodišče v sodbah z dne 12. februarja 2009, Seagon (C‑339/07, EU:C:2009:83), in z dne 16. januarja 2014, Schmid (C‑328/12, EU:C:2014:6), razsodilo, da je treba to določbo razlagati tako, da so sodišča države članice, na ozemlju katere je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, pristojna za odločanje o tožbi za izpodbijanje pravnih dejanj zaradi insolventnosti. UB, VA in družba Tiger pa menijo, da so v obravnavanem primeru le sodišča Združenega kraljestva pristojna za odločanje o tožbi za neizvršljivost zadevnih prodaj in hipotek, ker je bil postopek v primeru insolventnosti zoper UB uveden v Združenem kraljestvu. Zato naj bi cour d'appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu), ker ni po uradni dolžnosti izpostavilo vprašanja svoje nepristojnosti, med drugim kršilo člen 3(1) Uredbe št. 1346/2000.

19

WZ trdi, da imajo francoska sodišča v postopku v glavni stvari mednarodno pristojnost na podlagi odločitve Croydon County Court (okrajno sodišče v Croydonu) z dne 26. oktobra 2011, s katero mu je to sodišče dovolilo, da vloži tožbo pri francoskih sodiščih. Ta odločba naj bi bila v Franciji brez nadaljnjih formalnosti priznana na podlagi člena 25(1) Uredbe št. 1346/2000.

20

Predložitveno sodišče ugotavlja, da iz sodne prakse Sodišča v zvezi s členom 3(1) Uredbe št. 1346/2000 izhaja, da so sodišča države članice, v kateri je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, pristojna za odločanje o tožbi za izpodbijanje pravnih dejanj v primeru insolventnosti. Vendar to sodišče dvomi o opredelitvi tožbe iz postopka v glavni stvari in o razmerju te določbe Uredbe št. 1346/2000 z njenim členom 25(1), da bi se določilo sodišče, ki ima mednarodno pristojnost za odločanje o sporu o glavni stvari.

21

V teh okoliščinah je Cour de cassation (kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

22

Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1) Uredbe št. 1346/2000 razlagati tako, da je tožba stečajnega upravitelja, ki ga je imenovalo sodišče države članice, na ozemlju katere je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, katere namen je razglasiti neizvršljivost – v zvezi z maso upnikov – prodaje nepremičnine, ki je v drugi državi članici, in hipoteke, ustanovljene na tej nepremičnini, v izključni pristojnosti sodišč prve države članice.

23

Člen 3(1) Uredbe št. 1346/2000 daje sodiščem države članice, na ozemlju katere je središče dolžnikovih interesov, izključno pristojnost za uvedbo glavnega postopka v primeru insolventnosti (sodba z dne 14. novembra 2018, Wiemer & Trachte, C‑296/17, EU:C:2018:902, točka 23 in navedena sodna praksa).

24

Ugotoviti je treba, ali je treba to določbo razlagati tako, da se ta izključna pristojnost nanaša tudi na tožbo za neizvršljivost pravnih dejanj, izvedenih v škodo stečajne mase upnikov, kakršna je ta v postopku v glavni stvari.

25

V zvezi s tem je treba na prvem mestu navesti, da je Sodišče na podlagi uvodne izjave 6 Uredbe št. 1346/2000 in zaradi zagotavljanja polnega učinka te uredbe razsodilo, da člen 3(1) te uredbe daje sodiščem države članice, ki je pristojna za uvedbo postopka v primeru insolventnosti, mednarodno pristojnost za obravnavo tožb, ki izhajajo neposredno iz teh postopkov in so z njimi tesno povezane (glej v tem smislu sodbo z dne 19. aprila 2012, F-Tex, C‑213/10, EU:C:2012:215, točki 26 in 27 ter navedena sodna praksa).

26

Tako je treba za ugotovitev, ali tožba spada v mednarodno pristojnost sodišč države članice, na ozemlju katere je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, ugotoviti, ali ta tožba izpolnjuje ti kumulativni merili.

27

Glede prvega merila je treba za ugotovitev, ali tožba izhaja neposredno iz postopka v primeru insolventnosti, ugotoviti, da iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da odločilni element za odločitev področja, iz katerega izhaja tožba, ni postopek, v okviru katerega je vložena tožba, ampak pravna podlaga te tožbe. V skladu s tem pristopom je treba ugotoviti, ali pravica oziroma obveznost, ki je podlaga za tožbo, izhaja iz splošnih predpisov civilnega ali gospodarskega prava ali iz pravil o odstopanjih, ki so značilna za postopke v primeru insolventnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2017, Tünkers France in Tünkers Maschinenbau, C‑641/16, EU:C:2017:847, točka 22 in navedena sodna praksa).

28

Kar zadeva drugo merilo, za ugotovitev, ali je tožba tesno povezana s postopkom v primeru insolventnosti, prav tako iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je za določitev, ali se uporabi izključitev iz člena 1(2)(b) Uredbe št. 44/2001, odločilna stopnja povezave med tožbo in postopkom v primeru insolventnosti (sodba z dne 9. novembra 2017, Tünkers France in Tünkers Maschinenbau, C‑641/16, EU:C:2017:847, točka 28 in navedena sodna praksa).

29

Na drugem mestu, Sodišče je iz analize področij uporabe uredb št. 44/2001 in št. 1346/2000 ter ciljev Uredbe št. 1346/2000 sklepalo, da so sodišča države članice, na ozemlju katere je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, na katera se nanaša člen 3(1) te uredbe, izključno pristojna za obravnavanje tožb, ki izhajajo neposredno iz tega postopka in so z njim tesno povezane (glej v tem smislu sodbo z dne 14. novembra 2018, Wiemer & Trachte, C‑296/17, EU:C:2018:902, točka 36).

30

V obravnavanem primeru je iz elementov, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, razvidno, prvič, da tožba iz postopka v glavni stvari temelji na pravnih pravilih Združenega kraljestva, ki se nanašajo posebej na insolventnost. Po drugi strani je to tožbo – pod pogojem, da to preveri predložitveno sodišče – vložil stečajni upravitelj UB v okviru svoje splošne naloge upravljanja in unovčitve premoženja stečajne mase v interesu upnikov.

31

Tako tožba stečajnega upravitelja, ki ga je imenovalo sodišče države članice, v kateri je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, katere cilj je razglasiti neizvršljivost hipotek, vpisanih na nepremičninah v drugi državi članici, ter prodaj teh nepremičnin zoper stečajno maso, izhaja neposredno iz tega postopka in je z njim tesno povezana.

32

Iz preudarkov iz točk od 27 do 31 te sodbe izhaja, da takšna sodba spada v izključno pristojnost sodišč države članice, v kateri je bil uveden postopek v primeru insolventnosti.

33

Tega razlogovanja ni mogoče izpodbiti z dejstvom, da se tožba iz postopka v glavni stvari nanaša na nepremičnini, ki sta na ozemlju države članice, ki ni država članica, v kateri je bil uveden postopek v primeru insolventnosti.

34

Uredba št. 1346/2000 namreč ne določa nobenega pravila, ki bi sodiščem kraja, kjer so nepremičnine, dodelilo mednarodno pristojnost za odločanje o tožbi za vrnitev teh nepremičnin v stečajno maso, vloženo v okviru postopka v primeru insolventnosti. Poleg tega je koncentracija vseh tožb, ki so neposredno povezane s postopkom v primeru insolventnosti pred sodišči države članice, na ozemlju katere je bil ta postopek uveden, skladna z namenom izboljšanja učinkovitosti in hitrosti postopkov v primeru insolventnosti s čezmejnimi učinki iz uvodnih izjav 2 in 8 Uredbe št. 1346/2000 (glej v tem smislu sodbo z dne 14. novembra 2018, Wiemer & Trachte, C‑296/17, EU:C:2018:902, točka 33 in navedena sodna praksa).

35

Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih preudarkov je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1) Uredbe št. 1346/2000 razlagati tako, da je tožba stečajnega upravitelja, ki ga je imenovalo sodišče države članice, na ozemlju katere je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, katere namen je razglasiti neizvršljivost – v zvezi z maso upnikov – prodaje nepremičnine, ki je v drugi državi članici, in hipoteke, ustanovljene na tej nepremičnini, v izključni pristojnosti sodišč prve države članice.

36

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 25(1) Uredbe št. 1346/2000 razlagati tako, da zaradi odločbe, s katero sodišče države članice, v kateri je bil uveden postopek, dovoljuje stečajnemu upravitelju, da vloži tožbo v drugi državi članici, čeprav ta spada v izključno pristojnost tega sodišča, sodišča te druge države članice pridobijo mednarodno pristojnost.

37

Člen 25(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 1346/2000 določa, da se odločbe, ki zadevajo vodenje in končanje postopka v primeru insolventnosti in ki jih je izdalo sodišče, katerega odločba o uvedbi postopka se prizna v skladu s členom 16 te uredbe, prav tako priznajo brez kakršnih koli nadaljnjih formalnosti. Drugi pododstavek odstavka 1 natančneje določa, da prvi pododstavek prav tako velja za odločbe, ki so neposredno sprejete na podlagi postopkov v primeru insolventnosti in so z njimi tesno povezane, četudi jih je sprejelo drugo sodišče.

38

Člena 25(1) Uredbe št. 1346/2000 pa ni mogoče razlagati tako, da bi bila omajana izključnost mednarodne pristojnosti sodišč države članice, na ozemlju katere je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, za odločanje o tožbah, ki izhajajo neposredno iz teh postopkov in so z njimi tesno povezane.

39

Ta člen v vsakem primeru določa poenostavljeni sistem priznavanja in izvrševanja odločb o začetku postopka, ne pa mehanizma za dodelitev mednarodne pristojnosti v korist drugega sodišča, kot je tisto, ki ima izključno pristojnost na podlagi člena 3(1) Uredbe št. 1346/2000.

40

V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da se člen 25(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 1346/2000 nanaša le na priznavanje in izvrševanje odločb, ki so neposredno sprejete na podlagi postopkov v primeru insolventnosti in so z njimi tesno povezane, čeprav jih je sprejelo drugo sodišče države članice, na območju katere je bil uveden postopek v primeru insolventnosti. S to določbo se torej priznava zgolj možnost, da sodišča države članice, na ozemlju katere je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, na podlagi člena 3(1) te uredbe obravnavajo tudi tožbo, ki izhaja neposredno iz tega postopka in ki je z njim tesno povezana, pri čemer gre bodisi za sodišče, ki je postopek v primeru insolventnosti uvedlo na podlagi tega člena 3(1), bodisi za drugo krajevno ali stvarno pristojno sodišče iste države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 14. novembra 2018, Wiemer & Trachte, C‑296/17, EU:C:2018:902, točka 42 in navedena sodna praksa).

41

Glede na vse zgornje preudarke je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 25(1) Uredbe št. 1346/2000 razlagati tako, da zaradi odločbe, s katero sodišče države članice, v kateri je bil uveden postopek, dovoljuje stečajnemu upravitelju, da vloži tožbo v drugi državi članici, čeprav ta spada v izključno pristojnost tega sodišča, sodišča te druge države članice ne morejo pridobiti mednarodne pristojnosti.

42

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo: