–

za slovaško vlado B. Ricziová in M. Kianička, agenta,

–

za češko vlado M. Smolek, J. Pavliš, J. Vláčil in L. Dvořáková, agenti,

–

za Evropsko komisijo D. Martin, A. Tokár in B.‑R. Killmann, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(w) ter členov 4 in 5 Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72) ter člena 34(1) in (2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo UB in Generálny riaditel’ Sociálnej poist’ovne Bratislava (generalni direktor zavoda za socialno zavarovanje v Bratislavi, Slovaška) v zvezi z zakonitostjo odločbe, s katero je bila zavrnjena prošnja osebe UB za dodelitev dodatka, ki ga prejemajo nekateri vrhunski športniki.

3

Člen 1 Uredbe št. 883/2004 z naslovom „Opredelitve pojmov“ določa:

„V tej uredbi:

[…]

[…]“

4

Člen 3 te uredbe z naslovom „Stvarna veljavnost“ določa:

„1.   Ta uredba se uporablja za vso zakonodajo v zvezi z naslednjimi področji socialne varnosti:

[…]

3.   Ta uredba se uporablja tudi za posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki, iz člena 70.

[…]“

5

Člen 4 navedene uredbe, naslovljen „Enako obravnavanje“, določa:

„Če v tej uredbi ni določeno drugače, imajo osebe, za katere se uporablja ta uredba, enake pravice in obveznosti po zakonodaji vsake države članice, kot državljani te države članice.“

6

Člen 5 te uredbe, naslovljen „Enako obravnavanje dajatev, dohodka, dejstev ali dogodkov“, določa:

„Če v tej uredbi ni določeno drugače in glede na posebne predpisane izvedbene določbe velja naslednje:

7

Naslov III Uredbe št. 883/2004 vsebuje poglavje 9, naslovljeno „Posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki“. Edini člen v tem poglavju, to je člen 70 te uredbe, naslovljen „Splošna določba“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Ta člen se uporablja za tiste posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki, ki se dodelijo po zakonodaji, ki ima zaradi osebne veljavnosti, ciljev in/ali pogojev za upravičenost značilnosti zakonodaje s področja socialne varnosti iz člena 3(1) in socialn[e] pomoči.

2.   V tem poglavju ‚posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki‘ pomenijo dajatve, ki:

8

Člen 7 Uredbe (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji (UL 2011, L 141, str. 1) v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Delavec, ki je državljan države članice, na ozemlju drugih držav članic zaradi njegovega državljanstva ne sme biti obravnavan drugače kot domači delavci v zvezi z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, predvsem glede plačila, odpustitve in, če postane brezposeln, glede vrnitve na delovno mesto ali ponovne zaposlitve.

2.   Uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci.“

9

Člen 1 zákon č. 112/2015 Z.z. o príspevku športovému reprezentantovi a o zmene a doplnení zákona č. 461/2003 Z.z. o sociálnom poistení v znení neskorších predpisov (zakon št. 112/2015 o dodatku za športnike državnih reprezentanc in o spremembi zakona št. 461/2003 o socialnem zavarovanju), v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon št. 112/2015), določa:

„Ta zakon ureja dodelitev dodatka za športnike državnih reprezentanc (v nadaljevanju: dodatek) kot državno socialno dajatev, katere namen je zagotoviti finančno varnost športnika, ki je kot član državne reprezentance Češkoslovaške republike, Češkoslovaške socialistične republike, Češkoslovaške federativne republike, Češke in slovaške federativne republike ali Slovaške republike prejel medaljo na olimpijskih igrah, paraolimpijskih igrah ali olimpijskih igrah gluhih in na svetovnih ali evropskih prvenstvih.“

10

Člen 2(1) tega zakona določa:

„Pravica do dodatka pripada fizični osebi, ki

11

Člen 3 tega zakona določa:

„Znesek dodatka je razlika

12

Oseba UB, češki državljan, ki ima že 52 let stalno prebivališče na ozemlju, ki je danes na Slovaškem, je v letu 1971 kot član nacionalnega moštva Češkoslovaške socialistične republike osvojil zlato medaljo na evropskem prvenstvu v hokeju na ledu in srebrno medaljo na svetovnem prvenstvu v isti disciplini.

13

Ob razdružitvi Češke in slovaške federativne republike, do katere je prišlo 31. decembra 1992 opolnoči, je oseba UB izbrala češko državljanstvo. Kljub temu je še vedno stalno prebivala na ozemlju Slovaške. Slovaška vlada je na obravnavi med drugim pojasnila – česar druge zainteresirane stranke niso prerekale – da je bila ta oseba ob pristopu Slovaške republike in Češke republike k Evropski uniji 1. maja 2004 zaposlena v osnovni šoli in da je to delo opravljala vsaj do leta 2006.

14

Oseba UB je 17. decembra 2015 zaprosila za dodelitev dodatka za športnike državnih reprezentanc, določenega v zakonu št. 112/2015 (v nadaljevanju: dodatek za športnike državnih reprezentanc). Ker je zavod za socialno zavarovanje v Bratislavi ugotovil, da zadevna oseba ne izpolnjuje pogoja slovaškega državljanstva iz člena 2(1)(b) tega zakona, je to prošnjo zavrnil.

15

Oseba UB je zoper to odločbo vložila tožbo na Krajský súd v Košiciach (območno sodišče v Košicah, Slovaška), pri čemer je navedla, da z vidika prava Unije slovaška zakonodaja povzroča diskriminacijo na podlagi državljanstva in da ne upošteva dejstva, da že 52 let prebiva na ozemlju Slovaške.

16

Ker je bila ta tožba zavrnjena, je oseba UB vložila kasacijsko pritožbo pri predložitvenem sodišču.

17

To sodišče je na podlagi preučitve pripravljalnega gradiva k zakonu št. 112/2015 ugotovilo, da je slovaški zakonodajalec svojo izbiro, da se dodelitev dodatka iz postopka v glavni stvari pogojuje s slovaškim državljanstvom, utemeljil z dejstvom, da je ta dodatek državna socialna dajatev, in ne starostna pokojnina, in da je njegov namen prispevati k finančni varnosti vrhunskih športnikov, ki so bili kot slovaški državljani člani državne reprezentance Slovaške republike ali njenih pravnih prednic na velikih mednarodnih športnih tekmovanjih. Poleg tega naj ta zakon ne bi bil namenjen temu, da bi se uporabljal za športnike državnih reprezentanc, ki so državljani drugih držav.

18

Vendar po mnenju predložitvenega sodišča, prvič, dodatek za športnike državnih reprezentanc nima zgolj narave državne socialne dajatve, glede na to, da se izplačuje redno in vzporedno s starostno pokojnino, zato da bi ta pokojnina dosegla zneske, določene v členu 3, od (a) do (c), tega zakona. Drugič, oseba UB, kot član državne reprezentance v ekipnem športu, je bila obravnavana drugače kot njeni soigralci iz iste ekipe, in to samo zato, ker ni državljanka Slovaške republike, čeprav je s svojimi športnimi sposobnostmi in trudom enako prispevala k skupnim uspehom reprezentance.

19

V teh okoliščinah je Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje za predhodno odločanje:

„Ali se v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, člen 1(w), člen 4 in člen 5 Uredbe [št. 883/2004] ob hkratnem upoštevanju pravice do dajatev socialne varnosti in socialnih ugodnosti iz člena 34(1) in (2) [Listine] lahko razlagajo tako, da nasprotujejo uporabi nacionalne določbe, na podlagi katere slovaški zavod za socialno zavarovanje upošteva državljanstvo prosilca kot osnovni pogoj za priznanje pravice do dodatka k starostni pokojnini za športnike državne reprezentance, čeprav je del te nacionalne določbe tudi druga zakonska zahteva, to je članstvo v reprezentanci pravnih prednic Slovaške republike, vključno s Češkoslovaško socialistično republiko?“

20

Predložitveno sodišče želi z vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, ali je treba člen 1(w) ter člena 4 in 5 Uredbe št. 883/2004 v povezavi s členom 34(1) in (2) Listine razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero je pogoj za dodelitev dodatka, namenjenega nekaterim vrhunskim športnikom, ki so bili člani reprezentanc te države članice ali njenih pravnih prednic na mednarodnih športnih tekmovanjih, med drugim to, da je prosilec državljan te države članice.

21

Da bi se odgovorilo na to vprašanje, je treba najprej preveriti, ali dodatek, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, spada na stvarno področje uporabe Uredbe št. 883/2004.

22

V zvezi s tem je treba spomniti, da iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da razlika med dajatvami, ki spadajo na področje uporabe Uredbe št. 883/2004, in dajatvami, ki na to področje uporabe ne spadajo, v bistvu temelji na konstitutivnih elementih vsake dajatve, zlasti njenih ciljih in njenih pogojih dodelitve, in ne na tem, ali je dajatev z nacionalno zakonodajo opredeljena kot dajatev socialne varnosti (sodba z dne 25. julija 2018, A (Pomoč za invalidno osebo), C‑679/16, EU:C:2018:601, točka 31 in navedena sodna praksa).

23

Tako je dajatev mogoče šteti za dajatev socialne varnosti, če se upravičencem, prvič, dodeli na podlagi zakonsko opredeljenega položaja, brez vsakršne individualne in diskrecijske presoje osebnih potreb, in drugič, če se nanaša na eno od tveganj, izrecno naštetih v členu 3(1) Uredbe št. 883/2004 (sodba z dne 25. julija 2018, A (Pomoč za invalidno osebo), C‑679/16, EU:C:2018:601, točka 32 navedena sodna praksa).

24

Glede na kumulativno naravo pogojev, ki sta bila navedena v prejšnji točki, neizpolnjevanje enega od njiju pomeni, da zadevna dajatev ne spada na področje uporabe Uredbe št. 883/2004 (sodba z dne 25. julija 2018, A (Pomoč za invalidno osebo), C‑679/16, EU:C:2018:601, točka 33).

25

Posebej v zvezi z drugim pogojem je treba preučiti, ali se dajatev, kakršna je dajatev iz postopka v glavni stvari, nanaša na eno od tveganj, ki so izrecno našteta v členu 3(1) Uredbe št. 883/2004.

26

Sodišče je posebej v zvezi z opredelitvijo neke socialne dajatve kot „dajatev za starost“ v smislu člena 3(1)(d) te uredbe pojasnilo, da se za tako dajatev lahko šteje dodatek, ki se izplačuje izključno upravičencem do starostne in/ali družinske pokojnine in katerega viri financiranja so enaki kot viri, ki so predvideni za financiranje starostnih in družinskih pokojnin, ter se izplačuje poleg starostne pokojnine in upravičencem omogoča kritje njihovih potreb tako, da jim zagotavlja finančni dodatek (glej v tem smislu sodbi z dne 20. januarja 2005, Noteboom, C‑101/04, EU:C:2005:51, točke od 25 do 29, in z dne 16. septembra 2015, Komisija/Slovaška, C‑361/13, EU:C:2015:601, točka 56).

27

V tej zadevi je treba najprej navesti, da čeprav je eden od namenov dodatka za športnike državne reprezentance ta, da se „zagotovi finančna varnost športnika“, kot je izrecno navedeno v členu 1 zakona št. 112/2015, pa iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, izhaja, da je razlog za obstoj tega dodatka v glavnem ta, da gre za priznanje zelo omejenemu številu vrhunskih športnikov za izjemen trud, ki so ga vložili, in izjemne uspehe, ki so jih dosegli na nekaterih mednarodnih športnih tekmovanjih. Bistveni namen tega dodatka je tako nagraditi upravičence do tega dodatka za uspehe, ki so jih dosegli na športnem področju, ko so bili člani reprezentanc svoje države.

28

Dalje, zaradi tega bistvenega cilja, prvič, ta dodatek financira neposredno država, in sicer zunaj virov financiranja nacionalnega sistema socialne varnosti in ne glede na prispevke, ki jih vplačajo upravičenci, in drugič, se ta dodatek ne izplača vsem športnikom, ki so sodelovali na takih tekmovanjih, temveč le zelo omejenemu številu teh športnikov, ki so v tem okviru osvojili nekatere medalje.

29

Nazadnje, čeprav je najvišji znesek dodatka iz postopka v glavni stvari določen glede na morebitno starostno pokojnino, ki jo upravičenec dobiva iz drugih virov, pa pogoj za izplačilo tega dodatka ni pravica upravičenca do prejemanja take pokojnine, ampak le to, da upravičenec za ta dodatek zaprosi.

30

Iz tega izhaja, da dodatka, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ni mogoče šteti za dajatev za starost in da ni povezan z nobenim od tveganj, ki so izrecno našteta v členu 3(1) Uredbe št. 883/2004.

31

Iz tega izhaja, da drugi pogoj, naveden v točki 23 te sodbe, ni izpolnjen.

32

Poleg tega, ker se tako ta dodatek ne nanaša na nobeno od tveganj, ki ustrezajo področjem socialne varnosti, na katera se nanaša člen 3(1) Uredbe št. 883/2004, ker ni namenjen zgolj posebnemu varstvu invalidnih oseb in ker nikakor ni naštet v Prilogi X k tej uredbi, se ta dodatek tudi ne more šteti za posebno denarno dajatev, za katero se ne plačujejo prispevki, v smislu člena 70 navedene uredbe.

33

Glede na zgoraj navedeno dodatek, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ne spada na področje uporabe Uredbe št. 883/2004.

34

V teh okoliščinah postavljenega vprašanja ni treba preučiti z vidika člena 34(1) in (2) Listine.

35

Ob tem je treba spomniti, da je v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, naloga Sodišča dati nacionalnemu sodišču koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. Za to mora Sodišče po potrebi preoblikovati predložena vprašanja. Naloga Sodišča je namreč razložiti vse določbe prava Unije, ki jih nacionalna sodišča potrebujejo za odločanje o sporih, ki so jim predloženi, tudi če te določbe niso izrecno navedene v vprašanjih, ki mu jih ta sodišča postavijo. Pri tem lahko Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, in zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe ob upoštevanju predmeta spora o glavni stvari izbere pravila in načela prava Unije, ki jih je treba razložiti (sodba z dne 16. julija 2015, Abcur, C‑544/13 in C‑545/13, EU:C:2015:481, točki 33 in 34 ter navedena sodna praksa).

36

Čeprav je v obravnavanem primeru predložitveno sodišče formalno vprašalo Sodišče le o razlagi Uredbe št. 883/2004, je treba, kot je predlagala Komisija, preizkusiti, ali bi bilo treba Uredbo št. 492/2011, zlasti njen člen 7(2), razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari.

37

Kot je bilo namreč navedeno v točki 13 te sodbe, je slovaška vlada v odgovor na vprašanje, ki ga je Sodišče postavilo na obravnavi, pojasnila, da je bila oseba UB ob pristopu Slovaške republike in Češke republike k Uniji zaposlena v osnovni šoli, to delo pa je opravljala vsaj še do leta 2006.

38

Člen 45(2) PDEU pa določa, da prosto gibanje vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom ter drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji (sodba z dne 15. decembra 2016, Depesme in drugi, od C‑401/15 do C‑403/15, EU:C:2016:955, točka 34 in navedena sodna praksa).

39

Poleg tega je člen 7(2) Uredbe št. 492/2011 poseben izraz načela enakega obravnavanja iz člena 45(2) PDEU na posebnem področju dodeljevanja socialnih ugodnosti in ga je treba razlagati enako kot zadnjenavedeno določbo (sodba z dne 15. decembra 2016, Depesme in drugi, od C‑401/15 do C‑403/15, EU:C:2016:955, točka 35 in navedena sodna praksa).

40

Člen 7(2) Uredbe št. 492/2011 pa določa, da delavec, ki je državljan države članice, na ozemlju drugih držav članic uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci.

41

Sodišče je presodilo, da se ta določba uporablja tako za delavce migrante, ki prebivajo v državi članici gostiteljici, kot za obmejne delavce, ki so zaposleni v tej državi članici, vendar prebivajo v drugi državi članici (sodbi z dne 15. decembra 2016, Depesme in drugi, od C‑401/15 do C‑403/15, EU:C:2016:955, točka 37, in z dne 10. julija 2019, Aubriet, C‑410/18, EU:C:2019:582, točka 24).

42

Poleg tega je Sodišče že presodilo, da se lahko delavec, ki je ob pristopu svoje izvorne države članice k Uniji opravljal dejavnost kot zaposlena oseba v državi članici gostiteljici in ki po tem pristopu še naprej opravlja tako dejavnost, od dne tega pristopa sklicuje na člen 7(2) Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 15), katerega besedilo je bilo povzeto v člen 7(2) Uredbe št. 492/2011, razen če je v prehodnih določbah akta o pristopu določeno drugače (glej v tem smislu sodbo z dne 27. septembra 1989, Lopes da Veiga, 9/88, EU:C:1989:346, točke 9, 10 in 19).

43

V zvezi s tem se od pristopa Slovaške republike in Češke republike k Uniji, to je 1. maja 2004, na podlagi člena 24 Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL 2003, L 236, str. 33) in na podlagi točke 1.1 Priloge V k temu aktu prosto gibanje delavcev načeloma v celoti uporablja za češke državljane, ki delajo na Slovaškem, če ni v prehodnih določbah iz točk od 1.2 do 1.14 navedene priloge določeno drugače. Ker v zvezi s členom 7(2) Uredbe št. 1612/68 ni takih prehodnih določb, se ta določba za navedene češke državljane uporablja od 1. maja 2004 (glej po analogiji sodbo z dne 27. septembra 1989, Lopes da Veiga, 9/88, EU:C:1989:346, točka 9).

44

Zato člen 7(2) Uredbe št. 492/2011 velja tudi za delavca, kakršen je oseba UB, ki sicer ni spremenil kraja stalnega prebivališča, vendar pa je zaradi pristopa države, katere državljan je, in države, na ozemlju katere ima stalno prebivališče k Uniji, postal delavec migrant.

45

Zato je treba preveriti, ali dodatek za športnike državne reprezentance, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, spada v okvir pojma „socialna ugodnost“ v smislu člena 7(2) Uredbe št. 492/2011.

46

V zvezi s tem pojma socialne ugodnosti iz te določbe ni mogoče razlagati ozko (glej v tem smislu sodbi z dne 30. septembra 1975, Cristini, 32/75, EU:C:1975:120, točka 12, in z dne 17. aprila 1986, Reed, 59/85, EU:C:1986:157, točka 25).

47

Iz cilja enakega obravnavanja, ki se želi doseči s členom 7(2) Uredbe št. 492/2011, namreč izhaja, da pojem „socialne ugodnosti“, ki se s to določbo razširjajo na državljane drugih držav članic, zajema vse ugodnosti, ki so, povezane ali ne s pogodbo o zaposlitvi, na splošno priznane nacionalnim delavcem, predvsem zaradi njihovega statusa delavca ali zaradi preprostega dejstva, da prebivajo na nacionalnem ozemlju, pri čemer se z razširitvijo teh ugodnosti na delavce, ki so državljani drugih držav članic, prispeva k njihovi mobilnosti znotraj Unije (glej v tem smislu sodbe z dne 17. aprila 1986, Reed,59/85, EU:C:1986:157, točka 26; z dne 12. maja 1998, Martínez Sala, C‑85/96, EU:C:1998:217, točka 25, in z dne 15. septembra 2005, Ioannidis, C‑258/04, EU:C:2005:559, točka 35) in s tem k njihovi integraciji v državi članici gostiteljici.

48

Sodišče je tako že presodilo, da so take ugodnosti, med drugim, denarna pomoč za brezposelnost, ki je namenjena mladim iskalcem prve zaposlitve, ki so pred kratkim končali šolanje (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2005, Ioannidis, C‑258/04, EU:C:2005:559, točka 34), dodatek za šolanje otroka delavca (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 1998, Martínez Sala, C‑85/96, EU:C:1998:217, točka 26), pravica vdove in mladoletnih otrok delavca migranta do znižanj cen prevoznih storitev v železniškem prometu, ki veljajo za velike družine (glej v tem smislu sodbo z dne 30. septembra 1975, Cristini, 32/75, EU:C:1975:120, točka 13), pravica obdolženca, ki je delavec, da uporablja enega od jezikov, ki jih lahko uporabljajo prebivalci neke občine države članice gostiteljice (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 1985, Mutsch, 137/84, EU:C:1985:335, točki 16 in 17), in pravica, da se partnerju delavca, ki ni poročen in ni državljan države članice gostiteljice, dovoli, da v tej državi s tem delavcem prebiva (glej v tem smislu sodbo z dne 17. aprila 1986, Reed, 59/85, EU:C:1986:157, točka 28), ker lahko vsi ti ukrepi prispevajo k integraciji delavca v okolje v državi gostiteljici in torej k uresničevanju cilja prostega gibanja delavcev.

49

Podobno je treba priznati, da možnost delavca migranta, da je na enaki podlagi kot delavci, ki so državljani države članice gostiteljice, nagrajen za izjemne športne uspehe, ki jih je dosegel v reprezentanci te države članice ali njenih pravnih prednic, prispeva k integraciji tega delavca v okolje v tej državi članici in torej k uresničevanju cilja prostega gibanja delavcev.

50

V nasprotju s tem, kar je slovaška vlada navedla na obravnavi, te razlage ni mogoče ovreči s sklicevanjem na sodbi z dne 31. maja 1979, Even in ONPTS (207/78, EU:C:1979:144), in z dne 16. septembra 2004, Baldinger (C‑386/02, EU:C:2004:535).

51

V teh sodbah je Sodišče sicer presodilo, da dajatve, ki se dodeljujejo nekdanjim borcem, ki so zaradi z vojno povezanih razlogov nezmožni za delo, ali nekdanjim vojnim zapornikom, ki so bili dolgo v ujetništvu, in pomenijo nacionalno priznanje za prestane preizkušnje, ker se dodeljujejo kot protidajatev za storitve, ki so jih ti opravili za svojo državo, ne spadajo v okvir pojma „socialna ugodnost“ iz člena 7(2) Uredbe št. 1612/68, in to kljub temu, da so bili prosilci za take dajatve delavci migranti. Tako te dajatve niso prispevale k integraciji teh delavcev v državo članico gostiteljico.

52

Nasprotno pa je namen dodatka iz postopka v glavni stvari ta, da so nagrajeni vrhunski športniki, ki so kot člani državne reprezentance zastopali državo članico gostiteljico ali njene pravne prednice na mednarodnih športnih tekmovanjih in dosegli izjemne uspehe. Zlasti se upravičencem s tem dodatkom ne zagotavlja zgolj finančna varnost, da bi se, med drugim, izravnala nepopolna vključitev na trg dela med leti, posvečenimi vrhunskemu športu, ampak se jim tudi in predvsem zagotavlja poseben družbeni ugled zaradi športnih uspehov, ki so jih dosegli kot člani takih reprezentanc. To, da ima delavec migrant ta ugled, enako kot državljani države članice gostiteljice, ki so v enakem položaju – namreč ki so osvojili medalje v isti ekipi na tekmovanju v ekipnem športu – spodbuja integracijo teh delavcev migrantov v družbo te države članice. Poleg tega je Sodišče že priznalo precejšni socialni pomen športa v Uniji, zlasti amaterskega športa, ki se odraža v členu 165 PDEU, enako kot vlogo tega športa kot dejavnika integracije v družbo države članice gostiteljice (glej v tem smislu sodbo z dne 13. junija 2019, TopFit in Biffi, C‑22/18, EU:C:2019:497, točka 33).

53

Iz tega izhaja, da dodatek, kakršen je dodatek iz postopka v glavni stvari, spada v okvir pojma „socialna ugodnost“ v smislu člena 7(2) Uredbe št. 492/2011, tako da država članica, ki tak dodatek dodeljuje delavcem, ki so njeni državljani, dodelitve tega dodatka ne more zavrniti delavcem, ki so državljani drugih držav članic, saj je to diskriminacija na podlagi državljanstva, ki je s to določbo prepovedana.

54

Glede na zgoraj navedeno je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da:

55

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: