Zadeva C‑386/18
Coöperatieve Producentenorganisatie en Beheersgroep Texel UA
proti
Minister van Landbouw, Natuur en Voedselkwaliteit
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo College van Beroep voor het Bedrijfsleven)
Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 19. decembra 2019
„Predhodno odločanje – Skupna ribiška politika – Uredbe (EU) št. 1303/2013, št. 1379/2013 in št. 508/2014 – Organizacije proizvajalcev v sektorju ribištva in ribogojstva – Načrti proizvodnje in trženja – Finančna podpora za pripravo in izvajanje teh načrtov – Pogoji za upravičenost odhodkov – Polje proste presoje držav članic – Neobstoj možnosti za predložitev vloge za podporo v nacionalnem pravu“
Ribištvo – Skupna ribiška politika – Organizacije proizvajalcev v sektorju ribištva in ribogojstva – Načrt proizvodnje in trženja – Finančna podpora za pripravo in izvajanje tega načrta – Pogoji za upravičenost odhodkov – Polje proste presoje držav članic – Meje – Neobstoj možnosti za predložitev vloge za podporo v nacionalnem pravu – Nedopustnost
(Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta št. 1303/2013, člen 4(4) in člen 65(1) in št. 508/2014, člen 66(1), (2) in (3))
(Glej točke od 53 do 55, 58 in 59 ter točko 1 izreka.)
Ribištvo – Skupna ribiška politika – Organizacije proizvajalcev v sektorju ribištva in ribogojstva – Načrt proizvodnje in trženja – Finančna podpora za pripravo in izvajanje tega načrta – Brezpogojna pravica do podpore – Neobstoj
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 508/2014, člen 66(1), (2) in (3))
(Glej točke od 61 do 65 in 67 ter točko 2 izreka.)
Ribištvo – Skupna ribiška politika – Organizacije proizvajalcev v sektorju ribištva in ribogojstva – Načrt proizvodnje in trženja – Finančna podpora za pripravo in izvajanje tega načrta – Pogoji za upravičenost odhodkov – Dodelitev podpore za vlogo, ki je bila vložena po pripravi in izvedbi tega načrta – Dopustnost
(Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta št. 1303/2013, člen 2 in člen 65(6), št. 1379/2013, člen 28, in št. 508/2014, člen 66(1) in (2))
(Glej točke od 70 do 73 ter točko 3 izreka.)
Povzetek
Država članica ne more zavrniti vloge za dodelitev nepovratnih sredstev organizaciji proizvajalcev v sektorju ribištva z obrazložitvijo, da na dan vložitve te vloge ta država še ni določila možnosti, da bi jo obravnavala
Sodišče je v sodbi z dne 19. decembra 2019, Coöperatieve Producentenorganisatie en Beheersgroep Texel (C‑386/18), pojasnilo obveznosti držav članic v primeru vloge za dodelitev nepovratnih sredstev iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo (ESPR), ki jo je vložila organizacija proizvajalcev v sektorju ribištva (v nadaljevanju: organizacija proizvajalcev), ki je bila vložena, preden je država članica določila možnost obravnave take prošnje in po pripravi in izvedbi svojega načrta proizvodnje in trženja.
V obravnavani zadevi je organizacija proizvajalcev PO Texel 19. maja 2015 pri nizozemskih organih vložila vlogo za nepovratna sredstva za upravičenost do podpore iz ESPR za odhodke, ki jih je imela za pripravo in izvajanje svojega načrta proizvodnje in trženja za leto 2014. Čeprav je Komisija 25. februarja 2015 odobrila operativni program za obdobje od 1. januarja 2014 do 31. decembra 2020, ki ga je predložila Kraljevina Nizozemska, je ta šele 25. avgusta 2016 določila možnost vložitve vloge za nepovratna sredstva. Vloga organizacije PO Texel je bila nato zavrnjena z obrazložitvijo, da Kraljevina Nizozemska na dan vložitve vloge za nepovratna sredstva še ni določila možnosti vložitve take vloge in da je poleg tega organizacija PO Texel vložila to vlogo šele po tem, ko je izvedla svoj načrt. Višje upravno sodišče za gospodarske zadeve (Nizozemska), ki odloča o sporu, je Sodišču postavilo vprašanje o obveznostih držav članic v primeru take vloge za nepovratna sredstva.
Prvič, Sodišče je poudarilo, je treba organizacijam proizvajalcev zagotoviti potrebno finančno podporo, da se jim omogoči, da odigrajo pomembnejšo vlogo pri doseganju ciljev, ki se želijo uresničiti z zadnjo reformo na področju skupne ribiške politike, ki je začela veljati 1. januarja 2014. ( 1 ) Sodišče je nato ugotovilo, da je zakonodajalec Unije s tem, da je v členu 66(1) Uredbe št. 508/2014 ( 2 ) (v nadaljevanju: Uredba o ESPR) kot zavezujoče določil, da ESPR „podpira“ pripravo in izvajanje načrtov proizvodnje in trženja, želel državam članicam naložiti obveznost, da sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so organizacije proizvajalcev upravičene do financiranja na podlagi ESPR tako za pripravo kot za izvajanje načrtov proizvodnje in trženja. Da bi lahko države članice izpolnile to obveznost, morajo v svojem nacionalnem pravnem redu določiti možnost, da lahko organizacije proizvajalcev vložijo vloge za nepovratna sredstva na podlagi ESPR in sprejeti ukrepe za izvajanje, kar zadeva upravičenost odhodkov, in zlasti določiti merila glede datuma začetka upravičenosti teh odhodkov in metode za izračun zneska, ki se prizna vsaki od teh organizacij.
V zvezi s tem je Sodišče ob upoštevanju dejstva, da je Kraljevina Nizozemska to možnost v nacionalnem pravnem redu določila šele 25. avgusta 2016, menilo, da nedejavnost, ki so jo izkazali nizozemski organi, ne more biti del polja proste presoje, ki je državam članicam priznano v zvezi z izvajanjem njihovih operativnih programov. Zato je Sodišče razsodilo, da je treba člen 66(1) Uredbe o ESPR razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica organizaciji proizvajalcev zavrne vlogo za nepovratna sredstva v zvezi z odhodki, ki jih je imela za pripravo in izvajanje načrta proizvodnje in trženja, ker ta država na dan vložitve te vloge v svojem nacionalnem pravnem redu še ni določila možnosti za obravnavo takšne vloge.
Drugič, glede vprašanja, ali člen 66(1) Uredbe o ESPR organizacijam proizvajalcev neposredno podeljuje pravico do finančne podpore, je Sodišče opozorilo, da lahko določba uredbe Unije pravnim subjektom podeli pravice, ki jih ti lahko uveljavljajo na sodišču, vendar le, če je ta določba jasna, natančna in brezpogojna. Ob upoštevanju pogojnosti člena 66 Uredbe o ESPR pa je treba to določbo razlagati tako, da ne podeljuje neposredno pravice do finančne podpore iz naslova ESPR.
Tretjič, v zvezi z razlago člena 65(6) Uredbe št. 1303/2013, ( 3 ) (v nadaljevanju: Uredba o SSO), ki določa, da finančna podpora ni mogoča, če je bila operacija v celoti izvedena, preden je bil zahtevek za financiranje predložen organu upravljanja, je Sodišče poudarilo, da se priprava takega načrta ne šteje za vrsto posamičnih dejanj, temveč za eno samo nadaljevano dejanje s tekočimi operativnimi stroški. Zato ni mogoče šteti, da sta priprava in izvajanje takega načrta „v celoti izveden[a]“ pred koncem programskega obdobja, ki se je končalo 31. decembra 2020. Zato je Sodišče razsodilo, da je treba člen 65(6) Uredbe o SSO razlagati tako, da ne nasprotuje dodelitvi nepovratnih sredstev na podlagi ESPR za pripravo in izvajanje načrta proizvodnje in trženja, če je bila vloga za nepovratna sredstva vložena po pripravi in izvajanju takega načrta.
( 1 ) Zakonodajalec Unije je poudaril to potrebo v uvodni izjavi 7 Uredbe (EU) št. 1379/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ureditvi trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1184/2006 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 104/2000 (UL 2013, L 354, str. 1).
( 2 ) Uredba (EU) št. 508/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo in razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2328/2003, (ES) št. 861/2006, (ES) št. 1198/2006 in (ES) št. 791/2007 in Uredbe (EU) št. 1255/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2014, L 149, str. 1).
( 3 ) Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (UL 2013, L 347, str. 320).