–

za osebo HQ, osebo IP, katere zakonita zastopnica je HQ, in osebo JO I. Maertzdorff, advocaat, ter M. Duinkerke in M.J.R. Hannink,

–

za Aegean Airlines SA J. Croon in D. van Genderen, advocaten,

–

za češko vlado M. Smolek, J. Vláčil in A. Kasalická, agenti,

–

za nemško vlado sprva T. Henze, nato M. Hellmann in A. Berg, agenti,

–

za Evropsko komisijo A. Nijenhuis, C. Valero in N. Yerrell, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 8(2) Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 10) glede na Direktivo Sveta z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih (90/314/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 10, str. 132).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebami HQ, IP, katere zakonita zastopnica je HQ, in JO (v nadaljevanju: HQ in drugi) na eni strani ter letalskim prevoznikom Aegean Airlines SA na drugi glede povračila stroškov letalskih vozovnic, za katero so oseba HQ in drugi zaprosili po odpovedi leta v okviru paketnega potovanja.

3

V uvodnih izjavah 1, 2 in 16 Uredbe št. 261/2004 je navedeno:

[…]

4

Člen 1 te uredbe, naslovljen „Predmet“, v odstavku 1 določa:

„Ta uredba pod določenimi pogoji, ki so opredeljeni v nadaljnjem besedilu, uvaja minimalne pravice potnikov ob:

5

Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 6 določa:

„Ta uredba ne vpliva na pravice potnikov iz Direktive 90/314/EGS. Ta uredba se ne uporablja v primerih, ko je paketno potovanje odpovedano zaradi drugih razlogov in ne zaradi odpovedi leta.“

6

Člen 5 te uredbe, naslovljen „Odpoved leta“, v odstavku 1 določa:

„V primeru odpovedi leta:

7

Člen 8 Uredbe št. 261/2004, naslovljen „Pravica do povračila stroškov ali spremembe poti“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Pri sklicevanju na ta člen se potnikom ponudi izbira med:

2.   Odstavek 1(a) se uporablja tudi za potnike, katerih leti so del paketa, razen za pravico do povračila stroškov, kadar takšna pravica izhaja iz Direktive 90/314/EGS.“

8

V enaindvajseti uvodni izjavi Direktive 90/314 je navedeno:

„ker je dobro tako za potrošnike kot turistične agencije[,] če so organizatorji potovanj in/ali turistični agenti dolžni predložiti zadostni dokaz o jamstvu v primeru insolventnosti“.

9

Člen 1 te direktive določa:

„Cilj te direktive je približati zakone in druge predpise držav članic o turističnih paketih, ki se prodajajo ali ponujajo v prodajo na območju Skupnosti.“

10

Člen 4(6) navedene direktive določa:

„Če potrošnik odstopi od pogodbe v skladu z odstavkom 5 ali če organizator potovanja odpove turistični paket pred dogovorjenim datumom odhoda iz katerega koli razloga, ki ni po krivdi potrošnika, je potrošnik upravičen do:

[…]“.

11

Člen 5(1) te direktive določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev odgovornosti organizatorja potovanja in/ali turističnega agenta do potrošnika za pravilno izpolnjevanje obveznosti iz pogodbe, ne glede na to, ali mora obveznost izpolniti organizator potovanja in/ali turistični agent ali drugi izvajalci storitev brez poseganja v pravico organizatorja potovanja in/ali turističnega agenta, da ukrepa proti drugim izvajalcem storitev.“

12

Člen 7 Direktive 90/314 določa:

„Pogodbeni organizator potovanja in/ali turistični agent mora zagotoviti zadosten dokaz o jamstvu za povrnitev preplačanih zneskov in za vrnitev potrošnika na mesto odhoda v primeru insolventnosti.“

13

V času nastanka dejanskega stanja je bila Direktiva 90/314 v nizozemsko pravo prenesena z naslovom 7A, „Pogodba o potovanju“, knjige 7 Burgerlijk Wetboek (civilni zakonik).

14

Člen 7:504(3) civilnega zakonika potniku v primeru odpovedi pogodbe o potovanju s strani organizatorja potovanja omogoča, da od njega med drugim zahteva povračilo cene letalskih vozovnic.

15

Člen 7:512(1) navedenega zakonika določa obveznost organizatorja potovanja, da sprejme potrebne preventivne ukrepe za zagotovitev, da bo, če zaradi insolventnosti ne bo mogel izpolniti svojih obveznosti do potnika, zagotovil, da bo te obveznosti prevzel tretji ali da bo povrnjena cena potovanja.

16

Družba Aegean Airlines SA, ki ima sedež v Grčiji, je z družbo G.S. Charter Aviation Services Ltd (v nadaljevanju: G.S. Charter), ki ima sedež na Cipru, sklenila zakupno pogodbo, v skladu s katero je morala zadnjenavedeni družbi proti plačilu zakupnine dati na voljo določeno število sedežev. Družba G.S. Charter je nato te sedeže prodala naprej tretjim subjektom, med drugim družbi Hellas Travel BV (v nadaljevanju: Hellas), potovalni agenciji s sedežem na Nizozemskem.

17

Družbi G.S. Charter in Hellas sta sklenili pogodbo, na podlagi katere naj bi se od 1. maja do 24. septembra 2015 vsak petek opravljal povratni let med Eeldejem (Nizozemska) in Krfom (Grčija), pri čemer naj bilo treba družbi Aegean Airlines plačati varščino, plačilo za povratni let, predviden za vsak naslednji petek, pa naj bi se poravnalo vsak ponedeljek.

18

Oseba HQ in drugi so 19. marca 2015 pri družbi Hellas rezervirali povratni let med Eeldejem in Krfom. Ta let je bil del „paketnega potovanja“ v smislu Direktive 90/314, katerega cena je bila plačana družbi Hellas.

19

Oseba HQ in drugi so prejeli elektronske vozovnice, na katerih je bil logotip družbe Aegean Airlines, za povratni let, predviden za 17. in 24. julij 2015, ter dokumente, v katerih je bila kot čarterska družba navedena družba Hellas.

20

Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, je družba Hellas nekaj dni pred dogovorjenim datumom odhoda na osebo HQ in druge naslovila dopis in elektronsko sporočilo, v katerih jih je obvestila, da je morala zaradi stagnacije števila rezervacij in odpovedi obstoječih rezervacij zaradi „negotovosti glede razmer v Grčiji“ v tistem obdobju odpovedati lete, dogovorjene z družbo Aegean Airlines, saj se je zadnjenavedena družba, ker ni mogla doseči cene, ki jo je predhodno dogovorila z družbo Hellas, odločila, da od 17. julija 2015 več ne opravlja letov na Krf in z njega. V teh okoliščinah je družba Hellas osebi HQ in drugim sporočila, da je bilo njihovo paketno potovanje odpovedano.

21

Proti družbi Hellas je bil 3. avgusta 2016 uveden stečajni postopek. Ta družba osebi HQ in drugim ni vrnila stroškov letalskih vozovnic.

22

Oseba HQ in drugi so zadevo predložile Rechtbank Noord-Nederland (sodišče okrožja Noord-Nederland), da bi se družbi Aegean Airlines naložilo, naj jim plača odškodnino zaradi odpovedi leta z dne 17. julija 2015 ter jim vrne stroške vozovnic za ta let na podlagi člena 5(1)(c) Uredbe št. 261/2004 ter člena 8(1)(a) te uredbe.

23

Družba Aegean Airlines je primarno izpodbijala uporabo Uredbe št. 261/2004, zlasti s sklicevanjem na člen 3(6) te uredbe.

24

Vendar je Rechtbank Noord-Nederland (sodišče okrožja Noord-Nederland) z vmesnim sklepom z dne 14. novembra 2017 to sredstvo obrambe zavrnilo, ker naj bi bila možnost uporabe Uredbe št. 261/2004 v korist potnikov, ki so kupili paketno potovanje, v skladu z navedeno določbo izključena, le če odpoved ni odvisna od volje letalskega prevoznika, da zagotovi lete, ki so del tega potovanja, kar pa naj za obravnavani primer ne bi veljalo. Navedeno sodišče je namreč na eni strani menilo, da je odločitev o odpovedi leta sprejela družba Aegean Airlines, ki je bila očitno pripravljena zagotoviti let le, če ji družba Hellas predhodno plača dogovorjeno ceno, na drugi strani pa, da ni bilo ne zatrjevano ne dokazano, da bi družba Hellas sporočila odpoved paketnega potovanja iz drugih razlogov kot zaradi te odločitve družbe Aegean Airlines.

25

Zato so bili oseba HQ in drugi od družbe Aegean Airlines upravičeni do pavšalne odškodnine na podlagi Uredbe št. 261/2004 zaradi odpovedi zadevnega leta. Vendar se navedeno sodišče ni izreklo o predlogu za povračilo stroškov letalskih vozovnic.

26

V zvezi z zadnjim je družba Aegean Airlines podredno trdila, da ker je šlo v zadevnem primeru za paketno potovanje, je iz člena 8(2) Uredbe št. 261/2004 razvidno, da osebi HQ in drugim ni dolžna povrniti zneska, ki so ga ti plačali družbi Hellas za nakup njihovih letalskih vozovnic.

27

V teh okoliščinah je Rechtbank Noord-Nederland (sodišče okrožja Noord-Nederland, Nizozemska) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

28

Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 8(2) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da potnik, ki ima v skladu z Direktivo 90/314 pravico, da od organizatorja potovanja zahteva povračilo stroška letalske vozovnice, torej nima več možnosti, da bi na podlagi navedene uredbe zahteval povračilo stroška te vozovnice od letalskega prevoznika, vključno v primeru, če organizator potovanj finančno ni zmožen vrniti stroškov vozovnice in ni sprejel nobenega ukrepa, da bi zagotovil to povračilo.

29

Glede vprašanja, ali imajo potniki, ki imajo pravico, da od svojega organizatorja potovanja zahtevajo povračilo stroškov svojih letalskih vozovnic, možnost, da prav tako zahtevajo povračilo stroškov svojih vozovnic od letalskega prevoznika, je treba najprej spomniti, prvič, da mora letalski prevoznik v skladu s členom 8(1)(a) Uredbe št. 261/2004 v povezavi s členom 5(1)(a) te uredbe v primeru odpovedi leta zadevnim potnikom ponuditi pomoč tako, da jim ponudi med drugim povračilo stroškov za njihovo vozovnico (glej sodbo z dne 12. septembra 2018, Harms, C‑601/17, EU:C:2018:702, točka 12).

30

Drugič, člen 8(2) navedene uredbe določa, da se pravica do povračila stroškov vozovnice uporablja tudi za potnike, katerih leti so del paketnega potovanja, razen kadar takšna pravica izhaja iz Direktive 90/314.

31

Iz tega jasnega besedila navedenega člena 8(2) izhaja, da že sam obstoj pravice do povračila, ki izhaja iz Direktive 90/314, zadostuje za izključitev tega, da bi lahko potnik, katerega let je del paketnega potovanja, povračilo stroškov vozovnice na podlagi Uredbe št. 261/2004 lahko zahteval od dejanskega letalskega prevoznika.

32

To razlago potrjujejo pripravljalni dokumenti za Uredbo št. 261/2004. Kot je namreč generalni pravobranilec poudaril v točkah 43 in 44 sklepnih predlogov, je iz teh pripravljalnih dokumentov razvidno, da čeprav zakonodajalec Unije ni želel s področja uporabe te uredbe v celoti izključiti potnikov, katerih let je del paketnega potovanja, pa je zanje želel ohraniti učinke sistema, ki zagotavlja zadostno varstvo in ki je bil predhodno vzpostavljen z Direktivo 90/314.

33

Kot v zvezi s tem izhaja iz člena 3(6) Uredbe št. 261/2004, navedena uredba ne posega v pravice potnikov, ki so kupili paketno potovanje, podeljene z navedeno direktivo.

34

Člen 8(2) Uredbe št. 261/2004 tako pomeni, da pravic do povračila stroškov vozovnice na podlagi te uredbe oziroma Direktive 90/314 ni mogoče kumulirati, saj bi tako kumuliranje poleg tega – in kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 64 sklepnih predlogov – povzročilo neupravičeno prekomerno varstvo zadevnega potnika v škodo dejanskega letalskega prevoznika, saj bi namreč za zadnjenavedenega v takem primeru obstajalo tveganje, da bo moral delno prevzeti odgovornost, ki jo ima do svojih strank organizator potovanj v skladu s pogodbo, sklenjeno z njimi.

35

Iz navedenih ugotovitev izhaja, da potniki, ki imajo v skladu z Direktivo 90/314 pravico, da od svojega organizatorja potovanja zahtevajo povračilo stroškov svojih letalskih vozovnic, nimajo možnosti, da na podlagi Uredbe št. 261/2004 zahtevajo povračilo od letalskega prevoznika.

36

Ta ugotovitev velja tudi v primeru, če organizator potovanj finančno ne bi bil zmožen vrniti stroškov vozovnice in ne bi sprejel nobenega ukrepa, da bi zagotovil to povračilo.

37

Glede na jasno besedilo člena 8(2) Uredbe št. 261/2004 namreč ni upoštevno, ali organizator potovanj finančno ni zmožen povrniti stroškov vozovnice, niti ali je sprejel kak ukrep, da bi zagotovil to povračilo, niti ali te okoliščine ogrožajo izpolnitev njegove obveznosti povračila stroškov zadevnim potnikom.

38

Take razlage člena 8(2) Uredbe št. 261/2004 ne omaja glavni cilj navedene uredbe, ki je, kot je razvidno iz uvodne izjave 1 te uredbe, zagotavljati visoko raven varstva potnikov.

39

Kot je razvidno iz točke 32 te sodbe, je namreč zakonodajalec Unije dejansko upošteval sistem, ki zagotavlja zadostno varstvo in ki je bil predhodno vzpostavljen z Direktivo 90/314.

40

Natančneje, člen 7 te direktive v povezavi z uvodno izjavo 21 navedene direktive zlasti določa, da mora organizator potovanja zagotoviti zadosten dokaz o jamstvu za povrnitev preplačanih zneskov v primeru insolventnosti.

41

Sodišče je presodilo, da člen 7 Direktive 90/314 nalaga obveznost rezultata, in sicer da se potrošniku, ki vzame turistični paket, jamči za povrnitev preplačanih zneskov v primeru stečaja organizatorja potovanj ter da je to jamstvo namenjeno varstvu potrošnikov pred posledicami stečaja, ne glede na razloge zanj (glej v tem smislu sodbo z dne 15. junija 1999, Rechberger in drugi, C‑140/97, EU:C:1999:306, točka 74, in sklep z dne 16. januarja 2014, Baradics in drugi, C‑430/13, EU:C:2014:32, točka 35).

42

Sodišče je poleg tega menilo, da so v nacionalnih predpisih obveznosti iz te določbe pravilno prenesene le, če ne glede na podrobna pravila potrošniku učinkovito zagotavljajo vračilo vseh zneskov, ki jih je plačal, v primeru insolventnosti organizatorja potovanj (glej v tem smislu sodbo z dne 15. junija 1999, Rechberger in drugi, C‑140/97, EU:C:1999:306, točka 64, in sklep z dne 16. januarja 2014, Baradics in drugi, C‑430/13, EU:C:2014:32, točka 38).

43

V nasprotnem primeru ima zadevni potnik, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča, vsekakor možnost, da zoper zadevno državo članico vloži tožbo za ugotovitev odgovornosti zaradi škode, ki mu je nastala zaradi kršitve prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2010, Fuß, C‑429/09, EU:C:2010:717, točke od 45 do 48 in navedena sodna praksa).

44

Glede na vse navedeno je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 8(2) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da potnik, ki ima na podlagi Direktive 90/314 pravico, da od organizatorja potovanja zahteva povračilo stroška letalske vozovnice, torej nima več možnosti, da bi na podlagi navedene uredbe zahteval povračilo stroška te vozovnice od letalskega prevoznika, vključno v primeru, če organizator potovanj finančno ni zmožen vrniti stroškov vozovnice in ni sprejel nobenega ukrepa, da bi zagotovil to povračilo.

45

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 8(2) Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 je treba razlagati tako, da potnik, ki ima na podlagi Direktive Sveta 90/314/EGS z dne 13. junija 1990 o organiziranih potovanjih, počitniških paketih in potovalnih paketih pravico, da od organizatorja potovanja zahteva povračilo stroška letalske vozovnice, torej nima več možnosti, da bi na podlagi navedene uredbe zahteval povračilo stroška te vozovnice od letalskega prevoznika, vključno v primeru, če organizator potovanj finančno ni zmožen vrniti stroškov vozovnice in ni sprejel nobenega ukrepa, da bi zagotovil to povračilo.