Zadeva C‑75/18
Vodafone Magyarország Mobil Távközlési Zrt.
proti
Nemzeti Adó‑ és Vámhivatal Fellebbviteli Igazgatósága
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Fővárosi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság)
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 3. marca 2020
„Predhodno odločanje – Svoboda ustanavljanja – Prometni davek za telekomunikacijske operaterje – Progresivni davek, ki bolj bremeni podjetja v lasti fizičnih ali pravnih oseb drugih držav članic kot nacionalna podjetja – Progresivni davčni razredi, ki veljajo za vse davčne zavezance – Nevtralnost zneska prometa kot merilo razlikovanja – Zmožnost prispevanja davčnih zavezancev – Državne pomoči – Skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV) – Prometni davki – Pojem“
Pomoči, ki jih dodelijo države – Načrtovanje pomoči – Pregled Komisije – Pristojnosti Komisije oziroma nacionalnih sodišč – Vloga nacionalnih sodišč – Varovanje pravic posameznikov v primeru kršitve prepovedi izvajanja – Obveznost nacionalnih sodišč, da v skladu z nacionalnim pravom v celoti upoštevajo vse posledice te kršitve
(člen 108(2) in (3) PDEU)
(Glej točke od 19 do 23.)
Pomoči, ki jih dodelijo države – Določbe Pogodbe – Področje uporabe – Davki – Izključitev, razen za davke, s katerimi se financira pomoč – Davek, ki vsebuje oprostitve, ki domnevno pomenijo pomoč – Neobstoj zavezujoče namembnostne povezave med davkom in upravičenostjo do oprostitve
(člen 108(3) PDEU)
(Glej točke od 24 do 28, 30 in 31.)
Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Davčna zakonodaja – Davek od dohodkov pravnih oseb – Nacionalna ureditev o prometnem davku s progresivno davčno stopnjo – Dopustnost – Davek, ki bolj bremeni podjetja v lasti oseb iz drugih držav članic kot nacionalna podjetja – Nevplivanje
(člena 49 in 54 PDEU)
(Glej točke 39, 40, 42 ,43, 49, 50, 52, 54 in 56 ter točko 1 izreka.)
Usklajevanje davčne zakonodaje – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Prepoved pobiranja drugih nacionalnih davkov, ki imajo značaj prometnih davkov – Pojem prometnega davka – Dajatev, ki nima bistvenih značilnosti prometnega davka – Izključitev
(Direktiva Sveta 2006/112, člen 401)
(Glej točke od 59 do 62 in 66 ter točko 2 izreka.)
Povzetek
Posebni davki, ki se na Madžarskem pobirajo od prometa telekomunikacijskih podjetij in v sektorju trgovine na drobno, so združljivi s pravom Unije
Sodišče v sestavi velikega senata je v sodbah Vodafone Magyarország (C‑75/18) in Tesco‑Global Áruházak (C‑323/18), razglašenih 3. marca 2020, razsodilo, da so posebni davki, ki se na Madžarskem pobirajo od prometa telekomunikacijskih podjetij in podjetij, ki delujejo v sektorju trgovine na drobno, združljivi z načelom svobode ustanavljanja in z Direktivo 2006/112 ( 1 ) (v nadaljevanju: Direktiva o DDV). Okoliščina, da ti posebni prometni davki, ki so progresivni (oziroma v drugi zadevi celo strmo progresivni), bremenijo predvsem podjetja, ki so v lasti oseb iz drugih držav članic, ker ta podjetja na zadevnih madžarskih trgih ustvarjajo največji promet, namreč odraža gospodarsko stvarnost teh trgov in ne pomeni diskriminacije teh podjetij. Sodišče je tudi razsodilo, da davka, ki je naložen telekomunikacijskim podjetjem, ni mogoče enačiti z DDV, ker ne vsebuje vseh njegovih bistvenih značilnosti, tako da ne ogroža delovanja sistema DDV Unije in je zato združljiv z Direktivo o DDV.
Sodišče, ki mu je bilo postavljeno tudi vprašanje glede združljivosti madžarske zakonodaje o uvedbi teh posebnih davkov s pravili Unije na področju državnih pomoči, je najprej odločilo o dopustnosti teh vprašanj. ( 2 ) V zvezi s tem je Sodišče opozorilo, da dajatve ne spadajo na področje uporabe določb Pogodbe DEU, ki se nanašajo na državne pomoči, razen če pomenijo način financiranja ukrepa pomoči in so sestavni del tega ukrepa. Dajatev pa je lahko sestavni del ukrepa pomoči le takrat, kadar med to dajatvijo in pomočjo obstaja zavezujoča namembnostna povezava na podlagi upoštevne nacionalne ureditve. Vendar je Sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo, da se zahteve za razbremenitev posebnih davkov, ki so jih tožeče družbe vložile pri madžarskih davčnih organih, nanašajo na splošne davke, katerih prihodki se stekajo v državni proračun, ne da bi bili posebej namenjeni financiranju ugodnosti v korist določene kategorije davčnih zavezancev. Sodišče je ugotovilo, da ni zavezujoče namembnostne povezave med posebnimi davki, ki so bili naloženi tema tožečima družbama, in oprostitvijo, do katere so upravičeni nekateri davčni zavezanci, tako da morebitna nezakonitost take oprostitve glede na pravila prava Unije v zvezi z državnimi pomočmi ne more vplivati na zakonitost teh posebnih davkov. Zato se tožeče družbe pred nacionalnimi sodišči ne morejo sklicevati na to morebitno nezakonitost, da bi se izognile plačilu navedenih davkov.
Sodišče je nato preučilo, ali madžarska zakonodaja o uvedbi zadevnih posebnih davkov pomeni diskriminacijo na podlagi kraja sedeža družb, ki je prepovedana z določbami Pogodbe DEU o svobodi ustanavljanja. V zvezi s tem je Sodišče najprej ugotovilo, da imata matični družbi tožečih strank sedež v Združenem kraljestvu oziroma na Nizozemskem in da lahko – ker ti matični družbi svoje dejavnosti na madžarskem trgu opravljajo prek hčerinskih družb – vsaka omejitev, ki prizadene te hčerinske družbe, vpliva na njihovo svobodo ustanavljanja. Potem ko je Sodišče opozorilo na svojo sodno prakso o prepovedi neposredne in posredne diskriminacije, je v obravnavanem primeru nato ugotovilo, da sporni posebni davki ne uvajajo razlikovanja glede na kraj sedeža družb.
V tem okviru je Sodišče na prvem mestu poudarilo, da so vsa podjetja, ki delujejo v zadevnih sektorjih na Madžarskem, zavezanci za plačilo spornih davkov, in da davčne stopnje, ki se uporabljajo za različne razrede glede na obseg prometa, veljajo za vsa ta podjetja, zato madžarska zakonodaja, s katero so bili uvedeni ti davki, ne določa nobene neposredne diskriminacije v škodo podjetij, ki so v lasti (fizičnih ali pravnih) oseb drugih držav članic.
Sodišče je na drugem mestu preverilo, ali je (strmo) progresivnost posebnih davkov mogoče šteti za vir posredne diskriminacije v škodo zadnjenavedenih podjetij.
V zvezi s tem je Sodišče ugotovilo, da so bili v zadevnih davčnih letih, in sicer v tistih, ki se nanašajo na obdobje od 1. aprila 2011 do 31. marca 2015 v zadevi Vodafone in na obdobje od 1. marca 2010 do 28. februarja 2013 v zadevi Tesco, vsi davčni zavezanci, ki so spadali samo v osnovni davčni razred z 0‑odstotno stopnjo obdavčitve, v lasti madžarskih oseb, medtem ko so bili davčni zavezanci iz višjih davčnih razredov večinoma v lasti oseb drugih držav članic. Tako je večji del posebnega davka bremenil davčne zavezance, ki so v lasti oseb iz drugih držav članic.
Vendar je Sodišče opozorilo, da lahko države članice svobodno določijo sistem obdavčitve, za katerega menijo, da je najprimernejši, in vzpostavijo progresivno obdavčitev prometa, ker je znesek prometa nevtralno razlikovalno merilo in upošteven kazalnik zmožnosti prispevanja davčnih zavezancev. V tem okviru okoliščina, da večji del zadevnega posebnega davka bremeni davčne zavezance, ki so v lasti fizičnih ali pravnih oseb drugih držav članic, ne zadostuje za ugotovitev obstoja diskriminacije v njihovo škodo. To okoliščino je namreč mogoče pojasniti z dejstvom, da na upoštevnih trgih iz obravnavanih zadev prevladujejo taki davčni zavezanci, ki tam ustvarjajo največji promet. Gre torej za nepomemben oziroma celo slučajen kazalnik, ki je lahko izpolnjen vsakič, ko zadevni trg obvladujejo podjetja iz drugih držav članic ali tretjih držav oziroma nacionalna podjetja v lasti oseb iz drugih držav članic ali tretjih držav. Poleg tega osnovni davčni razred z 0‑odstotno stopnjo obdavčitve ne zadeva izključno davčnih zavezancev, ki so v lasti madžarskih oseb, ker je vsako podjetje, ki deluje na zadevnem trgu, deležno olajšave za del svojega prometa, ki ne presega zgornje meje, določene za ta davčni razred. Zato (strmo) progresivne davčne stopnje zadevnega posebnega davka po svoji naravi ne uvajajo diskriminacije na podlagi kraja sedeža družb med davčnimi zavezanci, ki so v lasti madžarskih oseb, in davčnimi zavezanci, ki so v lasti oseb iz drugih držav članic.
Sodišču je bilo poleg tega v zadevi C‑75/18 postavljeno vprašanje glede združljivosti uvedbe posebnega davka na promet telekomunikacijskih podjetij z Direktivo o DDV. ( 3 ) V zvezi s tem je opozorilo, da je treba zlasti ugotoviti, ali zadevni davek učinkuje tako, da ogroža delovanje skupnega sistema DDV s tem, da bremeni pretok blaga in storitev ter da obdavčuje gospodarske transakcije na način, primerljiv s tistim, ki je značilen za DDV, za kar gre predvsem pri davkih, ki imajo bistvene značilnosti DDV. Vendar je ugotovilo, da madžarska zakonodaja o uvedbi zadevnega posebnega davka ne določa pobiranja tega davka v vseh fazah proizvodnega in distribucijskega procesa niti odbitka davka, plačanega v prejšnji fazi tega procesa. Ker torej zadevni posebni davek nima dveh od štirih bistvenih značilnosti, ki jih je Sodišče določilo v svoji prejšnji sodni praksi, Direktiva o DDV ne nasprotuje uvedbi tega davka.
( 1 ) Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1).
( 2 ) Splošno sodišče je leta 2019 razglasilo ničnost dveh sklepov Komisije o opredelitvi poljskega davka v sektorju prodaje na drobno in madžarskega davka na oglaševanje kot ukrepov državnih pomoči (sodba Splošnega sodišča z dne 16. maja 2019, Poljska/Komisija (združeni zadevi T‑836/16 in T‑624/17, sporočilo za medije 64/19), in sodba Splošnega sodišča z dne 27. junija 2019, Madžarska/Komisija (T‑20/17, sporočilo za medije 84/19)). Zoper ti sodbi sta trenutno vloženi pritožbi pri Sodišču (C‑562/19 P in C‑596/19 P).
( 3 ) Člen 401.