–

za „Elektrorazpredelenie Yug“ EAD H. Nihrizov, P. Stanchev, A. Todorov, B. Petrov, M. Baykushev in G. Dimitrov, advokati, skupaj s S. Radev, pravni svetovalec,

–

za Komisia za energiyno i vodno regulirane (KEVR) I. Ivanov,

–

za francosko vlado C. Mosser, agentka,

–

za „BMF Port Burgas“ EAD T. Dimitrova, M. Derelieva, M. Peneva in I. Todorov, advokati,

–

za Evropsko komisijo O. Beynet in Y. G. Marinova, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(3) in (5) Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (UL 2009, L 211, str. 55).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med „Elektrorazpredelenie Yug“ EAD (v nadaljevanju: ER Yug), operaterjem distribucijskega sistema električne energije na delu ozemlja Bolgarije, in Komisia za energiyno i vodno regulirane (komisija za urejanje energije in voda, Bolgarija) (v nadaljevanju: KEVR) glede zaračunavanja tarif za dostop do navedenega sistema in za prenos električne energije po tem sistemu družbi „BMF Port Burgas“ EAD (v nadaljevanju: družba BMF).

3

V uvodnih izjavah od 1 do 3, 9, 11, 16, 17, 19 in 44 Direktive 2009/72 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

4

Člen 1 Direktive 2009/72, naslovljen „Vsebina in področje uporabe“, določa:

„Ta direktiva določa skupna pravila za proizvodnjo, prenos, distribucijo in dobavo električne energije, ki vključujejo določbe za varstvo potrošnikov, namenjena pa so izboljšanju in integraciji konkurenčnih trgov z električno energijo v [Uniji]. Določa pravila glede organiziranja in delovanja elektroenergetskega sektorja, odprt dostop do trga, merila in postopke, ki se uporabljajo pri javnih razpisih in izdaji energetskih dovoljenj ter obratovanju sistemov. Določa tudi obveznosti glede univerzalnih storitev in pravice odjemalcev električne energije ter pojasnjuje obveznosti glede konkurence.“

5

Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

3.   ‚prenos‘ pomeni transport električne energije na zelo-visokonapetostnem in visokonapetostnem povezanem sistemu z namenom dostave električne energije končnim odjemalcem ali distributerjem, vendar ne vključuje dobave;

4.   ‚operater prenosnega sistema‘ pomeni pravno ali fizično osebo, ki je odgovorna za obratovanje prenosnega sistema, zagotavljanje njegovega vzdrževanja in po potrebi za razvoj le-tega na danem območju, za medsebojne povezave z drugimi sistemi, kjer to ustreza, in za zagotavljanje dolgoročne zmogljivosti sistema za zadovoljitev razumnih potreb po transportu električne energije;

5.   ‚distribucija‘ pomeni transport električne energije po visoko-, srednje- in nizkonapetostnem distribucijskem sistemu z namenom dobave odjemalcem, vendar ne vključuje dobave;

6.   ‚operater distribucijskega sistema‘ pomeni pravno ali fizično osebo, ki je odgovorna za obratovanje distribucijskega sistema, zagotavljanje njegovega vzdrževanja in po potrebi za razvoj le-tega na danem območju, za medsebojne povezave z drugimi sistemi, kjer to ustreza, in za zagotavljanje dolgoročne zmogljivosti sistema za zadovoljitev razumnih potreb po distribuciji električne energije;

7.   ‚odjemalec‘ pomeni trgovca ali končnega odjemalca električne energije;

8.   ‚trgovec na debelo‘ pomeni fizično ali pravno osebo, ki kupuje električno energijo z namenom ponovne prodaje znotraj ali zunaj sistema, kjer ima sedež;

9.   ‚končni odjemalec‘ pomeni odjemalca, ki kupuje električno energijo za svojo lastno rabo;

[…]

19.   ‚dobava‘ pomeni prodajo skupaj s preprodajo električne energije odjemalcem;

[…]“

6

V poglavjih IV in V Direktive 2009/72, ki vsebujeta člene od 9 do 23, so določbe, ki se nanašajo na obratovanje prenosnih sistemov oziroma na neodvisne operaterje prenosnega sistema, poglavje VI navedene direktive, ki vsebuje člene od 24 do 29, pa se nanaša na obratovanje distribucijskih sistemov.

7

V poglavju IV Direktive 2009/72, ki se nanaša na obratovanje prenosnih sistemov, člen 9 z naslovom „Ločevanje prenosnih sistemov in operaterjev prenosnih sistemov“ določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da od 3. marca 2012:

[…]

8.   Če je 3. septembra 2009 prenosni sistem v lasti vertikalno integriranega podjetja, se države članice lahko odločijo, da ne uporabijo odstavka 1.

V tem primeru zadevne države članice:

[…]“

8

V poglavju V Direktive 2009/72, ki se nanaša na neodvisne operaterje prenosnega sistema, člen 17 z naslovom „Sredstva, oprema, osebje in identiteta“ določa:

„1.   Operaterji prenosnega sistema imajo na razpolago vse človeške, tehnične, fizične in finančne vire, potrebne za izpolnjevanje svojih obveznosti iz te direktive in opravljanje dejavnosti prenosa električne energije, zlasti:

[…]“

9

V poglavju VI Direktive 2009/72, ki se nanaša na obratovanje distribucijskih sistemov, člen 24 z naslovom „Imenovanje operaterjev distribucijskega sistema“, določa:

„Države članice imenujejo ali zahtevajo od podjetij, ki imajo v lasti distribucijske sisteme ali so zanje odgovorna, da imenujejo enega ali več operaterjev distribucijskega sistema za čas, ki ga določijo države članice ob upoštevanju učinkovitosti in gospodarskega ravnotežja. Države članice zagotovijo, da operaterji distribucijskega sistema delujejo v skladu s členi 25, 26 in 27.“

10

V istem poglavju člen 26 z naslovom „Ločevanje operaterjev distribucijskega sistema“ določa:

„1.   Če je operater distribucijskega sistema sestavni del vertikalno integriranega podjetja, mora biti neodvisen od drugih dejavnosti, ki niso povezane z distribucijo, vsaj glede svoje pravne oblike, organizacije in sprejemanja odločitev. Ta pravila ne predstavljajo obveznosti po lastniškem ločevanju nad sredstvi operaterja distribucijskega sistema od vertikalno integriranega podjetja.

2.   Če je operater distribucijskega sistema sestavni del vertikalno integriranega podjetja, mora biti poleg zahtev v odstavku 1 glede svoje organizacije in sprejemanja odločitev neodvisen od drugih dejavnosti, ki niso povezane z distribucijo. Da bi zagotovili takšno neodvisnost, veljajo naslednja minimalna merila:

[…]

11

V poglavju VIII Direktive 2009/72, naslovljenem „Organiziranje dostopa do sistema“, člen 32 z naslovom „Dostop tretjih strani do sistema“ v odstavku 1 določa:

„Države članice poskrbijo, da se za vse upravičene odjemalce uvede sistem dostopa tretjih strani do prenosnih in distribucijskih sistemov na podlagi objavljenih tarif, ki se izvaja objektivno in nediskriminatorno med uporabniki sistema. […]“

12

Člen 86(1) Zakon za energetikata (energetski zakon) (DV št. 107, 2003, v nadaljevanju: ZE) določa:

„Transport električne energije opravlja operater prenosnega sistema električne energije, ki ima licenco za transport električne energije […]“

13

Člen 88(1) ZE določa:

„Distribucijo električne energije in upravljanje z distribucijskimi sistemi električne energije opravljajo operaterji distribucijskih sistemov, ki so lastniki teh sistemov na omejenem območju in imajo licenco za distribucijo električne energije na tem območju. […]“

14

Člen 1 dodatnih določb k ZE (DV št. 54, 2012) vsebuje te opredelitve pojmov:

„20.   ‚prenosni sistem električne energije‘: celota električnih vodov in naprav, ki so namenjeni transportu, transformaciji električne energije z visoke napetosti na srednjo napetost in porazdelitvi električne energije;

[…]

22.   ‚distribucijski sistem električne energije‘: celota električnih vodov in naprav na visoki, srednji in nizki napetosti, ki so namenjene distribuciji električne energije;

[…]

44.   ‚prenos električne energije […]‘: transport električne energije […] po prenosnem omrežju […];

[…]

49.   ‚distribucija‘: transport električne energije […] po distribucijskih omrežjih“.

15

Člena 124 in 125 Naredba no 6 za prisaedynyavane na proizvoditeli i klienti na elektricheska energyia kam prenosnata ili kam razpredelitelnite elektricheski mrezhi (uredba št. 6 o priključitvi proizvajalcev električne energije in odjemalcev na prenosno ali distribucijsko omrežje električne energije) z dne 24. februarja 2014 določata mejo glede lastništva med obrati operaterja prenosnega sistema in obrati operaterja distribucijskega sistema.

16

Družba ER Yug je imetnica izključne licence za distribucijo električne energije, ki jo je 13. avgusta 2014 izdala KEVR, na podlagi katere na območju, določenem v tej licenci – to je jugovzhodu Bolgarije – prek distribucijskega sistema, katerega operater je, zagotavlja distribucijo električne energije.

17

To območje obsega območje, na katerem se nahajata pristaniška terminala „Burgas-zahod“ in „Burgas-vzhod 2“, ki ju družba BMF kot koncesionar upravlja in zagotavlja s tem povezane storitve.

18

Objekti družbe BMF, ki pripadajo terminalu „Burgas-vzhod 2“, so na električno omrežje priključeni prek srednjenapetostnega voda (20 kV), imenovanega „Novo pristanishte“ (novo pristanišče), ki je priključeno na srednjenapetostno napravo (prav tako 20 kV) razdelilne transformatorske postaje „Ribari“ (ribiči). Električni vod „Novo pristanishte“, ki je v državni lasti, je bil družbi BMF poverjen kot sredstvo, potrebno za delovanje pristaniških terminalov. Razdelilna transformatorska postaja „Ribari“ je v lasti operaterja prenosnega sistema v Bolgariji družbe „Elektroenergien sistemen operator“ EAD (v nadaljevanju: ESO).

19

Električna energija, ki se prenaša po visokonapetostnem prenosnem sistemu, ki ga upravlja družba ESO, se na povezovalnih točkah med prenosnim in distribucijskim sistemom pretvori v transformatorjih št. 1 in 2, tako da se omogoči prehod napetosti iz 110 kV (visoka napetost) na napetost 20 kV (srednja napetost), da jo je mogoče izkoriščati v srednjenapetostni napravi (20 kV) razdelilne transformatorske postaje „Ribari“. Merilne naprave za komercialno meritev električne energije, ki iz prenosnega sistema družbe ESO vodi v distribucijski sistem družbe ER Yug, ki so v lasti zadnje navedene družbe, so nameščene neposredno za transformatorjema št. 1 in št. 2 na mestu, kjer so povezave s celicama št. 26 in št. 39 srednjenapetostne naprave (20 kV) razdelilne transformatorske postaje „Ribari“. Električni vod „Novo pristanishte“ je s to napravo povezan prek celice št. 44. Ta vod se uporablja izključno za prenos in dobavo električne energije družbi BMF.

20

Družbi ER Yug in BMF sta 30. septembra 2013 sklenili pogodbo o sistemskih storitvah, na podlagi katere je prvonavedena družba zadnjenavedeni zagotavljala dostop do distribucijskega sistema električne energije in prenos električne energije po tem sistemu za oskrbo objektov družbe BMF, ki so na območju pristanišča Burgas, z električno energijo.

21

Ker je družba BMF menila, da je priključena neposredno na prenosno omrežje, je 6. oktobra 2016 enostransko odpovedala pogodbo, sklenjeno z družbo ER Yug, in z družbo ESO sklenila več pogodb, ki so urejale dostop do prenosnega omrežja, zagotavljanje sistemskih storitev in prenos električne energije za oskrbo navedenih objektov družbe BMF z električno energijo. Družba ESO je na podlagi teh pogodb namestila svoje merilne naprave za komercialno meritev električne energije, ki se prenaša po električnih vodih „Novo pristanihte“.

22

Ker pa je družba ER Yug menila, da so bili ti objekti še vedno priključeni na distribucijski sistem, je družbi BMF še naprej zaračunavala tarifo za dostop do distribucijskega sistema in za prenos električne energije po tem sistemu.

23

Družba BMF je sprožila postopek pri KEVR, ki je v odločbi št. Zh-37 z dne 28. februarja 2017 ocenila, da po poteku odpovednega roka, določenega za odpoved pogodbe z družbo BMF, družba ER Yug ni več imela pravice slednji zaračunavati tarife za dostop do distribucijskega sistema in za prenos električne energije po tem sistemu. KEVR je menila, da so bili zadevni objekti družbe BMF na prenosni sistem električne energije družbe ESO priključeni neposredno in da bi družba BMF zato lahko imela neposreden dostop do tega sistema. Zato je KEVR družbi ER Yug odredila, prvič, naj družbi BMF preneha zaračunavati tarifo za dostop do distribucijskega sistema in za prenos električne energije po tem sistemu ter, drugič, naj revidira tarifo, ki jo je zaračunala po poteku roka za odpoved pogodbe, sklenjene z družbo BMF.

24

Družba ER Yug je zoper to odločbo na Administrativen sad Sofija-grad (upravno sodišče v Sofiji, Bolgarija) vložila tožbo.

25

Družba ER Yug v okviru postopka, ki teče pred predložitvenim sodiščem, trdi, da družba BMF ne more odstopiti od pogodbe o dostopu do distribucijskega sistema električne energije in prenosu električne energije po tem sistemu, dokler je priključena na ta sistem. V skladu s sistematiko Direktive 2009/72 naj bi bil odločilen element, na podlagi katerega je mogoče razmejiti med prenosnim in distribucijskim sistemom, napetostni nivo električne energije, ki se po njem prenaša, in sicer naj bi se na eni strani zelo visoka in visoka napetost uporabljala za prenos električne energije v prenosnem sistemu, ter na drugi strani visoka, srednja in nizka napetost za prenos v distribucijskem sistemu. Opredelitev prenosa električne energije iz člena 1, točki 20 in 44, dodatnih določb k ZE naj ne bi bila združljiva z opredelitvijo iz člena 2, točka 3, Direktive 2009/72, ki bi jo bilo treba zaradi njenega neposrednega učinka in v skladu z načelom primarnosti prava Unije uporabljati neposredno. To naj bi pomenilo, da se zagotavljanje sistemskih storitev na srednjenapetostnem nivoju šteje za dejavnost distribucije električne energije. Operater prenosnega sistema ESO naj ne bi imel pravice, da svoje uporabnike priključi na srednjenapetostno napravo ali jim na tej napetosti nudi sistemske storitve, ker naj bi tovrstne dejavnosti spadale med storitve distribucije električne energije, za katere pa ima družba ER Yug izključno licenco na območju, kjer se nahajajo zadevni objekti družbe BMF.

26

Družba BMF pa trdi, da so njeni objekti prek razdelilne transformatorske postaje „Ribari“, katere lastnik je družba ESO, priključeni neposredno na prenosni sistem. Ker pa niti navedena razdelilna transformatorska postaja niti nanjo priključen vod „Novo pristanishte“ nista v lasti družbe ER Yug, naj ju ne bi bilo mogoče šteti za dele distribucijskega sistema električne energije. Zato družba BMF meni, da niso izpolnjeni pogoji iz licence družbe ER Yug, potrebni za zagotavljanje storitev dostopa do distribucijskega sistema električne energije in prenosa električne energije prek tega sistema, in posledično tudi ne pogoji za zaračunavanje teh storitev. Poleg tega naj ZE ne bi vseboval nobene določbe, ki bi odjemalcu prepovedovala, da se priključi neposredno na prenosni sistem električne energije.

27

Predložitveno sodišče ugotavlja, da je treba v tej zadevi ugotoviti, na kateri elektroenergetski sistem – distribucijski ali prenosni – so priključeni zadevni objekti družbe BMF, in posledično kateremu operaterju mora ta družba plačati tarifo za sistemske storitve. Določiti naj bi bilo treba ustrezno merilo za razmejitev med dejavnostmi „prenosa“ in dejavnostmi „distribucije“ električne energije ter med pojmoma „prenosni sistem“ in „distribucijski sistem“. Če bi bilo namreč treba napetostni nivo šteti za edino merilo za razmejevanje, bi morala družba BMF glede na to, da je električni vod „Novo pristanishte“ na srednjenapetostno napravo razdelilne transformatorske postaje „Ribari“ priključen na srednjenapetostnem nivoju, tarifo za sistemske storitve plačevati družbi ER Yug, ki bi imela izključno pravico do zagotavljanja električne energije vsem odjemalcem, ki so na srednjenapetostnem nivoju priključeni na območju, na katero se nanaša licenca, ne glede na to, ali je lastnica zadevnih obratov ali ne.

28

To sodišče tako kot večina bolgarskih sodišč meni, da iz člena 88(1) ZE, členov 124 in 125 Uredbe št. 6 o priključitvi proizvajalcev električne energije in odjemalcev na prenosno ali distribucijsko omrežje električne energije in same licence, podeljene družbi ER Yug, izhaja, da je nacionalni zakonodajalec kot merilo za razmejevanje med prenosnim in distribucijskim sistemom določil merilo lastništva električnih naprav, s katerimi upravljata bodisi operater prenosnega sistema bodisi operater distribucijskega sistema. V zvezi z napetostnim nivojem pa naj stališče nacionalnega zakonodajalca ne bi bilo tako jasno. Vendar naj bi bilo iz opredelitev iz člena 2, točki 3 in 5, Direktive 2009/72 razvidno, da je po mnenju zakonodajalca Unije edino upoštevno merilo prav napetostni nivo električne energije, ki se transportira, kar naj bi potrdilo tudi Sodišče v točki 48 sodbe z dne 22. maja 2008, citiworks (C‑439/06, EU:C:2008:298).

29

V teh okoliščinah je Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče v Sofiji) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

30

Družba BMF trdi, da postavljena vprašanja niso upoštevna za rešitev spora o glavni stvari in so zato nedopustna. Ta spor naj bi se nanašal izključno na pravico uporabnika, da odpove pogodbo o priključitvi električne energije, ki je brez podlage sklenjena z družbo ER Yug, ki ni lastnica omrežja za oskrbo z električno energijo, niti ni odgovorna za upravljanje in delovanje pripadajočih obratov. V tem okviru naj bi bilo ključno vprašanje to, ali ima uporabnik pravico, da se priključi na obrat, ki je v lasti neodvisnega operaterja prenosnega sistema električne energije. Predložitveno sodišče pa naj bi postavilo vprašanja, ki niso upoštevna v zvezi s pojmoma „prenos“ in „distribucija“ električne energije. Poleg tega naj se pri razlagi določb prava Unije, ki se uporabljajo v tej zadevi, ne bi pojavljal nikakršen dvom, pa tudi te določbe naj bi bile prenesene v bolgarsko pravo.

31

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, ki ga določa člen 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po sprejetju predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločati (glej zlasti sodbo z dne 26. oktobra 2017, Balgarska energiyna borsa, C‑347/16, EU:C:2017:816, točka 30).

32

Domnevo upoštevnosti, ki velja za vprašanja za predhodno odločanje, ki jih predložijo nacionalna sodišča, je mogoče zavrniti le izjemoma, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore. Namen predloga za sprejetje predhodne odločbe ni oblikovanje posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, ampak dejanska potreba po učinkoviti rešitvi spora, ki se nanaša na pravo Unije (glej zlasti sodbo z dne 26. oktobra 2017, Balgarska energiyna borsa, C‑347/16, EU:C:2017:816, točka 31).

33

V obravnavanem primeru je treba poudariti, da se vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče in ki se postavljajo v okviru spora med operaterjem distribucijskega sistema električne energije in uporabnikom, ki trdi, da je neposredno priključen na prenosni sistem za dostop do električne energije srednje napetosti, med drugim nanašajo na razlago pojmov „distribucija“ in „prenos“ električne energije iz člena 2, točki 3 in 5, Direktive 2009/72, da bi se ugotovilo, prvič, ali je nacionalna ureditev, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki opredeljuje pojma prenosni sistem in distribucijski sistem električne energije, v skladu s temi določbami in, drugič, za katerega od teh dveh sistemov je treba v okoliščinah zadeve v glavni stvari šteti, da je ta uporabnik nanj priključen, in posledično kateremu od teh operaterjev je dolžan plačevati za pravico za dostop in prenos dobavljene električne energije.

34

V teh okoliščinah se ne zdi, da bi bila vprašanja za predhodno odločanje, ki se nanašajo na razlago določb prava Unije v okviru spora, ki poteka pred predložitvenim sodiščem, očitno neupoštevna.

35

V zvezi s tem ni pomembno, da naj razlaga teh določb ne bi vzbujala nobenega dvoma ali da naj bi se te določbe izvajale v nacionalnem pravu, saj se ti premisleki nanašajo na vsebino odgovorov na postavljena vprašanja, in ne na njihovo dopustnost.

36

Zato je treba šteti, da so ta vprašanja dopustna.

37

Predložitveno sodišče s prvim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2, točki 3 in 5, Direktive 2009/72 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki, prvič, pojma prenosnega sistema električne energije in distribucijskega sistema električne energije opredeljuje ne le na podlagi merila napetostnega nivoja električne energije, ampak tudi na podlagi merila lastništva premoženja, ki se uporablja za opravljanje dejavnosti prenosa oziroma distribucije, in drugič, določa, da transformacija električne energije, ki omogoča prehod z visoke na srednjo na napetost, spada na področje dejavnosti prenosnega sistema električne energije.

38

Opozoriti je treba, da je namen Direktive 2009/72, kot izhaja iz njenega člena 1, določiti skupna pravila glede – med drugim – prenosa in distribucije električne energije, ki so namenjena izboljšanju in integraciji konkurenčnih trgov z električno energijo v Uniji.

39

Kot je razvidno iz uvodne izjave 3 Direktive 2009/72, je namen Direktive predvsem vzpostaviti popolnoma odprt trg, ki vsem potrošnikom omogoča svobodno izbiro dobaviteljev, vsem dobaviteljem pa, da svoje proizvode svobodno dobavljajo svojim odjemalcem, da se ustvari notranji trg z električno energijo (sodba z dne 28. novembra 2018, Solvay Chimica Italia in drugi, C‑262/17, C‑263/17 in C‑273/17, EU:C:2018:961, točki 36 in 55).

40

V tem okviru je nediskriminatoren, pregleden dostop do distribucijskih in prenosnih omrežij električne energije, ki je na voljo za primerno ceno, nujen za pravilno delovanje konkurence in je bistvenega pomena (glej po analogiji sodbi z dne 22. maja 2008, citiworks, C‑439/06, EU:C:2008:298, točka 40, ter z dne 9. oktobra 2008, Sabatauskas in drugi, C‑239/07, EU:C:2008:551, točka 31).

41

Natančneje, prost dostop tretjih strani do distribucijskih in transportnih sistemov, ki je določen v členu 32(1), prvi in drugi stavek, Direktive 2009/72, je – kot je Sodišče že večkrat ugotovilo – eden od bistvenih ukrepov, ki jih morajo države članice izvesti, da se ustvari notranji trg z električno energijo (sodba z dne 28. novembra 2018, Solvay Chimica Italia in drugi, C‑262/17, C‑263/17 in C‑273/17, EU:C:2018:961, točka 54 in navedena sodna praksa).

42

Kot je razvidno iz uvodne izjave 9 Direktive 2009/72, ta direktiva za dosego teh ciljev nalaga učinkovito pravno in funkcionalno ločevanje omrežij od dejavnosti proizvodnje in dobave, da se prepreči diskriminacija ne le pri upravljanju omrežij, temveč tudi pri spodbudah za vertikalno integrirana podjetja, da bi ustrezno vlagala v svoja omrežja.

43

Pojma distribucijskega in prenosnega sistema kot taka v Direktivi 2009/72 nista opredeljena. V členu 2, točka 3, te direktive pa je pojem „prenos“ opredeljen kot transport električne energije na zelo-visokonapetostnem in visokonapetostnem povezanem sistemu za dostavo električne energije končnim odjemalcem ali distributerjem, ki pa ne vključuje „dobave“ same. V členu 2, točka 5, navedene direktive je pojem „distribucija“ opredeljen kot transport električne energije po visoko-, srednje- in nizkonapetostnem distribucijskem sistemu za dobavo odjemalcem, ki pa ne vključuje „dobave“ same. Ta pojem „dobave“ je treba v skladu s členom 2, točka 19, navedene direktive razumeti kot prodajo električne energije odjemalcem (glej po analogiji sodbo z dne 22. maja 2008, citiworks, C‑439/06, EU:C:2008:298, točka 45, ter v tem smislu sodbo z dne 28. novembra 2018, Solvay Chimica Italia in drugi, C‑262/17, C‑263/17 in C‑273/17, EU:C:2018:961, točka 28).

44

Ker te opredelitve ne vsebujejo izrecnega napotila na pravo držav članic, iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in iz načela enakosti izhaja, da je treba izraze iz teh opredelitev razlagati avtonomno in enotno v celotni Uniji (glej zlasti sodbo z dne 11. aprila 2019, Tarola, C‑483/17, EU:C:2019:309, točka 36).

45

Iz navedenih opredelitev pa na eni strani jasno izhaja, da prenosni sistem pomeni prenosno omrežje, povezano z drugimi omrežji, ki vodi električno energijo zelo visoke in visoke napetosti, ki je namenjena prodaji končnim odjemalcem oziroma distributerjem, ter na drugi strani, da distribucijski sistem pomeni distribucijsko omrežje, ki vodi električno energijo visoke, srednje in nizke napetosti, ki je namenjena prodaji grosističnim oziroma končnim odjemalcem (glej po analogiji sodbi z dne 22. maja 2008, citiworks, C‑439/06, EU:C:2008:298, točka 46, ter z dne 28. novembra 2018, Solvay Chimica Italia in drugi, C‑262/17, C‑263/17 in C‑273/17, EU:C:2018:961, točka 29).

46

Iz tega izhaja, prvič, da je glede narave prenosnih in distribucijskih omrežij v smislu Direktive 2009/72 ter količine električne energije, prenesene prek teh omrežij, napetost električne energije edino upoštevno merilo za ugotavljanje, ali je neko omrežje prenosni ali distribucijski sistem v smislu navedene direktive (glej po analogiji sodbo z dne 22. maja 2008, citiworks, C‑439/06, EU:C:2008:298, točka 48, ter sodbo z dne 28. novembra 2018, Solvay Chimica Italia in drugi, C‑262/17, C‑263/17 in C‑273/17, EU:C:2018:961, točka 30).

47

Kot je Sodišče že pojasnilo, tako ne datum uvedbe takšnega sistema, ne dejstvo, da je ta namenjen za lastno porabo in da ga upravlja zasebni subjekt, nanj pa je priključeno manjše število proizvodnih in porabniških enot, niti njegova velikost ali njegova poraba električne energije niso upoštevna merila v zvezi s tem, saj zakonodajalec Unije ni želel izključiti nekaterih distribucijskih sistemov iz področja uporabe te direktive na podlagi teh meril (glej po analogiji sodbo z dne 22. maja 2008, citiworks, C‑439/06, EU:C:2008:298, točka 49, ter v tem smislu sodbo z dne 28. novembra 2018, Solvay Chimica Italia in drugi, C‑262/17, C‑263/17 in C‑273/17, EU:C:2018:961, točki 31 in 35).

48

Drugič, iz opredelitev v členu 2, točki 3 in 5, Direktive 2009/72 je razvidno, da je glede namena prenosnih in distribucijskih sistemov električne energije v smislu te direktive upoštevno merilo razmejitve, kot je navedel generalni pravobranilec v točkah 51 in 53 sklepnih predlogov, kategorija odjemalcev, ki jim je namenjena električna energija, in sicer prenosni sistem je namenjen prodaji električne energije končnim odjemalcem ali distributerjem, medtem ko je distribucijski sistem namenjen prodaji električne energije grosističnim ali končnim odjemalcem.

49

Iz tega izhaja, da je treba sisteme, ki se uporabljajo na eni strani za transport električne energije zelo visoke in visoke napetosti, ki je namenjena prodaji končnim odjemalcem oziroma distributerjem, na drugi strani pa za transport električne energije visoke, srednje in nizke napetosti, ki je namenjena prodaji grosističnim ali končnim odjemalcem, šteti za prenosne sisteme oziroma za distribucijske sisteme, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2009/72 (glej v tem smislu sodbo z dne 28. novembra 2018, Solvay Chimica Italia in drugi, C‑262/17, C‑263/17 in C‑273/17, EU:C:2018:961, točka 37).

50

Res je, da se z Direktivo 2009/72, ker je njen namen postopna vzpostavitev polno delujočega notranjega trga z električno energijo, ne izvaja izčrpna harmonizacija pravil, ki se zlasti nanašajo na prenos in distribucijo električne energije (glej v tem smislu sodbi z dne 1. julija 2014, Ålands Vindkraft, C‑573/12, EU:C:2014:2037, točka 86, in z dne 6. decembra 2018, FENS, C‑305/17, EU:C:2018:986, točke od 23 do 25).

51

Poleg tega čeprav člen 2, točki 3 in 5, Direktive 2009/72 določa merila za razmejitev med pojmoma prenosnega in distribucijskega sistema električne energije, pušča državam članicam – kot je to med drugim razvidno iz prekrivanja v njem navedenih opredelitev glede visoke napetosti in zadevnih odjemalcev – določen manevrski prostor za uporabo teh meril.

52

Ker v tej direktivi v zvezi s tem ni nobene določbe, so države članice pod pogojem, da spoštujejo razmejitev med zelo visoko, visoko, srednjo in nizko napetostjo iz člena 2, točki 3 in 5, pristojne, da – kot je navedel generalni pravobranilec v točki 64 sklepnih predlogov – določijo natančne prage, ki omogočajo razmejitev med temi različnimi napetostnimi nivoji.

53

Prav tako lahko države članice – glede na to, da je, kot izhaja iz člena 2, točki 4 in 6, Direktive 2009/72, za ustrezne medsebojne povezave z drugimi sistemi lahko odgovoren tako operater prenosnega sistema kot operater distribucijskega sistema – ob upoštevanju opredelitev iz točk 3 in 5 istega člena določijo, ali bodo povezovalne točke med sistemi del prenosnega ali distribucijskega sistema.

54

Zato nacionalna ureditev, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da transformacija napetosti električne energije v razdelilni transformatorski postaji, ki omogoča prehod z visoke na srednjo napetost, spada na področje dejavnosti prenosnega sistema, ne presega manevrskega prostora, ki ga imajo države članice pri izvajanju člena 2, točki 3 in 5, Direktive 2009/72, saj je taka izbira, ki jo pušča zakonodajalec Unije, opravljena glede na napetostni nivo.

55

Zaradi nevarnosti, da bi se ogrozila avtonomna in enotna razlaga člena 2, točki 3 in 5, Direktive 2009/72, pa države članice za opredelitev pojmov distribucijskega in prenosnega sistema ne smejo določiti dodatnih meril za razmejitev, razen tistih, ki se nanašajo na napetostni nivo in kategorijo odjemalcev, h katerim se električna energija prenaša.

56

Kot je poudaril generalni pravobranilec v točkah 60 in 61 sklepnih predlogov, čeprav se z Direktivo 2009/72 ne izvaja izčrpna harmonizacija vseh področij, ki jih ureja, sta namreč pojma prenosnega in distribucijskega sistema v smislu te direktive temeljnega pomena v njeni sistematiki, saj zato, da se ustvari notranji trg z električno energijo, navedena direktiva – kot je razvidno iz njenih določb iz poglavij od IV do VI in kot je že bilo navedeno v točki 42 te sodbe – na eni strani nalaga učinkovito pravno in funkcionalno ločevanje teh omrežij, in na drugi za ta omrežja in njihove operaterje določa različna pravila.

57

V teh okoliščinah morajo države članice za zagotovitev enotne uporabe Direktive 2009/72, ki omogoča vzpostavitev konkurenčnega trga, za katerega si ta direktiva prizadeva, pojma distribucijskega in prenosnega sistema električne energije v smislu te direktive opredeliti tako, da se sklicujejo na edini merili, določeni v točkah 3 in 5 člena 2 te direktive, ki se nanašata na napetostni nivo oziroma kategorijo odjemalcev, h katerim se električna energija prenaša.

58

Iz tega izhaja, da države članice za razmejitev med pojmoma distribucijskega in prenosnega sistema v smislu Direktive 2009/72 ne smejo uporabiti dodatnega merila poleg tistih iz člena 2, točki 3 in 5, te direktive.

59

Zato je treba opozoriti, da te določbe nasprotujejo nacionalni ureditvi, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki kot merilo za razmejitev med prenosnim in distribucijskim sistemom poleg napetostnega nivoja uporablja tudi lastništvo zadevnih obratov električne energije.

60

Poleg tega je treba v zvezi z domnevo, ki jo je navedlo predložitveno sodišče, da naj bi tako merilo za razmejitev izhajalo zlasti iz razlage te ureditve s strani večine nacionalnih sodišč, opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča obveznost držav članic, ki izhaja iz neke direktive, da dosežejo rezultat, ki se z direktivo želi doseči, in njihova dolžnost, ki izhaja iz člena 4(3) PEU, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe, splošne ali posebne, da bi zagotovile izpolnjevanje te obveznosti, velja za vse organe držav članic, vključno s sodnimi organi v okviru njihovih pristojnosti (sodba z dne 14. maja 2019, CCOO, C‑55/18, EU:C:2019:402, točka 68 in navedena sodna praksa).

61

Iz tega izhaja, da morajo ob uporabi nacionalnega prava nacionalna sodišča, ki morajo to pravo razložiti, upoštevati vsa pravila tega prava in uporabiti metode razlage, ki jih to pravo priznava, da bi ga v največjem mogočem obsegu razložila glede na besedilo in namen zadevne direktive za dosego rezultata, določenega v tej direktivi, in tako izpolnila zahteve iz člena 288, tretji odstavek, PDEU (sodba z dne 14. maja 2019, CCOO, C‑55/18, EU:C:2019:402, točka 69 in navedena sodna praksa).

62

Obveznost skladne razlage vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive (sodba z dne 14. maja 2019, CCOO, C‑55/18, EU:C:2019:402, točka 70 in navedena sodna praksa).

63

Prav tako je treba poudariti, da če se je država članica – tako kot Republika Bolgarija – odločila, da za ločevanje med operaterjem prenosnega sistema električne energije ter dejavnostmi proizvodnje in dobave električne energije uporabi možnost iz člena 9(8)(b) Direktive 2009/72, ki ji omogoča, da za imenovanje neodvisnega operaterja prenosnega sistema ne uporabi določb iz odstavka 1 tega člena, ki se nanašajo na lastniško ločevanje, taka izbira za zadevno državo članico pomeni obveznost ravnanja v skladu z zahtevami iz poglavja V te direktive, v katerem je člen 17(1)(a) (glej v tem smislu sodbo z dne 26. oktobra 2017, Balgarska energiyna borsa, C‑347/16, EU:C:2017:816, točke 32, 33 in 41).

64

Ta zadnjenavedena določba pa izrecno zahteva, da morajo biti neodvisni operaterji prenosnega sistema lastniki sredstev, ki so potrebna za opravljanje dejavnosti prenosa električne energije, zlasti prenosnega sistema, in to zlasti zato, da se zagotovi – kot je razvidno iz uvodnih izjav 16, 17 in 19 Direktive 2009/72 – popolna in dejanska neodvisnost teh operaterjev od dejavnosti dobave in proizvodnje (glej v tem smislu sodbo z dne 26. oktobra 2017, Balgarska energiyna borsa, C‑347/16, EU:C:2017:816, točka 34).

65

Določbe Direktive 2009/72, ki se uporabljajo za operaterje distribucijskega sistema in so navedene v poglavju VI, ki vsebuje člene od 24 do 29, pa take zahteve ne nalagajo glede operaterjev distribucijskega sistema.

66

Člen 26 Direktive 2009/72, ki se nanaša na ločevanje operaterjev distribucijskega sistema, namreč na eni strani v odstavku 1 tega člena določa le, da mora biti operater distribucijskega sistema, če je sestavni del vertikalno integriranega podjetja, neodvisen od drugih dejavnosti, ki niso povezane z distribucijo, vsaj glede pravne oblike, organizacije in sprejemanja odločitev, ne da bi bilo treba njegova sredstva ločiti od premoženja tega podjetja.

67

Na drugi strani mora operater distribucijskega sistema v skladu z odstavkom 2(c) tega člena kvečjemu imeti neodvisno od integriranega elektroenergetskega podjetja „dejanske pravice sprejemanja odločitev“ glede sredstev, ki so potrebna za obratovanje, vzdrževanje in razvoj omrežja.

68

Vendar, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 74 sklepnih predlogov, pogoj, ki je določen z nacionalnim pravom in v skladu s katerim mora biti operater distribucijskega sistema njegov lastnik, čeprav ni določen z Direktivo 2009/72, lahko tako kot pogoj, ki je v členu 9(1)(a) in v členu 17(1)(a) navedene direktive določen za operaterje prenosnih sistemov, okrepi dejansko ločevanje različnih dejavnosti na trgu električne energije.

69

S takim pogojem je tudi mogoče spodbuditi operaterja distribucijskega sistema, da vlaga v svoje omrežje, in tako prispeva k uresničitvi enega od ciljev Direktive 2009/72, ki je, kot je med drugim razvidno iz uvodnih izjav 9, 11, 19 in 44 te direktive, spodbujanje naložb v infrastrukturo za zagotovitev nemotene oskrbe z električno energijo.

70

Vendar ta pogoj ne sme posegati v uresničevanje cilja te direktive, ki je – kot je razvidno iz točk od 38 do 40 te sodbe – vzpostavitev odprtega notranjega trga z električno energijo, na katerem je zagotovljeno dobro delovanje konkurence.

71

Natančneje, kot je navedel generalni pravobranilec v točkah od 78 do 81 sklepnih predlogov, kadar je treba sistem glede na njegov napetostni nivo in kategorijo odjemalcev, h katerim se električna energija prenaša, v skladu s členom 2, točki 3 in 5, Direktive 2009/72 opredeliti kot distribucijski sistem, pogoj, da je njegov lastnik operater tega sistema, ne more povzročiti, da se ta sistem izogne obveznosti spoštovanja določb te direktive, ki se zanj uporabljajo.

72

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče že priznalo, da države članice sistemov, ki spadajo na področje uporabe te direktive, ne morejo vključiti v kategorijo sistemov, ki je ločena od tistih, izrecno določenih s to direktivo, zlasti da se jim odobrijo izjeme, ki jih navedena direktiva ne določa (glej v tem smislu sodbo z dne 28. novembra 2018, Solvay Chimica Italia in drugi, C‑262/17, C‑263/17 in C‑273/17, EU:C:2018:961, točka 48).

73

Zato država članica iz pojma distribucijskega sistema ne more izključiti sistema, po katerem se prenaša električna energija visoke, srednje in nizke napetosti za prodajo grosističnim odjemalcem ali končnim odjemalcem, samo zato, ker operater tega sistema ni njegov lastnik.

74

Poleg tega, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 82 in 83 sklepnih predlogov, pogoj lastništva distribucijskega sistema s strani njegovega operaterja ne more voditi do tega, da bi ta operater – zaradi ovire za vstop, ki bi jo ta pogoj lahko pomenil za tretje osebe – imel časovno neomejen monopol za distribucijo električne energije na določenem območju. Vendar mora predložitveno sodišče presoditi, ali bi zadevni pogoj lahko imel take posledice.

75

Glede na vse navedeno je treba na prvo in tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2, točki 3 in 5, Direktive 2009/72 razlagati tako, da:

76

Vendar se s to razlago ne posega, prvič, v uporabo člena 17(1)(a) navedene direktive, v skladu s katerim mora biti neodvisni operater prenosnega sistema lastnik tega sistema, in drugič, v pravico držav članic, da operaterju distribucijskega sistema naložijo obveznost, da mora biti lastnik tega sistema, pod pogojem – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da ta zahteva ne vpliva na uresničevanje ciljev te direktive, zlasti s tem, da se tak sistem izogne obveznosti upoštevanja pravil, ki se zanj uporabljajo v skladu s to direktivo.

77

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2009/72 razlagati tako, da je treba uporabnika, ki je na električno omrežje priključen prek srednjenapetostne naprave, nujno šteti za odjemalca operaterja distribucijskega sistema električne energije, ki ima izključno licenco za distribucijo električne energije na zadevnem območju, čeprav ta ni lastnik te naprave ter ne glede na pogodbena razmerja med tem uporabnikom in operaterjem prenosnega sistema električne energije.

78

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je prost dostop tretjih strani do distribucijskih in prenosnih sistemov električne energije, ki je določen v členu 32(1), prvi in drugi stavek, Direktive 2009/72, eden od bistvenih ukrepov, ki jih morajo države članice izvesti, da se ustvari notranji trg z električno energijo, kot je že bilo navedeno v točki 41 te sodbe.

79

Ta pravica do dostopa je tesno povezana s pravico potrošnikov do svobodne izbire dobavitelja in pravico dobaviteljev, da svoje proizvode svobodno dobavljajo svojim odjemalcem, in sicer v tem smislu, da morajo za to, da bi odjemalci lahko prosto izbrali svoje dobavitelje, slednji imeti možnost dostopa do različnih prenosnih in distribucijskih sistemov, ki električno energijo pripeljejo do odjemalcev (glej po analogiji sodbi z dne 22. maja 2008, citiworks, C‑439/06, EU:C:2008:298, točka 43, ter z dne 9. oktobra 2008, Sabatauskas in drugi, C‑239/07, EU:C:2008:551, točki 33 in 43).

80

V skladu s členom 32(1) Direktive 2009/72 mora dostop do sistemov temeljiti na objektivnih, nediskriminatornih in preglednih merilih ter na tarifah, ki so objavljene pred začetkom svoje veljavnosti, ne sme pa biti predmet proste izbire odjemalca (po analogiji glej sodbo z dne 9. oktobra 2008, Sabatauskas in drugi, C‑239/07, EU:C:2008:551, točka 46).

81

Iz tega izhaja, da ta določba državam članicam prepušča, da v ta namen sprejmejo potrebne ukrepe, pri čemer so te v skladu s členom 288 PDEU pristojne za izbiro oblike in metod za uvedbo sistema dostopa tretjih oseb do prenosnih in distribucijskih sistemov, pod pogojem, da upoštevajo načelo prostega dostopa do teh sistemov, razen v primerih, za katere ta direktiva določa izjeme ali odstopanja (glej v tem smislu sodbo z dne 28. novembra 2018, Solvay Chimica Italia in drugi, C‑262/17, C‑263/17 in C‑273/17, EU:C:2018:961, točka 56 in navedena sodna praksa).

82

Poleg tega je treba opozoriti, da se obveznost držav članic iz člena 32(1) Direktive 2009/72 nanaša zgolj na dostop do sistemov, in ne na priključitev nanje v smislu fizične povezave na omrežje (glej v tem smislu sodbo z dne 9. oktobra 2008, Sabatauskas in drugi, C‑239/07, EU:C:2008:551, točka 42).

83

Pravica odjemalcev, da svobodno izberejo svoje dobavitelje, iz te določbe pa je zagotovljena tako v primeru, da dobavitelj odjemalce priključi na prenosno omrežje, kot tudi v primeru, da so prek tega priključka povezani z distribucijskim omrežjem (sodba z dne 9. oktobra 2008, Sabatauskas in drugi, C‑239/07, EU:C:2008:551, točka 43).

84

Iz tega izhaja, da imajo države članice diskrecijsko pravico za usmeritev uporabnikov sistemov k eni ali drugi vrsti omrežja in zato za določitev vrste omrežja, na katero se bo priključitev opravila, vendar pod pogojem, da se ta priključitev opravi pod nediskriminatornimi in objektivnimi pogoji. Uporabniki torej nimajo pravice, da prosto izberejo vrsto omrežja, na katero želijo biti priključeni (glej v tem smislu sodbo z dne 9. oktobra 2008, Sabatauskas in drugi, C‑239/07, EU:C:2008:551, točke od 46 do 49).

85

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da zadevni uporabnik iz postopka v glavni stvari zahteva priključitev na prenosni sistem električne energije, ker je priključen prek srednjenapetostne naprave, ki je vgrajena v obrat, ki napetost električne energije transformira, da se omogoči prehod z visoke na srednjo napetost, pri čemer v skladu z nacionalnim pravom ta transformacija spada v dejavnost tega prenosnega sistema.

86

V zvezi s tem je bilo v točkah 53 in 54 te sodbe že ugotovljeno, da iz člena 2, točki 4 in 6, Direktive 2009/72 izhaja, da lahko države članice pri uporabi manevrskega prostora, ki jim ga priznava ta direktiva, določijo, ali so povezovalne točke med prenosnim sistemom električne energije in distribucijskim sistemom električne energije del prve ali druge vrste sistema, tako da lahko države članice določijo, da transformacija napetosti električne energije, da se omogoči prehod z visoke na srednjo napetost, spada na področje dejavnosti prenosnega sistema električne energije.

87

V teh okoliščinah je očitno, da se lahko za priključitev uporabnika, kot je ta iz postopka v glavni stvari, na prenosni sistem električne energije šteje, da temelji na objektivnih in nediskriminatornih razlogih, če je ta uporabnik priključen na srednjenapetostno napravo, ki v skladu z Direktivo 2009/72 in nacionalnim pravom spada na področje dejavnosti tega prenosnega sistema.

88

Iz tega izhaja, da ta direktiva ne nasprotuje temu, da se v zadevi, kot je ta v postopku v glavni stvari, za takega uporabnika šteje, da je priključen na prenosni sistem električne energije.

89

Vendar pa mora predložitveno sodišče preveriti, ali je zadevna naprava dejansko del – kot se zdi, da izhaja iz elementov, predloženih Sodišču, in razprav na obravnavi – razdelilne transformatorske postaje, ki je del prenosnega sistema električne energije, in torej ne predstavlja elementa zunaj tega sistema, ki bi bil del distribucijskega sistema električne energije.

90

Vsekakor v zvezi s tem ni upoštevno, kot je razvidno iz odgovora na prvo in tretje vprašanje, zlasti iz točke 71 te sodbe, ali so zadevni operaterji distribucijskega oziroma prenosnega sistema lastniki zadevnega sistema, saj ta okoliščina navedenemu sistemu ne odvzame značaja distribucijskega oziroma prenosnega sistema v smislu Direktive 2009/72.

91

Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 2009/72, zlasti člen 2, točke od 3 do 6, in člen 32(1) te direktive, razlagati tako, da uporabnika, ki je na omrežje električne energije priključen prek srednjenapetostne naprave, ni treba nujno šteti za odjemalca operaterja distribucijskega sistema električne energije, ki ima izključno licenco za distribucijo električne energije na zadevnem območju, ampak je takega uporabnika ne glede na pogodbena razmerja med tem uporabnikom in operaterjem prenosnega sistema električne energije mogoče šteti za odjemalca prenosnega sistema električne energije, če je priključen na srednjenapetostno napravo, ki je – kar pa mora preveriti predložitveno sodišče – del razdelilne transformatorske postaje, katere dejavnost transformacije napetosti električne energije, ki omogoča prehod z visoke na srednjo napetost, spada na področje dejavnosti tega sistema.

92

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: