1.

Spor, ki se obravnava pred predložitvenim sodiščem, je med izumiteljem sistema zložljivih koles (in podjetjem, ki jih izdeluje) in korejsko družbo, ki proizvaja podobna kolesa in ki ji prvi očita, da krši njegove avtorske pravice.

2.

Predložitveno sodišče mora pojasniti, ali se lahko kolo, katerega sistem za zlaganje je bil zavarovan s patentom, ki je prenehal veljati, opredeli kot delo, ki se lahko varuje z avtorsko pravico. Natančneje, želi vedeti, ali je to varstvo izključeno, če je oblika predmeta „nujna za dosego tehničnega učinka“, in katera merila mora uporabiti za to presojo.

3.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, čeprav se osredotoča na predpise Evropske unije v zvezi z avtorsko pravico, vpliva na vprašanje (združljivost varstva, značilnega za avtorsko pravico, z varstvom, ki izhaja iz industrijske lastnine), o katerem se je nedavno izreklo Sodišče. ( 2 )

4.

Člen 2, točki 1 in 7:

[…]

5.

Člen 7 določa:

„Varstvo in uveljavljanje pravic intelektualne lastnine bi moralo prispevati k pospeševanju tehnoloških inovacij in k prenosu in razširjanju tehnologije v vzajemno korist tako proizvajalcev kot uporabnikov tehnološkega znanja in na način, ki vodi k družbeni in gospodarski blaginji ter ravnovesju pravic in obveznosti.“

6.

Člen 26 določa:

„1.   Lastnik varovanega industrijskega vzorca ali modela ima pravico preprečiti tretjim strankam, ki nimajo njegove privolitve, da izdelujejo, prodajajo ali uvažajo predmete, ki nosijo ali vsebujejo vzorec ali model, ki je kopija ali v veliki meri kopija varovanega vzorca ali modela, če so taka dejanja storjena v trgovinske namene.“

[…]“

7.

Člen 27 določa:

„1.   […] patenti so mogoči za katere koli izume ali proizvode ali postopke na vseh področjih tehnologije pod pogojem, da so novi, da so na ravni izumiteljstva in da jih je mogoče uporabiti v industriji. […]

[…]“

8.

Člen 29 določa:

„1.   Članice zahtevajo, da prijavitelj patenta izum predstavi dovolj jasno in popolnoma, da ga lahko izvede oseba, ki je usposobljena na določenem področju, in lahko od prijavitelja zahteva, da pokaže najboljši način izvedbe izuma, ki ga pozna izumitelj, na datum prijave […]

[…]“.

9.

V uvodni izjavi 60 je navedeno:

„Varstvo, ki ga predvideva ta direktiva, naj ne vpliva na nacionalne predpise ali predpise Skupnosti na drugih področjih, na primer industrijski lastnini, varstvu podatkov, pogojnem dostopu, dostopu do javnih dokumentov ter pravilu kronologije uporabe v medijih, ki lahko vplivajo na varstvo avtorske ali sorodnih pravic.“

10.

Členi 2, 3 in 4 državam članicam med drugim nalagajo, da avtorjem zagotovijo izključne pravice, da dovolijo ali prepovedo reproduciranje njihovih del (člen 2(a)), da dovolijo ali prepovedo priobčitev teh del javnosti (člen 3(1)) in da dovolijo ali prepovedo distribuiranje teh del (člen 4(1)).

11.

Člen 9 („Nadaljnja uporaba drugih predpisov“) določa:

„Ta direktiva ne vpliva na predpise, ki zadevajo zlasti patentne pravice, blagovne znamke, pravice iz modela […]“.

12.

V uvodni izjavi 10 je navedeno:

„Tehnoloških inovacij se ne sme ovirati s priznanjem varstva videza izdelka za značilnosti, ki jih narekuje zgolj tehnična funkcija. […]“

13.

V uvodni izjavi 32 je navedeno:

„V odsotnosti popolne usklajenosti avtorskega prava je pomembno uveljaviti načelo kumulacije varstva z modelom Skupnosti in varstva po avtorskem pravu, medtem ko se državam članicam pušča proste roke pri določanju obsega varstva avtorske pravice in pogojev, po katerih se takšno varstvo priznava.“

14.

Člen 3(a) opredeljuje pojem „modela“ tako:

„[…] izgled celotnega izdelka ali njegovega dela, ki izhaja iz značilnosti zlasti linij, obrisov, barv, oblike, teksture in/ali materialov samega izdelka in/ali njegovih ornamentov.“

15.

Člen 8 določa:

„1.   Model Skupnosti ne obstaja za značilnosti izgleda izdelka, ki jih določa izključno njegova tehnična funkcija.

[…]“

16.

Člen 96 („Razmerje do drugih oblik varstva po nacionalni zakonodaji“) v odstavku 2 določa:

„Videz izdelka, varovan z modelom Skupnosti, je upravičen tudi do varstva po zakonih o avtorski pravici držav članic od datuma, na katerega je bil videz izdelka ustvarjen ali fiksiran v kateri koli obliki. Obseg takšnega varstva in pogoje, pod katerimi je podeljeno, vključno s stopnjo zahtevane izvirnosti, določi vsaka država članica.“

17.

Člen 1(1) („Trajanje pravic avtorjev“) določa:

„Pravice avtorja književnega ali umetniškega dela v smislu člena 2 Bernske konvencije trajajo v obdobju avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti, ne glede na datum, ko je bilo delo zakonito dano na voljo javnosti.“

18.

Oseba SI je leta 1975 oblikovala model zložljivega kolesa, ki ga je poimenovala Brompton.

19.

Naslednjega leta je ustanovila družbo Brompton Ltd z namenom prodaje svojega zložljivega kolesa v sodelovanju z nekim večjim podjetjem, ki bi zagotovilo njegovo proizvodnjo in distribucijo. Ker ni našla nobenega zainteresiranega podjetja, je z delom nadaljevala sama.

20.

Leta 1981 je prejela prvo naročilo za 30 koles Brompton, ki jih je izdelala z nekoliko drugačnim videzom od prvotnega.

21.

Od takrat si je prizadevala razviti dejavnost svoje družbe, da bi na trgu predstavila svoj model zložljivega kolesa, ki ga od 1987 prodaja v tej obliki:

22.

Družba Brompton Ltd je bila imetnica patenta za sistem zlaganja kolesa (za katerega so značilni trije položaji: razložen, „stand by“ in zložen), ki je pozneje postal javna dobrina. ( 7 )

23.

Oseba SI prav tako trdi, da je imetnik materialnih pravic, ki izhajajo iz avtorske pravice na videzu kolesa Brompton.

24.

Korejska družba GET2GET, specializirana za proizvodnjo športne opreme, proizvaja in prodaja zložljivo kolo (Chedech), ki ima prav tako tri položaje in je po videzu podoben kolesu Brompton:

25.

Ker sta družba Brompton Ltd. in oseba SI menila, da je družba GET2GET kršila njune avtorske pravice na kolesu Brompton, sta pri predložitvenem sodišču vložila tožbo proti njej in, če se povzame, predlagala: (a) naj se razsodi, da se s kolesi Chedech ne glede na razlikovalne znake na zadevnih zložljivih kolesih kršijo avtorska pravica družbe Brompton Ltd. in moralne pravice osebe SI na kolesu Brompton, in (b) naj se odredi prenehanje dejavnosti, s katerimi se kršijo njune pravice, ter umik izdelka s trga. ( 8 )

26.

Družba GET2GET je dodala, da videz njenega kolesa narekuje želena tehnična rešitev in da je namenoma prevzela tehniko zlaganja (ki je bila včasih zaščitena z zdaj ne več veljavnim patentom družbe Brompton), saj je ta metoda najbolj funkcionalna. Trdi, da ta tehnična omejitev določa videz kolesa Chedech.

27.

Družba Brompton Ltd. in oseba SI sta odgovorili, da na trgu obstajajo druga kolesa, ki se zložijo v tri položaje in katerih videz se razlikuje od njunega kolesa, zaradi česar obstajajo njune avtorske pravice na tem kolesu. Njegov videz kaže na ustvarjalne odločitve in torej izvirnost.

28.

V teh okoliščinah je predložitveno sodišče Sodišču postavilo ti vprašanji za predhodno odločanje:

29.

Sodno tajništvo Sodišča je predložitveno odločbo prejelo 14. junija 2018.

30.

Oseba SI in družba Brompton Ltd., družba GET2GET, belgijska in poljska vlada ter Komisija so predložile pisna stališča. Obravnave, ki je potekala 14. novembra 2019, so se udeležile Komisija in stranke v postopku v glavni stvari.

31.

Predložitveno sodišče sprašuje glede varstva avtorske pravice v zvezi z delom, „katerega oblika je nujna za dosego tehničnega učinka“. Zanima ga samo, kako Sodišče razlaga Direktivo 2001/29.

32.

„Delo“, na katero se nanaša spor, je – kot je bilo že pojasnjeno – kolo, katerega sistem zlaganja je bil včasih zavarovan s patentno pravico.

33.

Iz stališča osebe SI in družbe Brompton Ltd. ( 9 ) izhaja, da se prvotni videz tega kolesa razlikuje od videza kolesa, glede katerega si zdaj prizadevata za avtorskopravno varstvo, čeprav oba uporabljata sistem zlaganja. ( 10 )

34.

V predložitveni odločbi ni navedeno, da bi bilo kolo Brompton varovano kot model za uporabo v industriji. Niti se predložitveno sodišče ne sklicuje na nacionalne predpise ali predpise Unije, ki urejajo modele (nacionalne modele ali modele Skupnosti).

35.

Čeprav je bilo leta 1987 mogoče zahtevati samo varstvo kot nacionalni model, ni bilo ovir, da bi se lahko za kolo Brompton nato uporabila sama pravna ureditev modelov ( 11 ) bodisi na podlagi Direktive 98/71/ES ( 12 ) bodisi na podlagi Uredbe št. 6/2002. Ta zadnja ureja celo „kratkoročno varstvo neregistriranega modela [Skupnosti]“. ( 13 )

36.

Odgovor na predlog za sprejetje predhodne odločbe ne more izpustiti težav, povezanih s kumulacijo varstev (iz naslova intelektualne lastnine na eni strani in industrijske lastnine na drugi strani), ki jih bom takoj omenil. Zato menim, da se je bolje soočiti z njimi za primer, če bi bil sistem zlaganja zavarovan samo s patentom, in za primer, če bi videz kolesa ustrezal industrijskemu modelu.

37.

Kljub različnemu cilju ( 14 ) imata oba pojma (patenti in modeli) nekatere skupne značilnosti, ki si jih je treba zapomniti:

38.

Odgovor na vprašanji predložitvenega sodišča je treba umestiti v splošnejši okvir, ki zajema različne cilje in namene, ki se uresničujejo z varstvom industrijske lastnine oziroma avtorske pravice, ter interese, ki so podlaga v obeh primerih.

39.

Med elementi splošnega interesa sta spodbujanje podpiranja tehnologije in spodbujanje konkurence. Veljavnost načela kumulacije ne sme pomeniti čezmernega varstva avtorske pravice, ki bi bila v škodo javnim interesom, ko bi delovala kot zavora za sistem varstva pravic industrijske lastnine.

40.

Podelitev pravice izključne uporabe imetniku patentne pravice ali avtorju modela poskuša doseči ravno, da se določi ravnotežje interesov med javnim in zasebnim:

41.

To skrbno ravnotežje – ki se najbolj neposredno kaže v krajšem varstvu izumitelja ali oblikovalca – bi bilo porušeno, če bi se določen rok kar tako podaljšal, da bi se dosegli velikodušni roki, značilni za avtorsko pravico. Oblikovalci ne bi več imeli spodbude, da se zatečejo k sistemu industrijske lastnine, če bi imeli z manjšimi stroški in manj formalnimi pogoji (med drugim neobstoj registracije) zagotovljeno varstvo stvaritev iz naslova avtorske pravice in za veliko daljši čas. ( 19 )

42.

Niti ni nepomemben vpliv na pravno varnost: uradna objava, ki se zahteva za industrijski model, omogoča, da konkurenti zagotovo vedo, kje so meje njihovih lastnih industrijskih stvaritev in do kdaj so zaščitene.

43.

Če se pusti ob strani neregistriran model, ( 20 ) se zdi legitimno, da konkurenti tistega, ki je formalno pridobil pravico industrijske lastnine, zaupajo javnosti registra, zato da uživajo registrirani tehnični izum, ko potečejo pravice imetnika registracije. V uvodni izjavi 21 Uredbe št. 6/2002 je priznano, da je „[i]zključna narava pravice, ki izhaja iz registriranega modela Skupnosti, […] skladna z veliko pravno varnostjo, ki jo prinaša“. ( 21 ) Nasprotno, če ne bi bilo nobene javnosti registra, kot je v primeru avtorskih pravic, gospodarski subjekti ne bi imeli gotovosti o vsebini intelektualnih stvaritev za industrijske namene.

44.

Te utemeljitve so v resnici variacije na temo, ki jo je že obravnaval generalni pravobranilec M. Szpunar v svojih sklepnih predlogih v zadevi Cofemel, na katere napotujem. ( 22 )

45.

Nazadnje, primerjavo ciljev in vrednot, ki se uresničujejo z enimi pravnimi ureditvami (ureditvami industrijske lastnine) in drugimi pravnimi ureditvami (avtorskopravnimi ureditvami), je treba izvesti sorazmerno, da bi se preprečilo, da pretirano varstvo zadnjih ne bi prvim odvzelo njihov pomen.

46.

Pravo Unije priznava, da se k samemu pravnemu varstvu modela doda še varstvo, ki izhaja iz avtorske pravice. Tako je nekoč določala Direktiva 98/71, katere člen 17 je priznaval, da so modeli (registrirani v vsaki državi članici) upravičeni do varstva po zakonih o avtorski pravici. Vendar je ta določba dodala, da „[o]bseg takšnega varstva in pogoje, pod katerimi se zagotavlja, vključno s stopnjo zahtevane izvirnosti, določi vsaka država članica“. ( 23 )

47.

Načelo „kumulacije“ se je nato preneslo v člen 96(2) Uredbe št. 6/2002, ki ga je treba glede modelov Skupnosti, zavarovanih na ravni Unije, brati glede na njegovo uvodno izjavo 32.

48.

Z vidika posebnega avtorskopravnega varstva Direktiva 2001/29 v svoji uvodni izjavi 60 navaja, da „varstvo, ki ga predvideva ta direktiva, ne vpliva na nacionalne predpise ali predpise Unije na drugih področjih“.

49.

Tako „Direktiva 2001/29 […] ohranja uporabo in obseg veljavnih določb na področju modelov, vključno z načelom ‚kumulacije‘“. ( 24 )

50.

Vendar so ostali nekateri dvomi o tem, ali se ti dve varstvi dopolnjujeta. In sicer se je razpravljalo, ali lahko države članice zahtevajo, da industrijski modeli vključujejo nekatere strožje zahteve po izvirnosti, da uživajo varstvo, ki je značilno za avtorske pravice.

51.

V sodbi Cofemel je bilo kot splošno pravilo sprejeto, da je „varstvo modelov in avtorskopravno varstvo […] mogoče podeliti kumulativno za isti predmet“.

52.

Vendar to izjavo spremljajo nekatera pojasnila, ki tako rekoč oslabijo ali relativizirajo moč načela kumulacije.

53.

Prvič, „čeprav je varstvo modelov in avtorskopravno varstvo na podlagi prava Unije mogoče podeliti kumulativno za isti predmet, je ta kumulacija mogoča le v nekaterih primerih“. ( 25 )

54.

Drugič, smisel priznanega varstva se razlikuje v enem in v drugem primeru. Medtem ko se z modeli poskuša preprečiti posnemanje s strani konkurentov, ima avtorska pravica drugačno pravno in ekonomsko funkcijo. ( 26 )

55.

Tretjič, pridobitev avtorske pravice na delu, ki že uživa varstvo modelov, nosi določena tveganja, ki se jih ne sme prezreti. ( 27 ) Zlasti „podelitev avtorskopravnega varstva za predmet, ki je varovan kot model, ne sme privesti do tega, da bi se poseglo v cilje in učinkovitost teh dveh varstev“. ( 28 )

56.

Četrtič, podrobna opredelitev, kdaj gre za enega od „nekaterih primerov“, ki omogočajo kumulacijo varstev, je v domeni nacionalnega sodišča. V vsakem primeru je torej treba opredeliti ravnotežje med avtorskopravnim varstvom in splošnim interesom.

57.

Za začetek naj ponovno napotim na sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi Cofemel, v katerih se loti analize tako sodne prakse Sodišča v zvezi s pojmom dela kot tudi uporabe te sodne prakse za modele. ( 29 )

58.

Menim, da je ta analiza dovolj popolna, da ne potrebuje dodatnih pojasnil z moje strani. Poleg tega jo je sodba Cofemel vključila v svojo obrazložitev, tako da je začrtala obrise pojma „delo“ kot avtonomnega pojma prava Unije. ( 30 )

59.

Iz te sodne prakse želim zdaj izpostaviti element izvirnosti, ( 31 ) ki ga je Sodišče že navedlo v prejšnjih sodbah, ( 32 ) v katerih je razglasilo, da mora odražati osebnost avtorja dela. ( 33 )

60.

Eden od pomembnih prispevkov sodbe Cofemel je, da ne dovoli, da bi se izvirnost domnevnega „dela“ (v tistem primeru, oblačil) navezovala na njegove estetske elemente. Sklicevanje na estetiko kot razlog za avtorskopravno varstvo modela je Sodišče izključilo, pri tem pa navedlo, da „je treba člen 2(a) Direktive 2001/29 razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalna zakonodaja zagotavlja avtorskopravno varstvo za modele […] z utemeljitvijo, da imajo ti poleg uporabnosti z estetskega vidika svojevrsten in razpoznaven vizualni učinek“. ( 34 )

61.

Če se estetski učinki izključijo, se dvom osredotoča na to, ali se lahko ob tehtanju izvirnosti kot premise, da gre za avtorjevo lastno intelektualno stvaritev, ( 35 ) upoštevajo zapovedi, ki izhajajo iz zahteve, da se doseže tehnični ali funkcionalni učinek kot razlog, da se zavrne avtorskopravno varstvo dela. Predložitveno sodišče še posebej navaja to vprašanje.

62.

Sodišče je že obravnavalo to vprašanje v zvezi z avtorskopravnim varstvom računalniških programov. ( 36 )

63.

In sicer je razglasilo, da takrat, kadar izrazno obliko sestavnih delov zadevnega predmeta „narekuje njihova funkcija, merilo izvirnosti ni izpolnjeno, saj je različnih načinov za uresničitev neke ideje tako malo, da ni mogoče razlikovati med idejo in izrazom“. ( 37 ) V teh okoliščinah „avtor ne more izvirno izraziti svoje ustvarjalnosti in doseči rezultata, ki je njegova intelektualna stvaritev“. ( 38 )

64.

V tej isti smeri je potrdilo, da je lastna izvirna intelektualna stvaritev lahko predmet avtorskopravnega varstva, vendar pa ni tako, kadar jo narekujejo „tehnični preudarki, pravila ali zahteve, ki ne puščajo prostora za ustvarjalno svobodo“. ( 39 )

65.

Iz teh odločitev je mogoče sklepati, da del (predmetov) uporabnih umetnosti, katerih oblika je pogojena z njihovo funkcijo, na splošno ni mogoče varovati po avtorskem pravu. Če videz enega od teh del narekuje izključno njegova tehnična funkcija kot določilni dejavnik, ne more uživati avtorskopravnega varstva. ( 40 )

66.

Uporaba tega merila za avtorsko pravico sledi isti usmeritvi, ki velja za modele in za znamke:

67.

Skratka modeli, katerih oblika je določena s tehničnimi razlogi, ki ne puščajo prostora za udejanjanje ustvarjalne svobode, ne morejo biti upravičeni do avtorskopravnega varstva. In obratno, samo dejstvo, da model kaže nekatere funkcionalne elemente, ne pomeni, da ni upravičen do navedenega avtorskopravnega varstva.

68.

To pravilo ne predstavlja večjih težav, če omenjeni tehnični razlogi praktično izničijo možnost ustvarjalnosti. Vendar se težave pojavijo, če modeli združujejo funkcionalne in umetniške značilnosti. A priori, ni nujno, da se ti mešani modeli izključijo iz avtorskopravnega varstva, vendar pa do tega pride, če funkcionalni elementi prevladajo nad umetniškimi do te mere, da ti zadnji postanejo nepomembni. ( 44 )

69.

Analiza sodne prakse Sodišča v zvezi z oblikami, povezanimi s funkcionalnimi elementi na področjih industrijske lastnine in prava znamk, lahko ponudi nekatere razlage, ki po analogiji veljajo za avtorsko pravico.

70.

Res je, da ima vsako od teh treh področij (modeli, pravo znamk in avtorsko pravo) svoje značilnosti, ki preprečujejo, da bi se njihove pravne ureditve obravnavale enako. Vendar menim, da ni ovire, da se z določeno previdnostjo premisleki Sodišča glede enega prenesejo na drugi dve, če gre za razlago merila, ki ga je mogoče z določenimi niansami uporabiti za vsa tri. ( 45 )

71.

Od te sodne prakse se po mojem mnenju loči sodba z dne 14. septembra 2010, Lego Iuris/UUNT, ( 46 ) ki jo je izdal veliki senat, ki je razlagal prepoved, da se kot znamka registrira znak, sestavljen iz oblike blaga, ki je nujna za dosego tehničnega učinka. ( 47 )

72.

S to prepovedjo je v skladu z odločitvijo Sodišča „zagotovljeno, da podjetja prava znamk ne morejo uporabljati za to, da bi brez časovne omejitve ohranjala izključne pravice na tehničnih rešitvah“. ( 48 )

73.

Prav tako je navedlo, da „je zakonodajalec s tem, da je omejil razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 na znake, ki so sestavljeni ‚izključno‘ iz oblike blaga, ki je ‚nujna‘ za doseg tehničnega učinka, pravilno menil, da je vsaka oblika blaga do neke mere funkcionalna in da bi bilo zato neprimerno zavrniti registracijo oblike blaga kot znamke samo iz razloga, da ima uporabne značilnosti. Besedi ‚izključno‘ in ‚nujna‘ v tej določbi zagotavljata zavrnitev le registracije oblik blaga, pri katerih gre le za tehnično rešitev in katerih registracija kot znamke bi torej druga podjetja resnično ovirala pri uporabi te tehnične rešitve“. ( 49 )

74.

Ko je pojasnilo to izhodišče, je Sodišče podalo določena pomembna pojasnila o „prisotnost[i] enega ali nekaj manjših arbitrarnih elementov v tridimenzionalnem znaku, katerega vsi bistveni elementi so posledica tehnične rešitve, za izvedbo katere gre pri znaku“:

75.

Glede pojma oblike, ki je nujna za dosego želenega tehničnega učinka, je Sodišče potrdilo trditev Splošnega sodišča, in sicer „da ta pogoj ne pomeni, da mora biti zadevna oblika edina, s katero je mogoče doseči enak tehnični učinek“. ( 52 ) Dodalo je, da „obstoj drugih oblik, ki omogočajo enak tehnični učinek, […] ne pomeni okoliščine, zaradi katere bi se izognili razlogu za zavrnitev“. ( 53 )

76.

Glede na te utemeljitve, za katere menim, da jih je primerno uporabiti po analogiji za ta spor, je mogoče odgovoriti predložitvenemu sodišču. Zdi se, da to trdi, da je bil videz spornega kolesa nujen za dosego tehničnega učinka, ( 54 ) kar pomeni presojo dejanskega stanja, ki je zgolj njegova naloga. Če želi s to trditvijo sporočiti, da obstaja razmerje izključnosti med videzom in funkcionalnostjo, ki sem ga omenil zgoraj, bi bilo treba na prvo vprašanje odgovoriti, da ni mogoče podeliti avtorskopravnega varstva.

77.

Predložitveno sodišče želi predvsem izvedeti, kakšen vpliv bi lahko imeli štirje konkretni dejavniki, ki jih našteje, na presojo razmerja med zasnovo oblike predmeta in dosego želenega tehničnega učinka.

78.

Obrnil bom vrstni red teh dejavnikov, kot so navedeni v predložitveni odločbi, in bom najprej preučil vpliv tega, da je obstajal prejšnji patent, ki je prenehal veljati.

79.

Glede na to, da velja načelo kumulacije, sama ta okoliščina ne bi smela vplivati na prevlado pravice industrijske lastnine (še posebej, če je njena veljavnost že prenehala) do take mere, da bi se preprečilo avtorskopravno varstvo. Razmisleki, predstavljeni glede bližine patentov in industrijskih modelov, kolikor je pomembno za to vprašanje, ( 55 ) zagovarjajo razširitev tega načela tudi na predmete, zavarovane s patentom.

80.

Vendar z vidika ocene menim, da predložitveno sodišče upravičeno poudarja to okoliščino, ki ima lahko dvojni vpliv:

81.

Predložitveno sodišče sprašuje, kakšen vpliv bi lahko imel obstoj drugih oblik, ki omogočajo dosego enakega tehničnega učinka. In sicer se omenja dva nasprotna pristopa, ki temeljita na tako imenovanima „teoriji raznovrstnosti oblik“ in „teoriji vzročnosti oblike“.

82.

Generalni pravobranilec H. Saugmandsgaard Øe je nedavno v svojih sklepnih predlogih v zadevi DOCERAM celovito analiziral ti dve teoriji, ki se uporabljata za modele. ( 56 ) Ker se strinjam z njegovimi premisleki, naj napotim na njih.

83.

V izreku sodbe DOCERAM, v kateri se je v bistvenem upoštevalo mnenje generalnega pravobranilca (predložitveno sodišče navaja tako to sodbo kot tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca), ( 57 ) je bilo v zvezi s tem odločeno naslednje:

84.

V tej sodbi je torej poudarjena nepomembnost alternativnih rešitev za razjasnitev razmerja izključnosti med značilnostmi videza in tehnično funkcijo izdelka. Vendar ne dovoljuje, da se zavrže vsakršen vpliv teh alternativnih rešitev kot elementa, na podlagi katerega se lahko prizna določen prostor intelektualni stvaritvi, ki pripelje do istega tehničnega učinka.

85.

V tistih modelih, v katerih je stičišče umetnosti in modela še posebej izrazito, je več možnosti ustvarjalne svobode ( 60 ) pri oblikovanju videza izdelka. Kot je predlagala Komisija na obravnavi, je treba združitev oblikovnih vidikov s funkcionalnimi v delih uporabnih umetnosti podrobno analizirati, da se ugotovi, ali videza teh del ne narekujejo v celoti tehnične zahteve. V določenih primerih je vsaj v idealnih razmerah mogoče ločiti elemente, ki sledijo funkcionalnim dejavnikom, od tistih, ki sledijo samo svobodnim (izvirnim) odločitvam izumitelja, ki bi se lahko avtorskopravno varovali. ( 61 )

86.

Razumem, da se lahko to premišljevanje opredeli za bolj teoretično in morda predložitvenemu sodišču ni preveč v pomoč, saj je soočeno s težko nalogo, da ugotovi, katere ustvarjalne elemente bi bilo mogoče zavarovati pri kolesu, katerega funkcionalnost zahteva obstoj koles, verige, okvira in balance ne glede na to, kakšna je njihova oblika. ( 62 )

87.

Kakor koli že, z vidika, ki je bolj povezan z razlago pravila kot pa z njegovo uporabo za obravnavani primer, je treba spomniti, da je za Sodišče odgovor na ta del drugega vprašanja za predhodno odločanje mogoče izpeljati iz sodbe DOCERAM.

88.

Predstavljeno rešitev v zvezi z modeli je mogoče mutatis mutandis prenesti, zato da se ugotovi stopnja izvirnosti „del“, ki se uporabijo v industriji in katerih oblikovalci jih nameravajo avtorskopravno varovati.

89.

Da bi sodišče pretehtalo, ali je z vidika cilja podana kršitev, načeloma ni pomembna želja tistega, ki brez dovoljenja prodaja predmet, varovan z avtorsko pravico.

90.

Drugo pa je, da se pri ocenjevanju razmerja med obliko in funkcionalnostjo lahko presoja želja doseči tehničen učinek. Logično je, da tisti, ki izdela predmet, zavarovan s patentom, ki je postal javna dobrina, nima drugega cilja, kot doseči pričakovani tehnični učinek. ( 63 )

91.

Vendar glede na trditev, da oblika modela sledi popolnoma estetski odločitvi, ne pa funkcionalni, nič ne preprečuje, da tisti, ki trdi nasprotno (to je, da je to obliko uporabil zaradi čisto tehničnega ali funkcionalnega razloga), to dokaže. ( 64 )

92.

Pri raziskovanju obstoja pravice do varstva predmeta kot dela lahko sodišče razišče prvotno željo izumitelja ali oblikovalca pred željo osebe, ki reproducira njegov izum ali model.

93.

V ta namen je treba paziti na trenutek njegove začetne zasnove, ( 65 ) da bi se presodilo, ali si je njegov avtor dejansko prizadeval za izvedbo lastne intelektualne stvaritve ali pa je poskušal izključno zavarovati idejo, ki jo je mogoče uporabiti za razvoj izvirnega industrijskega izdelka, za njegovo proizvodnjo in množično prodajo na trgu. Okoliščina, da je prišlo do industrijske uporabe ali je bila z izumom ali modelom pridobljena komercialna korist, je lahko indic, vreden pozornosti.

94.

To, da je bil model pozneje priznan tako zelo, da je bil celo razstavljen v muzejih, se mi s tega vidika ne zdi pomembno. Ta ali drugi podobni dejavniki, kot so nagrade v okviru industrijskega oblikovanja, potrjuje bolj, da gre za industrijski predmet, ki je na svojem področju hvalevreden ali celo vreden občudovanja ali da ima nekatere pomembne estetske elemente.

95.

Predložitveno sodišče ne navede dovolj elementov presoje, da bi bilo mogoče razumeti, kakšen je natančen pomen tega dela drugega vprašanja za predhodno odločanje, glede katerega ne poda nobene razlage.

96.

Zato in ker menim, da zgornje utemeljitve zadostujejo za opis razmerja med obliko izdelka in njegovo funkcijo ali tehničnim učinkom, nimam več veliko dodati.

97.

Logično je, da če oblika, ki jo je oblikovalec izdelka (v tem primeru, kolesa) zasnoval, ni bila primerna za dosego želene funkcionalnosti, bi manjkal sam primer možnosti bodoče uporabe v industriji. Domnevati je torej treba, da je predlagana oblika v tem smislu učinkovita (v tej zadevi za izdelavo kolesa, s katerim se je mogoče voziti in ga tudi zložiti).

98.

V vsakem primeru je naloga predložitvenega sodišča, da ta dejavnik presodi glede na dokaze (zlasti izvedenske), ki so mu bili predloženi.

99.

Merila za oceno razmerja izključnosti med videzom izdelka in njegovim tehničnim učinkom se verjetno ne izčrpajo s temi štirimi, ki so bila do zdaj analizirana. Vendar, kot je trdil generalni pravobranilec H. Saugmandsgaard Øe v sklepnih predlogih v zadevi DOCERAM, ( 66 ) teh meril ne bi bilo primerno abstraktno našteti (niti eksemplifikativno), če je navedena presoja (ki je dejanska) vezana na vrsto okoliščin, ki jih je težko a priori poznati.

100.

Nazadnje naj dodam, da morebitna zavrnitev avtorskopravnega varstva ne bi preprečila, da se uporabijo druge določbe, predvidene za boj proti suženjskemu ali parazitskemu posnemanju. Kot je navedla Komisija na obravnavi, zakonodaja o nelojalni konkurenci, čeprav ni v celoti usklajena na ravni Unije, ( 67 ) lahko ponudi sredstva za ta neželeni pojav. ( 68 )

101.

S tem zadnjim premislekom in kot sem navedel v eni drugi zadevi, „se ne skušam vmešavati v presojo o možnostih, ki bi jih predložitveno sodišče v nacionalnem pravnem redu lahko našlo za opredelitev ravnanja, ki je predmet spora. Želim le nakazati okvir potencialno upoštevnih pravnih sredstev za ukrepanje proti nekemu morebiti nezakonitemu ravnanju, ki ne spadajo na področje samega prava o znamkah“. ( 69 )

102.

Ob upoštevanju zgornjih navedb Sodišču predlagam, naj Tribunal de l’entreprise de Liège (gospodarsko sodišče v Liegeu, Belgija) odgovori: