1.

Za ljubitelje znanstvene fantastike bo „potovanje brez premikanja“ za vedno ostalo povezano s knjigo Peščeni planet, ki jo je napisal Frank Herbert ( 2 ), zlasti kakor je bila uprizorjena v obliki nadrealističnega fantazijskega filma Davida Lyncha leta 1984 ( 3 ).

2.

Toda, ali je na podlagi Uredbe (ES) št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije ( 4 ) mogoče, da obstaja „razkrivanje brez dajanja“? To je, če strnemo z metaforo, ključno vprašanje obravnavane pritožbe.

3.

Päivi Leino-Sandberg je zaprosila za dostop do dokumenta Evropskega parlamenta. Njena prošnja je bila zavrnjena na podlagi tega, ker je želeni dokument njegov naslovnik izpodbijal pred Splošnim sodiščem ( 5 ). Po besedah Parlamenta ga zato ni bilo mogoče razkriti na podlagi varstva sodnih postopkov v skladu s členom 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001. P. Leino-Sandberg je zoper navedeno odločitev pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti. Toda brez vednosti P. Leino-Sandberg in Parlamenta je bila različica zahtevanega dokumenta že objavljena v (zasebnem) spletnem dnevniku, kjer jo je objavil naslovnik navedenega dokumenta. Na podlagi tega je Splošno sodišče pozneje predlagalo, da se postopek v zvezi s tožbo ustavi, saj je želeni dokument že na voljo na spletu.

4.

Katere so pravne posledice spletne objave različice dokumenta s strani tretje stranke, ki je bil predmet prošnje za dostop na podlagi Uredbe št. 1049/2001, o kateri teče postopek pred sodišči Unije? Ali je mogoče za tožbo zoper zavrnitev dostopa do tega dokumenta mogoče reči, da je temelj take tožbe prenehal obstajati, ker tožeča stranka nima več nadaljnjega interesa za razplet zadeve, čeprav prvotna negativna odločba institucije, ki je zavrnila dostop, še vedno velja, prosilec pa nikoli ni prejel nobene verodostojne različice dokumenta, za katerega je zaprosil pri zadevni instituciji?

5.

Člen 1 Uredbe št. 1049/2001 določa:

„Namen te uredbe je:

6.

Člen 2 z naslovom „Upravičenci do dostopa in področje uporabe“ določa:

„1.   Vsi državljani Unije in vse fizične ali pravne osebe s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic imajo pravico do dostopa do dokumentov institucij ob upoštevanju načel, pogojev in omejitev, določenih s to uredbo.

[…]“.

7.

Člen 3 opredeljuje nekatere pojme v Uredbi št. 1049/2001:

„[…]

8.

Člen 4 Uredbe št. 1049/2001 določa:

„1.   Institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo:

2.   Institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo:

razen če ne prevlada javni interes za razkritje.

[…]

7.   Izjeme, določene v odstavkih od 1 do 3, veljajo le za obdobje, ko je varstvo utemeljeno z vsebino dokumenta. Izjeme lahko veljajo za največ 30 let. […]“

9.

V skladu s členom 6(1) Uredbe št. 1049/2001 določa, da „[…] [p]rosilec ni dolžan navesti razlogov za prošnjo.“

10.

Člen 10(2) Uredbe št. 1049/2001 določa:

„Če je institucija dokument že objavila in je prosilcu zlahka dostopen, lahko institucija svojo obveznost odobritve dostopa do dokumentov izpolni tako, da prosilca obvesti, kako pride do želenega [zahtevanega] dokumenta.“

11.

Dejansko stanje zadeve in postopek pred Splošnim sodiščem, kot je navedeno v izpodbijanem sklepu ( 6 ) in kot izhaja iz spisa, je mogoče povzeti, kot sledi v nadaljevanju.

12.

S Sklepom A(2015) 4931 (v nadaljevanju: zahtevani dokument) je Evropski parlament 8. julija 2015 E. De Capitaniju zavrnil dostop do dokumentov LIBE-2013-0091-02 in LIBE-2013-0091-03, ki sta vsebovala četrti stolpec dveh preglednic, sestavljenih v okviru trialogov, ki so tedaj potekali. E. De Capitani je 18. septembra 2015 pri Splošnem sodišču zoper navedeno zavrnitev vložil tožbo za razglasitev ničnosti (v nadaljevanju: zadeva De Capitani).

13.

Medtem, verjetno 12. julija 2015, je E. De Capitani v spletnem dnevniku objavil različico zahtevanega dokumenta s pripombami ( 7 ). Toda v odprti različici spletnega dnevnika v formatu.html se zdi, da so bili deli besedila spremenjeni. Deli stavkov ali celotni odstavki so v krepkem, drugi v poševnem tisku, nekateri stavki so podčrtani in zdi se, da je nekaj izpustov. Prav tako je avtor spletnega dnevnika v besedilo vstavil številne vstavke, v katerih je izrazil svoje ugotovitve ali nestrinjanje z navedbami Parlamenta.

14.

Decembra 2016 je, ko je postopek v zadevi De Capitani pred Splošnim sodiščem še potekal, Päivi Leino-Sandberg (v nadaljevanju: pritožnica), tedaj profesorica za mednarodno in evropsko pravo na Univerzi vzhodne Finske), na Parlament (v nadaljevanju: nasprotna stranka v pritožbenem postopku) naslovila prošnjo, naj ji da dostop do odločbe Parlamenta v zvezi z E. De Capitanijem. Navedla je, da dostop do zahtevanega dokumenta potrebuje za dokončanje dveh raziskovalnih projektov, ki ju je vodila.

15.

Nasprotna stranka v pritožbenem postopku je 23. januarja 2017 pritožnici zavrnila dostop do zahtevanega dokumenta iz razloga, ker bi njegovo razkritje ogrozilo varstvo sodnega postopka, kot je določeno v členu 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001. Pritožnica je pozneje vložila potrdilno prošnjo.

16.

S Sklepom A(2016) 15112 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je nasprotna stranka v pritožbenem postopku 3. aprila 2017 potrdila svojo zavrnitev dostopa pritožnici do zahtevanega dokumenta. Natančneje, opozorila je na dejstvo, da se je zavrnitvena odločba v zvezi z E. De Capitanijem tedaj izpodbijala pred Splošnim sodiščem ter da bi njeno javno razkritje vplivalo na pravico do poštenega sojenja in enakost orožij med strankama. Poleg tega bi to v večjem obsegu vplivalo na izpostavljanje sodne dejavnosti zunanjemu pritisku in neizogibno ogrozilo nemoten potek postopka.

17.

Pritožnica je 6. julija 2017 pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe. Nasprotna stranka v pritožbenem postopku je vložila svoj odgovor.

18.

Splošno sodišče je 14. novembra 2017 z ukrepom procesnega vodstva, sprejetim v skladu s členom 89 svojega poslovnika, pritožnico opozorilo na dejstvo, da je E. De Capitani v zgoraj navedenem spletnem dnevniku ( 8 ) objavil zahtevani dokument. Splošno sodišče je od pritožnice zahtevalo, naj se izjavi o tem, ali ji je bilo s tem, da ji je bil zadevni dokument na voljo na spletu, zadoščeno.

19.

Pritožnica je 30. novembra 2017 odgovorila, da ni vedela, da je zahtevani dokument na voljo na spletu, dokler je na to ni opozorilo Splošno sodišče. Navedla je, da ji ni bilo zadoščeno z dejstvom, da je zadevni dokument na voljo na spletu.

20.

Pozneje je Splošno sodišče stranki pozvalo, naj se pri njuni drugi izmenjavi vlog osredotočita na dopustnost tožbe pritožnice. Januarja 2018 je pritožnica vložila repliko. Nasprotna stranka v pritožbenem postopku je 9. marca 2018 vložila dupliko. Zadnjenavedena je med drugim navedla, da tudi sama ni vedela za spletno objavo zahtevanega dokumenta, dokler je ni na to opozorilo Splošno sodišče. Zaradi dejstva, da je pritožnica tedaj izvedela za navedeno objavo, je postala njena tožba za razglasitev ničnosti brezpredmetna. Parlament je zato v dupliki predlagal, naj se postopek ustavi.

21.

Z dopisoma z dne 15. marca 2018 je Splošno sodišče stranki obvestil o tem, da predlog Parlamenta v zvezi z ustavitvijo postopka še ni bil obravnavan, saj ni bil vložen z ločenim aktom, kot to zahteva člen 130(2) Poslovnika.

22.

Parlament je z ločenim dokumentom 27. marca 2018 podal predlog za ustavitev postopka. Podredno je nasprotna stranka v pritožbenem postopku zatrjevala, naj Splošno sodišče tožbo pritožnice zavrže kot nedopustno ali zavrne kot neutemeljeno in naj ji naloži plačilo stroškov.

23.

Splošno sodišče je 5. aprila 2018 pritožnico pozvalo, naj se opredeli do predloga nasprotne stranke v pritožbenem postopku za zaustavitev postopka. Pritožnica je v repliki poudarila, da niti sama niti nasprotna stranka v pritožbenem postopku dejansko nista vedeli za dejstvo, da je E. De Capitani na spletu objavil zahtevani dokument v spletnem dnevniku, dokler ju o tem ni obvestilo Splošno sodišče. Zatrjevala je, da je izraz „objavljen“ precej neustrezen izraz, kadar je dokument v spletnem dnevniku objavila zasebna stranka nekje v kibernetskem prostoru. Nadalje je navedla, da odločbe Parlamenta o zavrnitvi, ki je še vedno veljavna, ni mogoče obvarovati pred sodnim nadzorom zgolj zato, ker je nekdo objavil zahtevani dokument v spletnem dnevniku.

24.

Medtem je 22. marca 2018, čeprav je postopek na prvi stopnji v obravnavani zadevi še vedno potekal, Splošno sodišče odločilo o zadevi De Capitani. Odločbo Parlamenta v zvezi z E. De Capitanijem je razveljavilo z navedbo, da je Parlament s tem, da je zavrnil razkritje četrtega stolpca zadevnih dokumentov med postopkom, ker bi to resno ogrozilo njegov postopek odločanja, kršil člen 4(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 1049/2001 ( 9 ).

25.

Splošno sodišče je v sklepu z dne 20. septembra 2018 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) ( 10 ) odločilo, da se postopek s tožbo, ki jo je vložila pritožnica, ustavi.

26.

Splošno sodišče je v bistvu navedlo, da je tožba zaradi razglasitve ničnosti odločbe o zavrnitvi dostopa do dokumentov brezpredmetna, če so sporni dokumenti postali dostopni zaradi tretje osebe, prosilec pa lahko do njih dostopa in jih uporablja zakonito, kot če bi jih pridobil na podlagi svoje prošnje, vložene na podlagi Uredbe št. 1049/2001 ( 11 ). Ker je popolno različico zahtevanega dokumenta dal na voljo sam naslovnik dokumenta, ni bilo več nobenega dvoma o tem, da ga lahko pritožnica povsem zakonito uporabi za namene svojega dela na univerzi ( 12 ).

27.

Poleg tega se po ugotovitvah Splošnega sodišča ni zdelo, da bi se domnevna nezakonitost glede zavrnitve dostopa lahko v prihodnje ponovila zunaj posebnih okoliščin zadeve. Pri zavrnitvi dostopa nasprotne stranke v pritožbenem postopku do zahtevanega dokumenta je šlo za posebnost zadeve in ad hoc značaj, saj, prvič, postopek v zadevi De Capitani še ni bil končan in, drugič, so bile za okvir prošnje pritožnice značilne živahne razprave v spletnih dnevnikih in stališča, ki bi po vsej verjetnosti vplivale na lastno stališče nasprotne stranke v pritožbenem postopku ( 13 ). Poleg tega, ker je zahtevani dokument razkril sam naslovnik, ne pa nasprotna stranka v pritožbenem postopku, pritožnica ne bi mogla očitati, da se je z zadnjenavedenim zavlačevalo tako, da se je čakalo do predložitve morebitne tožbe sodiščem Unije, preden se je razkrilo dokument – dostop do katerega se je zahteval ( 14 ).

28.

Splošno sodišče je zato presodilo, da je tožba, ki jo je vložila pritožnica, postala brezpredmetna glede razkritja dokumenta, ki ga je zahteval E. De Capitani. Zato je bil postopek ustavljen, prav tako pa ni bil treba več odločati o vlogah za vstop v postopek, ki sta ju vložili Republika Finska in Kraljevina Švedska. Splošno sodišče je vsaki stranki naložilo, naj nosi svoje stroške. Tudi Republiki Finski in Kraljevini Švedski je naložilo, naj nosita svoje stroške.

29.

Z obravnavano pritožbo pritožnica Sodišče prosi, naj izpodbijani sklep razveljavi, naj o zadevi dokončno odloči in nasprotni stranki v pritožbenem postopku naloži plačilo stroškov postopka, vključno s stroški intervenientk.

30.

Pritožnica v utemeljitev svoje pritožbe navaja dva pritožbena razloga. Prvič, trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da je tožba brezpredmetna. Drugič, napačno je uporabilo pravo in storilo je postopkovne napake s tem, da je ugotovilo, da pritožnica nima več pravnega interesa.

31.

Parlament v odgovoru predlaga, da je treba oba pritožbena razloga zavreči bodisi kot delno nedopustna in zavrniti kot delno neutemeljena bodisi ju zavrniti kot neutemeljena.

32.

Pritožnica in Parlament sta predložila tudi repliko oziroma dupliko.

33.

V podporo pritožnici sta v postopek vstopili Republika Finska in Kraljevina Švedska.

34.

Struktura teh sklepnih predlogov je naslednja. Začel bom preučevati razmerje med dvema pritožbenima razlogoma pritožnice in zlasti razliko med predmetom (ali temeljem) tožbe za razglasitev ničnosti in (preostalimi) nadaljnjimi interesi v takih sodnih postopkih, če prvotni predmet postopka dejansko ne bi več obstajal (A). Nato bom proučil prvi pritožbeni razlog (B). Ker soglašam s pritožnico, da predmet obravnavanega spora še vedno obstaja in bi zato bilo treba prvemu pritožbenemu razlogu ugoditi, bom le na kratko proučil drugi pritožbeni razlog (C), preden pridem do svoje sklepne ugotovitve v zvezi z namenom obravnavane pritožbe (D).

35.

Pritožnica je v pritožbi uveljavljala dva razloga: prvič, Splošno sodišče je napačno uporabilo s tem da je ugotovilo, da je tožba brezpredmetna; drugič, napačno je uporabilo pravo s tem da je ugotovilo, da pritožnica nima več pravnega interesa.

36.

V zvezi z razmerjem med navedenima pritožbenima razlogoma pritožnica zatrjuje, da sta z izpodbijanim sklepom neupravičeno združena domnevni neobstoj predmeta tožbe za razglasitev ničnosti in pravni interes. To sta navsezadnje dva različna pravna pojma, ki bi ju bilo treba preučevati ločeno. Nasprotna stranka v pritožbenem postopku meni, da mora biti potreba po nadaljnjem obstoju predmeta tožbe presojana skupaj z nadaljnjim obstojem pravnega interesa.

37.

V skladu s sodno prakso Sodišča mora pravni interes tožeče stranke glede predmeta tožbe obstajati ob njeni vložitvi, sicer ta ni dopustna. Tak predmet spora mora enako kot pravni interes obstajati do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi, kar predpostavlja, da ima lahko stranka, ki je vložila tožbo, od izida te tožbe koristi ( 15 ).

38.

Tožeča stranka lahko ohrani interes za vložitev predloga za razglasitev ničnosti odločbe bodisi zato, da bi se vzpostavil njen prejšnji položaj, bodisi zato, da bi avtor izpodbijanega akta v prihodnosti sprejel ustrezne popravke in tako preprečil nevarnost ponovitve nezakonitosti, ki jo izpodbijani akt domnevno vsebuje ( 16 ).

39.

Strinjam se z nasprotno stranko v pritožbenem postopku, da se predmet tožbe za razglasitev ničnosti in ohranitev pravnega interesa do neke mere prekrivata. Očitno je tudi, da uporabljena terminologija ni vselej dosledna. Na primer „predmet“ spora se uporablja kot zamenjava za izraze, kot so njegov „temelj“, „vsebina“ ali celo „smoter“. Enako velja, kadar je jasno, da je medtem institucija zahtevani dokument objavila in je torej tožeči stranki dejansko zadoščeno glede njene prvotne prošnje, Sodišče pa običajno istočasno prouči interes, kar povzroči morebiten neobstoj „predmeta“ tožbe, ki se preučuje kot en dejavnik v celotnem okviru vprašanja o tem, ali obstaja nadaljnji pravni interes ( 17 ).

40.

Vendar Sodišče v skladu s svojo logiko dejansko na splošno razlikuje med dvema vrstama interesov: prvič, prvotni pravni interes tožeče stranke in, drugič, kakršen koli preostali, nadaljnji interes tožeče stranke, ki ostaja celo po tem, ko je prvotni interes zaradi določenega dogodka prenehal.

41.

Povedano natančneje, v dejanskem okviru sporov v zvezi z dostopom do dokumentov na podlagi Uredbe št. 1049/2001 je predmet tožbe ( 18 ), vložene zaradi uveljavljanja pravic do dostopa, razveljavitev izpodbijanih odločb. To je zagotovo formalni predmet tožbe: da se negativna odločba razglasi za nično, s tem pa se zadevna institucija prisili v novo odločanje. Za tožbo za razglasitev ničnosti negativne odločbe o dostopu do zahtevanega dokumenta bi lahko dejali tudi, da temelji na vsebinskem predmetu, ali bolje, da v tem smislu temelji na (skritem) predmetu: pridobiti zahtevani dokument, na katerega se nanaša prvotna prošnja za dostop.

42.

Tožeča stranka ohranja prvotni interes (in tožba ne more biti brezpredmetna), razen če nastopi ena od dveh alternativ: (i) izpodbijana odločba je formalno odpravljena (predmet spora je formalno nehal obstajati) ali (ii) institucija tožeči stranki odobri popoln dostop do zahtevanega dokumenta, ne da bi morala preklicati prejšnjo odločbo, s čimer bi v bistvu tožeči stranki zadostila v celoti (predmet spora je materialno nehal obstajati).

43.

Dalje, če domnevamo, da je tak prvotni interes dejansko nehal obstajati, lahko tožeča stranka še vedno ohrani preostali interes za vložitev tožbe ali, kot se to pogosteje dogaja v praksi, interes za to, da se postopek zaključi z izrekom končne sodbe, čeprav je dokument prejela med navedenim postopkom.

44.

V zvezi z zadnjenavedenim sodna praksa Sodišča odraža zlasti dva scenarija. Prvič, tožeča stranka ohrani interes za vložitev tožbe, „da bi vzpostavila svoj prejšnji položaj“. Na podlagi tega je na primer Sodišče razsodilo, da lahko še naprej obstaja interes za vložitev predloga za razglasitev ničnosti kot podlage za morebitno odškodninsko tožbo ( 19 ). Obstoj takega pravnega interesa je treba presojati in concreto, pri tem pa upoštevati zlasti posledice domnevne nezakonitosti ( 20 ). Drugič, tožeča stranka ohranja pravni interes, „da bi avtor izpodbijanega akta v prihodnosti sprejel ustrezne popravke in tako preprečil nevarnost ponovitve nezakonitosti, ki jo izpodbijani akt domnevno vsebuje“ ( 21 ).

45.

Če povzamem, prvotni pravni interes za vložitev tožbe za razglasitev ničnosti bo obstajal, dokler izpodbijana odločba ni bodisi formalno razglašena za nično bodisi dokler tožeči stranki ni popolnoma materialno zadoščeno. Vsak drug (nadaljnji ali preostali) interes bo povezan z vsemi drugimi preudarki, ki lahko Sodišče pripravijo do tega, da še vedno odloči o zadevi, čeprav je prvotni predmet tožbe nehal obstajati.

46.

V zvezi z vrstnim redom proučevanja je pomembno, da sta ti dve kategoriji dva zaporedna (kronološko) logična koraka. Samo če se pri prvi ugotovi, da je tožeča stranka izgubila pravni interes za vložitev tožbe, bi bilo potem treba proučiti drugo. Nasprotno, dokler ni tožeči stranki niti formalno niti materialno v celoti zadoščeno, ni treba obravnavati nobenega morebitnega drugega ali nadaljnjega interesa za dosego odločbe sodišča Unije o razglasitvi ničnosti.

47.

Iz teh razlogov menim, da je v obravnavani zadevi koristno proučiti oba pritožbena razloga, kot ju je zaporedno navedla pritožnica. Dejansko pomenita logični vrstni red, v katerem bi bilo treba vprašanje o pravnem interesu ustrezno proučiti.

48.

Bistvo prvega pritožbenega razloga je vprašanje, ali je pritožnica prejela materialno zadoščenje, in torej, ali je prvotni predmet (in prvotni interes za vložitev tožbe) nehal obstajati.

49.

Pritožnica, ki sta jo podprli finska in švedska vlada, zatrjuje, da temu ni tako. Nasprotna stranka v pritožbenem postopku izpodbijane odločbe ni odpravila. Kot je razvidno iz zadeve ClientEarth ( 22 ), objava dokumentov, za dostop do katerih je bilo zaprošeno, ni upoštevni dejavnik za odločitev o tem, ali namen tožbe še naprej obstaja. Poleg tega pritožnica tudi zatrjuje, da od Parlamenta ni nikoli prejela nobene verodostojne različice zahtevanega dokumenta. V svoji raziskavi se ne more sklicevati na neko delno in neverodostojno informacijo, preneseno iz zasebnih spletnih dnevnikov.

50.

Po besedah nasprotne stranke v pritožbenem postopku je postala tožba pritožnice brezpredmetna po odkritju objave zahtevanega dokumenta s strani njegovega naslovnika. Spletni dnevnik, v katerem je E. De Capitani objavil dokument, je pritožnica po vsej verjetnosti poznala, saj so bili tam objavljeni njeni lastni prispevki. Pritožnica bi zato lahko dostopala do dokumenta in ga zakonito uporabila za namene svoje akademske raziskave ali za kakršen koli drug namen.

51.

Iz spisa Splošnega sodišča ni jasno razvidno, da bi Parlament svojo prvotno negativno odločbo kdaj uradno razveljavil, niti ni bilo s tem nikoli seznanjeno Sodišče. Zato se navedeni scenarij v obravnavani zadevi ni uresničil in je skladno s tem v tem primeru brezpredmeten.

52.

Ali je pritožnica dosegla materialno zadoščenje s tem, da je prvotni predmet (in prvotni interes za vložitev tožbe) nehal obstajati?

53.

Vprašanje o obstoju prvotnega in tudi nadaljnjega interesa v zvezi z nadaljevanjem zadeve je, kot je že razvidno iz prejšnjega dela, stvar postopka pred sodišči Unije. Ali zadeva še vedno obstaja glede na spremenjene okoliščine? Čeprav gre za v veliki meri neodvisno in prečno kategorijo, ki se uporablja za katero koli vrsto spora, ki se obravnava pred sodišči Unije, je vprašanje interesa v zvezi z nadaljevanjem zadeve v enaki meri povezano s predmetom spora ali s področjem prava, s katerim je povezana predložena zadeva. Kako bi bilo mogoče sicer presoditi, ali je tožba brezpredmetna in zato morebiti fiktivna, če ni jasno, katero pravico na podlagi prava Unije želi tožeča stranka uveljavljati?

54.

Iz tega razloga bom v nadaljevanju začel s prav tem opozorilom: kaj so dejansko pravice posameznikov (in povezane obveznosti institucij) na podlagi Uredbe št. 1049/2001, v zvezi s katerimi tožeča stranka predlaga razveljavitev negativne odločbe, ki jo je izdala institucija, za katere je mogoče reči, da so neupravičene (1)? Nato se bom vrnil k tistemu, kar je očitno preizkus, ki ga je uporabilo Splošno sodišče v obravnavani zadevi v zvezi z odločanjem o tem, ali je tožeča stranka dosegla materialno zadoščenje (2). Pozneje bom z uporabo primera obravnavane zadeve prikazal, zakaj je tak preizkus konceptualno napačen in v praktičnem smislu nesprejemljiv (3), nato pa podal sklep o tem, kakšen bi moral biti tak preizkus, da bi bil ustrezen (4).

55.

Člen 2(1) Uredbe št. 1049/2001 izrecno določa, da imajo (subjektivno) pravico dostopa do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije „[v]si državljani Unije in vse fizične ali pravne osebe s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic“. V skladu s členom 2(3) te uredbe je navedena pravica v bistvu razširjena na „vse dokumente institucij, to je za dokumente, ki jih institucije pripravijo ali prejmejo, in so v njihovi lasti, na vseh področjih delovanja Evropske unije“.

56.

Toda kaj pa dokumenti, ki so javno dostopni in so že bili objavljeni? Zakonodajna zgodovina Uredbe št. 1049/2001 in tudi sistem obstoječe uredbe dajeta v zvezi s tem precej jasen odgovor.

57.

Prvič, v zvezi z zakonodajno zgodovino je bila z osnutkom predloga Komisije določena izjema za dostop do dokumentov z navedbo, da se ta uredba ne uporablja za „dokumente, ki so že objavljeni ali javno dostopni z drugimi sredstvi“ ( 23 ). Toda med zakonodajnim postopkom Evropski parlament ni izrazil le želje, da se navedeni osnutek določbe izbriše, temveč da se vključi tudi določba (osnutek člena 2a(1)), ki izrecno določa, da „pravica dostopa do dokumentov institucij vključuje dostop do objavljenih dokumentov“ ( 24 ). Zato se zdi, da je bil Parlament tisti, ki je želel vključiti dokumente, ki so že javno dostopni z drugimi sredstvi (torej dokumenti, dostop do katerih je že na splošno omogočila sama institucija Unije ali tretja stranka) med tistimi dokumenti, za dostop do katerih je mogoče zaprositi institucijo Unije na podlagi Uredbe št. 1049/2001.

58.

Drugič, v zvezi z notranjo logiko se zdi, da je v obstoječi različici Uredbe sprejet srednji položaj. V posebnem primeru dokumentov, ki jih je zadevna institucija že objavila in so prosilcu zlahka dostopni, vsebuje člen 10(2) Uredbe št. 1049/2001 spremenjeno obveznost institucije Unije do prosilca. V takih okoliščinah institucija Unije ni dolžna zagotoviti zahtevanega dokumenta, temveč lahko prosilca le obvesti o tem, kako pride do zahtevanega dokumenta.

59.

Rad bi poudaril dve točki, ki jasno izhajata iz besedila člena 10(2) Uredbe. Prvič, dokument, ki ga je zadevna institucija že objavila, bi bilo morda z nekaj širine duha mogoče razlagati v pomenu objave bodisi s strani zadevne institucije ali morda tudi s strani katere koli druge institucije, če seveda ni dvoma o verodostojnosti zahtevanega dokumenta ( 25 ). Drugič, v vsakem primeru vselej obstaja „uradna potrditev“ elektronske kopije, na katero se institucija sklicuje, ko prosilca obvesti o tem, kako pride do zahtevanega dokumenta.

60.

V Uredbi št. 1049/2001 niso navedeni dokumenti, ki jih objavijo tretje stranke. Vendar so „tretje stranke“ opredeljene v njenem členu 3(b), a iz drugih razlogov, in sicer za dostop do dokumentov tretjih strank na podlagi člena 4(4). Vsekakor ne predvideva izpolnitve obveznosti zagotavljanja dostopa s strani tretje stranke, nikakor pa ne zasebne stranke ( 26 ). To je seveda popolnoma logično.

61.

Prvič, v zvezi z zakonodajnim besedilom, Uredba št. 1049/2001 ne predvideva nobenih izjem v zvezi z dejstvom, da je želeni dokument objavila tretja stranka. Izjeme za dostop so izčrpno naštete v členu 4 Uredbe št. 1049/2001.

62.

Drugič, glede njenega namena, v členu 1 ter uvodnih izjavah 1, 2, 3 in 4 Uredbe št. 1049/2001 je naveden njen cilj, ki je zagotoviti preglednost in javnost znotraj institucij Unije, ki jih zajema ta uredba, ter vsakemu državljanu Unije zagotoviti čim širši dostop do dokumentov Unije in najpreprostejše uresničevanje navedene pravice z neposrednim dialogom med institucijo in prosilcem. Zato je zadnjenavedeni upravičen do odgovora zadevne institucije Unije, celo v zvezi z javno dostopnimi dokumenti.

63.

Tretjič, „uradna potrditev“ zadevnega dokumenta s strani institucije na podlagi člena 10(2) je ključna za njegovo celovitost, skladnost, verodostojnost in zakonito uporabo. Seveda nihče ne bi smel predložiti informacij, ki jih je našel nekje na internetu, kot uradni dokument ali kot stališče institucije, dokler in če ni prejel izvirnika dokumenta ali uradnega odgovora ali v vsakem primeru jasne potrditve navedene institucije, da to, kar je bilo najdeno, dejansko izvira od navedene institucije in odraža njeno uradno stališče. Vsaka taka informacija na podlagi člena 10(2) je še toliko pomembnejša, kadar je institucija Unije prvotno dostop do nje zavrnila na podlagi izjem iz člena 4 Uredbe.

64.

Skratka, iz Uredbe št. 1049/2001 jasno izhaja, da imajo državljani Unije subjektivno pravico dostopa. Ko ima institucija opravka s posamezno prošnjo, ima v bistvu na voljo tri možnosti. Prva je ta, da odobri dostop. Druga je, da dostop zavrne z obrazložitvijo, zakaj dostopa ne more odobriti. Tretja, in učinkovita kot metoda za podajanje pozitivnega odgovora v skladu s prvo možnostjo, pa je ta, da lahko poda odgovor v skladu s členom 10(2), če to želi. Institucija lahko prosilca napoti tja, kjer lahko želene informacije, ki so zlahka dostopne, najde sama, pri tem pa prav tako zagotovi verodostojnost in zanesljivost informacij, na katere tako napotuje.

65.

Toda objavljanje dokumenta s strani tretje stranke niti ne izpolnjuje niti ne ugaša pravice prosilcev, da prejmejo ustrezen odgovor od zadevne institucije Unije na podlagi Uredbe št. 1049/2001. Niti besedilo niti smisel navedene uredbe ne namigujeta na to, da je jasne in posebne obveznosti, ki so naloga institucij Unije, mogoče dejansko zaupati tretji stranki.

66.

Navadno bo nezadovoljen prosilec, ki je prepričan, da so bile njegove pravice, ki jih zagotavlja Uredba št. 1049/2001, kršene, vložil tožbo za razglasitev ničnosti negativne odločbe, ki jo je sprejela zadevna institucija. V okviru take tožbe lahko prvotni predmet tekočega postopka materialno neha obstajati, če, kar je običajno med postopkom, zadevna institucija sčasoma zagotovi popoln dostop do zahtevanega, tako da stvarno sprejme pozitivno odločbo in odobri dostop na podlagi člena 10(1). Enako bi bilo mogoče, da institucija s prosilcem komunicira med takim postopkom tako, da ga obvesti, da je dokument zdaj javno objavljen na podlagi člena 10(2), ter tej osebi poda informacije o lokaciji dokumenta, pri čemer zagotavlja skladnost in verodostojnost navedenega dokumenta.

67.

Razen če ne bi poskušali kot odločbe na podlagi člena 10(2) Uredbe št. 1049/2001 ( 27 ) razlagati bodisi duplike Parlamenta ali njegovega poznejšega predloga za razglasitev prekinitve postopka pred Splošnim sodiščem (vsebino navedene odločbe pa bi morda nekoliko presenetljivo tožeči stranki posredovalo Splošno sodišče), v obravnavani zadevi jasno ne bi bilo materialnega zadoščenja.

68.

Toda v točkah 27 in 28 izpodbijanega sklepa, v katerih se Splošno sodišče v prvi vrsti sklicuje na sodbo v zadevi Jurašinović/Svet (v nadaljevanju: Jurašinović) ( 28 ), je to ugotovilo, „da je tožba zaradi razglasitve ničnosti odločbe o zavrnitvi dostopa do dokumentov brezpredmetna, če so sporni dokumenti postali dostopni zaradi tretje osebe, prosilec pa lahko do njih dostopa in jih uporablja zakonito, kot če bi jih pridobil na podlagi svoje prošnje, vložene na podlagi Uredbe št. 1049/2001 […]. Navedena sodna praksa se v obravnavani zadevi uporablja a fortifori glede na to, da je popolno različico zahtevanega dokumenta objavil sam naslovnik dokumenta, zaradi česar ni dvoma, da ga lahko tožeča stranka uporablja popolnoma zakonito za namene njenega dela na univerzi.“

69.

Kot je že povzeto zgoraj, bi bilo splošno postopkovno kategorijo pravnega interesa mogoče razumeti kot nekaj, kar je do določene mere neodvisno od materialnih pravic, ki jih vsaka taka tožba poskuša uveljaviti ( 29 ). Zato ni nujno, da se taka postopkovna kategorija v celoti ujema z vsebino. Poleg tega bi bilo treba pri opredelitvi kategorije pravnega interesa uporabiti razumno mero praktičnosti. Dejansko sodišča Unije podobno kot druga sodišča, vsaj glede tožb za razglasitev ničnosti, niso posvetovalne pravne agencije, ki bi jih morala pozvati oseba, ki nima nobenega prepoznavnega interesa za razplet zadeve.

70.

Po drugi strani pa obstaja v zvezi s tako ločitvijo nekaj omejitev. Navedene omejitve izhajajo iz povezave, ki obstaja med vsebino in postopkom, ki naj bi uresničeval navedeno vsebino. V okviru spora v zvezi z dostopom do dokumentov je treba morebitno materialno zadoščenje predlogu in s tem morebitno prenehanje obstoja predmeta spora presojati glede na to, do česar je bila tožeča stranka prvotno upravičena.

71.

Glede na navedeno menim, da je pristop, ki ga je zavzelo Splošno sodišče s sklicevanjem na prejšnjo odločbo v zadevi Jurašinović, na katero se bom zato skliceval preprosto kot „preizkus Jurašinović“, napačen tako v konceptualnem in tudi praktičnem smislu. Preden ponazorim, zakaj je to dejansko tako na podlagi dejanskega stanja obravnavane pritožbe, bom najprej navedeno odločbo pojasnil v njenem pravilnem okviru: kako je prišlo do takega pristopa (i); zakaj je težko združljiva z drugimi odločbami Splošnega sodišča, pri čemer bom razkril pomanjkanje skladnosti v sodni praksi (ii), in predvsem, zakaj je ni mogoče potrditi po odločbi velikega senata Sodišča v zadevi ClientEarth (iii).

72.

Zdi se, da je zadeva Weber/Komisija (v nadaljevanju: Weber) ( 30 ) prva zadeva, v kateri je Splošno sodišče s sklepom ugotovilo, da se postopek ustavi, če je želeni dokument objavila (na spletu) tretja stranka.

73.

V navedeni zadevi je novinar Komisijo zaprosil za odobritev dostopa do dopisa, ki ga je generalni direktorat za konkurenco naslovil na nemško vlado v zvezi z nemško državno pomočjo. V odgovor na vprašanje, ki ga je Splošno sodišče postavilo strankama, je Komisija potrdila, da je navedeni dopis v celoti objavljen v časniku, ki je na voljo na internetu. V točki 41 sklepa je navedeno, da: „v skladu s stališčem Komisije ima prosilec dostop do dopisa, v katerega želi vpogledati, in ga lahko uporablja na kakršen koli zakonit način, kot če bi ga pridobil zaradi svoje prošnje na podlagi Uredbe št. 1049/2001. A ker je Splošno sodišče razsodilo, da je tožba za razglasitev ničnosti očitno nedopustna iz drugega razloga, je ta izjava le kot obiter dictum dopolnjevala razlogovanje Splošnega sodišča, čeprav se za navedeno zadevo dejansko ni uporabljala.

74.

Dalje, v zadevi Jurašinović je bil tožeči stranki zavrnjen dostop do dokumentov Sveta v zvezi z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo (v nadaljevanju: ICTY) v povezavi s postopkom, ki je tekel tam. Svet je v obrambo navedel, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa, saj je ICTY na dan vložitve tožbe objavilo nekaj zahtevanih dokumentov prek baze sodnih podatkov ICTY, do katere se dostopa prek interneta.

75.

Ob upoštevanju navedenega se je Splošno sodišče izrecno sklicevalo na zadevo Weber, ko je navedlo „da je tožba zaradi razglasitve ničnosti odločbe o zavrnitvi dostopa do dokumentov brezpredmetna, če so sporni dokumenti postali dostopni zaradi tretje osebe, prosilec pa lahko do njih dostopa in jih uporablja zakonito, kot če bi jih pridobil na podlagi svoje prošnje, vložene na podlagi Uredbe št. 1049/2001“ ( 31 ). A ker je Splošno sodišče opazilo, da zadevni dokumenti niso bili objavljeni na spletni strani ICTY „na dan vložitve tožbe“, je ugovor nedopustnosti, ki ga je navedel Svet, na koncu zavrnilo, ker iz spisa ni bilo razvidno, da so bili zadevni dokumenti na dan vložitve tožbe dostopni javnosti ( 32 ).

76.

Zato se pri pregledu zadev, ki jih navaja Splošno sodišče kot precedens za njegove pravne predloge v izpodbijanem sklepu ( 33 ), zdi, da preizkus, predstavljen v obravnavani zadevi, dejansko ni bil nikoli prej uporabljen. Toda to samo po sebi dejansko še ni odločilno. Organsko življenje sodne prakse Unije pomeni, da postane passim dictum v eni zadevi nenadoma ratio v drugi. Z omembo dejstva, da preizkus dejansko ni bil nikoli uporabljen, je zgolj poudarjeno, da njegov vpliv in posledice nujno ostajajo nekoliko neraziskane.

77.

Poleg tega obstajajo tudi pomembne druge vrste sodne prakse Splošnega sodišča, ki se nanašajo na isto vprašanje: ali in v kolikšnem obsegu predmet (temelj) tožbe za razglasitev ničnosti, ki se nanaša na dostop do dokumentov, neha obstajati po tem, ko je želeni dokument razkrila tretja stranka.

78.

Pred odločbama v zadevah Weber in Jurašinović leta 1995, v času, ko so dostop do dokumentov, ki jih hranijo institucije Unije, urejala posebna pravila vsake institucije, je bilo Svenska Journalistförbundet neuspešno, ko je Svet zaprosilo za dostop do nekaterih dokumentov v zvezi z Europolom. Kljub temu je isti prosilec zadevne dokumente že prejel od švedskih organov. Ob upoštevanju navedenega je Splošno sodišče kljub temu razsodilo, da „je oseba, ki ji je zavrnjen dostop do dokumenta ali dela dokumenta, v skladu s samim dejstvom, izkazala interes za razglasitev ničnosti odločbe […] Dejstvo, da so bili želeni dokumenti že javno dostopni, je v povezavi s tem neupoštevno.“ ( 34 ) Splošno sodišče je nato nadaljevalo in preučilo utemeljenost zadeve, naposled pa odločbo Sveta o zavrnitvi dostopa prosilcu do želenih dokumentov razglasilo za nično.

79.

Morda je še celo pomembneje, da je po odločbah v zadevah Weber in Jurašinović tožeča stranka v zadevi Access Info Europe/Svet ( 35 ) izpodbijala odločbo Sveta o zavrnitvi dostopa prosilcu do nekaterih informacij, ki jih je vsebovala zabeležka in so se nanašale na predlog nove uredbe v zvezi z dostopom do dokumentov institucije Unije, ker bi to oslabilo postopek odločanja. V odgovoru na tožbo je Svet navedel, da je celotna različica zahtevanega dokumenta že bila na voljo javnosti na spletnem mestu organizacije Statewatch pred datumom vložitve tožbe. Po navedbah Sveta objava ni bila dovoljena. Svet za to ni vedel, ko je odločal o prošnji za dostop. Tožeča stranka je v odgovoru priznala, da poseduje kopijo celotne različice dokumenta, priznala pa je tudi, da ni vedela za kopijo, ko je vložila prošnjo za dostop.

80.

Splošno sodišče je razsodilo, da razkritje različice zahtevanega dokumenta na internetu in tudi poznejša seznanitev tožeče stranke z vsebino navedene različice nista govorila v prid zaključku, da zadjenavedena nima več interesa, da zahteva razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe ( 36 ). Ravnanje organizacije Statewatch je pri presoji, ali ima tožeča stranka pravni interes za razglasitev ničnosti te odločbe, brez pomena. Posledično je tožeča stranka imela pravni interes za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi, čeprav se je lahko seznanila z informacijami, do katerih ji je Svet zavrnil dostop ( 37 ).

81.

V nasprotju s Splošnim sodiščem ( 38 ) le stežka razlikujem pristop, ki ga je zavzelo Splošno sodišče v navedenih zadevah od tega v obravnavani zadevi. Rešitev, ki jo je sprejelo Splošno sodišče v navedenih zadevah, je še vedno presenetljivo drugačna glede njegove logike in pristopa: štelo se je, da razkritje zahtevanega dokumenta s strani tretje stranke (bodisi „legalno“ kot v zadevi Svenska Journalistförbundet ali dejansko „nedovoljeno“ kot v zadevi Access Info Europe) v ničemer ni vplivalo na materialno zadoščenje in s tem na pravni interes tožeče stranke za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi.

82.

Nazadnje in morda najpomembneje, veliki senat Sodišča je imel pred kratkim v tožbi za razglasitev ničnosti zavrnitve dostopa do dokumentov priložnost obravnavati vprašanje o vplivu materialnega zadoščenja na interes tožeče stranke v zadevi ClientEarth ( 39 ).

83.

ClientEarth je nepridobitna okoljevarstvena organizacija. Komisijo je zaprosila za dostop do nekaterih poročil glede ocene učinka. Komisija je prošnjo najprej zavrnila iz razloga varstva postopka odločanja. Nato pa je postopoma objavila vse dokumente, ki jih je želela organizacija ClientEarth med postopkom pred Sodiščem ( 40 ).

84.

V odgovor na predlog Komisije o ustavitvi postopka je Sodišče odgovorilo, da „kljub temu, da so bili med […] postopkom [zahtevani] različni dokumenti […] objavljeni ali posredovani [tožeči stranki] […]“, „Komisija spornih odločb ni umaknila, tako da je spor ohranil predmet.“ ( 41 )

85.

Strinjam se s pritožnico, da je zadeva ClientEarth v zvezi s tem upoštevna za obravnavano zadevo. Čeprav je glede na njeno dejansko stanje zadeva ClientEarth v prvi vrsti poučna v zvezi z vprašanjem o obstoju kakršnega koli nadaljnjega ali preostalega interesa v zadevah, v katerih je bilo tožeči stranki v celoti zadoščeno, in je zato v prvi vrsti upoštevna za proučevanje drugega pritožbenega razloga tožeče stranke, pa tudi prvega razloga ni mogoče prezreti.

86.

V zadevi ClientEarth, če jo motrimo skozi prizmo poznejše razjasnitve v zadevo Rogesa ( 42 ), je Sodišče potrdilo, da mora za to, da predmet tožbe neha obstajati, sama institucija tožeči stranki zadostiti bodisi formalno (institucija mora izpodbijano odločbo odpraviti) bodisi popolnoma in v celoti materialno. Rad bi poudaril, da je v obeh teh zadevah popolno materialno zadoščenje (po mnenju Sodišča) pomenilo le položaj, v katerem je tožeča stranka (i) prejela vse želene dokumente v celoti in (ii) od zadevne institucije.

87.

Nasprotno tega pristopa ni mogoče uporabiti za (i) prosilca, ki je bil opozorjen na obstoj spremenjene različice domnevno zahtevanega dokumenta, (ii) ne s strani institucije, pri kateri je zaprosil za dokument, temveč s strani sodišča (iii), da je različico objavila tretja zasebna stranka, ne da bi prosilec ali institucija za to vedela.

88.

Če bi priznali tako prenehanje obstoja interesa, bi to bilo popolnoma v nasprotju z logiko in smislom Uredbe št. 1049/2001. Poleg tega, celo na stopnji morebitnega pravosodnega uveljavljanja katerih koli takih pravic pred sodišči Unije ( 43 ) bi bilo na prvi pogled mamljivi logiki pospešitve zaključka zadeve, če bi sploh lahko imela kakšno vlogo ( 44 ), bolj slabo zadoščeno. Poleg njegove jasne nezdružljivosti z duhom ureditve, preizkus Jurašinović dejansko vsebuje več praktičnih težav, kot pa bi lahko kdaj koli morebiti prinesel (preproste) rešitve, ki je vprašanje, ki ga bom lotil zdaj.

89.

V zadevi Jurašinović je Splošno sodišče določilo tri merila ali pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za zaključek, da je tožba za razglasitev ničnosti, vložena zoper odločbo institucije Unije o zavrnitvi, postala brezpredmetna. Zdi se, da so kumulativni: (i) dokument je zagotovo objavila tretja stranka, tako da je bil dokument javno dostopen že v času vložitve tožbe za razglasitev ničnosti ali vsaj v času odločanja; (ii) tožeča stranka lahko do njega dostopa; (iii) uporaba navedenega dokumenta je zakonita.

90.

Praktične težave s tem preizkusom so vsaj triplastne: seznanjenost, verodostojnost in zakonita uporaba.

91.

Prvič, obstaja vprašanje o seznanjenosti in razpoložljivosti dokumenta. Pritožnica je zatrjevala, da njene pravice dostopa do informacij na podlagi Uredbe št. 1049/2001 ni mogoče pogojevati z njeno sposobnostjo uporabe Googla ali z njeno seznanjenostjo z dejstvom, da je zasebna stranka zahtevani dokument objavila v kibernetskem prostoru. Prisiljevanje državljanov v iskanje po kibernetskem prostoru bi bilo v nasprotju z namenom Uredbe št. 1049/2001, da se zagotovi čim lažje uresničevanje pravice dostopa do dokumentov. Nasprotna stranka v pritožbenem postopku je navedla, da je zelo verjetno, da je pritožnica vedela za objavo, saj so nekateri njeni prispevki dejansko objavljeni v navedenem spletnem dnevniku.

92.

Na tej točki se popolnoma strinjam s tožečo stranko. Uredba št. 1049/2001 je vzpostavila institucionalno pot za pridobitev nekaterih dokumentov. Ali bi vsak prosilec, ki želi zaprositi za dokument, moral najprej temeljito raziskati internet za navedeni dokument? Poleg tega, če bi nato naknadno želela vložiti tožbo za razglasitev ničnosti negativne odločbe, ali bi morala potem ta oseba med potekom postopka s tožbo redno iskati, da bi se prepričala, da se želeni dokument ne pojavi nekje na internetu enkrat v prihodnjih letih?

93.

V obravnavani zadevi je poudarjen še en drug nenavaden element prvega pogoja v zadevi Jurašinović: ne le, da interes neha obstajati, če je bilo tožeči stranki očitno že v trenutku vložitve tožbe materialno zadoščeno, temveč tudi v času po tem, „vsaj v času odločanja“. To je v nasprotju ne le s prejšnjimi navedbami samega Splošnega sodišča ( 45 ) temveč tudi s poznejšo odločbo v zadevi ClientEarth, v kateri je iz dobrega razloga vztrajalo, da je to, kar se zgodi po vložitvi tožbe za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi, morda upoštevno le do določene mere.

94.

Poleg tega se v obravnavani zadevi to logiko zasleduje do nesmisla: ali bi tak interes nehal obstajati ne le zato, ker je dokumente objavila tretja stranka nekje na internetu, temveč tudi v zvezi s tistimi dokumenti, s katerimi nista bila seznanjena niti tožeča stranka niti institucija tožene stranke? Kot sta oba navedla pred Splošnim sodiščem v času, ko je Parlament sprejelo svojo potrdilno odločbo, nista bila seznanjena s to objavo, vse do trenutka, ko ju je na to dejstvo opozorilo samo Splošno sodišče. Torej bi se vsekakor kot odgovor na uvodno vprašanje teh sklepnih predlogov, ki sem si ga izposodil iz Peščenega planeta, „razkritje (zahtevanega dokumenta), ne da bi bil (kdaj koli) odobren (dostop do njega)“, ali celo „razkritje brez seznanjenosti“ po mnenju Splošnega sodišča potem to možnost dejansko lahko uresničilo.

95.

Drugič, glede vprašanja o verodostojnosti in neokrnjenosti zahtevanega dokumenta: pritožnica in švedska vlada zatrjujeta, da mora pritožnica pridobiti informacije verodostojnih virov, zlasti v zvezi s poklicno dejavnostjo, in sicer akademsko raziskavo. Pritožnica je poudarila, da je akademska raziskovalka, ki jo financira Finska akademija. Zavezana standardom kakovosti, nepristranskosti in raziskovalne etike v zvezi z informacijami, ki so pricurljale ali bile redigirane, se ne more sklicevati na iskanje na internetu, temveč mora uporabljati le informacije verodostojnih virov. V zvezi s tem je poudarila, da je E. De Capitani v svojem spletnem dnevniku navedel, da je to, kar je objavil: „različica z mojimi poudarki/zapiski“.

96.

Splošno sodišče je opozorilo, da sta stranki soglašali, da je E. De Capitani „objavil celotno različico navedenega dokumenta na internetu“ in da „je Sodišče v sodbi v zadevi De Capitani ( 46 ) podrobno opisalo vsebino zahtevanega dokumenta.“ ( 47 )

97.

V okviru tega dejanske navedbe Splošnega sodišča ne bom komentiral. Pritožnica se na morebitno izkrivljanje dokazov ni sklicevala. Zato ni moja naloga analizirati, kaj je dejansko „popolna različica“ zahtevanega dokumenta, ki je bil, vsaj v času, ko sem kot generalni pravobranilec vpogledal vanj, javno dostopen spletni dnevnik v formatu.html, napisan in opremljen z opombami avtorja ( 48 ).

98.

Iz izjav pritožnice pred Sodiščem in tudi Splošnim sodiščem jasno izhaja, da ji z „razkritim“ dokumentom ni zadoščeno, saj različica, ki jo je na spletu objavil E. De Capitani, ni verodostojna in se nanjo ne more sklicevati za svoje namene.

99.

Ponovno, ne morem, da se ne bi strinjal z zadnjenavedenim predlogom. Menim, da namen, za katerega je prosilec želel pridobiti dokument, na podlagi Uredbe št. 1049/2001 neupošteven ( 49 ). Vsak prosilec, naj gre za novinarja, akademskega raziskovalca ali le radovednega državljana, ima na podlagi Uredbe jasno pravico do odgovora institucije. Kot je že predstavljeno zgoraj ( 50 ), vztrajanje pri odgovoru institucije v primeru pozitivne odločbe bodisi na podlagi člena 10(1) ali (2) že samo po sebi zagotavlja verodostojnost in zanesljivost zagotovljenih informacij. To pravico ima pritožnik na podlagi Uredbe, ne glede na svoj namen iskanja informacij.

100.

Ponovno, praktične posledice, do katerih bi pripeljala izjava Splošnega sodišča v točki 26 izpodbijanega sklepa, je dejansko „pridobiti uradno odločbo na podlagi podatkov zasebno urejanega spletnega dnevnika in odločbe Splošnega sodišča v drugi zadevi“, pri čemer sta bili obe izdani ali „najdeni“ šele dolgo po tem, ko je bila izdana prvotna odločba, ki se še vedno pregleduje.

101.

Tretjič, z obema prejšnjima točkama je povezano vprašanje zakonite uporabe, ki tvori tretji pogoj v zadevi Jurašinović. V točki 28 izpodbijanega sklepa je navedeno, da je „popolno različico zahtevanega dokumenta objavil sam naslovnik dokumenta, tako da ni dvoma o tem, da ga tožeča stranka lahko popolnoma zakonito uporablja za namene svojega dela na univerzi“.

102.

Ta predlog me je spet nekoliko zmedel. Kako je lahko oseba, ki prosi za dostop do dokumenta in ki jo je institucija obvestila, da navedenega dokumenta ni mogoče razkriti, po tem, ko ji je bilo rečeno, da obstaja različica navedenega dokumenta nekje v zasebnem spletnem dnevniku, prepričana, da je taka uporaba dokumenta, najdenega na spletu, „zakonita, saj je bil pridobljen na podlagi Uredbe št. 1049/2001“? Tožeči stranki je bilo rečeno, da tega istega dokumenta ne more pridobiti. Ali ne bi bilo dokaj logično, da bi prosilec zaradi take izrecne zavrnitve domneval, da je zadevni dokument končal na internetu brez dovoljenja? Ali ne bi bil to nujen sklep v primeru, ko Parlament celo po tem, ko je izvedel za navedeno spletno razkritje s strani tretje stranke, nikoli ni odpravil svoje prvotne negativne odločbe in jo je ohranil vse do danes?

103.

Na podlagi dejanskega stanja obravnavane zadeve bi bila razumna domneva pritožnice glede „zakonite uporabe“ prej ravno nasprotna temu, kar je navedlo Splošno sodišče. Poleg tega se, splošneje, od osebe zagotovo ne bi smelo pričakovati, da bo po tem, ko je uporabila pravilno institucionalno pot za pridobitev dostopa do določenega dokumenta na podlagi Uredbe št. 1049/2001, opravila temeljito pravno analizo – ali vložila tožbo pri sodiščih Unije, da bo lahko to opravilo navedeno presojo – da bi ugotovila, ali lahko zakonito uporablja zahtevani dokument, ki ga je našla na spletu. Ponovno, na podlagi sistema, vzpostavljenega z Uredbo št. 1049/2001, ima navedena oseba pravico pridobiti nedvoumen in neposreden odgovor od institucije Unije, ki lahko istočasno tudi zagotovi neokrnjenost, verodostojnost in zakonitost uporabe dokumentov, ki jih je objavila tretja stranka.

104.

Jasnost v zvezi z zakonito uporabo je še toliko pomembnejša v svetu, kjer po internetu krožijo različne vrste informacij ( 51 ). Analiza zakonitosti uporabe nekaterih od teh informacij je lahko zapletena, začenši z vprašanjem o verodostojnem avtorstvu in verodostojnosti dokumenta. Zato je sistem, vzpostavljen z Uredbo št. 1049/2001, ključnega pomena za avtoritativno ugotovitev zakonite uporabe same institucije, tako da se taka vprašanja ne pojavljajo dejansko v zaporednih zadevah ali sporih ( 52 ).

105.

Za pripravo teh sklepnih predlogov je bil potreben čas za precej podrobno razpravo o preizkusu Jurašinović, ki ga je navedlo Splošno sodišče v izpodbijanem sklepu. Cilj je bil obrazložiti, zakaj je po mojem mnenju pristop konceptualno napačen, na praktični ravni pa nesmiseln.

106.

Kot je bilo prikazano v prejšnjem oddelku, bi imel trud, ki bi ga vložila sodišča Unije, ki bi bila v prihodnje pozvana s kakršno koli tožbo za razglasitev ničnosti negativnih odločb, izdanih na podlagi Uredbe št. 1049/2001, malo skupnega z vsebino zadeve glede na njen temelj. Sprevrgel bi se v neskončne (dejanske) razprave o tem, kdo je kaj pravzaprav objavil, kje in kdaj je bilo nekaj objavljeno, kdo je vedel za to in ali ima dokument, ki ga je objavila nekje tretja stranka, enako število odstavkov kot izvirnik itd.

107.

Poleg tega bi se take dejanske razprave nato seveda uporabljale za učinkovito preprečevanje dostopa posameznikom do sodišč Unije. Zavedati se je treba, da je sklep, v katerem je navedeno, da se postopek ustavi, precej oster ukrep, s katerim so v nasprotju z voljo tožeče stranke sodišča Unije prišla do zaključka, da je tožba tožeče stranke dejansko fiktivna in brez dejanske vsebine. Zato je treba tak ukrep uporabljati previdno, če ne že skorajda nežno, zlasti v položajih, v katerih so sodišča Unije formalni predmet spora že nadomestila z materialnim, kot v zadevah v zvezi z dostopom do dokumentov ( 53 ). Če se na naslednji stopnji vsebina materialnega zadoščenja začne na novo opredeljevati do te mere, da ni več razpoznavna glede tistega, za kar je bilo sodišče prvotno zaprošeno ( 54 ), se zelo približamo nevarnosti preprečevanja dejanskega dostopa do sodišča.

108.

Iz vseh navedenih razlogov bi Sodišču predlagal, naj ugodi prvemu pritožbenemu razlogu in se vrne k racionalni preprostosti obstoječega preizkusa materialnega zadoščenja, kot je pred kratkim potrdilo Sodišče v zadevah ClientEarth in Rogesa, ki ju lahko povzamemo na naslednji način.

109.

Tožeča stranka, ki predlaga razglasitev ničnosti odločbe, ki jo je izdala institucija v skladu z Uredbo št. 1049/2001, lahko izgubi svoj prvotni interes za vložitev tožbe, če in samo če ji je bodisi formalno bodisi materialno v celoti zadoščeno. Formalno zadoščenje pomeni, da institucija izpodbijano določbo odpravi. Materialno zadoščenje se lahko pojavi tudi, če formalna odprava ne obstaja, a le, če tožeča stranka prejme (i) v celoti ves/vse želeni(-e) dokument(-e) v obliki in obsegu, za katera je zaprosila, in (ii) od zadevne institucije na kateri koli od načinov, ki ju predvideva člen 10(1) ali celo 10(2) Uredbe št. 1049/2001.

110.

Tako popolno zadoščenje lahko pripelje do prenehanja obstoja prvotnega pravnega interesa za vložitev tožbe ali nadaljevanje postopka s tožbo pred sodišči Unije. Če na strani tožeče stranke ni nobenega nadaljnjega ali drugega interesa za nadaljevanje zadeve (vprašanje, ki ga obravnavam v naslednjem oddelku pod drugim tožbenim razlogom), je morda izjemoma ugotovljeno popolno prenehanje obstoja interesa za zadevo s posledico, da se postopek ustavi ( 55 ).

111.

Na podlagi dejstev v tej zadevi je jasno, da pritožnici ni bilo zadoščeno niti formalno niti materialno. Pritožnica jasno ohrani svoj prvotni interes za to, da se postopek zaključi z odločitvijo o zadevi. Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo. Izpodbijani sklep bi bilo treba razveljaviti.

112.

Menim, da bi morala pritožnica s prvim pritožbenim razlogom uspeti. Če bi se Sodišče na tej točki strinjalo z mojo analizo, ne bi bilo treba proučiti drugega pritožbenega razloga. Toda glede na to, da je naloga generalnega pravobranilca zagotoviti Sodišču celostno pomoč, bom podal nekaj kratkih sklepnih pripomb tudi v zvezi z drugim pritožbenim razlogom.

113.

Navedene pripombe so dejansko lahko razmeroma jedrnate, saj bi po sodbi v zadevi ClientEarth pritožnica vsekakor imela prav tudi glede drugega pritožbenega razloga. Če ugotovitve iz navedene zadeve uporabimo za dejansko stanje obravnavane zadeve, ne moremo zaključiti nič drugega kot to, da bi pritožnica poleg tega, da njen prvotni interes v tem postopku ni nikoli nehal obstajati, imela tudi nadaljnji interes za pridobitev sodbe Splošnega sodišča, vsaj iz naslova preprečevanja ponovitve nezakonitosti v zvezi z njenimi morebitnimi prošnjami za dostop v prihodnosti.

114.

V točki 33 izpodbijanega sklepa je Splošno sodišče ugotovilo, da je zavrnitev dostopa s strani Parlamenta posebnost te zadeve in ad hoc značaja. Domnevna nezakonitost se lahko v prihodnje ponovi zunaj posebnih okoliščin obravnavane zadeve. Natančneje, „zavrnitev s strani Parlamenta, obrazložena v izpodbijani odločbi, je temeljila na izjemi, povezani z razlogom varstva sodnih postopkov […], dokler ti niso končani, saj je Parlament ugotovil, da je želeni dokument pomembno povezan s tekočim sodnim postopkom v zadevi, ki je pripeljala do sodbe v zadevi [De Capitani], ter da so za okvir prošnje za dostop značilne živahne razprave v spletnih dnevnikih in stališča, ki po vsej verjetnosti vplivajo na lastno stališče v zadevi.“

115.

Pritožnica skupaj s finsko in švedsko vlado zagovarja stališče, da je pritožnica ohranila pravni interes, saj se bo zadevna nezakonitost v prihodnje verjetno ponovila, ne glede na posebne okoliščine zadeve. Po besedah pritožnice pri zavrnitvi dostopa s strani nasprotne stranke v pritožbenem postopku ne gre za niti za posebnost zadeve niti za ad hoc značaj. Kot v zadevi ClientEarth je zelo verjetno, da bo pritožnica v prihodnje vlagala nadaljnje prošnje za dostop do podobnih dokumentov, kot je ta, ki se obravnava, saj bo njena obstoječa raziskava o tej temi potekala vsaj do leta 2021.

116.

Pritožnica dalje zatrjuje, da je dokument, ki se izpodbija pred Sodiščem Evropske unije, neločljiv del sodnega postopka. Obstoj živahnih razprav v spletnih dnevnikih ne more biti razlog za zavrnitev dostopa do dokumentov. Z izpodbijanim sklepom bi Splošno sodišče dejansko ustvarilo kategorijo dokumentov, in sicer z dokončno odločbo o zavrnitvi, ki bi bila predmet sodnega izpodbijanja, ki ne bi bile predmet razkritja in za katere bi se (dejansko) uporabljala splošna domneva v zvezi z nerazkritjem.

117.

Finska vlada meni, da dejansko obstaja precejšnja nevarnost, da bo nasprotna stranka v pritožbenem postopku zavrnila razkritje odločb, ki jih sprejema, zaradi varstva sodnih postopkov v prihodnosti.

118.

Po besedah nasprotne stranke v pritožbenem postopku pritožnica zamenjuje vprašanje o nadaljnjem obstoju pravnega interesa z vprašanjem o zakonitosti izpodbijane odločbe. Splošno sodišče je pravilno ugotovilo, da je vprašanje o tem, ali gre pri zavrnitvi dostopa za posebnost zadeve in ad hoc značaj, upoštevni element. Zavrnitev dostopa je bila posebnost okoliščin zadeve. Ugotovitev je temeljila na presoji upoštevnega dokumenta v posebnem okviru sodnega postopka, ki je vzbudil veliko zanimanje medijev in splošne javnosti. Nasprotna stranka v pritožbenem postopku torej zatrjuje, da je Splošno sodišče ravnalo pravilno, ko odločbe o zavrnitvi dostopa ni označilo za dejansko splošno domnevo v zvezi z nerazkritjem. Okoliščine obravnavane zadeve so drugačne od okoliščin v zadevi ClientEarth, tako da zadnjenavedeno ne velja.

119.

Strinjam se s strankama, da je odločitev Sodišča v zadevi ClientEarth za obravnavano zadevo dejansko odločilna. Toda ker se zdi, da obe stranki na podlagi navedene odločbe prihajata do nekoliko različnih zaključkov, se zdi nujno podrobno obrazložiti njene ugotovitve.

120.

Naj spomnim, da je bil v navedeni zadevi ( 56 ), ker bi Komisija v trenutku razsodbe Sodišča že v celoti materialno zadostila zahtevi pritožnice, dejansko nadaljnji ali dodatni interes v zvezi z nadaljevanjem zadeve tisti, ki je postal odločilen. Zaradi navedenega preostalega ali nadaljnjega interesa je Sodišče izpostavilo tri upoštevne dejavnike.

121.

Prvič, Sodišče je opozorilo, da naknadno razkritje dokumentov, do katerega je prišlo po končanju postopka odločanja, ne omogoča izpolnitve ciljev, ki jih je organizacija ClientEarth želela doseči z vložitvijo prošenj za dostop, in sicer vplivanja na postopek odločanja („preprečevanje namena razkritja“) ( 57 ).

122.

Drugič, Sodišče je presodilo, da je Komisija svojo prvotno odločbo utemeljila na splošni domnevi, da bi razkritje dokumentov, sestavljenih v okviru priprave ocene učinka, resno oslabilo postopek odločanja, ki je v teku. Obstajala je verjetnost, da bo Komisija splošno domnevo v prihodnje ponovno uporabila za nove prošnje za dostop do dokumentov, sestavljenih v okviru priprave ocene učinka, ki je v teku. Sodišče je torej presodilo, da se bo nezakonitost v prihodnje verjetno ponovila („nevarnost ponovitve“) ( 58 ).

123.

Tretjič, Sodišče je opozorilo, da je organizacija ClientEarth še posebej izpostavljena uporabi navedene izjeme v prihodnosti. Kot organizacija, katere cilj je varstvo okolja, je ena od njenih nalog delovati v smeri večje preglednosti in legitimnosti zakonodajnega postopka Unije. Zato je bilo verjetno, da bo v prihodnje ponovno zaprosila za dostop do dokumentov in da bo Komisija takšno prošnjo znova zavrnila na podlagi navedene splošne domneve. Iz tega sledi, da bi organizacija ClientEarth morala takrat znova vložiti ničnostno tožbo za izpodbijanje utemeljenosti iste domneve („posebna izpostavljenost“) ( 59 ).

124.

V nasprotju s pritožnico nisem v celoti prepričan glede obsega, v katerem tri, pravkar zgoraj obrazložene točke dejansko pomenijo „preizkus“, in glede obsega, v katerem gre samo za tri različne elemente okoliščin, ki jih je Sodišče štelo za upoštevne v navedeni zadevi, tako da bi organizacijo ClientEarth pripeljalo do cilja v smislu preostalega pravnega interesa.

125.

Seveda se popolnoma strinjam s pritožnico, da če bi bilo treba v obravnavni zadevi uporabiti pristop, obrazložen v zadevi ClientEarth v zvezi z verjetnostjo ponovitve očitane nezakonitosti, ki jo je zagrešila institucija, bi bilo temu pogoju zadoščeno.

126.

Menim, da je logika, na kateri temelji druga kategorija zadeve ClientEarth, morda razmeroma preprosta: ali je zavrnitev dostopa v pretekli zadevi (i) temeljila na splošnem pravnem predlogu, ki ga bo nasprotna stranka v pritožbenem postopku verjetno uporabila v prihodnjih zadevah (ii) v zvezi z istim pritožnikom?

127.

Logika ustrezno opredeljene izjeme je precej jasna: niti posameznik (subjektivni interes) niti dejansko sodišča Unije (objektivni interes) se ne želijo nenehno ukvarjati z isto vrsto zadev, v katerih zaradi ravnanja institucije, ki je nasprotna stranka, ne bo temelj nikoli obravnavan. Zato je v interesu prava in dejansko v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti, da se občasno uporabi razveljavitev in se zadeva zaključi z odločitvijo o temelju, čeprav strogo gledano prvotni predmet navedenega spora ne obstaja več.

128.

Toda v skladu z njenim splošnim pristopom je zadeva ClientEarth dejansko do tožečih strank precej blagohotna.

129.

Prvič, verjetnost ponovitve je jasno ločena od nekaterih okoliščin zadeve, torej jasno „ne glede na posebne okoliščine obravnavane zadeve“. ( 60 ) To je dejansko precej logično: cilj je, da se ista (vprašljiva) pravna premisa ne bi uporabljala v drugih, podobnih zadevah. Če to ne bi bilo tako, bi naleteli na zelo problematično (in prazno) razlago navedenega pogoja, pri tem pa vedno navajali, da je vsaka zadeva drugačna ter je torej vsaka odločba ad hoc značaja in neprenosljiva. Vendar je jasno, da to ni cilj te zadeve: treba je najti prav morebitno prenosljivost med posameznimi primeri.

130.

Drugič, zato je treba ugotoviti oblikovanje splošnega pravnega predloga na razumski ravni abstrakcije, ki bi jo bilo mogoče uporabiti v prihodnjih zadevah. Če bi bila takšna premisa lahko oblikovana na podlagi obravnavane zadeve, potem morebitna tožeča stranka ni dolžna predložiti nobenega dokaza o tem, da bo to tako ( 61 ). Zadostuje utemeljena verjetnost ( 62 ).

131.

Tretjič, seveda pa je jasno tudi, da se mora navedena verjetnost ponovitve nanašati na isto tožečo stranko. Vprašanje o tem, ali je „posebno izpostavljena“ oseba, je lahko v tem smislu tehtno, vendar se zdi, da se v zadevi ClientEarth ne gre tako daleč, da bi se uvedla možnost, da posameznik toži v splošnem interesu, s preprostim predlogom, da bi lahko institucija zagrešila isto vrsto nezakonitosti v zvezi z drugimi, prihodnjimi tožečimi strankami. Pravni interes ostaja pri določeni tožeči stranki, ki je imela predvsem individualni interes za izpodbijanje zadevne negativne odločbe Unije, dokler ni prišlo do pripetljaja, ki je bil zunaj nadzora tožeče stranke, in sicer da si je avtor izpodbijanega akta premislil v korist tožeče stranke v določeni zadevi ( 63 ).

132.

Če se vrnem k obravnavani zadevi, se dejansko moram strinjati s pritožnico, da se navedeni elementi sodbe Sodišča v zadevi ClientEarth v celoti uporabljajo za obravnavano pritožbo.

133.

Prvič, ali je zavrnitev temeljila na širokem pravnem predlogu v zvezi z uporabo Uredbe št. 1049/2001, ki bi jo bilo mogoče ponovno uporabiti? Dejansko je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Iz vseh praktičnih razlogov se zdi, da navedena domneva ali bolje pravno pravilo ali predlog ( 64 ) namiguje, da bi razkritje odločb Unije, ki se izpodbijajo pred sodišči Unije, resno oslabilo varstvo sodnih postopkov v smislu člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001, zlasti kadar bi navedene odločbe povzročile živahne razprave ( 65 ).

134.

Ali je mogoče tak pravni predlog uporabiti v prihodnjih zadevah? Seveda je mogoče, celo zelo preprosto je in precej močno vpliva na dostop do dokumentov v vseh podobnih zadevah: vsako dokončno upravno sodno odločbo, ki je po naključju predmet sodnega nadzora pred sodišči Unije, bi bilo mogoče dejansko izključiti iz možnosti dostopa na podlagi Uredbe št. 1049/2001 zaradi precejšnje dolgotrajnosti zaključka sodnega nadzora pred sodišči Unije ( 66 ).

135.

Drugič, ne da bi želel načeti zanimive razprave o tem, ali akademiki, ki prejemajo subvencije za raziskovalno delo, pomenijo posebno izpostavljeno skupino (v smislu zadeve ClientEarth), je bilo omenjeno, da bo sama pritožnica v prihodnje verjetno vlagala nadaljnje prošnje za dostop do dokumentov, ki jih hranijo institucije Unije. Vključena je v raziskavo prav o tej temi, pri čemer se bo obstoječa raziskava, ki je podprta s subvencijo, nadaljevala najmanj do leta 2021. Torej obstaja v skladu z ugotovitvijo Sodišča v zadevi ClientEarth utemeljena verjetnost, da bo ista pritožnica vlagala nadaljnje prošnje, ali bolje, na podlagi vseh dejstev, predloženih Sodišču, verjetnosti prihodnjih prošenj zagotovo ni mogoče izključiti.

136.

Če povzamem, ker je Sodišče želelo tudi proučiti drugi pritožbeni razlog, ki ga je navedla pritožnica, menim, da je navedeni razlog tudi utemeljen.

137.

Pritožnica je to Sodišče zaprosila, naj izpodbijani sklep razveljavi. Poleg tega je Sodišče zaprosila tudi, naj uporabi drugi stavek člena 61 Statuta Sodišča Evropske unije. Navedena določba daje Sodišču pooblastilo, da če stanje postopka to dovoljuje, lahko samo dokončno odloči o zadevi, ne da bi jo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču.

138.

Ker v obravnavani zadevi Splošno sodišče ni proučilo niti dopustnosti niti vsebine spora, ki mu je bil predložen, Sodišču predlagam, naj razveljavi sklep, ki se preučuje, in zadevo vrne Splošnemu sodišču v razsojanje na podlagi prvega stavka člena 61 Statuta Sodišča Evropske unije. Seveda pa je bila glede na precej nenavaden potek postopka v obravnavani zadevi nujna razprava, ki bi morala potekati o navedenih zadevah, skrajšana s ponovnim osredotočanjem Splošnega sodišča na spor v obliki njegovega ukrepa organizacije postopka, vloženega na podlagi člena 89 njegovega poslovnika.

139.

Sodišču predlagam, naj: