1.

Ta zadeva izhaja iz spora med osebo SC, nekdanjo članico pogodbenega osebja, in misijo Evropske unije za krepitev pravne države na Kosovu (v nadaljevanju: misija Eulex Kosovo), ki je mednarodna misija EU v okviru skupne zunanje in varnostne politike (v nadaljevanju: SZVP).

2.

S sklicevanjem na klavzulo, ki dodeljuje pristojnost sodiščema Unije in je vsebovana v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med osebo SC in misijo Eulex Kosovo, je oseba SC pri Splošnem sodišču Evropske unije vložila tožbo na podlagi člena 272 PDEU, s katero je izpodbijala zakonitost odločb, ki jih je sprejela ta misija, v skladu s katerima oseba SC ni bila uspešna na notranjem natečaju in njena pogodba o zaposlitvi ni bila podaljšana, ter vložila odškodninski zahtevek na podlagi pogodbene in nepogodbene odgovornosti EU na podlagi člena 340 PDEU.

3.

Obravnavano pritožbo je oseba SC vložila zoper sklep Splošnega sodišča z dne 19. septembra 2018, SC/Eulex Kosovo (T‑242/17, EU:T:2018:586; v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je Splošno sodišče zavrnilo tožbo osebe SC. Pritožba odpira tri ključna vprašanja glede, prvič, pristojnosti Sodišča na podlagi člena 272 PDEU v okviru SZVP, drugič, razlikovanja med členoma 263 in 272 PDEU, in tretjič, možnosti spremembe opredelitve pogodbene tožbe na podlagi člena 272 PDEU kot ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU.

4.

Ta pritožba se obravnava skupaj z nekaterimi drugimi zadevami, ki jih trenutno obravnava Sodišče in odpirajo podobna, čeprav ne enaka vprašanja, ki vplivajo na razlikovanje med členoma 263 in 272 PDEU in se nanašajo tudi na zagotavljanje učinkovitega sodnega varstva pritožnikov v sporih z institucijami in organi EU ter razjasnjujejo ustrezne formalne poti, ki jih je treba upoštevati v zvezi s tem. ( 2 )

5.

V bistvu se z obravnavano zadevo Sodišče poziva, naj ustvari svojo sodno prakso o uporabi člena 272 PDEU in razmerju navedenega določila s členom 263 PDEU v okviru sistema pravnih sredstev EU, določenega v Pogodbah. Ta zadeva je precej pomembna tudi za zunanje delovanje EU in delovanje mednarodnih misij EU po svetu.

6.

Dejansko stanje, kot je navedeno v točkah od 1 do 15 izpodbijanega sklepa, lahko za potrebe te zadeve povzamem, kot je navedeno v nadaljevanju. Pred obravnavo dogodkov, ki so pripeljali do postopka pred Splošnim sodiščem (razdelek C), je treba navesti nekaj uvodnih ugotovitev o misijah v okviru SVOP in misiji Eulex Kosovo (razdelek A) ter o pogodbenem razmerju med osebo SC in misijo Eulex Kosovo (razdelek B).

7.

Na področju SZVP pod naslovom V PEU skupna varnostna in obrambna politika (v nadaljevanju: SVOP) ( 3 ) Uniji zagotavlja operativno sposobnost za razmeščanje civilnih in vojaških misij zunaj EU za izpolnjevanje raznovrstnih nalog, vključno s preprečevanjem konfliktov in ohranjanjem miru. ( 4 ) Cilj misij v okviru SVOP „je odzivanje na zunanje konflikte in krize, ko se pojavijo, krepitev zmogljivosti partnerjev in na koncu z zunanjim delovanjem zaščititi Evropsko unijo in njene državljane“. ( 5 ) V skladu z zadnjo dokumentacijo v okviru SVOP trenutno poteka 16 misij – deset civilnih in šest vojaških – v katerih je zaposlenih več kot 5000 oseb po vsem svetu. ( 6 )

8.

Pravni status misij v okviru SVOP in njihovega osebja se razlikuje od pravnega statusa misij in osebja drugih subjektov v okviru zunanjega delovanja EU. ( 7 ) Natančneje, misije v okviru SVOP so povezane z Evropsko službo za zunanje delovanje (v nadaljevanju: ESZD), ( 8 ) ki je diplomatska služba EU in visokemu predstavniku EU za zunanje zadeve in varnostno politiko (v nadaljevanju: visoki predstavnik) pomaga izvajati SZVP. Vendar pa ni vso osebje misij v okviru SVOP del ESZD, za katere osebje veljajo Kadrovski predpisi za uradnike Unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) in pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev (v nadaljevanju: PZDU). ( 9 ) Poleg tega misije v okviru SVOP niso delegacije EU, ustanovljene na podlagi člena 221 PDEU za zastopanje Unije in katerih delovanje se načeloma pripisuje institucijam EU, ki jim daje pooblastilo. ( 10 ) Poleg tega se misije v okviru SVOP uradno ne štejejo za agencije EU v okviru SVOP, kot sta na primer Evropska obrambna agencija in Satelitski center Evropske unije, ki imata svoje kadrovske predpise ali za katerih osebje veljajo kadrovski predpisi in PZDU. ( 11 )

9.

Eulex Kosovo je misija v okviru SVOP in je bila ustanovljena s Skupnim ukrepom Sveta 2008/124/SZVP z dne 4. februarja 2008 o misiji Evropske unije za krepitev pravne države na Kosovu (Eulex Kosovo), ( 12 ) kakor je bila nazadnje spremenjena s Sklepom Sveta (SZVP) 2018/856 z dne 8. junija 2018. ( 13 ) Skupni ukrep Sveta 2008/124 je bil večkrat podaljšan, trenutni mandat misije Eulex Kosovo pa bo trajal do 14. junija 2020. Misija Eulex Kosovo je največja civilna misija doslej, ki je začela delovati v okviru SVOP. ( 14 )

10.

V skladu s členom 2 Skupnega ukrepa Sveta 2008/124 je splošna naloga misije Eulex Kosovo „podpira[ti] prizadevanja izbranih kosovskih institucij pravne države za večjo učinkovitost, trajnost, sožitje etničnih skupin in odgovornost ob zagotavljanju, da so te institucije neodvisne od političnih vplivov in v celoti spoštujejo mednarodne standarde na področju človekovih pravic in evropske najboljše prakse […] s ciljem, da se preostale naloge prenesejo na druge dolgoročne instrumente EU, preostale izvršilne funkcije pa postopoma odpravijo“.

11.

Na podlagi členov 7 in 8 Skupnega ukrepa Sveta 2008/124 je poveljnik civilne operacije odgovoren za poveljevanje in nadzor nad misijo Eulex Kosovo na strateški ravni, vodja misije pa je odgovoren za poveljevanje in nadzor nad misijo Eulex Kosovo na območju operacije, pri čemer prevzame njeno usklajevanje in vsakodnevno upravljanje. ( 15 )

12.

Člen 9(2) Skupnega ukrepa Sveta 2008/124 določa, da Eulex Kosovo sestoji predvsem iz osebja, ki ga dodelijo države članice ali institucije EU. Vsaka država članica ali institucija EU krije stroške osebja, ki ga je začasno dodelila, tudi nekatere stroške potovanja ter nadomestila, plače in zdravstveno zavarovanje. ( 16 )

13.

Na podlagi člena 9(3) Skupnega ukrepa Sveta 2008/124, kakor je bil spremenjen, ( 17 ) lahko Eulex Kosovo po potrebi pogodbeno zaposluje tudi mednarodno civilno osebje in lokalno osebje, če potrebnih nalog ne more opraviti osebje, ki so ga dodelile države članice. ( 18 )

14.

V členu 10(3) Skupnega ukrepa Sveta 2008/124, kakor je bil spremenjen, ( 19 ) je določeno, da se pogoji zaposlitve ter pravice in obveznosti mednarodnega in lokalnega osebja določijo v pogodbah med misijo Eulex Kosovo in zadevnimi člani osebja.

15.

V členu 15a Skupnega ukrepa Sveta 2008/124, ki je bil vstavljen s Sklepom Sveta 2014/349 z dne 12. junija 2014, ( 20 ) je določeno, da lahko Eulex Kosovo naroča storitve ali blago, sklepa pogodbe in upravne dogovore, zaposluje osebje, vodi bančne račune, pridobiva sredstva in razpolaga z njimi ter poravnava obveznosti in je lahko stranka v sodnem postopku, kot je potrebno za izvajanje tega skupnega ukrepa.

16.

Oseba SC je nekdanja članica mednarodnega pogodbenega osebja misije Eulex Kosovo.

17.

Oseba SC je bila v misiji Eulex Kosovo zaposlena kot tožilec na podlagi petih zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas: (1) od 4. januarja 2014 do 14. junija 2014, (2) od 15. junija 2014 do 14. oktobra 2014, (3) od 15. oktobra 2014 do 14. junija 2015, (4) od 15. junija 2015 do 14. junija 2016 in (5) od 15. junija 2016 do 14. novembra 2016.

18.

V skladu s členom 21 prve in druge pogodbe o zaposlitvi spadajo spori, ki izhajajo iz teh pogodb ali so z njima povezani, pod pristojnost sodišč v Bruslju, Belgija. V skladu s členom 21 tretje, četrte in pete pogodbe o zaposlitvi spadajo spori, ki izhajajo iz teh pogodb ali so z njimi povezani, pod pristojnost Sodišča Evropske unije na podlagi člena 272 PDEU.

19.

Pogodbe o zaposlitvi vsebujejo določila, v katerih je navedeno, da so načrt delovanja misije Eulex Kosovo (v nadaljevanju: OPLAN), koncept operacij (v nadaljevanju: CONOPS), Kodeks ravnanja (v nadaljevanju: KR) in standardni operativni postopki (v nadaljevanju: SOP) sestavni del navedenih pogodb. ( 21 ) To so ključni dokumenti o načrtovanju in organizaciji za izvajanje misije Eulex Kosovo in niso splošno dostopni javnosti. ( 22 )

20.

Pogodbe o zaposlitvi vsebujejo tudi določila, v katerih je navedeno, da s podpisom pogodbe zaposleni potrjuje, da jo sprejema in njeno skladnost s pogoji in načeli, določenimi v pogodbi in njenih prilogah, in da v primeru spora pogodba o zaposlitvi prevlada nad, med drugim, OPLAN, CONOPS, KR in SOP. ( 23 )

21.

V členu 20 pogodb o zaposlitvi je navedeno še, da morebitne spore med strankama „v zvezi z razlago izvrševanja“ navedenih pogodb rešuje arbitražni organ, ne da bi to ne vplivalo na možnost predložitve spora Sodišču Evropske unije.

22.

Oseba SC je 28. aprila 2014 pri misiji Eulex Kosovo vložila pritožbo zoper poročilo o prvem ocenjevanju njene uspešnosti z dne 14. aprila 2014 (v nadaljevanju: POU). V navedeni pritožbi je oseba SC izpodbijala ocene, ki so jih v navedenem poročilu navedli njeni nadrejeni, vključno z njej neposredno nadrejeno generalno tožilko misije Eulex Kosovo, J. Novotno, skupaj z nepravilnostmi v ocenjevalnem postopku na splošno. Z odločbo z dne 12. avgusta 2014 je vodja misije pritožbo potrdil in POU razveljavil.

23.

Vodja kadrovske službe misije Eulex Kosovo je z dopisom z dne 26. junija 2014 osebo SC obvestil o tem, da bo za delovno mesto tožilca izveden notranji natečaj (v nadaljevanju: notranji natečaj iz leta 2014). V navedenem dopisu je bilo med drugim navedeno, da se je po pregledu operativnih potreb misije Eulex Kosovo in po tem, ko so države članice 24. junija 2014 odobrile OPLAN, začelo prestrukturiranje misije Eulex Kosovo, kar je povzročilo krčenje razpoložljivih delovnih mest. Oseba SC se je natečaja udeležila, a ni bila uspešna.

24.

Oseba SC je 25. avgusta 2014 pri misiji Eulex Kosovo vložila pritožbo zoper rezultate notranjega natečaja iz leta 2014. V navedeni pritožbi je oseba SC med drugim izpodbijala sestavo izbirne komisije in prisotnost J. Novotne v tej komisiji zaradi njene vpletenosti v pritožbo osebe SC v zvezi s POU in njenih domnevnih predsodkov v zvezi z osebo SC. Vodja misije je z odločbo z dne 4. septembra 2014 navedeno pritožbo potrdil in razveljavil notranji natečaj iz leta 2014 z obrazložitvijo, da sta dva člana komisije enake narodnosti, kar je v nasprotju s SOP v zvezi z izborom osebja.

25.

Leta 2014 je misija Eulex Kosovo od osebe SC zahtevala, naj opravi vozniški izpit. Oseba SC je bila v navedenem letu na izpitu trikrat neuspešna. Oktobra 2014 je oseba SC vodji kadrovske službe predložila dokumentacijo, ki dokazuje invalidnost njene roke. Novembra 2015 in februarja 2016 je misija Eulex Kosovo od osebe SC znova zahtevala, naj opravi vozniški izpit.

26.

Vodja kadrovske službe je z dopisom z dne 24. junija 2016 osebo SC obvestil, da bo za delovno mesto tožilca izveden nov notranji natečaj (v nadaljevanju: notranji natečaj iz leta 2016). V navedenem dopisu je bilo med drugim navedeno, da se je po pregledu operativnih potreb misije Eulex Kosovo in po tem, ko so države članice 17. junija 2016 odobrile OPLAN in ko je poveljnik civilne operacije 20. junija 2016 odobril načrt razmestitve, začelo prestrukturiranje misije Eulex Kosovo, kar je povzročilo krčenje razpoložljivih delovnih mest.

27.

Oseba SC je imela 19. julija 2016 razgovor z izbirno komisijo notranjega natečaja iz leta 2016, ki ji je predsedovala J. Novotna. Pred tem razgovorom in med njim je oseba SC izpodbijala sestavo navedene komisije zaradi vpletenosti J. Novotne v dve predhodni pritožbi, ki ju je oseba SC vložila zoper POU in notranji natečaj iz leta 2014.

28.

Vodja kadrovske službe je z dopisom z dne 30. septembra 2016 osebo SC obvestil, da ni opravila notranjega natečaja iz leta 2016 (v nadaljevanju: odločba v zvezi z notranjim natečajem iz leta 2016) ter da bo torej njena pogodba o zaposlitvi potekla 14. novembra 2016 in ne bo podaljšana (v nadaljevanju: odločba o nepodaljšanju pogodbe o zaposlitvi) (v nadaljevanju skupaj: izpodbijane odločbe).

29.

Oseba SC je 10. oktobra 2016 pri misiji Eulex Kosovo vložila pritožbo zoper izpodbijane odločbe. V bistvu je zatrjevala, da je bil postopek zaradi prisotnosti J. Novotne v izbirni komisiji notranjega natečaja iz leta 2016 nepravičen in nepravilen in da so bile s tem kršena določila SOP v zvezi z izborom osebja skupaj s SOP v zvezi z načeli in postopkom reorganizacije (v nadaljevanju: SOP v zvezi z reorganizacijo).

30.

Vodja misije je z odločbo z dne 31. oktobra 2016 navedeno pritožbo zavrnil z ugotovitvijo, da načela o izboru osebja niso bila kršena. V navedeni odločbi je med drugim navedel, da ni bilo izkazano nobeno nasprotje interesov. Navedel je tudi, da se v skladu s Prilogo 13 OPLAN zahteva, da sta v izbirni komisiji vodja izvršilnega oddelka in generalni tožilec misije Eulex Kosovo in da je morala biti navedena komisija enaka za vse kandidate.

31.

V odgovor na navedeno odločbo je oseba SC 1. novembra 2016 v skladu s členom 20 svoje pogodbe o zaposlitvi na vodjo misije naslovila zahtevo za arbitražo. Vodja misije je z dopisom z dne 14. novembra 2016 navedeno zahtevo zavrnil.

32.

Z vlogo, predloženo 25. aprila 2017, je oseba SC vložila tožbo pri Splošnem sodišču, s katero je od navedenega sodišča zahtevala, naj:

33.

Oseba SC je svojo tožbo razdelila na dva dela. Prvi del se je nanašal na tožbeni zahtevek na podlagi člena 272 PDEU, ki je vseboval pet tožbenih razlogov. ( 24 ) Drugi del se je nanašal na odškodninski zahtevek na podlagi člena 340 PDEU zaradi škode, ki jo je povzročila misija Eulex Kosovo s kršitvijo svojih pogodbenih in nepogodbenih obveznosti.

34.

Misija Eulex Kosovo je z ločenim dokumentom, vloženim 24. avgusta 2017, vložila ugovor nedopustnosti, v katerem je v bistvu trdila, da Splošno sodišče ni bilo pristojno za odločanje o tožbi, saj se je ta delno nanašala na pogodbe, ki določajo, da so pristojna bruseljska sodišča. Oseba SC je 20. oktobra 2017 predložila stališča v zvezi z navedenim ugovorom.

35.

Splošno sodišče je z izpodbijanim sklepom tožbo osebe SC v celoti zavrnilo. V skladu s členom 126 svojega poslovnika je odločilo, da tožba delno očitno ni dopustna, da je delno očitno brez pravne podlage in da ugovora nedopustnosti, ki ga je vložila misija Eulex Kosovo, ni treba proučiti (točke 22, 23 in 77 izpodbijanega sklepa).

36.

V izpodbijanem sklepu je Splošno sodišče presodilo, da je tožba oblikovana v skladu s štirimi tožbenimi predlogi (točke od 24 do 30 izpodbijanega sklepa). Najprej je zavrnilo tretji tožbeni predlog, ki se je nanašal na nezakonitost izpodbijanih odločb, kot očitno nedopustnega (točke od 31 do 52 izpodbijanega sklepa) z ugotovitvijo, da navedenih odločb na podlagi člena 272 PDEU v bistvu ni mogoče izpodbijati in da tudi če bi se na podlagi člena 263 PDEU spremenila opredelitev zahtevka kot ničnostne tožbe, je bil ta vložen prepozno.

37.

Splošno sodišče je zavrnilo prvi in drugi tožbeni predlog, ki sta se nanašala na pogodbeno in nepogodbeno odgovornost (točke od 53 do 69 izpodbijanega sklepa), in četrti tožbeni predlog, ki se je nanašal na odškodnino (točke od 70 do 76 izpodbijanega sklepa), kot delno očitno nedopustne in delno očitno brez pravne podlage. Poleg tega je osebi SC naložilo plačilo stroškov.

38.

Obrazložitev izpodbijanega sklepa bo po potrebi povzeta v okviru obravnave pritožbenih razlogov.

39.

Oseba SC s pritožbo, vloženo 23. novembra 2018, Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijani sklep, tožbi razen v petem tožbenem razlogu ugodi ( 25 ) in, podredno, zadevo vrne v vsebinsko odločanje Splošnemu sodišču. Oseba SC Sodišču predlaga še, naj misiji Eulex Kosovo naloži plačilo stroškov.

40.

Misija Eulex Kosovo v svojem odgovoru, ki ga je vložila 7. maja 2019, Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne ali, podredno, če izpodbijani sklep razveljavi, zadevo vrne v vsebinsko odločanje Splošnemu sodišču. Sodišču predlaga še, naj osebi SC naloži plačilo stroškov.

41.

Predsednik Sodišča je z odločbo z dne 22. maja 2019 zavrnil vlogo osebe SC za vložitev odgovora.

42.

Oseba SC in misija Eulex Kosovo sta se 6. novembra 2019 udeležili obravnave na Sodišču.

43.

Oseba SC navaja pet pritožbenih razlogov. Prvi razlog temelji na spremembi opredelitve tretjega tožbenega predloga na podlagi člena 272 PDEU kot ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU. Drugi razlog temelji na tem, da naj bi Splošno sodišče zavrnilo pristojnost na podlagi člena 272 PDEU. Tretji razlog temelji na neupoštevanju številnih stališč, ki se načeloma nanašajo na kršitev SOP. Četrti razlog temelji na napačni presoji odškodninskih zahtevkov, ki izhajajo iz izpodbijanih odločb, kot nedopustnih, saj ničnostna tožba zoper navedene odločbe ni bila dopustna. Peti razlog temelji na napačni presoji odškodninskih zahtevkov, ki izhajajo iz ponavljajočih se zahtev po opravljanju vozniškega izpita.

44.

V nadaljevanju se bom osredotočil na analizo prvega in drugega pritožbenega razloga (v obratnem vrstnem redu), ki jima je treba po mojem mnenju ugoditi. Usoda tretjega in četrtega pritožbenega razloga pa je po drugi strani v bistvu odvisna od odločitve Sodišča o prvem in drugem pritožbenem razlogu. Natančneje, v zvezi s tretjim pritožbenim razlogom oseba SC zatrjuje, da Splošno sodišče ni proučilo njenih stališč, zlasti v zvezi s kršitvijo SOP; ker so bile navedene trditve predložene v utemeljitev zahtevka, za katerega je Splošno sodišče ugotovilo, da ni dopusten, z navedenim razlogom ni mogoče uspeti, če Sodišče zavrne drugi pritožbeni razlog. V zvezi s četrtim pritožbenim razlogom oseba SC zatrjuje, da se je Splošno sodišče sklicevalo, da nekateri zahtevki niso dopustni, saj so tesno povezani s zahtevkom za razglasitev ničnosti, ki je bil razglašen za nedopustnega, čeprav je Splošno sodišče napačno spremenilo opredelitev dopustne tožbe na podlagi člena 272 PDEU kot nedopustne tožbe na podlagi člena 263 PDEU, zato z navedenim razlogom ni mogoče uspeti, če Sodišče zavrne prvi in drugi pritožbeni razlog. Zato menim, da ločena obravnava tretjega in četrtega pritožbenega razloga v teh sklepnih predlogih ni potrebna. Peti pritožbeni razlog se mi zdi pravno neutemeljen. V navedenih okoliščinah menim, da bi bilo treba izpodbijani sklep delno razveljaviti in da bo treba zadevo vrniti v odločanje Splošnemu sodišču.

45.

Pred nadaljevanjem analize pritožbenih razlogov (razdelki B, C in D) je treba nujno preveriti pristojnost Sodišča za odločanje o tej tožbi (razdelek A).

46.

Pristojnost Sodišča za odločanje o tej zadevi med strankama ni sporna. ( 26 ) Kljub temu mora Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso vprašanje v zvezi s pristojnostjo sodišč EU proučiti po uradni dolžnosti, tudi če ga nobena od strank ni pozvala k temu. ( 27 )

47.

Glede na to, da je misija Eulex Kosovo misija SVOP, ki deluje na področju SZVP, bi se zdelo nujno najprej preučiti, ali lahko na pristojnost Sodišča na podlagi člena 272 PDEU morebiti vplivajo pravila, ki omejujejo pristojnost sodišč EU na področju SZVP na podlagi drugega pododstavka člena 24(1) PEU ter prvega odstavka člena 275 PDEU. Nato bom obravnaval področje uporabe pristojnosti Sodišča na podlagi člena 272 PDEU v povezavi s pogodbami o zaposlitvi, sklenjenimi med osebo SC in misijo Eulex Kosovo, skupaj s pravno sposobnostjo misije Eulex Kosovo biti stranka v tem postopku.

48.

Najprej je treba opozoriti, da očitno še ni sodne prakse Sodišča, ki posebej obravnava pristojnost sodišč EU v zvezi z obravnavo tožb na podlagi člena 272 PDEU v povezavi z omejitvami glede njihove pristojnosti na področju SZVP.

49.

Kot je odločilo Sodišče na podlagi drugega pododstavka člena 24(1) PEU in prvega odstavka člena 275 PDEU, sodišča EU načeloma niso pristojna v zvezi z določili, ki zadevajo SZVP, in akti, sprejetimi na podlagi teh določb. ( 28 ) A ker navedena člena pomenita odstopanje od pravila splošne pristojnosti na podlagi člena 19 PEU, ju je treba razlagati ozko. ( 29 )

50.

Obstaja tudi sodna praksa o vprašanjih pristojnosti v zvezi s SZVP, ki kaže na to, da dejstvo, da je SZVP vključeno v okoliščine neke zadeve, to samo po sebi še ne pomeni, da se uporabljajo omejitve glede pristojnosti Sodišča na podlagi člena 24(1) PEU in člena 275 PDEU. ( 30 ) Ker se navedena sodna praksa delno nanaša na misije SVOP, je za obravnavano zadevo koristno opozoriti na najbolj upoštevne točke nekaterih sodb.

51.

Sodišče je na primer v zadevi Elitaliana/Eulex Kosovo ( 31 ) potrdilo pristojnost sodišč EU za odločanje o ničnostni in odškodninski tožbi, ki jo je tožeča stranka vložila na podlagi javnega naročila za storitve helikopterskega prevoza, ki ga je misija Eulex Kosovo oddala drugemu ponudniku. Sodišče je ugotovilo, da so se sporni ukrepi, za katere je bila predlagana razglasitev ničnosti zaradi kršitve pravnih pravil, ki se uporabljajo za javna naročila Unije, nanašali na oddajo javnega naročila, ki je povzročilo nastanek stroškov v breme proračuna Unije, zato so se za sporno pogodbo uporabljala določila Finančne uredbe Unije. ( 32 ) V navedenih okoliščinah je Sodišče odločilo, da člen 24(1) PEU in člen 275 PDEU ne izključujeta njegove pristojnosti za razlago in uporabo določil Finančne uredbe Unije na področju oddaje javnih naročil.

52.

Poleg tega je Sodišče v zadevi H/Svet in drugi ( 33 ) potrdilo pristojnost sodišč EU za odločanje o ničnostni in odškodninski tožbi, ki jo je članica osebja, dodeljena civilni misiji SVOP, policijski misiji Evropske unije v Bosni in Hercegovini, vložila v povezavi z odločbami, ki jih je sprejel vodja misije o njeni premestitvi na delovno mesto v regionalnem uradu. Sodišče je odločilo, da so bile izpodbijane odločbe sicer umeščene v okvir SZVP in povezane z operativnim delovanjem na podlagi SZVP, vendar so bile tudi akti o upravljanju s kadri enako kot vse podobne odločitve, ki jih sprejemajo institucije EU pri izvajanju svojih pristojnosti. V navedenih okoliščinah omejitve pristojnosti Sodišča v okviru SZVP niso bile v nasprotju s pregledom aktov o upravljanju kadrov, povezanih z osebjem, ki so ga dodelile države članice, kadar je sodišče EU na podlagi člena 270 PDEU pristojno za pregledovanje takih aktov, ki se nanašajo na člane osebja, ki so ga dodelile institucije EU. Kadar bi se isti akt o upravljanju s kadri v zvezi z operacijami „na terenu“ nanašal tako na člane osebja, ki so ga dodelile države članice, kot na člane osebja, ki so ga dodelile institucije EU, pa odločitev, sprejeta v zvezi s člani prvega osebja, ne bi bila združljiva z odločitvijo, ki bi jo sodišče Unije sprejelo v zvezi s člani zadnjenavedenega osebja.

53.

Na podlagi tega ugotavljam, da so se navedene zadeve nanašale na ničnostne in odškodninske tožbe, vložene na podlagi člena 263 PDEU ter drugega odstavka člena 340 PDEU, in niso povzročile morebitne uporabe člena 272 PDEU, saj stranke v navedenih postopkih niso bile v spornem pogodbenem razmerju. Poleg tega so se okoliščine, na podlagi katerih je bila sprejeta sodba v zadevi H/Svet in drugi, nanašale na članico nepogodbenega osebja, dodeljeno civilni misiji SVOP, Sodišče pa si je s sodbo delno prizadevalo izogniti se nezdružljivi obravnavi pri reševanju sporov, ki se nanašajo na osebje, ki ga dodelijo države članice in institucije EU. Na podlagi navedene sodbe je še vedno mogoče sklepati, da člen 24(1) PEU in člen 275 PDEU nista v nasprotju s pristojnostjo sodišč EU za odločanje o tožbah v zvezi z upravljanjem kadrov misij SVOP, tudi če se to upravljanje nanaša na operacije „na terenu“. ( 34 ) K temu se bom vrnil pozneje v svoji analizi (glej točko 138 teh sklepnih predlogov).

54.

Navedena sodna praksa zato podpira stališče, da omejitve pristojnosti sodišč EU v okviru SZVP na podlagi člena 24(1) PEU in člena 275 PDEU niso v nasprotju s pristojnostjo Sodišča v skladu z arbitražno klavzulo v smislu člena 272 PDEU v okoliščinah obravnavane zadeve. ( 35 )

55.

Seveda pa je sklepanje pogodb o zaposlitvi, kot so te v obravnavani zadevi, za misijo Eulex Kosovo določeno v Skupnem ukrepu 2008/124, s katerim je vzpostavljena navedena misija, katere pravna podlaga spada na področje SZVP (glej točko 14 teh sklepnih predlogov). Toda iz člena 272 PDEU, na podlagi katerega je sodišče EU „pristojno za izrekanje sodb v skladu z arbitražno klavzulo v pogodbi, ki jo sklene Unija ali ki je sklenjena v njenem imenu, ne glede na to, ali jih ureja javno ali zasebno pravo“, izhaja, da navedeno določilo ne spada na področje uporabe SZVP in se na splošno uporablja za različne vrste pogodb, vključno s pogodbami o zaposlitvi, ki vključujejo osebje. ( 36 ) Poleg tega je pristojnost sodišč EU na podlagi člena 272 PDEU utemeljena na pogodbi, sklenjeni med strankama, ne na aktu, sprejetem na podlagi določil Pogodbe o SZVP.

56.

Poleg tega, čeprav je mogoče pogodbe o zaposlitvi umestiti v okvir SZVP, v bistvu pomenijo tipične akte o upravljanju kadrov na področju organizacije človeških virov misije Eulex Kosovo. Ugotovitev, da je pristojnost sodišč EU na podlagi člena 272 PDEU izključena samo zato, ker je pogodba o zaposlitvi umeščena v okvir SZVP, bi bila v nasprotju z izrecno voljo strank, da določijo pristojnost sodišč EU v skladu z arbitražno klavzulo, vsebovano v pogodbi, členu 272 PDEU pa bi lahko odvzela njegovo vsebino.

57.

Posledično bi zato bilo treba upoštevati, da pristojnost Sodišča v skladu z arbitražno klavzulo na podlagi člena 272 PDEU v okoliščinah obravnavane zadeve ni v nasprotju z omejitvami njegove pristojnosti z odstopanjem na področju SZVP v skladu s členom 24(1) PEU in členom 275 PDEU.

58.

Poleg tega ni nobenega dvoma o tem, da je misija Eulex Kosovo lahko stranka v tem postopku ali da se lahko pristojnost Sodišča na podlagi člena 272 PDEU razširi na vse pogodbe o zaposlitvi v obravnavani zadevi.

59.

Člen 15a Skupnega ukrepa 2008/124, kakor je bil dopolnjen s Sklepom Sveta 2014/349 z dne 12. junija 2014 (glej točko 15 teh sklepnih predlogov), daje misiji Eulex Kosovo pooblastilo za sklepanje pogodb in biti stranka v sodnem postopku, s čimer ji podeljuje pravno sposobnost. Iz člena 9(3) Skupnega ukrepa 2008/124 in njegovega člena 10(3), ki se prav tako uporablja od 12. junija 2014 (glej točki 13 in 14 teh sklepnih predlogov), je razvidno, da lahko misija Eulex Kosovo zaposli osebje na podlagi pogodb in da je treba pogoje zaposlitve, pravice in obveznosti takega osebja določiti v pogodbah, sklenjenih med njo in zadevnim članom osebja. Zato je v skladu s spremembami, vstavljenimi s Sklepom 2014/349, misija Eulex Kosovo pravno sposobna in je lahko tožena stranka v tem postopku. ( 37 )

60.

Poleg tega je, kot je navedeno v pisnih stališčih strank, ( 38 ) iz sodbe v zadevi Jenkinson/Svet in drugi (v nadaljevanju: Jenkinson) ( 39 ) razvidno, da je Sodišče pristojno za odločanje o sporih, ki izhajajo iz pogodbenega razmerja, sklenjenega med osebo SC in misijo Eulex Kosovo, čeprav je lahko navedeno razmerje delno povezano z dogodki v obdobjih, ki jih zajemata prva in druga pogodba o zaposlitvi, ki določata, da so pristojna bruseljska sodišča (glej točko 18 teh sklepnih predlogov).

61.

Zadeva Jenkinson ( 40 ) se je nanašala na tožbo, ki je načeloma temeljila na členu 272 PDEU in jo je vložil nekdanji član mednarodnega pogodbenega osebja nekaterih mednarodnih misij EU, vključno z misijo Eulex Kosovo. Tožeča stranka je zahtevala odškodnino zaradi zlorabe zaporednih pogodb za določen čas in nezakonite odpustitve na podlagi odločbe o nepodaljšanju njegove pogodbe o zaposlitvi. Le zadnja pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožečo stranko in misijo Eulex Kosovo, je vsebovala arbitražno klavzulo na podlagi člena 272 PDEU, čeprav so vse predhodne pogodbe o zaposlitvi določale, da so pristojna bruseljska sodišča.

62.

Sodišče je v svoji sodbi ( 41 ) spomnilo, da so sodišča EU načeloma pristojna za odločanje le o zahtevkih, ki izhajajo iz pogodbe, ki vsebuje arbitražno klavzulo, ali so neposredno povezani z obveznostmi, ki izhajajo iz te pogodbe. Toda če delovno razmerje temelji na več zaporednih pogodbah o zaposlitvi, dejstvo, da prejšnje pogodbe ne vsebujejo arbitražne klavzule, Sodišču ne more preprečiti, da pri presoji razmerja med strankama ne bi upoštevalo vseh pogodb. Zato se lahko na podlagi člena 272 PDEU pristojnost Sodišča razširi na prejšnje pogodbe o zaposlitvi, ki so določale pristojnost sodišč v Bruslju, če tožba vsebuje zahteve, ki izhajajo iz zadnje pogodbe, ki vsebuje arbitražno klavzulo ali ki so neposredno povezane z obveznostmi, ki izhajajo iz te pogodbe, kot je bilo v navedenem postopku.

63.

V obravnavani zadevi se lahko na podlagi sodbe v zadevi Jenkinson pristojnost Sodišča na podlagi člena 272 PDEU razširi na vse pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med osebo SC in misijo Eulex Kosovo, glede na to, da so zahtevki osebe SC povezani z obstojem enotnega neprekinjenega delovnega razmerja, ki vključuje pet zaporednih pogodb, in temeljijo na pogodbah, ki vsebujejo arbitražno klavzulo. K tej sodbi se bom vrnil pozneje v svoji analizi (glej točke od 105 do 107 in točko 138 teh sklepnih predlogov).

64.

Glede na zgornje preudarke menim, da je Sodišče pristojno za odločanje v obravnavani zadevi.

65.

Oseba SC z drugim pritožbenim razlogom, v katerem se zatrjuje kršitev člena 272 PDEU, pravice do učinkovitega pravnega sredstva na podlagi člena 47 Listine in načela enakega obravnavanja, navaja, da je Splošno sodišče v točkah 31, 37, 40, 42, 43, 45, 46 in 64 izpodbijanega sklepa napačno uporabilo pravo s tem, da se ni strinjalo, da je v zvezi s tretjim tožbenim predlogom glede nezakonitosti izpodbijanih odločb pristojno na podlagi člena 272 PDEU, in ni vsebinsko odločilo o navedenem predlogu. Ta pritožbeni razlog je razdeljen na tri dele.

66.

Oseba SC s prvim delom drugega pritožbenega razloga zatrjuje, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker ni rešilo vprašanja o tem, ali je bilo upravičeno presojati dejstva, ki so se zgodila v obdobju, ki ga zajema določilo v prvi in drugi pogodbi o zaposlitvi, ki dodeljuje pristojnost bruseljskim sodiščem, čeprav iz sodbe v zadevi Jenkinson izhaja, da je pristojno na podlagi člena 272 PDEU.

67.

Oseba SC z drugim delom drugega pritožbenega razloga navaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo z ugotovitvijo, da zahtevek osebe SC, s katerim je zahtevala, da se izpodbijane odločitve razglasijo za nezakonite, pomeni ničnostno tožbo, čeprav so razglasitve v zvezi s kršitvami pogodb ustrezna pravna sredstva na podlagi člena 272 PDEU. ( 42 )

68.

Oseba SC s tretjim delom drugega pritožbenega razloga navaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo z ugotovitvijo, da so bile izpodbijane odločbe upravni ukrepi, ki jih je mogoče ločiti od pogodbe. Odločba v zvezi z notranjim natečajem iz leta 2016 je bila sprejeta na podlagi SOP, ki so v skladu s členom 1.2 pogodbe o zaposlitvi njen sestavni del in pomenijo pravo, ki se uporablja za navedeno pogodbo. ( 43 ) Splošno sodišče je napačno odločilo, da oseba SC ne podaja nobenih tožbenih razlogov na podlagi pogodbenih določil, saj oseba SC navaja številne razloge o domnevni kršitvi pravil, ki urejajo pogodbeno razmerje, vključno s SOP. Poleg tega zgolj neobstoj določila v pogodbi, ki določa njeno podaljšanje, še ne vpliva na dejstvo, da je odločba o nepodaljšanju pogodbe o zaposlitvi pogodbena. Oseba SC je poleg tega na obravnavi poudarila, da so SOP pogodbeni v zvezi z delovnim razmerjem, sklenjenim med osebo SC in misijo Eulex Kosovo, in da bi bila arbitražna klavzula brezpredmetna, če bi bila omejena zgolj na pogodbo.

69.

Oseba SC dodaja, da pristop Splošnega sodišča ni v skladu z drugo sodno prakso ( 44 ) in povzroča, da se pogodbenemu osebju misij SVOP preprečuje vlaganje večine delovnopravnih tožb pri sodiščih EU. Z izključevanjem edine jasne možnosti, ki je v skladu s členom 272 PDEU na voljo takemu osebju za izpodbijanje odločb, sprejetih zoper njih, je s pristopom Splošnega sodišča kršena pravica osebe SC do učinkovitega pravnega sredstva, ki ga zagotavlja člen 47 Listine, skupaj z načelom enakega obravnavanja, saj je pravica do vložitve ničnostne tožbe podeljena osebju, ki je dodeljeno misijam SVOP. ( 45 )

70.

Misija Eulex Kosovo zatrjuje, da je pristop Splošnega sodišča v skladu z ustaljeno sodno prakso, ki določa, da je treba člen 272 PDEU razlagati ozko. ( 46 ) Odločba v zvezi z notranjim natečajem 2016 je bila rezultat odločitve o prestrukturiranju, ki jo je sprejel Svet in je bila formalizirana v OPLAN in jo je zato mogoče ločiti od pogodbe. Splošno sodišče je svoje ugotovitve glede odločitve o nepodaljšanju pogodbe o zaposlitvi pravilno utemeljilo tudi na neobstoju določila v pogodbi o njenem podaljšanju. Misija Eulex Kosovo ne zanika, da so OPLAN, CONOPS, KR in SOP sestavni deli pogodbe o zaposlitvi, zavrača pa navedbo osebe SC, da so ti dokumenti pogodbeni, saj gre, kot je poudarila na obravnavi, za splošne delovne dokumente, o katerih se stranki nista pogajali.

71.

Misija Eulex Kosovo poleg tega navaja, da Splošno sodišče ni kršilo pravice osebe SC do učinkovitega pravnega sredstva in enakega obravnavanja, saj je imela oseba SC na podlagi člena 263 PDEU pravico vložiti ničnostno tožbo. Poleg tega so za zadeve, na katere se sklicuje oseba SC, značilne drugačne okoliščine, zadevna sodišča pa jih še vedno obravnavajo.

72.

Na začetku naj navedem, da medtem ko je tretji del drugega pritožbenega razloga vreden resnega razmisleka, je mogoče prvi in drugi del tega razloga hitro zavrniti.

73.

Oseba SC s prvim delom drugega pritožbenega razloga zatrjuje, da Splošno sodišče ob upoštevanju sodbe v zadevi Jenkinson ni natančno opredelilo, ali lahko upošteva dejstva, ki so se zgodila v obdobju, v katerem pogodbe o zaposlitvi niso vsebovale arbitražnih klavzul, ki določajo pristojnost sodišč EU. Menim, da Splošnemu sodišču ni bilo treba odločiti o navedenem vprašanju, da bi presodilo, ali so bile izpodbijane odločbe ukrepi, ki jih je mogoče ločiti od pogodbe, saj se ni zatrjevalo, da njihova povezava s pogodbo izhaja iz navedenega obdobja. Zato predlagam, naj se prvi del drugega pritožbenega razloga zavrne kot neutemeljen.

74.

Oseba SC z drugim delom drugega pritožbenega razloga verjetno zatrjuje, da je Splošno sodišče izključilo možnost, da je lahko tožba na podlagi člena 272 PDEU ugotovitvene narave. Toda Splošno sodišče se do navedenega vprašanja ni opredelilo in se je sklicevalo na naravo izpodbijanih odločb, ne pa na naravo zahtevkov, vloženih zoper zanje. Zato predlagam, naj se drugi del drugega pritožbenega razloga zavrne kot neutemeljen.

75.

Oseba SC s tretjim delom drugega pritožbenega razloga dvomi o presoji Splošnega sodišča v zvezi z izpodbijanimi odločbami kot ukrepi, ki jih je mogoče ločiti od pogodbe, ki je ne bi bilo mogoče izpodbijati na podlagi člena 272 PDEU.

76.

Naj poudarim, da ta del drugega pritožbenega razloga odpira zapletena vprašanja, ki v sodni praksi Sodišča še niso bila obravnavana in se nanašajo na razlikovanje med akti, ki jih je mogoče izpodbijati s tožbami na podlagi členov 263 in 272 PDEU v okviru delovnopravnega spora, ki vključuje nekdanjo članico pogodbenega osebja civilne misije SVOP. Zapletenost obravnavane zadeve izhaja zlasti iz dejstva, da so bili sporni akti umeščeni v upravni okvir in niso temeljili na nobenih posebnih določilih pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med strankama.

77.

Zato menim, da je tretji del drugega pritožbenega razloga utemeljen in da je treba izpodbijani sklep iz navedenega razloga razveljaviti. Moji razlogi za tako sklepanje so naslednji.

78.

Prvič, spomniti je treba, da je na podlagi ustaljene sodne prakse člen 272 PDEU posebno določilo, ki sodiščem EU omogoča, da odločajo o sporih na podlagi tako imenovane arbitražne klavzule, glede katere sta se stranki sporazumeli v zvezi s pogodbami, ki jih ureja bodisi javno bodisi zasebno pravo. ( 47 ) Ker spadajo taki spori na podlagi člena 274 PDEU, razen v primeru obstoja arbitražne klavzule, v splošno pristojnost nacionalnih sodišč, pristojnost sodišč EU na podlagi člena 272 PDEU odstopa od splošnih pravnih pravil in se zato razlaga ozko. ( 48 ) Poleg tega se navedena pristojnost presoja le glede na določila člena 272 PDEU in arbitražne klavzule, ne da bi na to vplivala določila nacionalnega prava, ki bi domnevno ovirala pristojnost sodišč EU. ( 49 ) Iz tega izhaja, da lahko sodišča EU odločajo le o zahtevkih, ki izhajajo iz pogodbe, sklenjene z EU, ki vsebuje arbitražno klavzulo, ali ki so neposredno povezani z obveznostmi, ki izhajajo iz te pogodbe. ( 50 )

79.

Nasprotno pa člen 263 PDEU sodiščem Unije omogoča nadzor nad zakonitostjo zavezujočih ukrepov, ki jih sprejmejo institucije in organi EU z ničnostno tožbo, ki spada v njihovo izključno pristojnost. ( 51 ) Na podlagi sodne prakse je ničnostno tožbo mogoče vložiti zoper vse akte, ki jih sprejmejo institucije in organi EU, ne glede na vrsto ali obliko, ki povzročijo pravne učinke, ki lahko posežejo v interese tožeče stranke, tako da bistveno spremenijo njen pravni položaj. ( 52 )

80.

Zato je Sodišče določilo merila za razlikovanje med vrstami aktov, ki jih je mogoče izpodbijati na podlagi členov 263 in 272 PDEU. Natančneje, v navedeni sodni praksi, v kateri ima osrednjo vlogo predvsem sodba v zadevi Lito Maieftiko Gynaikologiko kai Cheirourgiko Kentro/Komisija (v nadaljevanju: Lito), ( 53 ) je Sodišče odločilo, da če je pogodba sklenjena med tožečo stranko in eno od institucij, je mogoče o ničnostni tožbi na podlagi člena 263 PDEU „odloča[ti] samo, če izpodbijani akt ustvarja zavezujoče pravne učinke, ki presegajo tiste iz pogodbenih razmerij, ki vežejo pogodbeni stranki, in ki pomenijo izvajanje prerogativ javne oblasti, ki so instituciji podeljene kot upravnemu organu“.

81.

V zvezi s tem je Sodišče utemeljilo, da če se namreč sodišča EU izrečejo za pristojna za odločanje o ničnosti aktov, ki spadajo v popolnoma pogodbeni okvir, bi obstajalo tveganje, ne samo, da člen 272 PDEU izgubi smisel, ampak tudi, da kadar pogodba ne bi vsebovala arbitražne klavzule, razširijo svoje sodne pristojnosti prek meja, določenih s členom 274 PDEU, ki nacionalnim sodiščem podeljuje splošno pristojnost za odločanje v takih sporih. ( 54 )

82.

Na podlagi tega je Sodišče odločilo, da tožba, s katero se izpodbija opomin, ne more temeljiti na členu 263 PDEU. Navedeni opomin spada v okvir pogodbe, saj je njegov cilj izterjava terjatve, ki temelji na določilih pogodbe. Navedenega opomina tudi ni mogoče enačiti z izvršilnim naslovom na podlagi člena 299 PDEU, ki ga lahko institucija uporabi v primeru, v katerem dolžnik obveznosti ne izpolni do roka, določenega za plačilo. Zato navedeni opomin nima pravnih učinkov, ki bi izvirali iz izvajanja prerogativ javne oblasti, ampak ga, ravno nasprotno, ni mogoče ločiti od pogodbenega razmerja med strankama. ( 55 )

83.

Poleg tega je Sodišče podobno sklenilo v okoliščinah, ki vključujejo tristranska pogodbena razmerja, v katerih tožeča stranka pogodbe ni sklenila neposredno z institucijo, temveč s sopogodbenico v okviru pogodbe, sklenjene med navedeno stranko in Unijo. Sodišče je tako odločilo, da akti, ki jih je institucija sprejela v zvezi z nezadovoljivo uspešnostjo, znižanjem plače in prenehanjem dela tožeče stranke, niso izpodbojni akti na podlagi člena 263 PDEU, saj so vsi učinki takih aktov nastali in so izčrpani v okviru pogodbenega razmerja med institucijo in drugo pogodbeno stranko, v razmerju do katere je tožeča stranka tretja stranka. ( 56 )

84.

Poudariti je treba tudi, da je sodna praksa, ki se nanaša na razlikovanje med členoma 272 in 263 PDEU, povezana s sodno prakso, ki se nanaša na razlikovanje med členoma 272 in 268 PDEU, ( 57 ) ki sodiščem Unije podeljuje izključno pristojnost za odločanje o tožbah v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo Unije. ( 58 ) Natančneje, Sodišče je odločilo, da morajo sodišča EU za presojo pogodbene in nepogodbene narave spora pri ugotavljanju svoje pristojnosti s sklicevanjem na različne elemente spisa – med katerimi so domnevno kršena pravna pravila, narava zatrjevane škode, zatrjevano ravnanje in pravna razmerja med strankami – preveriti, ali med temi „res obstaja pogodbeno razmerje, povezano s predmetom spora, ki ga je treba podrobno preučiti za odločanje o navedeni pritožbi“. Sodišče je poudarilo tudi, da se sodišča EU pri svojem razlogovanju ne morejo opirati zgolj na pravila, ki jih zatrjujejo stranke, saj bi to pomenilo spreminjanje narave spora in pristojnega sodišča glede na določila, na katera se sklicujejo stranke.

85.

Tretji del drugega pritožbenega razloga bi bilo treba proučiti z vidika navedene sodne prakse.

86.

V obravnavani zadevi ugotavljam, da se je v točkah 35, 36 in 42 izpodbijanega sklepa Splošno sodišče sklicevalo na pogoje, vzpostavljene v sodni praksi Sodišča, zlasti na sodbo v zadevi Lito, da bi preverilo, ali izpodbijane odločbe spadajo na področje uporabe pogodbenega razmerja med strankama.

87.

Vendar menim, da gre pri ugotovitvah Splošnega sodišča v točkah od 37 do 45 izpodbijanega sklepa, da je treba navedene odločbe šteti za ukrepe, ki jih je mogoče ločiti od navedenega razmerja, za napačno uporabo prava.

88.

Spomniti je treba, da se izpodbijane odločbe nanašajo na to, da oseba SC ni bila uspešna na notranjem natečaju iz leta 2016 in nepodaljšanje njene pogodbe o zaposlitvi. Kot take so izpodbijane odločbe akti, ki jih je sprejela misija Eulex Kosovo in se nanašajo na delovno razmerje med osebo SC in misijo Eulex Kosovo. S tožbo osebe SC, vloženo pri sodiščih Unije, se zahteva sodni nadzor nad odločbo vodje misije, s katero je bila potrjena skladnost izpodbijanih odločb z določili OPLAN in SOP (glej točko 30 teh sklepnih predlogov).

89.

Ob upoštevanju sodne prakse Sodišča in zlasti meril, določenih v sodbi v zadevi Lito, vse kaže na to, da izpodbijane odločbe spadajo v okvir pogodbe, sklenjene med osebo SC in misijo Eulex Kosovo. Kot bom obrazložil v nadaljevanju, navedene odločbe temeljilo na pravicah in obveznostih, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med osebo SC in misijo Eulex Kosovo, in se v bistvu nanašajo na izvajanje navedene pogodbe. Zato izpodbijane odločbe nimajo pravnih učinkov, ki bi izvirali iz izvajanja prerogativ javne oblasti misije Eulex Kosovo, temveč se, prav nasprotno, ne bi smele ločiti od pogodbenega razmerja med osebo SC in misijo Eulex Kosovo. V nasprotju s pisnimi stališči misije Eulex Kosovo in čeprav se člen 272 PDEU razlaga ozko, kot je navedeno v točki 78 teh sklepnih predlogov, se člen 272 PDEU jasno razširja na spore, ki izhajajo iz pogodbe ali so neposredno povezani z obveznostmi, ki izhajajo iz te, kot je to v obravnavani zadevi.

90.

V točkah od 38 do 42 izpodbijanega sklepa je Splošno sodišče ugotovilo, da odločba v zvezi z notranjim natečajem iz leta 2016 ni temeljila na določilih pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med osebo SC in misijo Eulex Kosovo, temveč jo je sprejela izbirna komisija notranjega natečaja iz leta 2016 v okviru načrta za zmanjšanje števila zaposlenih na podlagi OPLAN in načrta razmestitve in je temeljila na upravni odločbi o razpisu natečaja. Izhajalo je iz tega, da je bilo mogoče odločbo v zvezi z notranjim natečajem iz leta 2016 ločiti od pogodbe.

91.

V točki 43 izpodbijanega sklepa je Splošno sodišče ugotovilo še, da tožbeni razlogi osebe SC za utemeljitev tretjega tožbenega predloga niso temeljili na določilih pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med osebo SC in misijo Eulex Kosovo, temveč se je v njih sklicevalo na zatrjevane napake, značilne za upravne akte.

92.

Strinjam se z osebo SC, da je ta pristop napačen.

93.

Prvič, Splošno sodišče se je večinoma sklicevalo na upravni okvir, na katerem temelji odločba v zvezi z notranjim natečajem iz leta 2016, in sicer, da je bila navedena odločba posledica odločitev Sveta in poveljnika civilne operacije v zvezi z zmanjšanjem števila zaposlenih, na podlagi česar je sklenil, da je bila navedena odločba sprejeta v navedenem okviru, ne v okviru pogodbenega razmerja med strankama. Toda Splošno sodišče ni presodilo natančne povezave med navedeno odločbo in pogodbenim razmerjem med strankama. Taka presoja bi bila posebno pomembna v okviru civilnih misij SVOP glede na to, da so lahko akti v zvezi z delovnim razmerjem, sklenjenim s pogodbenim osebjem, pogosto rezultat odločitev, ki jih sprejmejo Svet ali drugi organi v zvezi z organizacijo in strateškim vodenjem navedenih misij.

94.

Čeprav so bile sporne upravne odločbe povezane z zmanjšanjem števila zaposlenih na misiji Eulex Kosovo, v obravnavani zadevi nič ne kaže na to, da so se nanašale na posebno obravnavo članov osebja v okviru postopka natečaja ali zaposlitvenega statusa teh članov na podlagi navedenega natečaja. Zato je v ugotovitvi Splošnega sodišča, da je bila odločba v zvezi z notranjim natečajem 2016 upravne narave zgolj na podlagi dejstva, da je izhajala iz upravne odločbe v zvezi z organizacijo misije Eulex Kosovo, prišlo do napačne uporabe sodne prakse Sodišča, saj lahko na njeni podlagi pride do morebitne razglasitve ničnosti aktov, ki spadajo v pogodbeno razmerje med strankama, s tem pa členu 272 PDEU odvzema njegovo vsebino.

95.

Poleg tega je očitno, da so notranji natečaj iz leta 2016 urejala določila OPLAN in SOP. Vendar Splošno sodišče ni obravnavalo vprašanja, ali gre pri OPLAN, CONOPS, KR in SOP, ki jih je po zatrjevanju osebe SC kršila misija Eulex Kosovo, za pogodbene dokumente in so zato del pogodbenega razmerja med osebo SC in misijo Eulex Kosovo.

96.

V nasprotju s stališči misije Eulex Kosovo in kot je navedla oseba SC, ni odločilno dejstvo, da so navedeni dokumenti splošne operativne narave in da se o njih pogodbeni stranki ne pogajata. Navedeni dokumenti se lahko štejejo za pogodbene v razmerju med osebo SC in misijo Eulex Kosovo glede na to, da se nanje sklicujejo določila pogodbe o zaposlitvi kot na sestavni del pogodbe in so podlaga za pravice in obveznosti strank pri izvajanju navedene pogodbe (glej točki 19 in 20 sklepnih predlogov). ( 59 )

97.

V zvezi s tem naj poudarim, da člen 5 z naslovom „Revizija“ veljavne različice SOP v zvezi z reorganizacijo, ( 60 ) ki je priloga pisnim stališčem misije Eulex Kosovo, določa: „Brez poseganja v pravna sredstva, predvidena v pogodbah o zaposlitvi, lahko vsak član osebja, na katerega se nanaša reorganizacija, od vodje misije zahteva revizijo postopka, če ima zadevni član osebja utemeljene pomisleke glede pravičnosti in točnosti postopka.“ To pomeni, da lahko član osebja uporabi pravna sredstva v okviru pogodbenega razmerja, in sicer vloži tožbo na podlagi člena 272 PDEU v skladu z arbitražno klavzulo pogodbe o zaposlitvi za izpodbijanje poštenosti postopka notranjega natečaja, ki se nanaša na navedenega člana, kot v obravnavani zadevi.

98.

Poleg tega velja omeniti, kot je navedla oseba SC, da je ugotovitev, da navedeni dokumenti niso pogodbeni, v nasprotju s sodno prakso Splošnega sodišča, ki ni navedena v izpodbijanem sklepu, ki take dokumente šteje za sestavni del pogodbenih obveznosti med strankami. Natančneje, v zadevi PY/EUCAP Sahel Niger ( 61 ) se je obravnavala tožba na podlagi člena 272 PDEU, ki jo je nekdanja članica pogodbenega osebja civilne misije SVOP vložila zaradi domnevne kršitve njene pogodbe o zaposlitvi na podlagi kodeksa ravnanja navedene misije. Splošno sodišče je odločilo, da je treba navedeno tožbo proučiti na podlagi določil kodeksa ravnanja, ki je sestavni del pogodbe o zaposlitvi, in določilo pravo, ki se uporablja za presojo navedenih tožbenih predlogov.

99.

Iz podobnih razlogov je problematična ugotovitev Splošnega sodišča, da so tožbeni razlogi osebe SC povezani z napakami, značilnimi za upravne akte, in da ne temeljijo na določilih pogodbe, da bi utemeljilo svojo odločitev, da je odločba v zvezi z notranjim natečajem iz leta 2016 upravne narave. Splošno sodišče je prezrlo tožbeni razlog osebe SC za zatrjevanje kršitve pravil, ki urejajo pogodbeno razmerje med strankami, vključno z OPLAN in SOP. S tem, da ni obravnavalo vprašanja o tem, ali so bili navedeni dokumenti pogodbeni ali ne, je Splošno sodišče napačno odločilo, da oseba SC ni predložila nobenega tožbenega razloga na podlagi določil pogodbe o zaposlitvi.

100.

Naj poudarim še, da je navedena ugotovitev v nasprotju s sodno prakso Sodišča v zvezi z razlikovanjem med členoma 268 in 272 PDEU (glej točko 84 teh sklepnih predlogov), v skladu s katero morajo sodišča EU preveriti, ali med strankami res obstaja pogodbeno razmerje, in se pri presoji pogodbene narave spora ne morejo sklicevati le na pritožbene razloge, ki jih zatrjujejo stranke, če gre za preverjanje dopustnosti tožbe. ( 62 ) Dejansko je Splošno sodišče s presojo pogodbene narave spora za namene člena 272 PDEU na podlagi tožbenih razlogov, na katere se je sklicevala oseba SC, storilo prav to.

101.

Navsezadnje ni v spisu ničesar, kar bi govorilo v prid zaključku, da misija Eulex Kosovo s sprejetjem odločbe v zvezi z notranjim natečajem iz leta 2016 ni delovala kot delodajalec/sopogodbenica, temveč kot javni organ, kar presega pogodbeni okvir med strankami. Okoliščine obravnavane zadeve so drugačne zlasti od položaja, v katerem zaposlitveni odnos presega pogodbeni okvir in vsebuje kadrovske elemente, ki so posledica „naloge v splošnem interesu“, za katero je zadolžena institucija ali organ Unije. ( 63 )

102.

Splošno sodišče je v točki 45 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da člen 16.1 zadnje pogodbe o zaposlitvi sicer določa njeno trajanje, ki zajema obdobje od 15. junija do 14. novembra 2016, vendar pogodba ne vsebuje nobenega določila o njenem podaljšanju. Torej odločitev, da se pogodba o zaposlitvi ne podaljša, ni bila posledica pogodbenih določil med osebo SC in misijo Eulex Kosovo, temveč je temeljila na upravni odločbi kadrovske službe, ki je upoštevala notranji natečaj iz leta 2016 in neuspešnost osebe SC na navedenem natečaju.

103.

Zato se je Splošno sodišče pri ugotavljanju, da navedena odločba ne spada v pogodbeno razmerje, sklenjeno med osebo SC in misijo Eulex Kosovo, sklicevalo na dejstvo, da pogodba ne vsebuje nobenega določila o njenem podaljšanju. A kot je navedla oseba SC, dejstvo, da v navedeni pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med osebo SC in misijo Eulex Kosovo, ni bilo določila o njenem podaljšanju, v skladu s sodno prakso Sodišča in zlasti s sodbo v zadevi Lito ni odločilno za presojo, ali navedena odločitev spada v okvir pogodbenega razmerja, sklenjenega med strankama.

104.

Dejansko je prav nasprotno, saj se zdi, da odločba o nepodaljšanju pogodbe o zaposlitvi jasno spada v pogodbeno razmerje, sklenjeno med osebo SC in misijo Eulex Kosovo. To je potrjeno z dejstvom, da člen 16.2 zadnje pogodbe o zaposlitvi določa tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi na pobudo zaposlenega ali delodajalca. S sprejetjem odločbe, da se osebi SC pogodba ne podaljša, je misija Eulex Kosovo ravnala kot delodajalec, ki je odpovedal pogodbo osebi SC na misiji Eulex Kosovo v okviru pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med strankama. Zato ugotovitev, da je s sprejetjem navedene odločbe misija Eulex Kosovo pri izvajanju prerogativ javne oblasti delovala zunaj tega okvira, ni utemeljena.

105.

Poleg tega menim, da sodba v zadevi Jenkinson ( 64 ) kaže na to, da spada odločba o nepodaljšanju pogodbe o zaposlitvi v pogodbeno razmerje, sklenjeno med osebo SC in misijo Eulex Kosovo. Kot je navedeno v točkah 61 in 62 teh sklepnih predlogov, so se okoliščine te zadeve nanašale na tožbo na podlagi člena 272 PDEU, ki jo je vložil nekdanji član mednarodnega pogodbenega osebja misije Eulex Kosovo in zatrjeval zlasti nezakonito odpustitev zaradi nepodaljšanja njegove pogodbe o zaposlitvi.

106.

Seveda se Sodišče ni neposredno opredelilo do narave zadevnih odločitev, saj je obravnavalo različna vprašanja, ki so se nanašala na področje pristojnosti sodišč EU na podlagi člena 272 PDEU v okviru delovnega razmerja, ki je temeljilo na več pogodbah, od katerih je le zadnja vsebovala arbitražno klavzulo. Kljub temu je Sodišče utemeljilo, da zahtevki tožeče stranke, vključno s tistimi, ki so se nanašali na nepodaljšanje njene pogodbe o zaposlitvi, spadajo na področje njegove pristojnosti na podlagi arbitražne klavzule, vsebovane v zadnji pogodbi, ki izhaja iz navedene pogodbe ali je neposredno povezana z obveznostmi, ki izhajajo iz navedene pogodbe. V navedeni sodbi se zato predpostavlja, da je zahtevek, ki temelji na nepodaljšanju pogodbe o zaposlitvi, v navedenih okoliščinah pogodben.

107.

To je razvidno tudi v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi Jenkinson. ( 65 ) Natančneje, generalni pravobranilec M. Szpunar je presodil, da je razmerje med tožečo stranko in misijo Eulex Kosovo „pogodbeno delovno razmerje“, in ker se je prav z nepodaljšanjem pogodbe o zaposlitvi končalo delovno razmerje, sta bili navedena odločba in zadnja pogodba, ki je vsebovala arbitražno klavzulo, povezani zaradi pristojnosti Sodišča na podlagi člena 272 PDEU.

108.

V zvezi s tem velja poudariti, da je pristop Splošnega sodišča v nasprotju z drugo sodno prakso Splošnega sodišča, ki vključuje delovnopravne spore, ki jih vlagajo nekdanji člani pogodbenega osebja misije Eulex Kosovo, v katerih so se odločbe o nepodaljšanju pogodbe o zaposlitvi štele za ukrepe, ki spadajo v pogodbeno razmerje, sklenjeno med strankami. Čeprav navedene odločitve za to Sodišče niso zavezujoče, v nasprotju s stališči misije Eulex Kosovo ne vidim razloga, zakaj navedena sodna praksa ne bi bila upoštevna za obravnavano zadevo, zlasti glede na podobnosti v zvezi s spornimi akti.

109.

Natančneje, v zadevi Bitiqi in drugi/Komisija in drugi ( 66 ) je bilo Splošno sodišče pozvano, naj odloči o zakonitosti odločb, ki jih je misija Eulex Kosovo sprejela o nepodaljšanju pogodb o zaposlitvi več članom pogodbenega osebja. V navedenih odločbah je vodja misije navedene člane osebja obvestil, da bodo njihove pogodbe o zaposlitvi potekle na določene datume in da po tem ne bodo podaljšane. Splošno sodišče je odločilo, da je spor umeščen v pogodbeni okvir med strankama in da izhaja neposredno iz pogodbenega razmerja med njima. S tem je spadal na področje uporabe določil, vsebovanih v pogodbah o zaposlitvi, ki pristojnost za spore, ki izhajajo iz navedenih pogodb ali so povezani z njimi, podeljujejo bruseljskim sodiščem.

110.

Poleg tega se je zadeva Sógor/Svet in drugi ( 67 ) nanašala na tožbo, ki jo je vložil pravni svetovalec, ki ga je zaposlila misija Eulex Kosovo, pozneje pa je deloval kot posebni predstavnik Evropske unije na Kosovu, s katero je zahteval zlasti razveljavitev postopka, na podlagi katerega njegova pogodba o zaposlitvi ni bila podaljšana. Splošno sodišče je odločilo, da spada spor na področje uporabe določil, vsebovanih v pogodbi o zaposlitvi, ki je tedaj pristojnost za spore, ki izhajajo iz navedenih pogodb ali so povezani z njimi, podeljevala bruseljskim sodiščem. Splošno sodišče je ugotovilo, da je bila zadnja pogodba o zaposlitvi tožeče stranke, katere nepodaljšanje je izpodbijala v navedenem postopku, sklenjena za določen čas, s tem pa ugotovilo, da so zahtevki tožeče stranke izhajali iz navedene pogodbe ali so bili najmanj neposredno povezani z obveznostmi, ki so izhajale iz nje.

111.

Na podlagi navedene sodne prakse je treba ugotoviti zlasti, da se dejstvo, da so bile pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med člani pogodbenega osebja in misijo Eulex Kosovo, sklenjene za določen čas in niso vsebovale določil v zvezi z njihovim podaljšanjem, ni štelo za element, ki bi izključeval presojo odločb, ki jih je misija Eulex Kosovo sprejela o nepodaljšanju pogodb o zaposlitvi navedenih članov osebja, kot aktov, ki spadajo v okvir pogodbenega razmerja, sklenjenega med strankama.

112.

Na koncu bi rad poudaril, da je s širšega vidika ugotovitev, da izpodbijane odločbe spadajo v okvir pogodbenega razmerja, sklenjenega med osebo SC in misijo Eulex Kosovo, mogoče obravnavati kot usklajevanje specifičnega okvira civilnih misij SVOP zlasti z ohranjanjem prilagodljivosti pogodbenih sporazumov za zaposlovanje pogodbenega osebja takih misij, medtem pa zagotoviti, da je takim članom osebja zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pri izpodbijanju zahtevkov, ki izhajajo iz navedenih pogodbenih sporazumov na podlagi arbitražne klavzule, o kateri so se stranke dogovorile v zadevnih pogodbah o zaposlitvi. ( 68 ) Taka ugotovitev zagotovo ne spodkopava diskrecijske pravice EU in držav članic do spreminjanja okvira, povezanega z zaposlovanjem pogodbenega osebja civilnih misij SVOP. Dejansko je treba omeniti, da skupni akcijski načrt o izvajanju civilnega sporazuma v okviru SVOP, ki sta ga leta 2019 izdala Komisija in visoki predstavnik, predvideva pregled zaposlitvenega statusa članov mednarodnega pogodbenega osebja in morebitne možnosti za njegovo izboljšanje. ( 69 )

113.

Glede na navedeno predlagam, naj Sodišče potrdi tretji del drugega pritožbenega razloga in na podlagi tega razveljavi izpodbijani sklep.

114.

Oseba SC s prvim pritožbenim razlogom, v katerem se zatrjuje kršitev člena 272 PDEU, zatrjuje, da je Splošno sodišče v točkah od 48 do 52 izpodbijanega sklepa napačno uporabilo pravo, ker je spremenilo opredelitev tretjega tožbenega predloga, s katerim se je na podlagi člena 272 PDEU zahtevalo, da se izpodbijane odločbe razglasijo za nezakonite, kot ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU. Ta pritožbeni razlog je razdeljen na tri dele.

115.

Oseba SC s prvim delom prvega pritožbenega razloga navaja, da Splošno sodišče ni bilo pristojno za tako spremembo opredelitve. Oseba SC meni, da Splošno sodišče ni bilo pristojno za odločanje o ničnostni tožbi zoper izpodbijane odločbe, zato tudi ni bilo pristojno za spreminjanje opredelitve tožbe.

116.

Oseba SC z drugim delom prvega pritožbenega razloga zatrjuje, da je bila sprememba opredelitve v nasprotju z njeno izrecno voljo. Tako naj bi ponazarjala sodna praksa Splošnega sodišča o spremembi opredelitve tožb na podlagi člena 263 PDEU kot tožb na podlagi člena 272 PDEU. ( 70 ) Splošno sodišče ne more veljavno spremeniti opredelitve tožbe, zlasti če je to v nasprotju z izrecno voljo tožeče stranke. V obravnavani zadevi se je oseba SC izrecno odločila, da ne bo vložila ničnostne tožbe, ker bi Splošno sodišče zavrnilo pristojnost na podlagi svoje sodne prakse in bi bila tožba prepozna. Oseba SC je na obravnavi navedla še, da taka sprememba opredelitve ni mogoča, saj tožbe na podlagi člena 272 PDEU že določajo visok prag z zahtevo, da stranke v svojo pogodbo vključijo arbitražno klavzulo, vendar je podredno menila, da je po analogiji mogoče uporabiti pogoje, določene v sodni praksi Splošnega sodišča.

117.

Oseba SC s tretjim delom prvega pritožbenega razloga zatrjuje, da ji Splošno sodišče ni omogočilo pravice do zaslišanja v zvezi s spremembo opredelitve, čeprav je navedena sprememba opredelitve pomenila hude posledice za osebo SC, vključno s tem, da se ji je odrekel sodni nadzor nad izpodbijanimi odločbami in s tem zavrnila njena povezana odškodninska tožba.

118.

Misija Eulex Kosovo zatrjuje, da Splošno sodišče v izpodbijanem sklepu dejansko ni spremenilo opredelitve tožbe, temveč zgolj navedlo v kolikšnem obsegu in pod katerimi pogoji bi bila ta tožba lahko dopustna, če bi bila vložena na podlagi člena 263 PDEU. Misija Eulex Kosovo je na obravnavi navedla še, da obstajajo precedensi za pristop Splošnega sodišča v obravnavani zadevi ( 71 ) in da je taka sprememba opredelitve mogoča na podlagi podobne uporabe pogojev, določenih v sodni praksi Splošnega sodišča o spremembi opredelitve tožb na podlagi člena 263 PDEU kot tožb na podlagi člena 272 PDEU.

119.

Misija Eulex Kosovo poleg tega izpodbija trditev osebe SC, da ji je bil odrečen sodni nadzor in da bi ji morala biti v zvezi s predlagano spremembo opredelitve omogočena pravica do zaslišanja. Sodni nadzor bi lahko bil opravljen le, če bi bila tožba dopustna, Splošno sodišče pa na podlagi člena 126 svojega poslovnika osebe SC ni bilo dolžno zaslišati.

120.

Oseba SC s prvim pritožbenim razlogom izpodbija zakonitost tega, da je Splošno sodišče spremenilo opredelitev tretjega tožbenega predloga. Natančneje, oseba SC v bistvu zatrjuje, da Splošno sodišče ni izpolnjevalo pogojev, ki urejajo take spremembe opredelitve, in sicer, da je Splošno sodišče pristojno za odločanje o na novo opredeljeni tožbi (prvi del), da izrecna volja tožeče stranke temu ne nasprotuje (drugi del) in da mora biti tožeča stranka zaslišana (tretji del). Poleg tega se glede na stališča osebe SC, navedena na obravnavi, kot je omenjeno v točki 116 teh sklepnih predlogov, zdi, da oseba SC zatrjuje, da taka sprememba opredelitve načeloma ne bi smela biti dovoljena glede na posebnosti člena 272 PDEU.

121.

Zato je treba upoštevati, da prvi pritožbeni razlog odpira pomembna vprašanja, ki v sodni praksi Sodišča še niso bila obravnavana, in sicer, ali je sprememba opredelitve tožbe na podlagi člena 272 PDEU v tožbo na podlagi člena 263 PDEU mogoča in, če je odgovor na vprašanje pritrdilen, pod katerimi pogoji je taka sprememba opredelitve mogoča.

122.

Glede na moj predlog, da je drugi pritožbeni razlog utemeljen, morda Sodišču ni treba odločati o prvem pritožbenem razlogu. Kljub temu bom prvi pritožbeni razlog proučil, če se Sodišče ne bo strinjalo z mojim stališčem, tako da bi bilo treba domnevati, da so izpodbijane odločbe ukrepi, ki jih je mogoče ločiti od pogodbe, ki je ne bi bilo mogoče izpodbijati na podlagi člena 272 PDEU.

123.

Na začetku bi rad navedel, da se mi zdi prvi pritožbeni razlog utemeljen in da je Splošno sodišče pri delni spremembi opredelitve tožbe napačno uporabilo pravo.

124.

Preden navedem svoje razloge za tak sklep, bi rad poudaril, da trditev misije Eulex Kosovo, da Splošno sodišče pravzaprav ni spremenilo opredelitve predloga osebe SC, ni sprejemljiva.

125.

Splošno sodišče je v točki 46 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je treba, čeprav se je oseba SC izrecno sklicevala na člen 272 PDEU, tretji tožbeni predlog šteti za tožbo na podlagi člena 263 PDEU.

126.

To je Splošno sodišče pripeljalo do ugotovitve, ki izhaja iz točk 51 in 52 izpodbijanega sklepa, da tretji tožbeni predlog ni dopusten, saj je bil vložen prepozno.

127.

Seveda je Splošno sodišče v točki 48 izpodbijanega sklepa svojo razlago o roku, določenem v členu 263 PDEU, v uvodu pospremilo z navedbo: „če bi Splošno sodišče lahko spremenilo podlago tretjega tožbenega predloga v ničnostno tožbo na podlagi člena 263 PDEU.“ Vendar je Splošno sodišče formalno že spremenilo opredelitev zahtevka v točki 46 izpodbijanega sklepa. Poleg tega iz točk 51 in 52 izpodbijanega sklepa v povezavi s točkama 49 in 50 izpodbijanega sklepa izhaja, da se je Splošno sodišče, da bi ugotovilo nedopustnost tožbe, sklicevalo izključno na dejstvo, da je bila ta vložena prepozno. Taka ugotovitev je mogoča le, če je bila opredelitev tožbe spremenjena v tožbo na podlagi člena 263 PDEU.

128.

Če se lotim obravnave bistva zadeve, je treba opozoriti, da na podlagi sodne prakse, ki je bila navedena v točki 27 izpodbijanega sklepa, tožeča stranka izbere pravno podlago svoje tožbe, ne pa sodišča EU, ki naj bi sama izbrala najprimernejšo pravno podlago. ( 72 )

129.

Kljub temu je v obsežni sodni praksi Splošno sodišče odločilo, da če se pri Sodišču vloži ničnostna ali odškodninska tožba, lahko to, čeprav gre dejansko za pogodbeno naravo spora, v interesu ekonomičnosti postopka, spremeni opredelitev tožbe, če so izpolnjeni pogoji za tako spremembo opredelitve. ( 73 )

130.

Iz tega izhaja, da je sprememba opredelitve tožbe na podlagi člena 263 PDEU v tožbo na podlagi člena 272 PDEU mogoča – ne da bi to vplivalo na pravico tožene institucije ali organa do obrambe – če, prvič, temu ne nasprotuje izrecna volja tožeče stranke in če je, drugič, v tožbi naveden vsaj en tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev določil, ki urejajo zadevno pogodbeno razmerje. ( 74 ) Navedena pogoja sta kumulativna, ( 75 ) kar pomeni, da morata biti izpolnjena oba. ( 76 ) Če izrecna volja tožeče stranke ni, da se tožba utemelji na členu 272 PDEU ( 77 ) ali če niso bili predloženi nobeni tožbeni razlogi, ki se nanašajo na kršitev določil, ki urejajo zadevno pogodbeno razmerje, ( 78 ) sprememba opredelitve ni mogoča. ( 79 )

131.

Poleg tega je Splošno sodišče odločilo, da je na podlagi člena 263 PDEU opredelitev tožbe mogoče spremeniti v tožbo na podlagi člena 272 PDEU le, če obstaja arbitražna klavzula, s katero je pristojnost za odločanje o tožbi, vloženi na tej podlagi, podeljena sodiščem EU. ( 80 ) Zato se zdi, da to ni pogoj za spremembo opredelitve, temveč pomeni neodvisno zahtevo zaradi preverjanja, ali je Splošno sodišče pristojno na podlagi člena 272 PDEU za odločanje o tožbi, kakor je bila drugače opredeljena. ( 81 )

132.

Naj poudarim še, da je Splošno sodišče omenilo možnost, da se opredelitev tožbe na podlagi člena 272 PDEU spremeni v tožbo na podlagi člena 263 PDEU, čeprav v bolj omejenem obsegu. Natančneje, Splošno sodišče še ni določilo, ali se pogoji v njegovi pravkar navedeni sodni praksi uporabljajo v obratni situaciji. Splošno sodišče je v nekaterih zadevah ( 82 ) na primer zavzelo podoben pristop do izpodbijanega sklepa, pri čemer je ugotovilo, da tudi če bi bila taka sprememba opredelitve mogoča, je bila tožba vložena prepozno in zato ni dopustna. V drugi zadevi ( 83 ) je Splošno sodišče ugotovilo le, da je tožeča stranka vztrajala pri svojem stališču, ne da bi zahtevala spremembo opredelitve, in je tako tožbo zavrglo kot nedopustno.

133.

V obravnavani zadevi se mi ob upoštevanju navedene sodne prakse Splošnega sodišča zdi, da na podlagi informacij, ki so bile predložene Sodišču, ni razloga za to, da bi se načeloma izključila možnost spremembe opredelitve tožbe na podlagi člena 272 PDEU v tožbo na podlagi člena 263 PDEU, če so izpolnjeni nekateri pogoji. Menim, da taka sprememba opredelitve na splošno kaže na položaj, v katerem je tožeča stranka vložila tožbo pri sodiščih EU na podlagi ene pravne podlage, ki pa bi morala glede na njeno naravo temeljiti na drugi podlagi. Tako lahko v interesu ekonomičnosti postopka sodišča EU opredelitev tožbe spremenijo na primerni pravni podlagi, da bi se izognila pozivu tožeči stranki, naj vloži novo tožbo na navedeni pravni podlagi. Zlasti dejstvo, da lahko sodišča EU ob neobstoju arbitražne klavzule odločajo le o tožbi na podlagi člena 272 PDEU, po mojem mnenju načeloma ne bi bilo v nasprotju s tako spremembo opredelitve, saj navedena sprememba opredelitve predvideva, da tožba ni pogodbene narave, vsekakor pa tožba, razen glede pravne podlage, ostaja nespremenjena.

134.

Kot sta navedla oseba SC in misija Eulex Kosovo, obstajajo tudi razlogi za sklepanje, da se lahko po analogiji uporabljajo pogoji, določeni v sodni praksi Splošnega sodišča, v zvezi s spremembo opredelitve tožbe na podlagi člena 263 PDEU v tožbo na podlagi člena 272 PDEU. Ti razlogi temeljijo zlasti na interesu spodbujanja usklajenega pristopa v sodni praksi sodišč EU in zagotavljajo spoštovanje temeljnih načel postopkovnega prava EU, zlasti pravic do obrambe strank v sporu.

135.

Iz tega izhaja, da lahko sodišča EU na podlagi člena 272 PDEU načeloma opredelitev tožbe spremenijo v tožbo na podlagi člena 263 PDEU, ne da bi to vplivalo na pravico toženih strank do obrambe, če sta izpolnjena ta pogoja: prvič, temu ne nasprotuje izrecna volja tožeče stranke, in drugič, če je v tožbi naveden vsaj en tožbeni razlog, ki se nanaša na nepristojnost, bistveno kršitev postopka, kršitev Pogodb ali katerega koli pravnega pravila, ki se nanaša na njuno uporabo, ali na zlorabo pooblastil v skladu z drugim odstavkom člena 263 PDEU. Poleg tega, čeprav to ni izrecni pogoj spremembe opredelitve, morajo sodišča EU preveriti svojo pristojnost za odločanje o ničnostni tožbi, kakor je bila drugače opredeljena, v skladu s členom 263 PDEU.

136.

Izrecna volja tožeče stranke se mi zdi pri tem pomemben element. To drži ob upoštevanju zahtev, naloženih v zvezi z dopustnostjo ničnostnih tožb, in zlasti časovnega roka, določenega v šestem odstavku člena 263 PDEU, ki na splošno tožečo stranko zavezuje, naj čim prej vloži ničnostno tožbo, v primerjavi s tožbo na podlagi člena 272 PDEU, ki ne določa nobenega posebnega roka v zvezi s tem. Zato sprememba opredelitve ne bi smela biti mogoča, če je izrecna volja tožeče stranke, da tožba ne bi smela temeljiti na členu 263 PDEU. Kot ponazarja sodna praksa Splošnega sodišča, ( 84 ) je navedeno voljo mogoče preizkusiti v skladu z upoštevnimi postopkovnimi pravili, ki se uporabljajo pri sodiščih EU, na primer na podlagi stališč tožeče stranke ali odziva na pisna ali ustna vprašanja, postavljena tožeči stranki med postopkom.

137.

Prvi pritožbeni razlog osebe SC bi bilo treba proučiti z vidika navedenih preudarkov.

138.

Menim, da bi bilo treba prvi del prvega pritožbenega razloga zavrniti. Seveda Splošno sodišče v izpodbijanem sklepu ni preverilo svoje pristojnosti za odločanje o drugače opredeljeni tožbi na podlagi člena 263 PDEU. Toda glede na sodno prakso, navedeno v točki 131 teh sklepnih predlogov, Splošno sodišče ni bilo dolžno preverjati svoje pristojnosti, preden je presodilo o spremembi opredelitve tožbe. Poleg tega bi se težko oporekalo, da je Splošno sodišče glede na sodbo v zadevi Jenkinson (glej točke od 60 do 63 teh sklepnih predlogov) pristojno za odločanje o tožbi na podlagi člena 272 PDEU in glede na sodbo v zadevi H/Svet in drugi (glej točki 52 in 53 teh sklepnih predlogov) na podlagi njene drugačne opredelitve na podlagi člena 263 PDEU. Zato predlagam, da se prvi del prvega pritožbenega razloga zavrne kot neutemeljen.

139.

Menim, da je treba drugemu del prvega pritožbenega razloga ugoditi. Splošno sodišče je v izpodbijanem sklepu v nadaljevanju spremenilo opredelitev tretjega tožbenega predloga, ne da bi preverilo, ali so izpolnjeni pogoji, ki se nanašajo na tako spremembo opredelitve, in zlasti, ali temu nasprotuje izrecna volja tožeče stranke. Zato je napačno uporabilo pravo s tem, da je spremenilo opredelitev tretjega tožbenega predloga v nasprotju z izrecno voljo osebe SC, da tretjega tožbenega predloga ne utemelji na členu 263 PDEU.

140.

Iz podobnih razlogov menim, da bi bilo treba tudi tretjemu del prvega pritožbenega razloga, ki je večinoma povezan z drugim delom navedenega pritožbenega razloga, ugoditi. Čeprav se lahko Splošno sodišče odloči, da bo o zadevi v skladu s členom 126 svojega poslovnika ( 85 ) odločilo brez zaslišanja strank, je treba kljub temu nujno upoštevati izrecno voljo tožeče stranke kot enega od pogojev za spremembo opredelitve tožbe na podlagi člena 272 PDEU v tožbo na podlagi člena 263 PDEU, kot je bilo pravkar navedeno. Posledično je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je spremenilo opredelitev tretjega tožbenega predloga, ne da bi glede predlagane spremembe opredelitve pridobilo stališče osebe SC.

141.

Zato predlagam, naj Sodišče drugemu in tretjemu del prvega pritožbenega razloga ugodi in na podlagi tega izpodbijani sklep razveljavi.

142.

Oseba SC s petim pritožbenim razlogom, v katerem se zatrjuje kršitev člena 268 PDEU in drugega odstavka člena 340 PDEU, pravice do poštenih in pravičnih delovnih pogojev ter pravice do dobrega upravljanja, skupaj s kršitvijo člena 272 PDEU in prvega odstavka člena 340 PDEU ter zahtev, določenih v pozivu k oddaji prispevkov iz leta 2014, zatrjuje, da je Splošno sodišče v točkah od 57 do 64 v povezavi s točko 74 izpodbijanega sklepa napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da so njeni zahtevki, ki temeljijo na pogodbeni in nepogodbeni odgovornosti misije Eulex Kosovo, v zvezi s ponavljajočimi se zahtevami po opravljanju vozniškega izpita, očitno brez pravne podlage.

143.

Oseba SC trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo njenih stališč v zvezi s pogodbeno odgovornostjo misije Eulex Kosovo, saj ni mogoče vztrajati pri pozivu k predložitvi dokazov o sposobnosti voziti vozilo s pogonom na štiri kolesa in opraviti vozniški izpit, če je član osebja invalid, kot je oseba SC.

144.

Poleg tega oseba SC v zvezi z zahtevkom o nepogodbeni odgovornosti zatrjuje, da Splošno sodišče ni upoštevalo njenih stališč, da navedene zahteve niso bile zakonite in da je bila z njimi kršena njena pravica do delovnih pogojev, ki spoštujejo njeno zdravje, varnost in dostojanstvo, skupaj z njeno pravico do dobrega upravljanja. Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo tudi z ugotovitvijo, da tožba ne vsebuje nobenega dokaza, s katerim bi se ugotavljali vzročna zveza in odškodninski zahtevki, saj oseba SC na podlagi sodne prakse Sodišča za uslužbence ( 86 ) meni, da tožeči stranki, ki zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ni treba predložiti dokazov o navedenih zahtevkih.

145.

Misija Eulex Kosovo zatrjuje, da je bila sposobnost vožnje osebe SC vozila s pogonom na štiri kolesa bistvena sestavina njene zaposlitve na misiji Eulex Kosovo. Oseba SC tudi ne utemelji odškodninskih zahtevkov, njeno neuspešno opravljanje vozniškega izpita pa ni v vzročni zvezi niti s pritožbo zoper izpodbijane odločbe niti z uveljavljano škodo.

146.

Menim, da s petim pritožbenim razlogom ni mogoče uspeti.

147.

Splošno sodišče je v točki 64 izpodbijanega sklepa svojo ugotovitev v zvezi s pogodbeno odgovornostjo misije Eulex Kosovo utemeljilo na dejstvu, da je pogodba o zaposlitvi od osebe SC zahtevala sposobnost vožnje vozila s pogonom na štiri kolesa. Vendar naj poudarim, da oseba SC tej ugotovitvi ne oporeka, kar zadostuje za utemeljitev ugotovitve Splošnega sodišča.

148.

V točkah od 57 do 63 izpodbijanega sklepa je odločitev Splošnega sodišča o zavrnitvi zahtevka osebe SC o nepogodbeni odgovornosti temeljila na dejstvu, da tožba ni vsebovala nobene informacije, ki bi Splošnemu sodišču omogočala opredeliti resničnost škode ali obstoj vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in uveljavljano škodo. Ob upoštevanju ustaljene sodne prakse, na katero se sklicuje v točkah 58, 59 in 61 izpodbijanega sklepa, je odločilo, da so pogoji, ki urejajo nepogodbeno odgovornost EU, kumulativni ( 87 ) in da mora tožeča stranka predložiti prepričljive dokaze o resničnosti uveljavljane škode in obstoju neposredne vzročne zveze. ( 88 )

149.

Naj poudarim, da oseba SC ne poskuša prikazati, da so bili predloženi dokazi zadostni ali da je presoja Splošnega sodišča temeljila na izkrivljanju navedenih dokazov, temveč zatrjuje zgolj napačno uporabo prava, česar ob upoštevanju ustaljene sodne prakse ni mogoče ugotoviti. Naj dodam, da so bile upoštevne ugotovitve odločb Sodišča za uslužbence, na katere se je sklicevala oseba SC, s pritožbo razveljavljene. ( 89 )

150.

Zato predlagam, da se peti pritožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.

151.

Sodišče v skladu s členom 61 Statuta Sodišča Evropske unije odločitev Splošnega sodišča razveljavi, če je pritožba utemeljena. Če stanje postopka to dovoljuje, lahko samo dokončno odloči o zadevi ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

152.

Menim, da v obravnavani zadevi stanje postopka ne dovoljuje, da bi Sodišče odločilo o zadevi. Dejanskih zahtevkov v zvezi z vsebino spora Splošno sodišče v izpodbijanem sklepu namreč ni proučilo, saj je nekatere zahtevke štelo za nedopustne. Kot sta predlagali oseba SC in misija Eulex Kosovo, je treba zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču.

153.

Glede na navedeno predlagam, naj Sodišče delno razveljavi sklep Splošnega sodišča Evropske unije z dne 19. septembra 2018, SC/Eulex Kosovo (T‑242/17, EU:T:2018:586), saj je Splošno sodišče tožbo osebe SC zavrglo z obrazložitvijo, da tretji tožbeni predlog ni dopusten, in zadevo vrne v vsebinsko odločanje Splošnemu sodišču, odločitev o stroških pa pridrži.