1.

Romunski regulativni organ je kaznoval podjetje, ker je na Madžarsko izvozilo del električne energije, ki jo proizvaja, ne da bi jo prej ponudilo na nacionalnem trgu prek centralizirane platforme za trgovanje, kot po njegovih navedbah zahteva nacionalna zakonodaja.

2.

Tribunalul București (okrožno sodišče v Bukarešti, Romunija) želi izvedeti, ali nacionalna zakonodaja, ki se uporabi v tem smislu, pomeni količinsko omejitev pri izvozu ali ukrep z enakim učinkom in torej ni združljiva s členom 35 PDEU.

3.

Direktiva 2009/72 vsebuje te uvodne izjave:

„[…]

4.

Člen 3, naslovljen „Obveznosti javnih storitev in varstvo odjemalcev“, v odstavku 1 določa:

„Države članice na podlagi svoje institucionalne organiziranosti in ob ustreznem upoštevanju načela subsidiarnosti zagotavljajo, da elektroenergetska podjetja brez poseganja v odstavek 2 delujejo skladno z načeli te direktive z namenom oblikovanja konkurenčnega, zanesljivega in z okoljskega vidika trajnega trga z električno energijo ter teh podjetij ne diskriminirajo glede pravic ali obveznosti.

5.

Člen 4, naslovljen „Spremljanje zanesljivosti oskrbe“, določa:

„Države članice zagotovijo spremljanje zanesljivosti oskrbe. Če države članice to ocenijo kot primerno, lahko to nalogo zaupajo regulativnim organom iz člena 35. Takšno spremljanje zlasti pokriva ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem na nacionalnem trgu, raven predvidenega prihodnjega povpraševanja in predvidene dodatne zmogljivosti, ki se načrtujejo ali gradijo, kakovost in raven vzdrževanja omrežij, kakor tudi ukrepe ob konični obremenitvi in izpadu enega ali več dobaviteljev. […]“

6.

Člen 36, naslovljen „Splošni cilji regulativnega organa“, določa:

„Pri opravljanju regulativnih nalog, določenih v tej direktivi, regulativni organ v okviru svojih nalog in pooblastil, opredeljenih v členu 37, ter po potrebi v tesnem posvetovanju z drugimi ustreznimi nacionalnimi organi, tudi z organi, pristojnimi za konkurenco, in brez poseganja v njihove pristojnosti sprejme vse razumne ukrepe za doseganje naslednjih ciljev:

[…]“.

7.

Člen 37, naslovljen „Naloge in pooblastila regulativnih organov“, določa:

„1.   Regulativni organ ima naslednje naloge:

[…]

[…]

[…]“.

8.

Člen 38, naslovljen „Ureditveni režim za čezmejna vprašanja“, določa:

„1.   Regulativni organi se tesno posvetujejo in sodelujejo med seboj ter drug drugemu in Agenciji zagotavljajo podatke, ki so potrebni za izpolnjevanje njihovih nalog iz te direktive. Pri izmenjavi informacij je organ, ki informacije prejme, zavezan enaki stopnji zaupnosti kot organ, ki informacije zagotovi.

[…]

3.   Nacionalni regulativni organi imajo pravico sklepati sporazume med seboj, da bi pospešili regulativno sodelovanje.

[…]“.

9.

Člen 1, naslovljen „Vsebina, področje uporabe in razmerje do druge zakonodaje Unije“, v odstavku 1 določa:

„Ta uredba določa pravila o prepovedi zlorab, ki vplivajo na veleprodajne energetske trge, skladna s pravili, ki se uporabljajo za finančne trge in s pravilnim delovanjem teh veleprodajnih trgov, ob upoštevanju njihovih posebnosti. Določa, da Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev […] spremlja veleprodajne energetske trge v tesnem sodelovanju z nacionalnimi regulativnimi organi, ob upoštevanju medsebojnega vpliva sistema za trgovanje z emisijami in veleprodajnih energetskih trgov.“

10.

Člen 5, naslovljen „Določitev IOTEE v primeru državnega pravnega monopola za storitve trgovanja“, v prvem pododstavku odstavka 1 določa:

„Če v državi članici ali trgovalnem območju države članice v času začetka veljavnosti te uredbe že obstaja državni pravni monopol za storitve trgovanja za dan vnaprej in znotraj dneva, ki izključuje določitev več kot enega IOTEE, mora zadevna država članica obvestiti Komisijo v dveh mesecih po začetku veljavnosti te uredbe in lahko zavrne določitev več kot enega IOTEE na trgovalno območje.“

11.

Člen 2 določa:

„Dejavnosti v sektorju soproizvodnje električne in toplotne energije se izvajajo za doseganje naslednjih temeljnih ciljev:

[…]

[…]

[…]“.

12.

Člen 3, točka 49, „centraliziran trg“ opredeljuje kot „organiziran okvir, znotraj katerega poteka trgovanje z električno energijo med različnimi gospodarskimi subjekti, pri tem pa v vlogi posrednika deluje bodisi upravljavec trga z električno energijo bodisi sistemski operater prenosnega omrežja, in sicer na podlagi posebnih predpisov, ki jih sprejme pristojni organ“.

13.

Člen 20(1) določa:

„Trg električne energije sestavljata regulirani in konkurenčni trg, trgovanje z energijo pa zajema tako veleprodajne kot tudi maloprodajne posle.“

14.

Člen 23(1) določa:

„Trgovanje z električno energijo se na konkurenčnem trgu izvaja na pregleden, javen, centraliziran in nedskriminatoren način.“

15.

Člen 28 določa:

„Proizvajalci izpolnjujejo zlasti naslednje obveznosti:

[…]

[…]“.

16.

Družba Societatea de Producere a Energiei Electrice în Hidrocentrale Hidroelectrica SA (v nadaljevanju: Hidroelectrica) je zasebna družba romunskega prava, ki je v večinski lasti države. Njena dejavnost je med drugim prenos in distribucija električne energije ter ima tako licenco za proizvodnjo kot tudi licenco za dobavo električne energije.

17.

Družba Hidroelectrica je tudi imetnik licence za trgovanje, ki jo je izdal madžarski regulativni organ.

18.

Družba je po pridobitvi te licence, to je od decembra 2014, sklepala pogodbe o prodaji električne energije prek madžarske centralizirane platforme za trgovanje, ki je eden od trgov, priznanih od Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (v nadaljevanju: Agencija) za sodelovanje energetskih regulatorjev na področju energije.

19.

Autoritatea Națională de Reglementare în Domeniul Energiei (nacionalni regulativni organ na področju energije; v nadaljevanju: ANRE) je 11. maja 2015 družbo Hidroelectrica obvestil, da ji je izrečena globa v višini 50.000 romunskih levov (RON), „ker na romunskem konkurenčnem trgu z električno energijo ni na pregleden način ponudila v prodajo vse električne energije, ki jo je imela na voljo, ampak je del električne energije, ki jo je proizvedla, v nasprotju z veljavno zakonodajo izvozila na madžarski trg z električno energijo“.

20.

Organ ANRE je družbo Hidroelectrica kaznoval na podlagi določb členov 23(1) in 28(c) zakona št. 123/2012, ki jih je razlagal v smislu, da obveznost, v skladu s katero morajo nacionalni proizvajalci na konkurenčnem trgu javno in nediskriminatorno ponuditi v prodajo vso električno energijo, s katero razpolagajo, pomeni, da morajo to storiti prek platform Opcom SA (to je na centraliziranem nacionalnem trgu z električno energijo v Romuniji). ( 6 )

21.

Po navedbah organa ANRE v Romuniji proizvajalec nima pravice neposredno izvoziti električne energije v druge države Evropske unije. To ravnanje pomeni kršitev nacionalne zakonodaje in posredno zahtev, vezanih na licenco za proizvodnjo, kar se kaznuje z globo.

22.

Družba Hidroelectrica je sankcijo izpodbijala pri Judecătorie Sectorului 1 București (sodišče prve stopnje za sektor 1 v Bukarešti, Romunija), pri čemer se je sklicevala na ničnost te sankcije zaradi kršitve načela prostega pretoka blaga. Predvsem je trdila, da je organ ANRE razlagal člen 23(1) zakona št. 123/2012 v nasprotju s stališči Consiliul Concurenței (organ za varstvo konkurence, Romunija) in v nasprotju s svojimi prejšnjimi primeri.

23.

Ker je bilo tožbi družbe Hidroelectrica na prvi stopnji ugodeno, je organ ANRE vložil pritožbi pri Tribunalul București (okrožno sodišče v Bukarešti), ki je postavilo to vprašanje za predhodno odločanje:

„Ali člen 35 PDEU nasprotuje razlagi členov 23(1) in 28(c) [zakona št. 123/2012], v skladu s katero morajo proizvajalci električne energije v Romuniji s celotno količino proizvedene električne energije trgovati izključno prek romunskega centraliziranega konkurenčnega trga, glede na to, da obstaja možnost izvoza energije, ne da bi to lahko počeli neposredno, ampak le prek trgovskih podjetij?“

24.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil v sodnem tajništvu Sodišča vpisan 17. oktobra 2018. Organ ANRE, romunska vlada in Komisija so predložile pisna stališča.

25.

Obravnave, opravljene 23. julija 2020, so se udeležile ANRE, družba Hidroelectrica, romunska vlada in Komisija.

26.

Organ ANRE je izpodbijal dopustnost vprašanja za predhodno odločanje, saj po njegovem mnenju predložitveno sodišče ne dvomi o razlagi prava Unije, temveč to pravo primerja z določeno razlago nacionalnega zakona. Dodaja, da Sodišče ni pristojno za odločanje v razpravi, ki se nanaša na razlago in uporabo določbe nacionalnega prava. ( 7 )

27.

Povod za spor je razlaga nekaterih določb zakona št. 123/2012, ki je sporna. Organ ANRE razume člen 23(1) in člen 28(c) zakona št. 123/2012 tako, da je treba vse veleprodajno trgovanje z električno energijo izvesti izključno prek platform Opcom. Vendar so glede na predložitveno odločbo druga romunska sodišča odločala različno. ( 8 )

28.

Sodišče prve stopnje je sprejelo razlago teh določb, na podlagi katere je ugodilo tožbi družbe Hidroelectrica. Organ ANRE pa v pritožbi vztraja pri ozki razlagi, katere sprejetje bi pomenilo zakonitost naložene sankcije. ( 9 )

29.

Ugovoru nedopustnosti ni mogoče ugoditi. Predložitveno sodišče ne predlaga, naj se Sodišče izreče o razlagi zakona št. 123/2012 in pojasni, katera od dveh obstoječih razlagalnih smeri je z vidika nacionalnega prava pravilna. Gre za to, da ima pri sprejetju ene od dveh spornih razlag („omejujoče“) dvome glede združljivosti nacionalnih določb s pravom Unije.

30.

Vprašanje za predhodno odločanje se nanaša samo na odločitev, ali člen 35 PDEU nasprotuje ureditvi trgovanja z električno energijo, ki izhaja iz omejujoče razlage nacionalne zakonodaje. Pri odgovoru na to vprašanje ni potrebno, da bi se Sodišče udeležilo notranje razprave glede boljše razlage materialne zakonitosti. Njegova naloga je, da se ob upoštevanju normativne domneve, ki jo je predstavilo predložitveno sodišče, ( 10 ) izreče o njeni združljivosti s pravom Unije (v tem primeru členom 35 PDEU), s čimer zagotovi njegovo enotno razlago, ki zavezuje vse organe in sodišča vseh držav članic. ( 11 )

31.

Romunska vlada in organ ANRE trdita, da glede na usklajevanje zakonodaj, izvedeno z Uredbo 2015/1222, člena 35 PDEU ni mogoče uporabiti.

32.

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba „vsak nacionalni ukrep na področju, ki je predmet izčrpnega usklajevanja na ravni [Unije], presojati glede na določbe tega ukrepa usklajevanja, in ne glede na določbe primarnega prava“. ( 12 )

33.

Ne da bi bilo treba ugotoviti, ali Uredba 2015/1222 področje izčrpno usklajuje, ni sporno, da je začela veljati 26. julija 2015, medtem ko so se dogodki, ki so bili vzrok za sankcijo, zgodili med decembrom 2014 in februarjem 2015. Zanje se navedena uredba ratione temporis ne uporabi.

34.

Niti se ne bi uporabila ratione materiae, saj se – kot je navedla družba Hidroelectrica na obravnavi – monopol, omenjen v členu 5 navedene uredbe, nanaša samo na kratkoročne trge (za dan vnaprej in znotraj dneva), ne pa na obravnavane v sporu (srednje‑ in dolgoročni posli ter dvostranske pogodbe).

35.

Kot je poudarila Komisija, ( 13 ) Direktiva 2009/72 kot glavna ureditev notranjega trga z električno energijo ne prinaša popolne uskladitve: zlasti ne vsebuje posebnih določb na področju trgovanja z električno energijo.

36.

Ker ni te popolne uskladitve pogojev trgovanja z električno energijo na trgih držav članic, je treba nacionalno zakonodajo preučiti glede na Pogodbi. Naj spomnim, da je električna energija blago v smislu členov 34 in 35 PDEU. ( 14 )

37.

V skladu z razlago nacionalne zakonodaje, ki jo sprejema predložitveno sodišče, je treba veleprodajno trgovanje z električno energijo izvajati prek centralizirane platforme v Romuniji, proizvajalci pa ne smejo neposredno izvažati te energije na trge druge države članice.

38.

Iz predložitvene odločbe je mogoče razbrati, da zakon št. 123/2012 ne prepoveduje izvoza električne energije v celoti. Ta prepoved velja za proizvajalce, ki morajo svojo proizvodnjo nujno prodajati na centraliziranem nacionalnem trgu. Kot je bilo potrjeno na obravnavi, pa lahko posredniki (traders) to energijo, ki jo kupujejo na navedenem trgu, nato izvozijo v druge države članice. ( 15 )

39.

Kljub temu da je bil predmet obširne razprave na obravnavi, se bojim, da se je izkazalo za nemogoče ustvariti si pravo idejo o značilnostih romunskega trga z električno energijo, kar mora preveriti predložitveno sodišče. Kolikor je pomembno za ta postopek, se vseeno zdi, da obstaja določeno strinjanje glede naslednjih točk:

40.

Kot sem že navedel, se v tej zadevi izpodbija sankcija, naložena družbi Hidroelectrica, ker je izvozila električno energijo zunaj platforme Opcom, v skladu z razlago romunskega zakona, ki jo zagovarja organ ANRE.

41.

Razjasniti je najprej treba, ali prepoved, da gospodarski subjekt, ki proizvaja električno energijo v Romuniji, to energijo izvozi v drugo državo članico, ne da bi uporabil platformo, vzpostavljeno z nacionalnim zakonom, pomeni ukrep z enakim učinkom, kot so količinske omejitve pri izvozu, v smislu člena 35 PDEU.

42.

Sodišče je kot ukrepe z enakim učinkom, kot so količinske omejitve pri izvozu, opredelilo „nacionaln[e] ukrep[e], katerih namen ali učinek je zlasti omejevanje izvoznih tokov in s tem ustvarjanje razlik v obravnavanju notranje trgovine v državi članici in njenih izvoznih trgovinskih tokov, tako da se nacionalni proizvodnji ali notranjemu trgu zadevne države zagotovijo posebne ugodnosti, v škodo proizvodnje ali trgovine iz drugih držav članic“. ( 16 )

43.

Zakon št. 123/2012 v skladu z razlago organa ANRE prepoveduje neposredno trgovanje (brez posredovanja platform Opcom) med romunskimi proizvajalci električne energije in njihovimi potencialnimi strankami v drugi državi članici.

44.

Čeprav ta prepoved velja tudi za proizvajalce električne energije, namenjene domači porabi, je sodna praksa Sodišča, da „nacionalni ukrep, ki velja za vse gospodarske subjekte, ki poslujejo na nacionalnem ozemlju, in ki ima lahko večji vpliv na izvoz tržnih proizvodov države članice izvoza kot na trženje proizvodov na nacionalnem trgu te države članice, spada pod prepoved iz člena 35 PDEU“. ( 17 )

45.

Komisija trdi, da je tako v tej zadevi, s čimer se strinjam. Nacionalna določba ima odvračilni učinek na izvoz in ne obravnava enako centraliziranega nacionalnega trga, ki ga upravlja Opcom, in podobnih trgov z električno energijo v ostali Uniji. Poleg tega Komisija meni, če je romunski sistem dejansko tak, kot so ga opisale stranke na obravnavi, da je zadevni sistem neposredno diskriminatoren, kar ni združljivo s pravom Unije. ( 18 )

46.

Romunska vlada navsezadnje priznava omejevalni učinek, ki ga očita Komisija. Dodaja, da izvoz električne energije na podlagi dvostranskih pogodb in zunaj centralizirane platforme „pomeni zmanjšanje električne energije, ki je na voljo za pokrivanje krivulje domače porabe, kar posredno pripelje do tega, da bi jo bilo treba pokrivati z uvozom“. ( 19 )

47.

Ta argument razkriva, da je namen zakonodajnega ukrepa (eden od namenov) pogojevanje izvoza električne energije s predhodno zagotovitvijo domače porabe. Tako se nedvoumno prizna omejitev, naložena nacionalnim proizvajalcem, da dostopajo do zunanjega trga, saj jim prepoveduje, kot je že bilo pojasnjeno, neposreden izvoz.

48.

Ta prepoved se torej uvršča med tiste, katerih „učinek je omejiti zlasti izvozne tokove“ v skladu s sodbo Gysbrechts in Santurel Inter. ( 20 ) Čeprav velja enako za vse gospodarske subjekte, ki proizvajajo električno energijo, ima „večje posledice za proizvode, ki zapuščajo trg države članice izvoznice, kot za prodajo proizvodov na nacionalnem trgu“, zaradi česar daje ravno prednost domači oskrbi in ji v tem smislu daje prednost na škodo zunanje trgovine.

49.

Omejevalni ukrep se lahko utemelji tako z razlogi, navedenimi v členu 36 PDEU, kot z nujnimi zahtevami v splošnem interesu, samo če je sorazmeren z zakonitim ciljem, ki ga želi doseči. ( 21 )

50.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je naloga nacionalnih organov, da navedejo razloge, s katerimi utemeljijo prepovedi, ki pomenijo izjemo od načela prostega pretoka blaga. ( 22 )

51.

Predložitvena odločba nikjer ne navede morebitne utemeljitve zakona št. 123/2012.

52.

Ni pa problem priznati, da je lahko bil namen zakonodajalca – kot razume Komisija in potrjuje romunska vlada – ( 23 )zagotoviti, da se veleprodajno trgovanje z električno energijo na trgu, odprtem konkurenci, izvaja javno in centralizirano v skladu z načeloma preglednosti in nediskriminacije, s čimer so se izključile dvostranske in nepregledne kupoprodajne pogodbe med proizvajalci in drugimi gospodarskimi subjekti. ( 24 )

53.

Romunska vlada k temu razlogu dodaja še drugega, in sicer zagotavljanje oskrbe z električno energijo, in celo tretjega: varstvo potrošnikov.

54.

Navaja namreč cilj, da se v prid potrošnikov varuje zanesljivost oskrbe z električno energijo, s čimer namiguje na uvodno izjavo 51 Direktive 2009/72, v katerem so omenjeni interesi potrošnikov, ki bi morali biti v središču te direktive. ( 25 )

55.

V tem smislu romunska vlada poudarja, da izvoz električne energije prek dvostranskih pogodb pomeni „manj električne energije, ki je na voljo za pokrivanje krivulje domače porabe“, in bi v takem primeru bil potreben uvoz električne energije s posledičnim zvišanjem cen. ( 26 )

56.

Zato se je mogoče strinjati, da so cilji sporne zakonodaje na eni strani preglednost trga z električno energijo in na drugi strani zagotavljanje ustrezne oskrbe z električno energijo za domačo porabo.

57.

Strinjam se s Komisijo, da bi bilo prvega od teh ciljev (zagotavljati, da je trgovanje z električno energijo pregledno) mogoče opredeliti kot „nujno zahtevo v splošnem interesu“ v smislu sodne prakse Sodišča, ki lahko utemelji morebitno omejitev izvoza.

58.

V zvezi z drugim ciljem je v skladu s sodno prakso zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z energijo seveda vključeno med razloge, ki so utemeljeni z javno varnostjo in obravnavani v členu 36 PDEU. ( 27 ) Primarni zakonodajalec Unije v členu 194(1)(b) PDEU kot enega od ciljev energetske politike Unije določa zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z energijo v Uniji. ( 28 )

59.

Vendar je naloga države članice, da dokaže, da je zakonodaja, sprejeta v okviru navedenih utemeljitev, nujna in primerna za doseganje želenih ciljev in je v skladu z načelom sorazmernosti ter da se teh ciljev ne da doseči s prepovedmi ali omejitvami, ki so milejše ali ki manj prizadenejo trgovino znotraj Unije. ( 29 )

60.

Centralizacija veleprodajnega trgovanja z električno energijo na eni platformi bi lahko na splošno bila primerna tako za zaščito oskrbe domače porabe kot tudi za zagotavljanje preglednosti tega trgovanja.

61.

Vsekakor je naloga predložitvenega sodišča, da ugotovi, ali glede na značilnosti te platforme (ki jo upravlja upravljavec, ki ga določijo nacionalni organi) centralizacija trgovanja z električno energijo na tej platformi: (a) pomeni ustrezno, primerno in učinkovito sredstvo, da se zagotovi domača oskrba, in (b) zagotavlja zadostne pogoje preglednosti in nediskriminacije.

62.

V skladu s sodno prakso Sodišča „morajo biti utemeljitvenim razlogom, ki jih država članica lahko uveljavlja, priloženi primerni dokazi ali analiza o primernosti in sorazmernosti omejevalnega ukrepa, ki ga je sprejela ta država, ter natančni podatki v utemeljitev njenih navedb“. ( 30 )

63.

Čeprav priznam, da bi bila centralizacija trgovanja (glede na razlago organa ANRE), predpisana z zakonom št. 123/2012, primerna za uresničitev zatrjevanega legitimnega cilja, menim, da ta predpis presega to, kar je potrebno, saj si je mogoče zamisliti ukrepe, ki bi manj omejevali svoboščino, zagotovljeno s členom 35 PDEU.

64.

V zvezi z zagotavljanjem preglednosti se v celoti strinjam s stališčem Komisije: ne da bi prišlo do skrajnosti v smislu prepovedi neposrednega izvoza v druge države članice zunaj centralizirane platforme, je mogoče uporabiti instrumente sodelovanja med nacionalnimi regulativnimi organi, ki ga določajo členi od 36 do 38 Direktive 2009/72.

65.

Ena od obveznosti teh regulativnih organov je, kolikor je tu pomembno, „spremljati raven preglednosti, tudi veleprodajnih cen, in zagotavljati, da elektroenergetska podjetja izpolnjujejo obveznosti glede preglednosti“. ( 31 )

66.

Namen obveznosti, ki se nalagajo regulativnim organom, je „spodbujanje konkurenčnega, zanesljivega in okoljsko trajnostnega notranjega trga z električno energijo […] ter učinkovito odpiranje trga za vse odjemalce in dobavitelje v Skupnosti, in sicer v tesnem sodelovanju z […] regulativnimi organi drugih držav članic […], in zagotavljanje ustreznih pogojev za učinkovito in zanesljivo delovanje omrežij električne energije ob upoštevanju dolgoročnih ciljev“. ( 32 )

67.

Obveznost sodelovanja je opredeljena v členu 38 Direktive 2009/72: regulativni organi morajo sodelovati, med drugim, za „spodbujanje uvajanja obratovalnih dogovorov, da bi omogočili optimalno upravljanje omrežja, spodbudili skupne borze električne energije in dodeljevanje čezmejnih zmogljivosti ter – vključno z novimi povezavami omogočili ustrezno raven zmogljivosti […], da se omogoči razvoj učinkovite konkurence in izboljša zanesljivost dobave brez razlikovanja med dobavitelji v različnih državah članicah“. ( 33 )

68.

V tem okviru nič ne preprečuje, da bi – kot trdi Komisija – organ ANRE sestavil seznam zanesljivih trgovalnih platform, to je takih, ki lahko zagotovijo pregledno in nediskriminatorno trgovanje. Za to nalogo je mogoče uporabiti:

69.

Tudi Uredba št. 1227/2011, katere predmet je varovanje zagotavljanja celovitosti in preglednost veleprodajnega energetskega trga, oriše mehanizme sodelovanja med regulativnimi organi, ki bi lahko bili koristni:

70.

Zato menim, da je mogoče preglednost doseči, ne da bi se naložila obveznost, da se veleprodajno trgovanje z električno energijo izvaja samo na platformah, ki jih upravlja en sam nacionalni upravljavec; drugače povedano, tako da se izključijo platforme drugih držav članic, ki zagotavljajo enake pogoje preglednosti in nediskriminacije.

71.

Nazadnje obstaja dovolj normativnih instrumentov, ki zagotavljajo preglednost trga z električno energijo, ne da bi bilo treba čakati, kakor je trdil organ ANRE na obravnavi, na popolno usklajenost sektorja.

72.

V zvezi z zagotavljanjem oskrbe domače porabe električne energije prav tako menim, da proizvajalcem ni nujno na splošno prepovedati neposrednega izvoza električne energije zunaj platforme, ki jo upravlja Opcom, če obstajajo manj radikalna sredstva.

73.

Navedel sem že, da je energija bistveni strateški element za države članice, zato zagotavljanje redne oskrbe z njo pomeni prevladujoči cilj v splošnem interesu.

74.

Vendar „redna oskrba“ ni nujno enako kot „oskrba po najboljši ceni“. In to se zdi pravi namen sporne zakonodaje, katere namen je po navedbah romunske vlade preprečiti zvišanje cen, ki je tesno povezano s potrebo po uvozu električne energije. ( 35 )

75.

Če bi se prepoved neposrednega izvoza lahko utemeljila z izključno ekonomskimi ali komercialnimi razlogi, bi se podvomilo o načelu notranjega trga. Drugače je, ko se države članice v izrednih razmerah, ki jih povzročijo izredni dogodki, lahko sklicujejo na razloge javne varnosti in splošnega interesa, da prepovejo izvoz električne energije. Če pa to delajo sistematično brez drugega namena, kot je preprečiti delovanje prostega trga in zagotoviti najboljšo ceno za domačo porabo, po mojem mnenju to presega legitimne razloge za omejevanje, ki jih dopušča člen 36 PDEU, ali razloge v splošnem interesu, ki utemeljijo količinske omejitve pri izvozu ali ukrepe z enakim učinkom.

76.

Kot je bilo poudarjeno na obravnavi, družba Hidroelectrica ne prereka tega, da mora izpolnjevati zakonske določbe, ki zahtevajo ohranjanje določene količine električne energije, ki je na voljo, ravno za ohranitev nacionalne oskrbe. Predlaga pa, da se ji dovoli sklepati posle za ostalo električno energijo, ki jo proizvede, bodisi prek dvostranskih pogodb bodisi na trgih, ki niso trgi na centralizirani platformi Opcom.

77.

Če je tako, absolutna prepoved izvoza električne energije, ki ni nujno potrebna za zagotavljanje minimalne oskrbe, ni sorazmerna.

78.

Poleg tega se ne zdi zelo skladno z omenjenim ciljem to, da lahko posredniki (traders) kupujejo električno energijo na tem veleprodajnem trgu in jo nato brez omejitev, ki bi bile podobne omejitvam, naloženim proizvajalcem, izvozijo v druge države članice.

79.

Nazadnje je treba spomniti, da je zanesljivost oskrbe – kot opozarja Uredba 2015/1222 – „tesno povezana z učinkovitim delovanjem notranjega trga električne energije ter integracijo izoliranih trgov električne energije držav članic“. ( 36 )

80.

V tem smislu je mogoče razumeti uvodno izjavo 44 Direktive 2009/72, da zagotavljanje zanesljivosti oskrbe pomeni spremljati ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem v različnih državah članicah, vendar ne da bi se ustavilo na tej ravni, saj je treba pripraviti „poročilo o razmerah na ravni Skupnosti; pri tem bi bilo treba upoštevati zmogljivost medsebojnih povezav med območji“.

81.

Izvoz/uvoz električne energije med državami članicami je torej bistveni element za zagotavljanje oskrbe tako v vsaki državi članici kot tudi v celotni Uniji. Nazadnje gre za varovalo, ki enako upošteva nacionalne in evropske razsežnosti trga z električno energijo v interesu zanesljivosti oskrbe na obeh ravneh, kar omogoča, da se potrebe notranjega trga oskrbijo z viri trga Unije.

82.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje Tribunalul Bucureşti (okrožno sodišče v Bukarešti, Romunija) odgovori tako:

Člen 35 PDEU nasprotuje zakonodaji države članice, ki z uvedbo obveznosti centralizacije veleprodajnega trgovanja z električno energijo na eni platformi, ki jo upravlja upravljavec, ki ga imenujejo nacionalni organi, prepoveduje proizvajalcem, da električno energijo izvažajo neposredno v druge države članice.

Tega ukrepa na splošno ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na razloge preglednosti ali zanesljivosti oskrbe, če se ti zadnji nanašajo na ekonomske razloge, povezane z zvišanjem cen, ki bi sledilo morebitnemu uvozu električne energije.