1.

Uredba (ES) št. 44/2001 ( 2 ) z izrazi, ki jih povzema iz drugih instrumentov mednarodnega zasebnega prava Unije, določa, da se uporablja „v civilnih in gospodarskih zadevah“. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se umešča v sodno prakso v zvezi z opredelitvijo področja uporabe te uredbe.

2.

V okviru te zadeve ugovor imunitete pred sodnimi postopki, ki ga podajata toženi stranki v sporu o glavni stvari, pri predložitvenem sodišču vzbuja dvom o področju uporabe Uredbe št. 44/2001. Predložitveno sodišče v bistvu Sodišče prosi, naj se opredeli do povezave med načelom mednarodnega običajnega prava in instrumentom mednarodnega zasebnega prava Unije.

3.

Poleg tega želi predložitveno sodišče predvsem izvedeti, ali in – če da – koliko lahko na odgovor, ki ga je treba podati na to vprašanje, vpliva skrb za zagotovitev pravice do dostopa do sodišča, zagotovljene s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). S tega vidika je to vprašanje odsev trenutne razprave o vplivu človekovih pravic na mednarodno zasebno pravo.

4.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe zato Sodišču ponuja priložnost, da določi položaj mednarodnega zasebnega prava Unije v mednarodnem pravu v širšem pomenu. V teh sklepnih predlogih Sodišču predlagam, naj razlaga tako Uredbo št. 44/2001 kot mednarodno običajno pravo, tako da bo njegova sodba prispevala k razvoju mednarodnega prava na splošno.

5.

Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, ki je bila sklenjena v Montego Bayu 10. decembra 1982 ( 3 ) (v nadaljevanju: Konvencija iz Montego Baya), je bistven del pomorskega prava. Veljati je začela 16. novembra 1994 in bila v imenu Skupnosti odobrena s Sklepom 98/392/ES ( 4 ).

6.

V skladu s členom 90 te konvencije ima vsaka država pravico, da na odprtem morju plovejo ladje pod njeno zastavo. V skladu s členom 91(1) in (2) navedene konvencije vsaka država med drugim določi pogoje, ki se zahtevajo za to, da ladje lahko izobešajo njeno zastavo, in ladjam, ki jim je podelila pravico izobešati svojo zastavo, izda ustrezne listine.

7.

Člen 94(1) Konvencije iz Montego Baya določa, da vsaka država aktivno izvršuje svojo jurisdikcijo in nadzor nad ladjami lastne zastave glede upravnih, tehničnih in socialnih zadev. Poleg tega v skladu s členom 94, od (3) do (5), te konvencije država sprejema za ladje, ki plovejo pod njeno zastavo, potrebne ukrepe, da bi zagotovila varnost na morju. S temi ukrepi se mora med drugim zagotoviti, da pooblaščeni ladijski inšpektor pregleda vsako ladjo, preden se vpiše v vpisnik in po vpisu v določenih časovnih obdobjih. Pri sprejemanju ukrepov mora vsaka država ravnati v skladu s splošno sprejetimi mednarodnimi predpisi, postopki in prakso.

8.

V tem okviru je glavni cilj Mednarodne konvencije o varstvu človeškega življenja na morju ( 5 ) (v nadaljnjem besedilu: Konvencija SOLAS), katere pogodbenice so vse države članice, določiti minimalne standarde o gradnji, opremi in uporabi ladij, združljive z njihovo varnostjo.

9.

V skladu s pravilom 3-1 iz dela A-1 poglavja II‑1 te konvencije morajo biti ladje zasnovane, grajene in vzdrževane v skladu s konstrukcijskimi, mehanskimi in električnimi zahtevami klasifikacijskega zavoda, ki ga je uprava – to je glede na besedilo navedene konvencije vlada države, pod zastavo katere je ladji dovoljeno pluti – priznala v skladu z določbami pravila XI-1 ali v skladu z veljavnimi nacionalnimi standardi uprave, ki določajo enakovredno stopnjo varnosti.

10.

Pravilo 6 v poglavju I Konvencije SOLAS določa:

11.

Uredba št. 44/2001 se v skladu s svojim členom 1(1) „uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodne oblasti. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev.“

12.

Člen 2(1) te uredbe določa, da so „[o]b upoštevanju določb [navedene] uredbe […] osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice“.

13.

Družinski člani žrtev in preživeli potniki brodoloma ladje Al Salam Boccaccio ’98, ki je plula pod zastavo Republike Paname, leta 2006 v Rdečem morju, v katerem je umrlo več kot 1000 ljudi, so pri predložitvenem sodišču, Tribunale di Genova (sodišče v Genovi, Italija), vložili tožbo proti družbama Rina SpA in Ente Registro Italiano Navale.

14.

Tožeče stranke pred predložitvenim sodiščem trdijo, da so dejavnosti klasifikacije in izdaje spričeval, ki sta jih opravili toženi stranki, ter njune odločitve in navodila vzrok za nestabilnost ladje in nevarnost njene plovbe, kar je povzročilo njeno potopitev. Tožeče stranke zahtevajo odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi tega brodoloma.

15.

Toženi stranki izpodbijata zahtevke tožečih strank, pri čemer uveljavljata zlasti ugovor imunitete pred sodnimi postopki. Trdita, da sta bili toženi zaradi dejavnosti klasifikacije in izdaje spričeval, ki sta jih opravili po pooblastilu tuje suverene države, to je Republike Paname. Te dejavnosti naj bi bile izraz suverenih prerogativ tuje države ter naj bi jih toženi stranki opravili v imenu in v interesu te države.

16.

Ob upoštevanju ugovora imunitete pred sodnimi postopki, ki ga uveljavljata toženi stranki, tožeče stranke trdijo, da je italijansko sodišče pristojno za odločanje o njihovih zahtevkih na podlagi člena 2(1) Uredbe št. 44/2001. Trdijo, prvič, da se ta uredba ne uporablja le, če se spor – kot je določeno v členu 1(1) navedene uredbe – nanaša na davčne, carinske ali upravne zadeve, drugič, da ugovor imunitete pred sodnimi postopki v bistvu ne zajema dejavnosti, ki jih urejajo tehnični predpisi brez diskrecijske pravice ter nepovezani s političnimi izbirami in pooblastili suverene države, ter tretjič, da dejavnosti klasifikacije in izdajanja spričeval niso dejanja, opravljena pri izvajanju javne oblasti glede na člen 47 Listine in člen 6(1) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), ter uvodno izjavo 16 Direktive 2009/15/ES ( 6 ).

17.

V teh okoliščinah je Tribunale di Genova (sodišče v Genovi) z odločbo z dne 28. septembra 2018, ki je na Sodišče prispela 12. oktobra 2018, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 1(1) in člen 2(1) Uredbe [št. 44/2001] razlagati tako, da – tudi glede na člen 47 [Listine], člen 6(1) EKČP in uvodno izjavo 16 Direktive [2009/15] – izključujeta možnost, da v postopku za plačilo odškodnine zaradi smrti in telesnih poškodb, ki jih je povzročil brodolom potniškega trajekta, ob sklicevanju na odgovornost zaradi malomarnosti, sodišče države članice zavrne pristojnost in prizna imuniteto pred sodnimi postopki v korist subjektov in zasebnih pravnih oseb s sedežem v taki državi članic, ki izvajajo dejavnost klasifikacije in/ali izdaje spričeval, v zvezi z izvajanjem te dejavnosti klasifikacije in/ali izdaje spričeval v imenu države, ki ni članica Evropske unije?“

18.

Pisna stališča so predložile stranke iz postopka v glavni stvari, francoska vlada in Evropska komisija. Iste zainteresirane osebe so bile zastopane na obravnavi, ki je bila 18. septembra 2019.

19.

Predložitveno sodišče želi z vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu ugotoviti, ali se mora odpovedati odločanju o sporu o glavni stvari zaradi ugovora imunitete pred sodnimi postopki, ki ga uveljavljata toženi stranki, ali pa mora ugotoviti, da se – ob upoštevanju dejstva, da imata toženi stranki sedež na ozemlju države, v kateri je vložena tožba, in preudarkov, ki izhajajo iz člena 47 Listine in člena 6(1) EKČP – Uredba št. 44/2001 uporablja v sporu o glavni stvari, in svojo pristojnost za odločanje o tem sporu opreti na člen 2(1) te uredbe.

20.

Formulacija vprašanja za predhodno odločanje lahko res daje vtis, da se predložitveno sodišče sprašuje izključno o tem, ali mora zaradi ugovora imunitete pred sodnimi postopki, ki ga uveljavljata toženi stranki, odkloniti izvajanje pristojnosti, ki jo ima na podlagi Uredbe št. 44/2001. S tega vidika bi se s tem vprašanjem za predhodno odločanje predpostavljalo, da se ta uredba uporablja ratione materiae v okoliščinah obravnavane zadeve.

21.

Vendar je iz obrazložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da predložitveno sodišče dvomi zlasti o stvarnem področju uporabe Uredbe št. 44/2001. Če povzamem izraze, ki jih je uporabilo predložitveno sodišče, želi to izvedeti, ali je treba člen 1(1) te uredbe razlagati tako, da med „upravne zadeve“ vključuje sporne dejavnosti, ki sta jih toženi stranki opravljali po pooblastilu tretje države, ali ne.

22.

Poleg tega se predložitveno sodišče v vprašanju za predhodno odločanje sklicuje med drugim na člen 2(1) Uredbe št. 44/2001. To sklicevanje nedvoumno namiguje na okoliščino, da imata toženi stranki sedež na ozemlju države članice predložitvenega sodišča, to je Italije.

23.

Ob tem je področje uporabe Uredbe št. 44/2001 enako za celoten nabor pristojnosti, določen v tej uredbi. Razlog, iz katerega bi ta okoliščina lahko bila upoštevna v okviru tega vprašanja za predhodno odločanje, je povezan s tem, da navedena okoliščina dokazuje obstoj povezave, celo bližine, med dejanskim stanjem iz postopka v glavni stvari na eni strani ter ozemljem države, v kateri je vložena tožba, in posledično ozemljem Unije na drugi strani. Ni mogoče izključiti, da obstoj take povezave lahko vpliva na pravico do sodnega varstva glede na imuniteto pred sodnimi postopki. ( 7 )

24.

Predložitveno sodišče želi namreč s sklicevanjem na ugovor imunitete pred sodnimi postopki, ki ga uveljavljata toženi stranki, izvedeti, ali lahko zaradi tega ugovora zavrne izvajanje pristojnosti, ki jo ima na podlagi Uredbe št. 44/2001.

25.

Glede na navedeno in po predhodni preučitvi dopustnosti vprašanja za predhodno odločanje (oddelek A) je treba za koristen odgovor na to vprašanje, prvič, ugotoviti, kako je načelo mednarodnega običajnega prava o imuniteti držav pred sodnimi postopki povezano s stvarnim področjem uporabe Uredbe št. 44/2001 (oddelek B), drugič, preučiti, ali na to področje uporabe spada odškodninska tožba, vložena proti organizacijam zasebnega prava v zvezi z dejavnostmi klasifikacije in/ali izdajanja spričeval, ki jih opravljajo ti subjekti (oddelek C), in če bi bil odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen, tretjič, preučiti vprašanje, ali mora nacionalno sodišče zaradi imunitete pred sodnimi postopki, na katero se sklicujeta toženi stranki, odkloniti izvajanje pristojnosti, ki jo ima na podlagi ene od določb te uredbe (oddelek D). ( 8 )

26.

Toženi stranki trdita, da je vprašanje za predhodno odločanje nedopustno. Prvič, trdita, da bi predložitveno sodišče, le če bi zavrnilo ugovor imunitete pred sodnimi postopki, lahko izvajalo svojo pristojnost za predložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe. Vsekakor naj določbe Uredbe št. 44/2001, za razlago katerih je Sodišče zaprošeno, ne bi bile povezane z ugovorom imunitete pred sodnimi postopki, ki se uveljavlja v sporu o glavni stvari na podlagi mednarodnega običajnega prava. Drugič, vprašanje za predhodno odločanje naj se ne bi nanašalo na domnevno nezdružljivost določbe prava Unije in predpisa nacionalnega prava. Nazadnje in tretjič, ta uredba naj bi se glede na sodno prakso Sodišča uporabljala le za spore v zvezi z odgovornostjo za dejanja, storjena iure gestionis, in nacionalno sodišče naj bi bilo izključno pristojno za vsebinsko odločanje o naravi spornih dejanj.

27.

Ne strinjam se s pridržki, ki sta jih toženi stranki izrazili v zvezi z dopustnostjo vprašanja za predhodno odločanje.

28.

Prvič, kar zadeva trditev toženih strank, da bi Tribunale di Genova (sodišče v Genovi) moralo sámo odločiti o ugovoru imunitete pred sodnimi postopki in da ta ni povezan z razlago določb Uredbe št. 44/2001, se mi zdi, da je ta trditev odsev razlage, v skladu s katero ob priznanju ugovora, ki izhaja iz te imunitete, ni več treba analizirati pravil o pristojnosti, določenih v pravu Unije, konvencijskem pravu ali nacionalnem pravu, da bi se lahko ugotovilo, ali sodišče, ki mu je zadeva predložena, lahko odloča o sporu ali ne. ( 9 )

29.

Ob tem je bilo Sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Lechouritou in drugi ( 10 ), pozvano, naj odloči najprej o področju uporabe Bruseljske konvencije ( 11 ) in nato o uporabi te konvencije v sporu, v katerem je ena od strank uživala imuniteto pred sodnimi postopki. Sodišče v odgovoru na vprašanje o področju uporabe navedene konvencije ni menilo, da to vprašanje ni dopustno. Vendar je bila v tej zadevi opredelitev spornih dejanj kot dejanj, storjenih iure imperii, manj sporna kot taka opredelitev dejanj, ki so predmet tega predhodnega odločanja. Podobno je Sodišče v sodbi Mahamdia ( 12 ) odločilo o razlagi enega od pravil o pristojnosti iz Uredbe št. 44/2001, čeprav je predložitveno sodišče le „domneva[lo]“ – kot je Sodišče, kot se zdi, poudarilo – da okoliščine spora o glavni stvari niso take, da bi se tožena država lahko sklicevala na imuniteto pred sodnimi postopki.

30.

Za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije namreč velja domneva upoštevnosti, zato lahko Sodišče le v redkih in izjemnih primerih zavrne odgovor nanje, zlasti če je očitno, da razlaga pravila Unije, ki jo zahteva nacionalno sodišče, nima zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, ali če gre za hipotetičen primer. ( 13 ) V obravnavani zadevi, kot v zgoraj navedenih zadevah, ni mogoče ugotoviti, da med določbami Uredbe št. 44/2001 in predmetom spora o glavni stvari ni resnične in neposredne zveze.

31.

Drugič, kar zadeva trditev, da je vprašanje za predhodno odločanje nedopustno, ker se ne nanaša na domnevno nezdružljivost prava Unije in nacionalnega prava, je dovolj ugotoviti, da se pri tej trditvi ne upošteva narava predhodnega odločanja. Sodišče se v okviru postopka predhodnega odločanja ne izreče niti o razlagi nacionalnega prava niti o njegovi skladnosti s pravom Unije. ( 14 )

32.

Nazadnje in tretjič, trditev, da se Uredba št. 44/2001 ne more uporabiti za spor o glavni stvari, vpliva na odgovor, ki ga je treba dati na vprašanje za predhodno odločanje. Vendar kot kaže razprava med strankami, odgovor na vprašanje, ali dejavnosti klasifikacije in izdajanja spričeval pomenijo dejanja, storjena iure imperii, tako da te dejavnosti niso zajete s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu člena 1(1) te uredbe, še zdaleč ni očiten. Poleg tega, čeprav je nacionalno sodišče edino pristojno za presojo dejanskega stanja v postopku v glavni stvari, lahko Sodišče, ki odloča o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, v skladu z nalogo, ki mu je zaupana, poda pojasnila, ki nacionalno sodišče usmerjajo pri njegovi razlagi.

33.

Iz tega izhaja, da je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

34.

Imuniteta pred sodnimi postopki je ovira, ki sodiščem države preprečuje, da se izrečejo o odgovornosti druge države, in temelji na načelu mednarodnega prava par in parem non habet imperium, po katerem enak nad enakim nima oblasti. ( 15 )

35.

Sodišče je to razlago imunitete pred sodnimi postopki potrdilo v sodbi Mahamdia ( 16 ). Poleg tega je na splošno pojasnilo, da glede na trenutno stanje mednarodne prakse ta imuniteta ne velja neomejeno in da jo je mogoče izključiti, če se pravno sredstvo nanaša na dejanja, storjena iure gestionis, ki se ne nanašajo na javnopravna pooblastila. ( 17 ) Sodišče je tako implicitno priznalo, da doktrina relativne imunitete nadomešča doktrino absolutne imunitete, v skladu s katero ima država imuniteto pred sodnimi postopki neodvisno od narave dejanj, zaradi katerih se uveljavlja odgovornost te države.

36.

V zvezi s tem moram pojasniti, da imuniteta pred sodnimi postopki, na katero se sklicujeta toženi stranki v sporu o glavni stvari, ne temelji na državni naravi osebe, ki se nanjo sklicuje, temveč temelji na naravi funkcij, ki jih ta oseba dejansko opravlja (poklicna imuniteta ali imuniteta ratione materiae). Vendar lahko trdimo, da je ob upoštevanju priznanja relativne imunitete, ki temelji na razlikovanju med dejanji, storjenimi iure imperii, in dejanji, storjenimi iure gestionis, imuniteta držav pred sodnimi postopki, ki je povezana z izvajanjem javne oblasti, predvsem poklicna.

37.

Čeprav se zdi, da je potrditev relativne imunitete pred sodnimi postopki, ki temelji na takem razlikovanju, v mednarodnem pravu ustaljena, ( 18 ) je točen obseg imunitete pred sodnimi postopki zaradi nejasnosti tega razlikovanja vseeno težko določiti. Ta težava je toliko večja, če upoštevamo določeno privatizacijo načinov delovanja sodobne države na eni strani in naložitev posebnih javnih nalog gospodarskim udeležencem na trgu na drugi strani, ker lahko ta okoliščina vzbudi dvom o popolnoma poslovni drži teh udeležencev do posameznikov.

38.

Z navedeno težavo so pojasnjeni razlogi, iz katerih kodifikacije načela mednarodnega običajnega prava o imuniteti držav pred sodnimi postopki niso bile zelo uspešne. Evropsko konvencijo o državni imuniteti ( 19 ) (v nadaljevanju: Baselska konvencija) je ratificiralo le nekaj evropskih držav, medtem ko Konvencija o imuniteti držav in njihovega premoženja pred sodnimi postopki ( 20 ) (v nadaljevanju: Newyorška konvencija) sploh še ni začela veljati. Določbe Newyorške konvencije se včasih razumejo kot izraz načel mednarodnega običajnega prava. ( 21 ) Čeprav pa se ta konvencija lahko uporabi kot podlaga za opredelitev splošnih trendov prava imunitete, je težko vir zavezujočih in posebnih spoznanj, zlasti kar zadeva njene določbe, ki so bile med pripravo predmet ugovorov. ( 22 ) To velja predvsem za natančna merila za razlikovanje med transakcijami, opravljenimi iure imperii, in transakcijami, opravljenimi iure gestionis. ( 23 )

39.

Ker načelo imunitete držav pred sodnimi postopki ni bilo kodificirano na mednarodni ravni, ga vsekakor še naprej obsežno ureja mednarodno običajno pravo.

40.

Kot je razvidno iz člena 3(5) PEU, Unija prispeva k doslednemu spoštovanju in razvoju mednarodnega prava. Zato mora ob sprejetju akta spoštovati mednarodno pravo v celoti, vključno z mednarodnim običajnim pravom, ki je zavezujoče za institucije Evropske unije. ( 24 ) Sodišče je na tej podlagi odločilo, da je treba določbe sekundarne zakonodaje Unije in njihovo omejeno področje uporabe razlagati z vidika upoštevnih pravil mednarodnega prava. ( 25 )

41.

Vendar zakonodajalcu nič ne preprečuje, da sprejme pravila o pristojnosti, ki se lahko ratione materiae uporabijo za spore, v katerih se ena od strank lahko sklicuje na imuniteto pred sodnimi postopki. ( 26 ) V mednarodnem običajnem pravu se zahteva, da se sodna pristojnost proti taki stranki v sporu ne izvaja proti njeni volji. ( 27 )

42.

Zato razlaga določb Uredbe št. 44/2001 z vidika mednarodnega običajnega prava ne sme pripeljati do tega, da stvarno področje uporabe te uredbe ne zajema sporov, v katerih se ena od strank lahko sklicuje na imuniteto pred sodnimi postopki. Poleg tega je treba vprašanje, ali se navedena uredba lahko uporablja ratione materiae v sporu, a priori razlikovati od vprašanja, ali se pristojnost, ki izhaja iz te uredbe, lahko izvaja v zvezi s tem sporom.

43.

Res je, da branje sodbe Mahamdia ( 28 ) lahko a priori daje misliti, da je zakonodajalec Unije vseeno upošteval rešitev, v skladu s katero se pojem „civilne in gospodarske zadeve“ ujema z negativnim področjem imunitete pred sodnimi postopki. ( 29 ) Sodišče je v tej sodbi najprej razlikovalo med uporabo Uredbe št. 44/2001 v danem sporu in stvarnim področjem uporabe te uredbe v tem sporu. Zdi se, da je Sodišče nato navedlo, da se po edini preučitvi okoliščin spora o glavni stvari lahko ocenita vprašanji, ali imuniteta pred sodnimi postopki nasprotuje uporabi navedene uredbe in ali se ta uredba uporablja ratione materiae.

44.

Sam pa, na prvem mestu, to sodbo razumem tako, da se v zvezi s spori, ki a priori spadajo na področje uporabe Uredbe št. 44/2001 – kar nedvoumno velja za spore v zvezi z zasebnopravnimi pogodbami, kot so pogodbe o zaposlitvi ( 30 ) – ko se ugotovi, da imuniteta pred sodnimi postopki ne nasprotuje uporabi te uredbe, ta uredba a fortiori mora uporabiti v tem sporu.

45.

Na drugem mestu, sklepanje, da se področje uporabe ratione materiae Uredbe št. 44/2001 ujema z negativnim področjem imunitete pred sodnimi postopki, bi povzročilo dvom o bistvenem razlikovanju v tej uredbi med spori, ki spadajo med civilne in gospodarske zadeve, na eni strani in spori, ki ne spadajo med te zadeve, na drugi strani. To lahko ponazorim s tem, da čeprav je to, da se lokalni organ lahko sklicuje na imuniteto držav pred sodnimi postopki, predmet razprave, ta organ vseeno opravlja upravno dejavnost. ( 31 ) V tem okviru lahko uživa prerogative javne oblasti. Ali bi bilo torej treba sklepati, da so vsa dejanja, ki jih storijo lokalni organi, zajeta s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“, ker ta organ ne more uživati imunitete pred sodnimi postopki?

46.

Na tretjem mestu, sporno vprašanje prava imunitete držav je, ali je treba sporna dejanja opredeliti v skladu s pravom pristojnega sodišča ali v skladu z rešitvami, ki izhajajo iz mednarodnega javnega prava. ( 32 ) Neodvisno od odgovora na to vprašanje je treba, kar zadeva Uredbo št. 44/2001, med spori v civilnih in gospodarskih zadevah in spori, ki ne spadajo med te zadeve, razlikovati na podlagi samostojnih meril prava Unije, ki jih je Sodišče določilo v sodni praksi. Zato dejanje, storjeno pri izvajanju javne oblasti (acta iure imperii), z vidika prava imunitete ni nujno dejanje, ki je storjeno pri izvajanju javne oblasti v skladu s temi samostojnimi merili prava Unije.

47.

Iz teh razlogov menim, da bi se zakonodajalec Unije lahko zgledoval po mednarodnem običajnem pravu in iz njega izpeljal splošna spoznanja v zvezi z razlikovanjem med acta iure imperii in acta iure gestionis. Vendar menim, da koncepta imunitete pred sodnimi postopki ni uporabil za natančno opredelitev obsega predpisov o pravosodnem sodelovanju v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami in zlasti stvarnega področja uporabe Uredbe št. 44/2001.

48.

Zato se mi sklicevanje na načelo mednarodnega običajnega prava o imuniteti držav pred sodnimi postopki v okviru preudarkov o stvarnem področju uporabe Uredbe št. 44/2001 ne zdi potrebno.

49.

Predložitveno sodišče v obrazložitvi tega predloga za sprejetje predhodne odločbe navaja, kot sem omenil v točki 21 teh sklepnih predlogov, da je treba v obravnavani zadevi ugotoviti, ali je treba člen 1(1) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da pojem „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu te določbe zajema sporne dejavnosti, ki sta jih toženi stranki opravljali po pooblastilu tretje države.

50.

Poleg tega predložitveno sodišče v tej obrazložitvi omenja tezo toženih strank, v skladu s katero sta ti opravljali dejavnosti klasifikacije in izdajanja spričeval kot dejanja javne oblasti (acta iure imperii), ker sta delovali kot pooblaščenki tretje države in za njen račun. To sodišče priznava, da sta toženi stranki delovali po pooblastilu tretje države in za njen račun. Dvomi pa, nasprotno, o opredelitvi dejavnosti klasifikacije in izdajanja spričeval kot „dejanj, storjenih iure imperii“, in posledično o svoji obveznosti priznati imuniteto pred sodnimi postopki, na katero se sklicujeta toženi stranki.

51.

V členu 1(1) Uredbe št. 44/2001 niso izrecno omenjeni niti dejanja, storjena pri izvajanju javne oblasti (acta iure imperii), niti odgovornost za taka dejanja. V tej določbi je zgolj določeno, da se ta uredba uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah (prvi stavek) in da, nasprotno, zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev (drugi stavek). ( 33 )

52.

V zvezi s tem med drugim iz uvodne izjave 7 Uredbe št. 44/2001 izhaja, da je namen zakonodajalca Unije, da ohrani široko definicijo pojma „civilne in gospodarske zadeve“, navedenega v členu 1(1) te uredbe, in posledično široko polje uporabe te uredbe. ( 34 ) To se kaže v tem, da tožbe za povračilo škode načeloma spadajo med civilne in gospodarske zadeve ter torej spadajo na področje uporabe Uredbe št. 44/2001. ( 35 ) Poleg tega je Sodišče v ustaljeni sodni praksi pojasnilo, da je področje uporabe te uredbe v bistvu razmejeno glede na naravo pravnega razmerja med strankami ali predmet spora. ( 36 )

53.

Če bi ostali pri tej zadnji točki, bi skoraj vsaka odškodninska tožba, razen izjem iz člena 1(2) Uredbe št. 44/2001, neizogibno spadala na področje uporabe te uredbe. To bi še toliko bolj veljalo za tožbe tretjih oseb, ki na splošno pred nastankom te škode nimajo nobenega pravnega razmerja z domnevnim povzročiteljem te škode, ker je edino razmerje med njimi tisto, ki izhaja iz dogodka, med katerim je nastala škoda.

54.

Vendar je, na prvem mestu, odškodninska tožba načeloma usmerjena zoper dejanja, ki so vzrok za škodo, ki jo uveljavlja ena od strank v sporu. Taka dejanja tožbe ne morejo izključevati iz pojma „civilne in gospodarske zadeve“, da bi se Uredba št. 44/2001 lahko uporabila za spor, v katerem je taka tožba vložena. ( 37 )

55.

Na drugem mestu, čeprav v Uredbi št. 44/2001 dejanja, storjena iure imperii, niso omenjena, to ne velja za njeno naslednico, in sicer Uredbo št. 1215/2012, ki v členu 1(1), drugi stavek, določa, da zlasti ne zajema „odgovornosti države za dejanja in opustitve pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii)“.

56.

S prenovitvijo člena 1(1) Uredbe št. 44/2001 se področje uporabe Uredbe št. 1215/2012 glede na področje uporabe Uredbe št. 44/2001 ni spremenilo. Dodatek v zvezi z acta iure imperii je le pojasnilo, ( 38 ) tako da se člena 1(1) teh dveh uredb lahko štejeta za enakovredna. ( 39 )

57.

Seznam davčnih, carinskih ali upravnih zadev v členu 1(1), drugi stavek, Uredbe št. 44/2001 namreč ni izčrpen in le ponazarja, na katerih področjih lahko nastanejo spori, ki ne spadajo med civilne in gospodarske zadeve. Pred tem seznamom je uporabljen izraz „zlasti“ in poleg tega so, vsaj v angleški in francoski jezikovni različici, naštete zadeve ločene z besedo „ali“.

58.

Tako je treba za razmejitev področja uporabe Uredbe št. 44/2001 opredeliti skupne točke področij, omenjenih v členu 1(1), drugi stavek, te uredbe, in ugotoviti, da ta področja z uporabo nasprotja opredeljujejo civilne in gospodarske zadeve. ( 40 )

59.

Sodišče je prav s sledenjem tej logiki v obsežni sodni praksi v zvezi s členom 1(1) Uredbe št. 44/2001 večkrat odločilo, da izvajanje pristojnosti javne oblasti s strani ene stranke spora, ker ta izvaja pooblastila, ki odstopajo od pravil, veljavnih v razmerjih med posamezniki, ta spor izključuje iz civilnih in gospodarskih zadev v smislu člena 1(1) te uredbe. ( 41 ) Sodišče je na tej podlagi že odločilo, da je tožba, s katero davčna uprava države članice zahteva odškodnino za škodo, povzročeno s protipravnim dogovorom za utajo davka na dodano vrednost (DDV), ki je dolgovan v tej državi članici, zajeta s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“, pod pogojem, da ta uprava v okviru zadevne tožbe nastopa kot subjekt zasebnega prava. ( 42 ) Iz tega sklepam, da se za ugotovitev, ali se Uredba št. 44/2001 uporablja v sporu ali ne, ni treba osredotočiti na to, med katere zadeve lahko spada dejanje, v zvezi s katerim se v okviru tega spora uveljavlja odgovornost. Nasprotno, vprašati se je treba, ali to dejanje izhaja iz izvajanja prerogativ javne oblasti.

60.

Z vidika te sodne prakse je treba preučiti, ali se Uredba št. 44/2001 uporablja za spor o glavni stvari. Najprej je treba ugotoviti, kaj zajemajo dejavnosti klasifikacije in izdajanja spričeval, iz katerih izhaja spor o glavni stvari in v zvezi s katerimi se v tem sporu uveljavlja odgovornost, in nato, ali te dejavnosti izhajajo iz izvajanja prerogativ javne oblasti v pomenu, ki ga je določilo Sodišče.

61.

Obveznosti držav v zvezi s klasifikacijo in izdajanjem spričeval za ladje, ki plujejo pod njihovo zastavo, izhajajo iz mednarodnih konvencij o varnosti na morju in preprečevanju onesnaževanja morja, kot sta Konvencija iz Montego Baya in Konvencija SOLAS.

62.

Iz analize teh konvencij in mednarodne prakse na tem področju ( 43 ) izhaja, da dejavnosti klasifikacije zajemajo izdajo class certificate (klasifikacijsko spričevalo, s katerim se potrjuje, da je ladja zgrajena v skladu s pravili o razredu in se vzdržuje v stanju, skladnem s temi pravili) s strani organizacij, imenovanih klasifikacijski zavodi. Prvotno so imela ta spričevala zasebno funkcijo in so se izdajala predvsem za pridobitev zavarovanja. Vendar je, kot trdi Komisija, pridobitev klasifikacijskega spričevala zdaj predhodni pogoj za pridobitev predpisanega spričevala. ( 44 )

63.

Izdajanje predpisanih spričeval pa se je izvajalo – in se še vedno izvaja – na podlagi obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih konvencij o varnosti na morju in preprečevanju onesnaževanja morja. ( 45 ) Zajema izdajo predpisanega spričevala (statutory certification) s strani države zastave ali v imenu te države s strani za to pooblaščene organizacije.

64.

V praksi tehnični nadzor in preglede za namene klasifikacije in izdaje spričeval za ladje ter izdajanje spričeval zagotavlja isti gospodarski subjekt. Te dejavnosti se opravljajo za plačilo na podlagi ene ali več gospodarskih pogodb, sklenjenih neposredno z lastnikom ladje.

65.

Ta kratek opis odseva okoliščine spora o glavni stvari. Toženi stranki sta na podlagi sporazuma, sklenjenega leta 1999 z Republiko Panamo (v nadaljevanju: sporazum iz leta 1999), po pooblastilu te države za njen račun in domnevno v njenem interesu opravljali dejavnosti klasifikacije in izdajanja spričeval. V tem okviru sta za plačilo in na podlagi pogodbe, sklenjene z lastnikom ladje Al Salam Boccaccio ’98, opravili tehnične nadzore in preglede za namene klasifikacije in izdaje spričeval ter nato izdali klasifikacijska in predpisana spričevala.

66.

Z vidika tega opisa dejanskega stanja v sporu o glavni stvari je treba ugotoviti, ali sporna dejanja, ki zajemajo klasifikacijo in izdajo spričeval za ladjo s strani organizacije zasebnega prava, prvič, po pooblastilu države, drugič, za račun te države in v njenem interesu ter, tretjič, na podlagi mednarodnih obveznosti o varnosti na morju in preprečevanju onesnaževanja morja, izhajajo iz izvajanja prerogativ javne oblasti v skladu z merili, ki jih je Sodišče določilo v sodni praksi v zvezi s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“.

67.

Zgolj dejstvo, da sta toženi stranki opravljali nekatere dejavnosti po pooblastilu države, ni odločilno za sklepanje, da tožba, ki izvira iz teh dejavnosti, ni zajeta s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu Uredbe št. 44/2001.

68.

V tem okviru je Sodišče že odločilo, da zgolj to, da so nekatera pooblastila podeljena, celo prenesena, z oblastvenim aktom, ne pomeni, da se ta pooblastila izvajajo iure imperii. ( 46 )

69.

V primerih, ki se nanašajo na številna razmerja – delno med javnim organom in osebo zasebnega prava, delno samo med osebami zasebnega prava – je treba opredeliti pravno razmerje med strankami spora in preučiti vloženo tožbo. ( 47 ) S tega vidika elementi, ki opredeljujejo razmerje med organom, ki podeli pooblastila, in subjektom, na katerega so ta pooblastila prenesena, ter ki lahko to razmerje izključijo s področja uporabe Uredbe št. 44/2001, ne vplivajo na opredelitev pravnega razmerja med tem subjektom, na katerega so pooblastila prenesena, in prejemniki njegovih storitev. ( 48 )

70.

Enako mora veljati za tretje osebe, ki nimajo pogodbenih pravnih razmerij s subjektom, na katerega so pooblastila prenesena. Navsezadnje je odškodninska tožba tretje osebe usmerjena zoper dejanja, ki izhajajo iz razmerja med tem subjektom, na katerega so pooblastila prenesena, in prejemniki njegovih storitev. Narava dejanja, storjenega brez uporabe prerogativ javne oblasti, se ne spremeni glede na to, katera oseba je zaradi tega dejanja utrpela škodo. Še več, organizacija, ki je za svojo sopogodbeno stranko opravila dejanja, zajeta s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“, ne sme imeti možnosti, da se izogne pristojnosti civilnih sodišč v zvezi z odškodninskimi tožbami, ki jih zaradi istih dejanj vložijo tretje osebe.

71.

Dejstvo, da so bile dejavnosti klasifikacije in izdaje spričeval opravljene za račun in v interesu države, ki je podelila pooblastila, tudi ni samo po sebi odločilno za opredelitev teh dejavnosti kot takih, ki so bile opravljene pri izvajanju javne oblasti v smislu sodne prakse v zvezi s členom 1(1) Uredbe št. 44/2001.

72.

Res je, da bi branje upoštevne sodne prakse Sodišča lahko pripeljalo do mišljenja, da opravljanje nekaterih nalog v interesu, ki ga uresničuje država, izključuje spor iz civilnih in gospodarskih zadev.

73.

Sodišče je v sodbi Kuhn ( 49 ) odločilo, da spor med posameznikom in državo članico v zvezi z uvedbo ukrepa, s katerim ta država vsem imetnikom vrednostnih papirjev nalaga bistveno spremembo finančnih pogojev teh vrednostnih papirjev, ne spada v „civilne in gospodarske zadeve“. Zdi se, da je Sodišče, da je prišlo do tega sklepa, najprej menilo, da se tak ukrep kaže v izvajanju prerogativ, ki bi odstopale od pravil splošnega prava, ki veljajo v razmerjih med posamezniki. ( 50 ) Dalje, Sodišče se je osredotočilo na okoliščine, v katerih je bil ta ukrep sprejet, in cilj v splošnem interesu, ki ga je ta ukrep uresničeval, ( 51 ) to je na interese države na področju javnih financ in interese evrskega območja na področju finančne stabilnosti. Nazadnje, Sodišče je ugotovilo, da ob upoštevanju izjemnosti pogojev in okoliščin sprejetja navedenega ukrepa ter cilja v splošnem interesu, ki ga ta ukrep uresničuje, spor o glavni stvari izvira iz izvajanja javne oblasti. ( 52 )

74.

Vendar po mojem mnenju te sodbe ni mogoče razumeti tako, da splošni cilj dejanja, izpeljan iz okoliščin, v katerih je bilo to dejanje storjeno, sam po sebi zadostuje za ugotovitev, da navedeno dejanje pomeni izvajanje javne oblasti.

75.

Namreč, na prvem mestu, priznanje, da cilj dejanja, storjenega brez uporabe odstopajočih pooblastil, zadostuje za ugotovitev, da spor, ki izvira iz tega dejanja, ni zajet s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“, bi bilo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je zaradi uporabe prerogativ oblasti spor izključen iz civilnih in gospodarskih zadev. ( 53 )

76.

Na drugem mestu, čeprav uporaba odstopajočih pooblastil pomeni zanesljivo in objektivno preverljivo merilo, to ne velja za cilj dejanja, storjenega za račun države. Osebi, za katero je imelo to dejanje škodljive posledice, ni nujno treba poznati cilja tega dejanja. Predvidljivost pristojnih sodišč pa je eno od načel, na katerih temelji pravosodno sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah v Uniji. ( 54 ) Čeprav se po definiciji to načelo nanaša na razdelitev pristojnosti med sodišči držav članic, je z vidika predvidljivosti pristojnih sodišč še bolj pomembno vedeti, ali se Uredba št. 44/2001, ki določa pravila te razdelitve, uporablja v obravnavani zadevi.

77.

Na tretjem mestu, v praksi se vladni cilj lahko prizna vsaki dejavnosti, ki jo opravi država ali se opravi za njen račun. S priznanjem, da nekatere tožbe zaradi cilja dejanj, iz katerih izvirajo, niso zajete s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“, bi se omogočila izključitev celih kategorij povsem civilnih zadev s področja uporabe Uredbe št. 44/2001. ( 55 )

78.

Iz teh razlogov je dejstvo, da so nekatera dejanja – ob upoštevanju njihovega cilja – storjena v splošnem ali javnem interesu, po mojem mnenju le indic, da so bila ta dejanja storjena na podlagi pooblastil, ki odstopajo od splošnih pravil, veljavnih v razmerjih med posamezniki.

79.

To razlago potrjuje branje sodbe Pula Parking ( 56 ), v kateri je Sodišče presodilo, da je spor v zvezi s pobiranjem parkirnin s strani družbe v lasti lokalne skupnosti, v katerem je bil predložen predlog za sprejetje predhodne odločbe, zajet s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“, čeprav sta upravljanje javnega parkiranja in pobiranje teh parkirnin naloga v lokalnem interesu, kot je razvidno iz te sodbe. V tej sodbi je torej poudarjeno, da „delovati v interesu, primerljivem s splošnim ali javnim interesom“, ne pomeni „delovati v okviru izvajanja javne oblasti“ v smislu sodne prakse v zvezi s členom 1(1) Uredbe št. 44/2001.

80.

Poleg tega je Sodišče v sodbi Sonntag ( 57 ) odločilo, da okoliščina, da ima učitelj na javni šoli status javnega uslužbenca in da deluje kot tak, ne more biti odločilna za izključitev odškodninske tožbe, vložene proti temu učitelju, s področja uporabe Bruseljske konvencije. Sodišče je v zvezi s tem presodilo, da tudi če javni uslužbenec deluje za račun države, ne izvaja vedno javne oblasti. Iz tega izhaja, da zgolj delovanje za račun države ne pomeni, da so bila zadevna dejanja storjena v okviru izvajanja javne oblasti v zgoraj navedenem pomenu.

81.

Sodišče je to razlago uporabilo, čeprav so bile posledice odgovornosti zadevnega učitelja krite z javnim jamstvom, celo z javnopravnim sistemom socialnega zavarovanja. ( 58 ) Kot je generalni pravobranilec M. Darmon ugotovil v svojih sklepnih predlogih v zadevi Sonntag ( 59 ), obstoj takega jamstva, ki ni povezano z merili, ki jih je Sodišče določilo v sodni praksi v zvezi s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“, ne more s področja uporabe Bruseljske konvencije izključiti dejanja, ki po svoji naravi spada na to področje.

82.

Dejstvo, da se lahko javna sredstva uporabijo za povrnitev škode za dejanja, ki jih je storila oseba, ki je delovala za račun države, torej sporov, ki izhajajo iz teh dejanj, ne izključuje s stvarnega področja uporabe te konvencije in posledično s stvarnega področja uporabe Uredbe št. 44/2001. Iz tega sklepam, da spori, ki izhajajo iz dejanj, storjenih za račun države, prav tako niso izključeni s področja uporabe te uredbe zaradi morebitnega nastanka odgovornosti te države za škodo, nastalo z zadevnimi dejanji. ( 60 )

83.

Niti dejstvo, da so bila zadevna dejanja storjena za račun in v interesu države, ki je podelila pooblastila, niti morebiten nastanek odgovornosti te države za škodo, nastalo s temi dejanji, nista sama po sebi odločilna za opredelitev navedenih dejanj kot dejanj, ki so bila storjena v okviru izvajanja pooblastil, ki odstopajo od splošnih pravil, veljavnih v razmerjih med posamezniki.

84.

Dejstvo, da organizacija zasebnega prava po pooblastilu, za račun in v interesu države opravlja dejanja na podlagi mednarodnih obveznosti te države v zvezi z varnostjo na morju in preprečevanjem onesnaževanja morja, ne vpliva na okoliščino, da so ta dejanja storjena v okviru izvajanja javne oblasti.

85.

Res je, da je sodbo Rüffer ( 61 ) mogoče razumeti tako, da tožba, ki jo je upravljavec javnih vodnih poti vložil za izterjavo nadomestila za stroške odstranitve razbitine, ni zajeta s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“, saj je bila ta odstranitev izvedena ob izpolnjevanju mednarodnopravnih obveznosti s področja varovanja okolja in na podlagi določb nacionalnega prava.

86.

Če to sodbo pogledamo s tega vidika, bi lahko govorila v prid razlagi, v skladu s katero se Uredba št. 44/2001 ne uporablja za spor o glavni stvari.

87.

Vendar je v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Rüffer, in kot je Sodišče samo navedlo, ( 62 ) zadevni javni organ opravljal naloge rečne policije in bil v položaju javne oblasti v razmerju do posameznikov.

88.

Lastnik zemljišča si namreč ne more prilastiti premoženja, ki je na tem zemljišču, ter tega premoženja ne more prodati in dobljenega zneska porabiti za kritje stroškov, povezanih z odstranitvijo tega premoženja, razen če se uporabijo pooblastila, ki odstopajo od splošnih pravil, veljavnih v razmerjih med posamezniki. ( 63 ) Ne glede na vir teh pooblastil, naj bodo mednarodna ali nacionalna, in ne glede na to, kdo so posamezniki, katerih varstvo se zagotavlja z izvajanjem teh pooblastil, je uporaba prerogativ javne oblasti pri izvajanju zadevnih dejanj tista, ki izključuje uporabo Uredbe št. 44/2001.

89.

Preveriti je treba le še, ali sporna dejanja, in sicer klasifikacija in izdaja spričeval za ladjo, izhajajo iz izvajanja prerogativ javne oblasti in zato niso zajeta s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu člena 1(1) Uredbe št. 44/2001. V ta namen se lahko izkaže, da sta analiza pooblastila, s katerim je država organizaciji zasebnega prava zaupala nekatere naloge, in analiza zakonov, ki veljajo za izpolnjevanje obveznosti, izhajajočih iz tega pooblastila, koristni za opredelitev nabora pooblastil, uporabljenih za opravljanje spornih dejanj, in ugotovitev, ali v skladu z merili, ki jih je Sodišče določilo v sodni praksi v zvezi s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“, ta dejanja izhajajo iz izvajanja prerogativ javne oblasti. ( 64 )

90.

Kar zadeva spor o glavni stvari, lahko tehnični nadzor in pregledi, opravljeni za namene klasifikacije in izdaje spričeval za ladjo, pripeljejo do tega, da se spričevalo prekliče ali da priznana organizacija, kot je določeno v Konvenciji SOLAS, zahteva, da se na ladji opravijo popravila. Pri tem mora ta organizacija uporabljati standarde o varnosti na morju in preprečevanju onesnaževanja morja.

91.

V zvezi s tem, prvič, nič ne zahteva, da je organizacija, ki opravlja dejavnosti klasifikacije in izdajanja spričeval, v položaju javne oblasti v razmerju do posameznikov, ki niso lastnik ladje.

92.

Drugič, tudi če se osredotočimo na položaj te organizacije v razmerju do tega lastnika, iz sporazuma iz leta 1999 izhaja, da sta toženi stranki svoje storitve opravljali za plačilo na podlagi zasebnopravne pogodbe, sklenjene neposredno z lastnikom ladje Al Salam Boccaccio ’98. Nič ne kaže, da stranke te pogodbe niso svobodno določile cene za te storitve. Poleg tega bi toženi stranki v skladu s sporazumom iz leta 1999 lahko v navedeno pogodbo vstavili določbe o omejitvi njune odgovornosti. Iz tega sklepam, da pogoji te pogodbe niso bili določeni enostransko, temveč v okviru izvajanja pogodbene svobode. Ker ta svoboda med drugim zajema prosto izbiro ekonomskega partnerja, se mi zdi primerno omeniti trditev tožečih strank, da je lastnik zadevne ladje toženi stranki izbral izmed drugih organizacij, ki opravljajo dejavnosti klasifikacije in izdajanja spričeval za državo zastave.

93.

Tako ne glede na to, kakšen je položaj toženih strank v razmerju do lastnika ladje, ta položaj spada v pogodbeni okvir, vzpostavljen s soglasjem tega lastnika, ki je privolil v tehnični nadzor in preglede ter prevzem plačila stroškov. Zato tudi če bi toženi stranki lahko izvajali popravna pooblastila, bi to storili v tem okviru, ki ga je lastnik svobodno sprejel.

94.

Dalje, tretjič, iz sporazuma iz leta 1999 izhaja, da so razlaga aktov, ki se uporabljajo, in določitev ekvivalentov ali odobritev zahtev, ki niso določene z akti, ki se uporabljajo, prerogative panamske uprave. Ta sporazum določa, da tudi izjeme od zahtev, določenih v aktih, ki se uporabljajo, spadajo med prerogative te uprave in jih je ta morala odobriti pred izdajo spričevala. Čeprav zakonodajna dejavnost pomeni izvajanje javne oblasti, nič ne kaže, da država, ki je podelila pooblastila, ni ohranila svoje izključne pristojnosti v zvezi s to dejavnostjo. Nasprotno pa se zdi, da so dejavnosti, kot so te, ki jih izvajata toženi stranki, katerih cilj je – kot je razvidno iz sporazuma iz leta 1999 – ugotoviti skladnost ladij z upoštevnimi zahtevami, določenimi v aktih, ki se uporabljajo, in izdati ustrezna tehnična spričevala, tehnične narave.

95.

V teh okoliščinah dejstvo, da je spričevalo preklicano zaradi neskladnosti ladje s temi zahtevami, ne izhaja iz pooblastila za odločanje organizacije, kakršni sta toženi stranki, katerih vloga je omejena na opravljanje preverjanj v skladu s predhodno opredeljenim zakonskim okvirom. Če po preklicu spričevala ladja ne more več pluti, se to zgodi zaradi kazni, ki je, kot sta toženi stranki priznali na obravnavi, naložena z zakonom.

96.

Nazadnje, četrtič, koristna spoznanja je mogoče izpeljati, kot trdi Komisija, iz obsežne sodne prakse v zvezi s svobodo ustanavljanja in opravljanja storitev. ( 65 )

97.

Zlasti je treba ugotoviti, da je Sodišče v sodbi Rina Services in drugi ( 66 ) pojasnilo, da dejavnosti certificiranja, ki jih opravljajo družbe, ki imajo status certifikacijskega organa, niso zajete z izjemo iz člena 51 PDEU, ker so te družbe podjetja, ki opravljajo pridobitno dejavnost v konkurenčnih razmerah in ki nimajo nikakršnega pooblastila za odločanje, ki bi bilo povezano z izvajanjem prerogativ javne oblasti.

98.

V teh okoliščinah po mojem mnenju ni mogoče trditi, da so dejavnosti, ki sta jih toženi stranki opravili za namene klasifikacije in izdaje spričeval za ladjo Al Salam Boccaccio ’98, in izdaja spričeval v ta namen izhajale iz izvajanja prerogativ javne oblasti.

99.

Iz moje analize je razvidno, prvič, da zgolj to, da sta toženi stranki opravili sporna dejanja po pooblastilu neke države, samo po sebi spora, v katerem se uveljavlja odgovornost za ta dejanja, ne izključuje s stvarnega področja uporabe Uredbe št. 44/2001. ( 67 ) Drugič, dejstvo, da so bila navedena dejanja opravljena za račun in v interesu države, ki je podelila pooblastila, tudi nima takega učinka. ( 68 ) Nazadnje, tretjič, dejstvo, da so bile te dejavnosti opravljene na podlagi mednarodnih obveznosti te države, ne povzroča dvoma o prejšnjih preudarkih. ( 69 )

100.

Kljub temu uporaba prerogativ javne oblasti pri opravljanju dejanj vedno vodi k temu, da se Uredba št. 44/2001 ne uporablja ratione materiae v sporu, v katerem se uveljavlja odgovornost za ta dejanja. Vendar ob upoštevanju nabora pooblastil, ki sta jih toženi stranki uporabili za opravljanje dejavnosti klasifikacije in izdaje spričeval za ladjo Al Salam Boccaccio ’98, za te dejavnosti ni mogoče šteti, da izhajajo iz izvajanja prerogativ javne oblasti. ( 70 )

101.

Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, da je treba člen 1(1) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da je odškodninska tožba, vložena proti organizacijama zasebnega prava v zvezi z dejavnostmi klasifikacije in izdajanja spričeval, ki jih ti organizaciji opravljata po pooblastilu tretje države ter za njen račun in v njenem interesu, zajeta s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu te določbe.

102.

Edino vprašanje, ki se še postavlja, je vprašanje učinka ugovora imunitete pred sodnimi postopki, podanega pred predložitvenim sodiščem, na izvajanje pristojnosti, ki izhaja iz Uredbe št. 44/2001. Za odgovor na to vprašanje je treba na prvem mestu ugotoviti, ali se v sedanjem stanju mednarodne prakse toženi stranki lahko sklicujeta na imuniteto držav pred sodnimi postopki. Če je tako, je treba nato na drugem mestu preučiti, ali ob upoštevanju dejstva, da imata toženi stranki sedež na ozemlju države članice in da se Uredba št. 44/2001 uporablja ratione materiae za spor o glavni stvari, predložitveno sodišče lahko še vedno odloča o tem sporu.

103.

V zvezi s tem menim, da je Sodišče pristojno za razlago mednarodnega običajnega prava, če to pravo lahko vpliva na razlago prava Unije.

104.

Sodišče je že odločilo, da ko položaj, ki je predmet zadeve, v kateri je bil predložen predlog za sprejetje predhodne odločbe, ne spada na področje uporabe prava Unije, ni pristojno za razlago in uporabo pravil mednarodnega običajnega prava, ki jih namerava predložitveno sodišče uporabiti za zadevni položaj, kot so pravila o imuniteti držav pred sodnimi postopki. ( 71 ) Nasprotno pa, če zadevni položaj spada na področje uporabe prava Unije in bi na razlago tega prava lahko vplivalo pravilo mednarodnega običajnega prava, Sodišče lahko razlaga tudi to pravilo.

105.

Ta ugotovitev je potrjena v sodbi Mahamdia ( 72 ), v kateri je Sodišče opredelilo vsebino načela mednarodnega običajnega prava o imuniteti držav pred sodnimi postopki in ugotovilo, da to načelo ne nasprotuje uporabi Uredbe št. 44/2001 v sporu o glavni stvari.

106.

Kot pa sem poudaril v točki 46 teh sklepnih predlogov, ni jasno, ali je treba med dejanji, storjenimi iure imperii, in dejanji, storjenimi iure gestionis, razlikovati v skladu z merili prava pristojnega sodišča ali merili mednarodnega prava. Vendar tudi zagovorniki načela, da se sporna dejanja opredelijo s pravom pristojnega sodišča, priznavajo, da mora biti ta opredelitev združljiva z mednarodnim pravom. ( 73 ) Z upoštevanjem tega mišljenja ob tem, da se vsebina prava imunitete opredeli glede na rešitve mednarodnega prava, bi moralo biti mogoče določiti splošno priznane zahteve glede imunitete pred sodnimi postopki.

107.

Zdi se, da predložitveno sodišče ne izključuje možnosti, da se toženi stranki sklicujeta na imuniteto pred sodnimi postopki, ne da bi opravilo analizo, s katero bi opredelilo upoštevno pravilo mednarodnega običajnega prava. Samo toženi stranki trdita, da se lahko sklicujeta na imuniteto pred sodnimi postopki za vse svoje dejavnosti. V podporo tej trditvi navajata vire iz konvencij in sporazum iz leta 1999 ter sodbe francoskih in italijanskih sodišč. Francoska vlada meni, da toženi stranki to imuniteto uživata le, kar zadeva dejavnosti izdajanja spričeval.

108.

Naj spomnim, da pravilo mednarodnega običajnega prava obstaja zlasti, če gre za dejansko prakso, ki jo spremlja opinio juris, to je sprejemanje pravila kot zavezujočega. Z vidika tega načela je treba ugotoviti, ali je v okviru doktrine o relativni imuniteti vsebina načela imunitete držav pred sodnimi postopki taka, da se toženi stranki nanjo lahko sklicujeta.

109.

Kar zadeva, prvič, sodno prakso, ki jo navajata toženi stranki, na njeni podlagi ni mogoče nedvoumno ugotoviti, da se lahko organizacija, ki opravlja dejavnosti klasifikacije in izdajanja spričeval, sklicuje na imuniteto pred sodnimi postopki v okoliščinah, kot so te iz obravnavane zadeve. Še več, s širšo analizo nacionalnih sodnih praks prav tako ni mogoče ugotoviti, da je imuniteta pred sodnimi postopki dosledno dodeljena takim organizacijam. ( 74 )

110.

Kar zadeva, drugič, meje imunitete pred sodnimi postopki ratione materiae, so te v pisnih virih prava imunitete redko natančno določene. Poleg tega, tudi če taki viri obstajajo, tudi njihova analiza poudarja neobstoj enotne obravnave imunitet pred sodnimi postopki za subjekte, ki so pravno ločeni od države. ( 75 )

111.

V zvezi s tem ugotavljam, da branje sodbe Mahamdia ( 76 ) lahko daje vtis, da se je Sodišče zgledovalo po Newyorški konvenciji, ko je ugotavljalo, ali se ena od strank v sporu o glavni stvari lahko sklicuje na imuniteto pred sodnimi postopki ali ne.

112.

Sodišče je v tej sodbi presodilo, da v okviru spora, v katerem uslužbenec veleposlaništva tretje države zahteva plačilo nadomestila in izpodbija odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil s to državo, ta uslužbenec ne uživa imunitete pred sodnimi postopki, če dejavnosti, ki jih opravi, ne spadajo v okvir nalog v povezavi z izvajanjem javnopravnih pooblastil ali če pravno sredstvo ni v nasprotju z interesi državne varnosti. ( 77 )

113.

Čeprav Sodišče ni izrecno predstavilo razlogov, iz katerih je moralo uvesti pridržek v zvezi s tveganjem nasprotovanja interesom državne varnosti, enako formulacijo vsebujejo tudi določbe Newyorške konvencije o postopkih v zvezi s pogodbami o zaposlitvi.

114.

Kljub svojemu oklevanju glede upoštevnosti te konvencije ( 78 ) ugotavljam, da v skladu z njenimi uvodnimi določbami izraz „država“ označuje predvsem državne ustanove ali organizacije ali druge subjekte, če so pooblaščeni za opravljanje dejanj, ki izhajajo iz izvajanja suverene državne oblasti, in ta dejanja dejansko opravljajo. Vendar je iz pripravljalnih dokumentov za navedeno konvencijo razvidno, da se za take subjekte domneva, da niso pooblaščeni za opravljanje vladnih funkcij in se zato na splošno ne morejo sklicevati na imuniteto pred sodnimi postopki. ( 79 ) Poleg tega določbe te konvencije o poslovnih transakcijah določajo, da če ima državni subjekt ali subjekt, ki ga je ustanovila država, ločeno pravno osebnost in pravno sposobnost ter je vključen v postopek v zvezi s poslovno transakcijo, katere stranka je, to ne vpliva na imuniteto pred sodnimi postopki, ki jo uživa zadevna država. To mora še toliko bolj veljati za nedržavne subjekte, kot sta toženi stranki.

115.

Nazadnje, predložitveno sodišče v zvezi s svojimi vprašanji o ugovoru imunitete pred sodnimi postopki omenja uvodno izjavo 16 Direktive 2009/15. V skladu s to uvodno izjavo bi države članice, „[k]adar priznana organizacija, njeni inšpektorji ali tehnično osebje izdajajo zadevna spričevala v imenu uprave, […] morale razmisliti o možnosti, da bi zanje glede teh prenesenih pristojnosti morda morala veljati pravna varovala in sodno varstvo, vključno z izvrševanjem ustreznih pravic do obrambe, z izjemo imunitete kot pravice, ki jo lahko uveljavljajo le države članice ter ki je neločljivo povezana s suverenostjo in je zato neprenosljiva“.

116.

Ta direktiva dopolnjuje obveznosti držav članic, ki izhajajo iz mednarodnega prava, kot sta Konvencija iz Montego Baya in Konvencija SOLAS. Natančneje, navedena direktiva določa ukrepe, ki jih morajo upoštevati države članice v odnosih z organizacijami, ki so zadolžene za tehnični nadzor in pregled ladij ter za izdajanje spričeval za ladje glede usklajenosti z mednarodnimi konvencijami o varnosti na morju in preprečevanju onesnaževanja morja, pri čemer spodbujajo cilj svobode opravljanja storitev.

117.

V tem okviru Direktiva 2009/15 določa, da kadar država članica obveznosti v zvezi z izdajanjem spričeval poveri priznani organizaciji, mora v sporazum, sklenjen s to organizacijo, vstaviti določbe o finančni odgovornosti te organizacije. Država članica si s temi določbami pridržuje pravico do vložitve tožbe proti navedeni organizaciji, če bi bila na zadnji stopnji ugotovljena njena odgovornost za pomorsko nezgodo.

118.

Zdi se, da je v uvodni izjavi 16 Direktive 2009/15 poleg teh posebnih obveznosti v zvezi s finančno odgovornostjo priznanih organizacij navedeno, da organizacije, kot sta toženi stranki, niso upravičene do imunitete pred sodnimi postopki, ki jo uživa država.

119.

Da bi dopolnil to predstavitev Direktive 2009/15 in ker se to lahko izkaže za upoštevno za odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, ugotavljam, da predložitveno sodišče z omembo uvodne izjave 21 Izvedbene direktive 2014/111/EU ( 80 ), kot se zdi, namiguje, da ob upoštevanju nedavnega razvoja Direktiva 2009/15 ni združljiva z mednarodnim pravom ali vsaj z mednarodno prakso na področju varnosti na morju in preprečevanja onesnaževanja morja. Iz uvodne izjave 21 Izvedbene direktive 2014/111 namreč izhaja, da so, kar zadeva pravo Unije, predpisana spričevala javna, klasifikacijska spričevala pa zasebna. Nasprotno pa se na mednarodni ravni „izdajanje predpisanih spričeval in opravljanje storitev“ sistematično navaja kot dejavnost, ki jo priznana organizacija opravlja „v imenu države zastave“, kar je v nasprotju s pravnim razlikovanjem, določenim v pravu Unije.

120.

Vendar je v zvezi s tem dovolj ugotoviti, da sem na eni strani v teh sklepnih predlogih izhajal iz premise, v skladu s katero klasifikacijsko spričevalo ne izpolnjuje povsem zasebnih funkcij, ( 81 ) in da se na drugi strani uvodna izjava 16 Direktive 2009/15 nanaša na spričevala, ki so javna.

121.

Res je, da toženi stranki prav tako trdita, prvič, da se Direktiva 2009/15 ne uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari, drugič, da Unija ni pristojna, da državam članicam naloži svojo razlago tega prava, čeprav se zdi, da uvodna izjava 16 te direktive pomeni razlago mednarodnega običajnega prava, ( 82 ) tretjič, da se navedena direktiva nanaša le na države članice in, četrtič, da uvodna izjava vsekakor nima nobene pravne veljavnosti.

122.

Vendar, na prvem mestu, čeprav je res, da se direktivi 2009/15 in 2014/111 ne uporabljata ratione temporis za dejansko stanje v sporu o glavni stvari, se je treba za ugotovitev, ali se stranka spora lahko sklicuje na imuniteto pred sodnimi postopki, obrniti na pravo imunitete držav, kot je obstajalo v času postopka v glavni stvari. ( 83 )

123.

Na drugem mestu, ker se mednarodno običajno pravo nanaša na vprašanja, katerih predmet spada v okvir mandata mednarodnih organizacij, lahko tudi njihova praksa prispeva k oblikovanju ali izražanju pravil mednarodnega običajnega prava. ( 84 )

124.

V zvezi s tem moram ugotoviti, da Konvencija iz Montego Baya, ki jo je sklenila Unija, določa meje mednarodnih obveznosti držav zastave glede varnosti na morju in preprečevanja onesnaževanja morja. Unija je s sprejetjem Direktive 2009/15 izvajala svojo pristojnost za določitev ukrepov, ki bi jih države članice morale upoštevati v razmerjih s pooblaščenimi organizacijami, pri čemer so ta razmerja nastala na podlagi teh mednarodnih obveznosti. Poleg tega sodišča držav članic svojo pristojnost za odločanje o sporih v zvezi z odgovornostjo pooblaščenih organizacij izpeljujejo iz prava Unije, in sicer iz Uredbe št. 44/2001. Zato je vprašanje imunitete organizacij, ki opravljajo dejavnosti klasifikacije in izdajanja spričeval, pred sodnimi postopki predmet mandata Unije.

125.

Na tretjem mestu, res je, da se Direktiva 2009/15 nanaša le na države članice. Vendar ta omejitev ni povezana z voljo zakonodajalca Unije, da omeji obseg svoje razlage načela mednarodnega običajnega prava o imuniteti pred sodnimi postopki, temveč je povezana z dejstvom, da se mandat Unije nanaša le na države članice. Pristojnost vsakega zakonodajalca in pristojnost vsakega sodišča pa sta ozemeljsko in osebno omejeni. To jim ne preprečuje, da prispevajo k oblikovanju ali izražanju pravil mednarodnega običajnega prava, ki morajo biti, razen regionalnih običajev, na splošno skladna in ne smejo vsebovati očitnih protislovij.

126.

Na četrtem mestu, čeprav uvodna izjava ni pravno zavezujoča, je lahko na eni strani oblika prakse mednarodne organizacije, ki z vidika mednarodnega prava lahko prispeva k oblikovanju ali izražanju pravil mednarodnega običajnega prava. ( 85 ) V smislu mednarodnega prava se namreč praksa držav in mednarodnih organizacij kaže v njihovem ravnanju in se lahko pojavlja v zelo različnih oblikah. ( 86 ) Na drugi strani se za uvodno izjavo lahko šteje, da razkriva neobstoj sprejemanja pravila kot zavezujočega (opinio juris).

127.

Ne glede na naravo razlage mednarodnega običajnega prava, ki jo je mogoče razbrati iz uvodne izjave 16 Direktive 2009/15, ta uvodna izjava ni podredni izraz stališča, ki ga je Unija sprejela glede opredelitve dejavnosti klasifikacije in izdajanja spričeval, ki jih opravlja organizacija zasebnega prava, kot dejavnosti, ki ne izhajajo iz izvajanja javne oblasti. Ta razlaga namreč ustreza rezultatu moje analize Uredbe št. 44/2001. Spomniti moram, da iz nje izhaja, da je treba ob upoštevanju meril za razlikovanje med dejanji, storjenimi iure imperii, in dejanji, storjenimi iure gestionis, ki jih je Sodišče določilo v sodni praksi v zvezi s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“, dejavnosti klasifikacije in izdajanja spričeval, ki jih opravljajo organizacije zasebnega prava, šteti za dejanja, ki se opravljajo brez uporabe prerogativ javne oblasti. ( 87 )

128.

V teh okoliščinah podobe, ki jo razkriva moja analiza, ni mogoče enačiti s položajem, v katerem bi nedvoumno obstajala dejanska praksa skupaj z opinio juris v zvezi s pravilom mednarodnega običajnega prava, ki bi toženima strankama omogočala, da se v sporu o glavni stvari sklicujeta na imuniteto držav pred sodnimi postopki. Zdi se mi primerno spomniti, da zavrnitev priznanja imunitete pred sodnimi postopki organizaciji, ki opravlja dejavnosti klasifikacije in izdajanja spričeval, ne vpliva na vprašanje njene odgovornosti. To vprašanje je treba obravnavati v skladu z materialnimi pravili prava, ki se uporablja. V tem okviru ni mogoče pozabiti, da take organizacije lahko uživajo tudi vsebinsko imuniteto. ( 88 )

129.

Skratka, ugotoviti je treba, da načelo mednarodnega običajnega prava o imuniteti držav pred sodnimi postopki ne nasprotuje uporabi Uredbe št. 44/2001 v sporu, ki se nanaša na odškodninsko tožbo, vloženo proti organizacijam zasebnega prava v zvezi z dejavnostmi klasifikacije in izdajanja spričeval, ki jih te organizacije opravljajo po pooblastilu tretje države ter za njen račun in v njenem interesu.

130.

Zaradi izčrpnosti lahko na kratko omenim tri ugotovitve, če se Sodišče ne bi strinjalo z mojo analizo vsebine načela mednarodnega običajnega prava o imuniteti držav pred sodnimi postopki.

131.

Na prvem mestu, razmerje med imuniteto držav pred sodnimi postopki in pravili o pristojnosti iz Uredbe št. 44/2001 je težko umestiti v nek okvir.

132.

Uredba št. 44/2001, kot trdita toženi stranki, v členu 71 vsebuje določbo, ki ureja razmerje med njo in konvencijami, ki zavezujejo države članice. V skladu s to določbo ta uredba ne vpliva na nobeno konvencijo, pogodbenice katere so države članice in ki na posebnem pravnem področju ureja pristojnost, priznanje ali izvršitev sodnih odločb. Po mnenju doktrine navedena določba ureja zlasti razmerje med Uredbo št. 44/2001 in Baselsko konvencijo. ( 89 ) Iz tega sklepam, da vprašanje izvajanja sodne pristojnosti v primeru ugovora imunitete pred sodnimi postopki pomeni „posebno pravno področje“ v smislu člena 71 te uredbe, taka posebna pravna področja pa spadajo na področje uporabe navedene uredbe. ( 90 )

133.

Vendar niti Italijanska republika niti Republika Panama nista podpisnici Baselske konvencije. Vsekakor v dejanskem stanju spora o glavni stvari ugovor imunitete pred sodnimi postopki izhaja, kot navaja predložitveno sodišče in kot trdita toženi stranki, iz mednarodnega običajnega prava.

134.

Člen 71 Uredbe št. 44/2001 se nanaša le na konvencije, katerih podpisnice so države članice bile ob sprejetju te uredbe. Statičnost te določbe ne ustreza spreminjajoči se naravi mednarodnega običajnega prava, ki poleg tega zavezuje tako države članice kot Unijo. ( 91 ) Mnenje, da člen 71 Uredbe št. 44/2001 določa povezavo med to uredbo in načelom mednarodnega običajnega prava o imuniteti držav pred sodnimi postopki, bi namreč pomenilo, da je zakonodajalec Unije želel utrditi mednarodno običajno pravo v stanju, v katerem je to bilo ob sprejetju navedene uredbe. Taka rešitev bi bila očitno nezdružljiva s členom 3(5) PEU, v skladu s katerim Unija prispeva k doslednemu spoštovanju in razvoju mednarodnega prava.

135.

Posledično menim, da člen 71 Uredbe št. 44/2001 ni upošteven za razmerje med to uredbo in imuniteto pred sodnimi postopki. Ker navedena uredba ne vsebuje upoštevnih določb, je treba po mojem mnenju to razmerje preučiti z vidika pojasnil iz sodne prakse v zvezi z razmerjem med pravom Unije in mednarodnim pravom, pri čemer so bila ta pojasnila večinoma kodificirana v členu 3(5) PEU. ( 92 )

136.

V tem okviru iz ustaljene sodne prakse izhaja, da imajo mednarodne konvencije, ki so sestavni del pravnega reda Unije in Unijo zavezujejo, prednost pred akti sekundarne zakonodaje, ki jih je treba razlagati čim bolj v skladu s temi konvencijami. ( 93 ) Ob upoštevanju razlik med mednarodnimi konvencijami in pravili mednarodnega običajnega prava ( 94 ) morajo ta pravila, če so sestavni del pravnega reda Unije in Unijo zavezujejo, ( 95 ) prav tako imeti prednost pred akti sekundarne zakonodaje. V teh okoliščinah je treba akte sekundarne zakonodaje, kot je Uredba št. 44/2001, razlagati v skladu s pravili mednarodnega običajnega prava. ( 96 ) Hkrati je treba določbe te uredbe razlagati ob upoštevanju temeljnih pravic, ki so sestavni del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče in ki so zdaj vključene v Listino. ( 97 )

137.

Obstoj dveh obveznosti, in sicer obveznosti prispevanja k spoštovanju mednarodnega prava in obveznosti zagotavljanja spoštovanja avtonomije pravnega reda Unije, lahko povzroči napetosti, ki jih mora Unija rešiti. To velja zlasti, če mednarodno pravo nacionalnemu sodišču nalaga obveznost, da prizna imuniteto pred sodnimi postopki, medtem ko pravo Unije temu sodišču nalaga, da izvaja pristojnost, ki jo ima na podlagi člena 2(1) Uredbe št. 44/2001.

138.

V tem okviru, na drugem mestu, obveznost iz mednarodnega, konvencijskega ali običajnega prava, da bi bila lahko sestavni del pravnega reda Unije, ne sme povzročati dvoma o ustavni strukturi in vrednotah, na katerih temelji Unija. ( 98 )

139.

To ponazarjata dve sodbi. Na eni strani sodba Madžarska/Slovaška ( 99 ), v kateri je Sodišče presodilo, da okoliščina, da državljan Unije opravlja funkcije voditelja države, lahko upraviči omejitev – ki temelji na pravilih mednarodnega občega običajnega prava in pravilih večstranskih konvencij, v skladu s katerimi voditelj države v mednarodnih odnosih uživa poseben status, ki zajema zlasti privilegije in imuniteto – izvrševanja pravice do gibanja, ki mu jo daje člen 21 PDEU. Na tej podlagi je Sodišče sklenilo, da v okoliščinah obravnavane zadeve člen 21 PDEU drugi državi ne nalaga, da zagotovi vstop na svoje ozemlje.

140.

Na drugi strani sodba Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija ( 100 ), v kateri je Sodišče v bistvu odločilo, da obveznosti, ki jih nalaga mednarodni sporazum, ne morejo povzročiti poseganja v ustavno načelo Unije, v skladu s katerim morajo vsi akti Unije spoštovati temeljne pravice.

141.

Ti razlagi razmerja med pravom Unije in mednarodnim pravom, ki sta na videz protislovni, kažeta na pomen ohranjanja ravnotežja med varovanjem ustavne identitete Unije in zagotovilom, da pravo Unije ne postane sovražno mednarodni skupnosti, temveč je njen dejavni element. ( 101 )

142.

V zvezi s tem to, da sodišče, pred katerim poteka postopek, prizna imuniteto pred sodnimi postopki, tožeči stranki ne preprečuje, da začne postopek pred sodišči tožene države, saj bodo ta načeloma pristojna za odločanje o tožbi, vloženi proti tej državi. Drugače je lahko pri priznavanju imunitete pred sodnimi postopki v korist organizacij zasebnega prava, ki niso iz države, iz katere izhaja imuniteta. Ob neobstoju prostorske povezave s to državo morda njena sodišča niso pristojna za odločanje o tožbah, vloženih proti takim organizacijam. Glede na razlage, ki so jih podala mednarodna sodišča, pravica do imunitete pred sodnimi postopki ni odvisna od obstoja drugih učinkovitih pravnih sredstev, ki omogočajo pridobitev odškodnine, ( 102 ) in posledično od obstoja drugega sodišča, ki bi bilo na voljo tožeči stranki. Priznati moram, da sem naklonjen trditvi, v skladu s katero v zvezi s položaji, ki so a priori v pristojnosti sodišč države članice, pravilo mednarodnega običajnega prava, ki ima take učinke, ne bi smelo biti nepremišljeno vključeno v pravni red Unije.

143.

Vendar so primeri, v katerih tožeča stranka zaradi priznavanja imunitete pred sodnimi postopki ne bi imela na voljo nobenega sodišča, redki ( 103 ) in vsekakor težko opredeljivi. Predložitveno sodišče priznava, da ob upoštevanju okoliščin spora o glavni stvari pristojnost panamskih sodišč za odločanje o sporu o glavni stvari gotovo obstaja. Vendar bi zavrnitev sklepanja, da je načelo mednarodnega običajnega prava o imuniteti držav pred sodnimi postopki sestavni del pravnega reda Unije, pomenila odmik od pravnega reda mednarodne skupnosti v zvezi z vsemi spori, vključno tistimi, v katerih je tožeči stranki na voljo alternativno sodišče.

144.

Zato je treba, ne da bi pozabili na posledice imunitete pred sodnimi postopki za dostop do sodišča ter nujnost ohranjanja ravnotežja med varovanjem ustavne identitete Unije in spoštovanjem mednarodnega prava, ugotoviti, da je to načelo sestavni del pravnega reda Unije.

145.

Ob upoštevanju navedenega je treba, na tretjem mestu, preučiti, ali z vidika člena 47 Listine in člena 6(1) EKČP nacionalno sodišče lahko zavrne priznanje imunitete pred sodnimi postopki in izvaja pristojnost, ki jo ima na podlagi pravila o pristojnosti iz Uredbe št. 44/2001.

146.

Pravica do dostopa do sodišča je sestavni del pravice do poštenega sojenja, določene v členu 6(1) EKČP. ( 104 ) Tudi načelo učinkovitega sodnega varstva iz člena 47 Listine je sestavljeno iz različnih elementov, ki zajemajo med drugim pravico do dostopa do sodišča. ( 105 )

147.

Preučitev sodne prakse ESČP kaže, da po mnenju tega sodišča priznavanje imunitete pred sodnimi postopki pomeni omejevanje te pravice. Taka omejitev pa uresničuje legitimen cilj, to je spoštovanje mednarodnega prava, da se s spoštovanjem suverenosti druge države spodbujajo vljudnost in dobri odnosi med državami. Poleg tega na splošno ta omejitev ni nesorazmerna, če odseva načela mednarodnega prava, ki so splošno priznana na področju imunitete držav. ( 106 )

148.

Supreme Court of the United Kingdom (vrhovno sodišče, Združeno kraljestvo) je v skladu s tem mišljenjem pred kratkim menilo, da ob neobstoju obveznosti, ki izhaja iz načela imunitete držav pred sodnimi postopki, zavrnitev izvajanja pristojnosti pomeni kršitev člena 6 EKČP in – kar zadeva zahtevke, ki temeljijo na pravu Unije – tudi člena 47 Listine. ( 107 ) V svoji sodbi vseeno ni preučilo, ali priznanje imunitete pred sodnimi postopki posega v izvajanje pristojnosti, ki izhaja iz Uredbe št. 44/2001. Nasprotno pa se zdi, da je to sodišče menilo, da se člen 47 Listine zaradi njegovega horizontalnega neposrednega učinka lahko uveljavlja proti tretji državi za zavrnitev uporabe nacionalne določbe o imuniteti pred sodnimi postopki v sporu, v katerem tožba temelji na pravici, zagotovljeni s pravnim redom Unije.

149.

V obravnavani zadevi vsebina tožbe, vložene v sporu o glavni stvari, ne temelji na pravu Unije.

150.

V tem okviru, najprej, nacionalno sodišče, če je za odločanje o sporu pristojno na podlagi Uredbe št. 44/2001, izvaja pravo Unije v smislu člena 52(1) Listine. ( 108 ) Poleg tega je načelo učinkovitega sodnega varstva splošno načelo prava Unije. Zato bi to načelo, če je iz katerega koli razloga obseg varstva iz člena 47 Listine omejen na pravice in svoboščine v smislu člena 52(1) Listine, moralo „zapolniti vrzel“. ( 109 )

151.

Dalje, člen 47 Listine zadostuje sam po sebi in ni treba, da je konkretiziran z dodatnimi določbami prava Unije ali nacionalnega prava, da bi posameznikom dal pravico, ki bi jo lahko uveljavljali kot tako. ( 110 ) Ker načelo učinkovitega sodnega varstva zajema pravico do dostopa do sodišča, mora posameznik imeti možnost, da pred organi držav članic uveljavlja svojo pravico, da zadevo predloži pristojnemu sodišču.

152.

Nazadnje, Sodišče je že odločilo, da na obveznost, da se ne uporabi nobena nacionalna določba, ki je v nasprotju z določbo prava Unije, ki neposredno učinkuje, ne vpliva okoliščina, da se pravni položaj posameznikov morebiti lahko spremeni, ko nacionalno sodišče ne uporabi nacionalne določbe o sodni pristojnosti in odloči o zahtevku, vloženem pri njem. ( 111 ) Enako mora veljati za posledice tehtanja med obveznostmi iz mednarodnega prava na eni strani in obveznostmi iz prava Unije na drugi. ( 112 )

153.

V tem okviru predložitveno sodišče ne dvomi o obstoju učinkovitega dostopa do panamskih sodišč. Poleg tega priznava, da v sporu o glavni stvari ne gre za kazniva dejanja, storjena s kršenjem mednarodnih predpisov ius cogens. V teh okoliščinah menim, da pravica do dostopa do sodišča ne nasprotuje temu, da predložitveno sodišče v sporu o glavni stvari prizna imuniteto pred sodnimi postopki.

154.

Ne da bi to vplivalo na zgornje dodatne pripombe o obsegu imunitete pred sodnimi postopki v sporu o glavni stvari, vztrajam pri stališču, ki sem ga predstavil v točki 129 teh sklepnih predlogov.

155.

Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Tribunale di Genova (sodišče v Genovi, Italija), odgovori:

Člen 1(1) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da je odškodninska tožba, vložena proti organizacijama zasebnega prava v zvezi z dejavnostmi klasifikacije in izdajanja spričeval, ki jih ti organizaciji opravljata po pooblastilu tretje države ter za njen račun in v njenem interesu, zajeta s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu te določbe.

Načelo mednarodnega običajnega prava o imuniteti držav pred sodnimi postopki ne nasprotuje uporabi Uredbe št. 44/2001 v sporu v zvezi s tako tožbo.