1.

Obravnavana zadeva se nanaša na predlog cour d’appel de Mons (pritožbeno sodišče v Monsu, Belgija) za sprejetje predhodne odločbe o razlagi Četrte direktive 78/660/EGS ( 2 ) (v nadaljevanju: Direktiva 78/660) o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst družb.

2.

Namen tega predloga za sprejetje predhodne odločbe je v bistvu preveriti, ali je metoda knjiženja nakupa delnic s strani družbe Wagram Invest SA skladna z načelom resničnega in poštenega prikaza iz člena 2, od (3) do (5) Direktive 78/660 ( 3 ) v povezavi z drugimi določbami te direktive.

3.

Ta zadeva izhaja iz davčnega spora med družbo Wagram Invest in belgijskimi davčnimi organi, Sodišče pa bo v njej lahko ponovno pojasnilo področje uporabe načela resničnega in poštenega prikaza letnih računovodskih izkazov, ki je poglavitni cilj predpisov Evropske unije o računovodskih izkazih in finančnem stanju podjetij. ( 4 ) Sodišče je pozvano tudi, naj pojasni razmerje med, na eni strani, obveznostjo predložitve dodatnih podatkov iz člena 2(4) Direktive 78/660, in na drugi strani tem, da je v skladu s členom 2(5) navedene direktive v izjemnih primerih mogoče posamezno določbo iste direktive opustiti.

4.

Člen 2, od (3) do (5), Direktive 78/660 določa:

„3.   Letni računovodski izkazi prikazujejo resnično in pošteno sliko sredstev in obveznosti, finančnega stanja in dobička ali izgube družbe.

4.   Kjer uporaba te direktive ne bi zadoščala za prikaz resnične in poštene slike v smislu odstavka 3, je treba predložiti dodatne podatke.

5.   Kadar je v izjemnih primerih uporaba določbe te direktive nezdružljiva z obveznostmi, določenimi v odstavku 3, je treba to določbo opustiti, da bi prikazali resnično in pošteno sliko v smislu odstavka 3. Vsako takšno opustitev je treba razkriti v pojasnilih k računovodskim izkazom skupaj z razlago vzrokov zanjo in z ugotovitvijo njenega vpliva na sredstva, obveznosti, finančno stanje in na dobiček ali izgubo. Države članice lahko opredelijo izjemne primere in določijo ustrezna izjemna pravila.“

5.

Člen 31(1) Direktive 78/660 določa:

„Države članice zagotovijo, da se postavke, prikazane v izkazu poslovnega izida, vrednotijo v skladu z naslednjimi splošnimi načeli:

[…]

6.

Člen 32 Direktive 78/660 določa:

„Postavke, prikazane v letnih računovodskih izkazih, se vrednotijo v skladu s členi 34 do 42, ki temeljijo na načelu nabavne cene ali proizvodnih stroškov.“

7.

Člen 35 Direktive 78/660 določa:

„1.   (a) Stalna sredstva se morajo vrednotiti po nabavni ceni ali proizvodnih stroških, brez vpliva na (b) in (c) spodaj.

[…]

2.   Nabavna cena se izračuna tako, da se k plačani ceni dodajo z njo povezani stroški.

[…]“

8.

Člen 24 kraljeve uredbe z dne 30. januarja 2001 o izvajanju code des sociétés ( 5 ) (zakonik o družbah, v nadaljevanju: kraljeva uredba) v prvem odstavku določa, da morajo letni računovodski izkazi resnično in pošteno prikazati sredstva in obveznosti, finančno stanje in poslovni izid podjetja, v drugem odstavku pa, da če uporaba določb navedene uredbe ne zadostuje za spoštovanje te obveznosti, je treba v pojasnilih k računovodskim izkazom predložiti dodatne informacije.

9.

V skladu s členom 29, prvi odstavek, kraljeve uredbe je treba izjemoma, kadar z uporabo pravil vrednotenja ne bi bilo doseženo spoštovanje člena 24, prvega odstavka, odstopiti od uporabe teh pravil in uporabiti navedeni člen.

10.

V skladu s členom 35 kraljeve uredbe se brez poseganja v uporabo členov 29, 67 in 77 sredstva ovrednotijo po njihovi nabavni vrednosti in se v bilanco stanja knjižijo po tej vrednosti, od katere se odštevata amortizacija in zmanjšanje vrednosti v zvezi z njimi. Z nabavno vrednostjo je treba razumeti bodisi nabavno ceno bodisi proizvodne stroške bodisi vrednost vložka ( 6 ).

11.

Člen 67 kraljeve uredbe se nanaša na knjiženje terjatev v bilanco stanja. V skladu z odstavkom 1 se „[b]rez poseganja v odstavek 2 tega člena […] terjatve v bilanci stanja knjižijo po nominalni vrednosti“.

12.

Vendar odstavek 2(c) člena 67 določa posebno ureditev knjiženja nekaterih vrst terjatev. Natančneje, v skladu s to določbo se v bilanco stanja poleg knjiženja terjatev po njihovi nominalni vrednosti v časovne razmejitve knjižijo obveznosti in prihodki prorata temporis na podlagi obrestnih obresti diskonta terjatev, ki se ne obrestujejo ali so obresti nanje neobičajno nizke, če so te terjatve: (1) vračljive čez več kot eno leto od knjiženja med sredstva družbe in (2) povezane bodisi z zneski, ki so v izkazu poslovnega izida knjiženi kot prihodki, bodisi s prodajo sredstev ali delov dejavnosti.

13.

Člen 77 kraljeve uredbe določa, da ureditev v zvezi s terjatvami iz člena 67 tega kraljeve uredbe velja tudi za dolgove. Člen 77 kraljeve uredbe med drugim določa, da se člen 67 smiselno uporablja za dolgove takega značaja in trajanja.

14.

Družba Wagram Invest je z dvema pogodbama, prvo z dne 10. januarja 1997 in drugo z dne 10. marca 1999, dvakrat od svojega poslovodja kupila delnice neke družbe. S prvo pogodbo je družba Wagram Invest kupila 2005 delnic navedene družbe po ceni 594.944,45 EUR, plačljivi v 16 polletnih obrokih brez obresti. Z drugo pogodbo je družba Wagram Invest kupila 1993 delnic navedene družbe po ceni 787.319,75 EUR, plačljivi v 12 polletnih obrokih brez obresti ( 7 ).

15.

Družba Wagram Invest je v zvezi z navedenimi nakupi delnic na podlagi člena 77 kraljeve uredbe izvedla naslednje računovodske vknjižbe.

16.

Prvič, dolgove do poslovodja je med bilančne obveznosti knjižila kot dolg z rokom vračila nad eno leto po nominalni vrednosti, torej po vrednosti 594.944,45 EUR za nakup iz leta 1997 in po vrednosti 787.319,75 EUR za nakup iz leta 1999. ( 8 )

17.

Drugič, leta 1997 kupljenih 2005 delnic je knjižila med sredstva po diskontirani vrednosti 452.004,76 EUR, leta 1999 kupljenih 1993 delnic pa po diskontirani vrednosti 641.332,82 EUR. ( 9 )

18.

Diskontna stopnja, uporabljena za diskontiranje, je bila tržna stopnja za take dolgove v času, ko so postali del sredstev, to je 8 %.

19.

Tretjič, upoštevala je popravek diskonta v višini razlike med nominalno vrednostjo dolga in diskontirano vrednostjo stalnih sredstev, torej vrednost 142.939,69 EUR za nakup iz leta 1997 in vrednost 145.986,93 EUR za nakup iz leta 1999. ( 10 )

20.

Četrtič, ob koncu vsakega poslovnega leta je kot finančni odhodek upoštevala ustrezen del pro rata odhodkov v zvezi z diskontiranim dolgom.

21.

Tako je družba Wagram Invest ob koncu davčnega leta 2000 knjižila pro rata odhodke v višini 48.843,41 EUR, kar je 24.801,9 EUR za delnice, kupljene leta 1997, in 24.041,5 EUR za delnice, kupljene leta 1999. ( 11 )

22.

Družba Wagram Invest je ob koncu davčnega leta 2001 knjižila pro rata odhodke v višini 66.344,17 EUR, kar je 20.899,7 EUR za delnice, kupljene leta 1997, in 45.444,5 EUR za delnice, kupljene leta 1999. ( 12 )

23.

Belgijska davčna uprava je po preverjanju menila, da je treba zavrniti odhodke v zvezi z diskontom, knjižene in odbite za davčni leti 2000 in 2001, ter družbi Wagram Invest kljub njenemu nestrinjanju izdala odmerno odločbo z dne 28. oktobra 2002.

24.

Belgijska davčna uprava je med drugim menila, da je posledica knjiženja fiktivnega diskonta kot odhodka z znižanjem nabavne cene stalnih sredstev prikaz izgube iz delnic, ki ni ekonomsko upravičena, zato časovno odloženo knjiženje odhodkov davčno ni dopustno. ( 13 )

25.

Davčna uprava je na tej podlagi družbi Wagram Invest za davčni leti 2000 in 2001 odmerila dve dodatni plačili davka od dohodka pravnih oseb, in sicer 20. novembra 2002 in 18. novembra 2002.

26.

Družba Wagram Invest je, potem ko je vložila pritožbo, ker v predpisanem roku ni prejela odločbe, 10. marca 2005 zoper odločbo belgijske davčne uprave vložila ničnostno tožbo pri tribunal de première instance de Namur (prvostopenjsko sodišče v Namurju, Belgija). To sodišče je s sodbo z dne 20. decembra 2007 navedeno tožbo zavrnilo in potrdilo plačilo spornih davkov za davčni leti 2000 in 2001.

27.

Družba Wagram Invest je nato zoper navedeno sodbo vložila pritožbo pri cour d’appel de Liège (pritožbeno sodišče v Liègeu, Belgija), ki je v sodbi z dne 14. oktobra 2011 potrdilo prvostopenjsko sodbo.

28.

Družba Wagram Invest je zato 2. julija 2014 vložila kasacijsko pritožbo. Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Belgija) je s sodbo z dne 11. marca 2016 razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča v Liègeu in zadevo vrnilo v odločanje predložitvenemu sodišču.

29.

Predložitveno sodišče ugotavlja, da je metoda knjiženja, ki jo je uporabljala družba Wagram Invest, skladna z belgijskim računovodskim pravom, natančneje s členom 77 kraljeve uredbe. Sprašuje pa se, ali je taka metoda skladna z določbami Direktive 78/660.

30.

V teh okoliščinah je predložitveno sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

31.

Pred vsebinsko analizo vprašanj za predhodno odločanje, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, je treba obravnavati dve predhodni vprašanji.

32.

Najprej je treba poudariti, da predložitveno sodišče sprašuje Sodišče o skladnosti metode, ki jo je družba Wagram Invest uporabila za knjiženje dolgov v zvezi z dvema nakupoma zadevnih delnic, z načelom resničnega in poštenega prikaza, kot je določeno v členu 2, od (3) do (5), Direktive 78/660. Zato se predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša na razlago Direktive 78/660, ki se nanaša na letne računovodske izkaze posameznih vrst družb.

33.

Čeprav se predložitvena odločba osredotoča zgolj na računovodski vidik zadeve, je iz odločbe vseeno izrecno razvidno, da je spor o glavni stvari pred predložitvenim sodiščem dejansko davčne narave.

34.

Iz navedene odločbe prav tako izhaja, da bi lahko razlaga upoštevnih določb Direktive 78/660 imela davčne posledice, ker računovodsko knjiženje diskonta kot razlike med nominalno vrednostjo dolga v zvezi z obema zadevnima nakupoma delnic in diskontirano vrednostjo teh delnic ter odloženo knjiženje le-tega kot odhodka vpliva na obdavčitev družbe Wagram Invest z davkom od dohodkov pravnih oseb za davčni leti 2000 in 2001.

35.

V teh okoliščinah je treba, na prvem mestu, v zvezi z razmerjem med računovodskim in davčnim vidikom zadeve poudariti, da je Sodišče že imelo priložnost pojasniti, da namen Direktive 78/660 ni določiti pogoje, pod katerimi so letni računovodski izkazi družb lahko ali morajo biti podlaga za to, da davčni organi držav članic določijo davčno osnovo in znesek davkov, tudi davka od dohodkov pravnih oseb, ki je predmet zadeve iz postopka v glavni stvari. ( 14 )

36.

Vendar je Sodišče potrdilo, da lahko države članice za davčne namene kot referenčno podlago uporabijo letne računovodske izkaze, in da državam članicam z nobeno določbo Direktive 78/660 ni prepovedano, da na davčnem področju popravijo učinke računovodskih pravil iz te direktive zaradi določitve obdavčljivega dobička, ki bi bolj ustrezal gospodarski realnosti. ( 15 )

37.

Strinjam se z Evropsko komisijo, da iz te sodne prakse izhaja, da namen računovodskih pravil iz Direktive 78/660 sicer ni urejanje davčnih sistemov držav članic, zaradi česar razlaga določb te direktive nujno ne vpliva na davčno področje, vendar lahko države članice pri izvajanju svoje pristojnosti glede opredeljevanja metode obdavčitve dolgoročnih brezobrestnih terjatev prosto izbirajo, ali se bodo pri opredelitvi davčne ureditve za te terjatve oprle na navedena računovodska pravila ali ne.

38.

Na drugem mestu, v zvezi z dopustnostjo vprašanj za predhodno odločanje, prvič, družba Wagram Invest v svojih stališčih izpodbija upoštevnost teh vprašanj, ker naj bi bila pravilnost njenih računovodskih izkazov potrjena s sodbo pritožbenega sodišča v Liègeu, navedeno v točki 27 teh sklepnih predlogov, ki je postala pravnomočna. Drugič, na obravnavi o dopustnosti vprašanj za predhodno odločanje se je razpravljalo z vidika njihove morebitne hipotetičnosti. Poudarjeno je bilo namreč, da ker skladnost računovodskih izkazov družbe Wagram Invest z belgijskim pravom ni sporna, se spor o glavni stvari nanaša izključno na uporabo belgijskih davčnih določb, ki nimajo nobene zveze z Direktivo 78/660, zato naj njena razlaga ne bi vplivala na spor o glavni stvari.

39.

V zvezi s tem naj spomnim, da lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bo lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato Sodišče, kadar se predložena vprašanja nacionalnega sodišča nanašajo na razlago pravnega pravila Unije, načeloma mora odločiti o teh vprašanjih. ( 16 )

40.

Iz tega v skladu s sodno prakso sledi, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, samo kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem oziroma kadar Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore. ( 17 )

41.

Po mojem mnenju pa v obravnavani zadevi ni izpolnjen noben od teh treh pogojev. Kot je namreč na eni strani razvidno iz točke 34 teh sklepnih predlogov, lahko razlaga upoštevnih določb Direktive 78/660 vpliva na obdavčitev, zato je razlaga navedenih določb, za katero prosi predložitveno sodišče, nedvomno povezana z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, in zato problem, na katerega se nanašajo vprašanja za predhodno odločanje, ni hipotetičen. Na drugi strani ima Sodišče v obravnavanem primeru na voljo potrebne dejanske in pravne elemente, da bi lahko koristno odgovorilo na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je postavilo predložitveno sodišče.

42.

Na podlagi navedenega menim, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

43.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, ali je treba člen 2(3) Direktive 78/660, ki določa načelo resničnega in poštenega prikaza, ob upoštevanju načel vrednotenja iz člena 32 navedene direktive razlagati tako, da dovoljuje – kadar družba kupi finančna stalna sredstva – knjiženje diskonta v zvezi z brezobrestnim dolgom z rokom vračila nad eno leto v računovodski izkaz kot odhodka in knjiženje nabavne cene med sredstva v bilanco stanja z odbitkom navedenega diskonta.

44.

Že na začetku je treba v zvezi s tem opozoriti, da se želi z Direktivo 78/660 zagotoviti usklajenost nacionalnih določb o prikazu in vsebini letnih računovodskih izkazov in letnih poročil ter o metodah vrednotenja zaradi varstva članov in tretjih oseb. V ta namen je v tretji uvodni izjavi te direktive navedeno, da je njen namen zgolj vzpostaviti minimalne pravne zahteve glede obsega finančnih podatkov, ki morajo biti na razpolago javnosti. ( 18 )

45.

Kot je razvidno iz sodne prakse Sodišča, je glavni cilj Direktive 78/660 spoštovanje načela resničnega in poštenega prikaza. V skladu s tem načelom, ki je določeno v členu 2, od (3) do (5), navedene direktive, morajo letni računovodski izkazi prikazovati resnično in pošteno sliko sredstev in obveznosti, finančnega stanja in dobička ali izgube družbe. ( 19 )

46.

Z načelom resničnega in poštenega prikaza se zahteva, prvič, da letni računovodski izkazi družb odražajo dejavnosti in transakcije, ki jih morajo izkazovati, in drugič, da morajo biti računovodski podatki prikazani v najbolj veljavni in prilagojeni obliki za zadovoljitev potreb tretjih oseb po informacijah, ne da bi bili ogroženi interesi družbe. ( 20 )

47.

Sodišče je že imelo priložnost pojasniti, da je treba pri uporabi načela resničnega in poštenega prikaza, kolikor je mogoče, upoštevati splošna načela iz člena 31 Direktive 78/660, med katerimi je načelo preudarnosti, ki je določeno v členu 31(1)(c) navedene direktive, še posebej pomembno. ( 21 )

48.

Na podlagi določb člena 31(1)(c) Direktive 78/660, v katerih je določeno načelo preudarnosti, se z upoštevanjem vseh elementov – dobičkov, odhodkov, prihodkov, morebitnih obveznosti in izgub – ki so dejansko povezani z zadevnim poslovnim letom, zagotavlja spoštovanje načela resničnega in poštenega prikaza. ( 22 )

49.

Iz sodne prakse izhaja tudi, da je treba načelo resničnega in poštenega prikaza razumeti tudi ob upoštevanju načela, ki je določeno v členu 32 Direktive 78/660 in na podlagi katerega se postavke, prikazane v letnih računovodskih izkazih, vrednotijo na podlagi nabavne cene ali proizvodnih stroškov sredstev. ( 23 )

50.

Sodišče je pojasnilo, da na podlagi te določbe resničen in pošten prikaz, ki ga morajo vsebovati letni računovodski izkazi družb, temelji na vrednotenju sredstev ne po njihovi dejanski vrednosti, ampak po njihovi izvirni vrednosti. ( 24 )

51.

V skladu s členom 2(5) Direktive 78/660 je treba določbo člena 32 zaradi resničnega in poštenega prikaza v smislu odstavka 3 navedenega člena 2 opustiti samo v izjemnih primerih, kadar je uporaba določbe te direktive nezdružljiva z obveznostmi, določenimi v odstavku 3 navedenega člena 2. ( 25 )

52.

Na podlagi zgoraj navedenih načel iz sodne prakse je treba presoditi, ali je z načelom resničnega in poštenega prikaza skladna metoda knjiženja, ki – kadar družba kupi finančna stalna sredstva kot so delnice – dovoljuje knjiženje diskonta v zvezi z brezobrestnim dolgom z rokom vračila nad eno leto v zvezi s tem nakupom v izkaz poslovnega izida kot odhodka in knjiženje nabavne cene med sredstva v bilanco stanja z odbitkom navedenega diskonta.

53.

Med strankami, ki so Sodišču predložile stališča, družba Wagram Invest, belgijska in avstrijska vlada ter Evropska komisija v bistvu menijo, da je taka metoda združljiva z načelom resničnega in poštenega prikaza. Nasprotno stališče zagovarja samo nemška vlada.

54.

V zvezi s tem ugotavljam, da iz člena 32 Direktive 78/660, na podlagi katerega je treba – kot sem navedel v točki 49 teh sklepnih predlogov – razlagati načelo resničnega in poštenega prikaza, izhaja, da se postavke, prikazane v letnih računovodskih izkazih, vrednotijo v skladu s členi 34 do 42, ki temeljijo na načelu nabavne cene ali proizvodnih stroškov.

55.

Člen 35(1)(a) Direktive 78/660 določa, da se morajo stalna sredstva vrednotiti po nabavni ceni ali proizvodnih stroških. ( 26 )

56.

Vendar Direktiva 78/660 ne vsebuje opredelitve pojma nabavne cene. ( 27 ) Ne glede na to je Sodišče – kot je razvidno iz točke 50 zgoraj – pojasnilo, da se sredstva ne vrednotijo po njihovi dejanski, ampak izvirni vrednosti.

57.

Ugotoviti pa je mogoče, da izvirna vrednost finančnega stalnega sredstva na splošno ustreza nominalni vrednosti nabavne cene, to je ceni, ki jo je družba, ki je kupila stalno sredstvo, plačala za nakup. Knjiženje take nominalne vrednosti sredstva zato običajno omogoča resničen in pošten prikaz vpliva tega elementa na računovodske izkaze družbe.

58.

Če pa pogodba o nakupu dela sredstev določa dolgoročno odloženo brezobrestno plačilo cene, bi bilo mogoče transakcijo nakupa navedenega elementa, kljub temu da je formalno enovita, dejansko obravnavati kot zapleteno transakcijo, sestavljeno iz dveh elementov, in sicer, prvič, iz nakupa finančnega stalnega sredstva kot takega in, drugič, iz implicitne posojilne transakcije. ( 28 )

59.

Če je tako, bi bilo mogoče šteti, da nominalna vrednost cene, plačane za nakup sredstva, dejansko zajema dva elementa, in sicer na eni strani resnično nabavno ceno sredstva, ki ustreza diskontirani vrednosti te cene – torej nabavno ceno brez implicitnih obresti za posojilo – na drugi strani pa znesek, ki ustreza tem implicitnim obrestim.

60.

V takem položaju se strinjam z družbo Wagram Invest, belgijsko in avstrijsko vlado ter Komisijo, da metoda knjiženja, ki na eni strani določa, da se diskontirana vrednost nabavne cene za finančno stalno sredstvo (torej nominalna vrednost brez implicitnih obresti) knjiži med sredstva, in da se na drugi strani kot odhodek knjiži diskont, ki pomeni implicitne obresti (zneska, ki ustreza razliki med nominalno vrednostjo dolga za nakup stalnega sredstva in diskontirano vrednostjo tega dolga), omogoča ustrezen prikaz gospodarske realnosti zadevne zapletene transakcije, zato je skladna z zahtevami glede spoštovanja načela resničnega in poštenega prikaza iz Direktive 78/660.

61.

V takem primeru je namreč dogovorjena diskontirana vrednost za nakup stalnega sredstva – in ne njegova nominalna vrednost – tista, ki ustreza dejanski vrednosti tega nakupa, obresti – četudi implicitne – na znesek diskonta pa posojilni odhodek. V takem položaju bi bila posledica knjiženja nominalne vrednosti dogovorjene cene za nakup stalnih sredstev izkrivljenje poslovnega izida zadevne transakcije in torej zatrjevanega skupnega poslovnega izida. ( 29 )

62.

Metoda knjiženja, navedena v točki 60 teh sklepnih predlogov, je poleg tega v skladu z načelom preudarnosti iz člena 31(1)(c) Direktive 78/660, ki je navedeno v točkah 47 in 48 teh sklepnih predlogov. S tem, ko daje prednost vsebini pred obliko, ( 30 ) je namreč zadevni element sredstev podcenjen ( 31 ) na podlagi vrednotenja, pri katerem se v skladu z navedenim načelom ( 32 ) upoštevajo vsi upoštevni dejavniki, v obravnavani zadevi zlasti finančni odhodki, čeprav ti odhodki, ker so implicitni, formalno ne izhajajo iz nominalne vrednosti nabavne cene navedenega elementa. Taka metoda knjiženja torej upnikom družbe prikazuje resničen in ne preoptimističen premoženjski položaj zadevne družbe.

63.

Ugotovitev, da je uporaba navedene metode knjiženja skladna z načelom resničnega in poštenega prikaza, po mojem mnenju nikakor ni v nasprotju s sodbo GIMLE z dne 3. oktobra 2013, GIMLE, C‑322/12, EU:C:2013:632. V navedeni sodbi, ki vsebuje pomembne načelne smernice, se je vprašanje namreč nanašalo na to, ali je z načelom resničnega in poštenega prikaza združljivo morebitno knjiženje finančnega stalnega sredstva med sredstva po vrednosti, ki je višja od njegove nabavne cene, medtem ko se v obravnavani zadevi vprašanje nanaša na knjiženje med sredstva po vrednosti, ki je nižja od skupne nominalne vrednosti dogovorjene cene za nakup finančnega stalnega sredstva.

64.

Vendar so zgoraj navedeni preudarki in sklep, da je metoda knjiženja iz točke 60 teh sklepnih predlogov skladna z načelom resničnega in poštenega prikaza, po mojem mnenju upoštevni samo, če bi bilo treba transakcijo nakupa finančnega stalnega sredstva, pri kateri je predvideno dolgoročno odloženo brezobrestno plačilo cene, z ekonomskega vidika dejansko obravnavati kot zapleteno transakcijo, sestavljeno iz, na eni strani, nakupa finančnega stalnega sredstva kot takega in, na drugi strani, potencialno implicitne posojilne transakcije.

65.

To mora preveriti nacionalno sodišče s posamično presojo tako dejanskih kot pravnih okoliščin ( 33 ) obravnavane zadeve, o kateri odloča.

66.

Navedeno sodišče bo morda moralo pri tej presoji med drugim oceniti, ali je bila zadevna transakcija izvedena v običajnih tržnih razmerah. Če je bila namreč dogovorjena cena nakupa stalnega sredstva očitno nižja ali višja od tržne cene, je mogoče izključiti opredelitev nakupne transakcije kot zapletene, kakor je opredeljena v točki 58 teh sklepnih predlogov. Kot navaja Komisija, je ta okoliščina lahko upoštevna pri transakciji med povezanimi osebami, kakršne so te iz postopka v glavni stvari. ( 34 )

67.

Pri navedeni presoji bo predložitveno sodišče morda moralo preveriti, ali ni implicitna posojilna transakcija, ki izhaja iz predvidenega odloženega dolgoročnega brezobrestnega plačila v resnici odplačna transakcija, katere dogovorjeno plačilo je ugodnost, ki se prejme v poznejših poslovnih letih. ( 35 )

68.

Na podlagi navedenega je treba na prvo vprašanje predložitvenega sodišča za predhodno odločanje odgovoriti, da kadar delniška družba kupi finančno stalno sredstvo, pri čemer je plačilo cene dolgoročno odloženo in brezobrestno, načelo resničnega in poštenega prikaza iz člena 2, od (3) do (5), Direktive 78/660, ob upoštevanju načel iz člena 31(1)(c) in člena 32 navedene direktive ne nasprotuje uporabi metode knjiženja, ki določa knjiženje diskonta v zvezi z brezobrestnim dolgom z rokom vračila nad eno leto v zvezi s tem nakupom v poslovni izid kot odhodka in knjiženje nabavne cene stalnega sredstva med sredstva v bilanco stanja z odbitkom navedenega diskonta, kadar je treba navedeno nakupno transakcijo obravnavati kot dejansko zapleteno transakcijo, sestavljeno na eni strani iz nakupa finančnega stalnega sredstva kot takega in na drugi strani iz posojilne transakcije, četudi implicitne. To mora nacionalno sodišče preveriti s posamično presojo na podlagi analize dejanskih in pravnih okoliščin obravnavane zadeve, o kateri odloča.

69.

Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem za predhodno odločanje, ki ju je treba po mojem mnenju obravnavati skupaj, prosi za pojasnila v zvezi razmerjem med določbami člena 2(4) in (5) Direktive 78/660 ( 36 ).

70.

Natančneje, predložitveno sodišče želi v bistvu izvedeti, ali uporaba določbe člena 2(5) Direktive 78/660 predpostavlja, da morebitna predložitev dodatnih informacij v skladu s členom 2(4) navedene direktive ne omogoča zagotavljanja spoštovanja načela resničnega in poštenega prikaza.

71.

Za odgovor na to vprašanje je treba z razlago obeh zadevnih določb preveriti, ali sta medsebojno pogojeni, v smislu da je treba prvo uporabiti prednostno glede na drugo.

72.

V zvezi s tem je treba spomniti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je. ( 37 )

73.

Člen 2(4) Direktive 78/660 pa določa, da je treba, kadar uporaba navedene direktive ne zadostuje za resničen in pošten prikaz iz odstavka 3 tega člena, predložiti dodatne podatke.

74.

Iz besedila te določbe in njenega položaja neposredno za odstavkom 3 istega člena 2, ki določa načelo resničnega in poštenega prikaza, je razvidno, da je v razmerju do določbe iz odstavka 3 dopolnilna ( 38 ), ker zadevni družbi nalaga predložitev dodatnih podatkov, če je to potrebno zaradi zagotovitve resničnega in poštenega prikaza njenih računovodskih izkazov.

75.

Zato mora po mnenju Sodišča na primer družba, ki ve, da bo realizirala velik dobiček na podlagi zaveze o prihodnji prodaji sredstva, na podlagi člena 2(4) te direktive predložiti dodatne podatke o tem. ( 39 )

76.

Na drugi strani člen 2(5) Direktive 78/660 določa, da kadar je v izjemnih primerih uporaba določbe navedene direktive nezdružljiva z obveznostjo resničnega in poštenega prikaza sredstev in obveznosti, finančnega stanja in dobička ali izgube družbe iz odstavka 3 istega člena, je treba to določbo zaradi resničnega in poštenega prikaza opustiti. Vsako tako opustitev pa je treba razkriti v pojasnilih k računovodskim izkazom skupaj z razlago vzrokov zanjo in z ugotovitvijo njenega vpliva na sredstva, obveznosti, finančno stanje in na dobiček ali izgubo.

77.

Člen 2(5), tretji stavek, Direktive 78/660 določa, da so države članice – in torej ne družbe – pristojne za določitev izjemnih primerov in določitev ustreznih izjemnih pravil. Namen te določbe je zmanjšati diskrecijsko pravico družb, da same ugotavljajo obstoj takih izjemnih primerov.

78.

Iz vsebine navedenega odstavka 5 je torej razvidno, da se ta nanaša na „izjemne primere“, v katerih naj bi bil rezultat uporabe določbe Direktive 78/660 s strani zadevne družbe „nezdružljiv“ z načelom resničnega in poštenega prikaza, zato bi bilo treba tako določbo opustiti, države članice pa bi bile pristojne za določitev izjemnih primerov in pravil.

79.

Sodišče je že ugotovilo, da v Direktivi 78/660 ni pojasnjeno, kaj je treba razumeti z izrazom „izjemni primeri“, zato je treba ta izraz razlagati ob upoštevanju cilja te direktive, v skladu s katerim morajo letni računovodski izkazi navedenih družb resnično in pošteno prikazovati njihovo premoženje, finančno stanje in dobiček ali izgubo. ( 40 )

80.

Tako je Sodišče pojasnilo, da so „izjemni primeri“ tisti, v katerih uporaba določb Direktive 78/660 ne bi dajala najbolj resničnega in poštenega prikaza dejanskega finančnega položaja zadevne družbe. ( 41 )

81.

Za izjemne primere pa bi morale veljati le zelo neobičajne transakcije in neobičajne okoliščine; izjemni primeri na primer ne bi smeli biti povezani s celotnimi specifičnimi sektorji. ( 42 )

82.

V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da podcenjenost sredstev v računovodskih izkazih družb sama po sebi ne more pomeniti „izjemnega primera“ v smislu člena 2(5) Direktive 78/660. ( 43 )

83.

Po mojem mnenju iz zgornje analize obeh zadevnih določb izhaja, da nič kaže na to, da bi bilo izvajanje člena 2(5) Direktive 78/660 pogojeno s predhodno uporabo določbe iz odstavka 4 tega člena.

84.

Čeprav je namen obeh določb zagotovitev, da letni računovodski izkazi dejansko vsebujejo resničen in pošten prikaz sredstev in obveznosti, finančnega stanja ter dobička ali izgube družbe, se nanašata na različne in medsebojno neodvisne položaje. Zato nista v podrednem razmerju.

85.

Člen 2(4) Direktive 78/660 dopolnjuje in natančno opredeljuje vsebino odstavka 3 tega člena, s tem da zadevni družbi omogoča posredovanje dodatnih informacij, če je to potrebno za spoštovanje načela resničnega in poštenega prikaza.

86.

Člen 2(5) Direktive 78/660 pa določa možnost, da se pravila Direktive 78/660 ne uporabijo. Zadnjenavedena določba se poleg tega sploh ne sklicuje na določbo odstavka 4 navedenega člena.

87.

Ugotovitev, da sta zadevni določbi avtonomni, je po mojem mnenju podkrepljena s tem – na kar je pravilno opozorila Komisija – da v določenih okoliščinah nikakor ni izključena hkratna uporaba obeh določb. Dejansko je namreč mogoče, da je treba, kljub temu da mora družba v skladu s členom 2(4) Direktive 78/660 predložiti dodatne podatke zaradi zagotovitve resničnega in poštenega prikaza svojih računovodskih izkazov za uresničitev istega cilja, na podlagi člena 2(5) opustiti kakšno od določb navedene direktive, in to ne glede na predložene dodatne informacije.

88.

V zvezi s tem je treba poudariti – tako kot Komisija – da je treba določbo člena 2(5) Direktive 78/660 kot odstopanje od načela uporabe vseh določb navedene direktive uporabiti za vsak primer posebej ter ozko in omejeno. To pa pomeni, da je treba opustitev ustrezno obrazložiti, kot je navedeno v drugem stavku navedenega odstavka, z navedbo, zakaj je taka opustitev potrebna za zagotovitev spoštovanja resničnega in poštenega prikaza računovodskih izkazov družbe.

89.

V tem okviru, čeprav v nekaterih primerih predložitev dodatnih informacij v skladu s členom 2(4) Direktive 78/660 omogoča resničen in pošten prikaz, ne da bi bilo treba v skladu s členom 2(5) opustiti kakšno od pravil iste direktive, taka okoliščina nikakor ne pomeni, da je uporaba druge določbe vedno pogojena z uporabo prve določbe.

90.

Nazadnje je treba še poudariti, da nič ne kaže na to, da je Kraljevina Belgija v obravnavani zadevi uporabila možnost na podlagi tretjega stavka navedenega odstavka 5, da določi izjemne primere in ustrezno ureditev odstopanja ( 44 ).

91.

Na podlagi navedenega je treba po mojem mnenju na drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 2(4) in (5) Direktive 78/660 razlagati tako, da odstavka 4 in 5 nista medsebojno pogojena v tem smislu, da bi bilo treba odstavek 4 nujno uporabiti pred odstavkom 5. Vsekakor pa so države članice – in ne družbe – pristojne za določitev „izjemnih primerov“, v katerih je v skladu z odstavkom 5 mogoča opustitev katere od določb Direktive 78/660, ter določitev ustrezne ureditve za opustitev.

92.

Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo cour d’appel de Mons (pritožbeno sodišče v Monsu, Belgija), odgovori: