1.

HF s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 29. junija 2018, HF/Parlament, ( 2 ) s katero je to zavrnilo njeno tožbo, po eni strani, za razglasitev ničnosti odločbe Evropskega parlamenta z dne 3. junija 2016, s katero je organ, pristojen za sklepanje pogodb (v nadaljevanju: OPSP), zavrnil prošnjo za pomoč, ki jo je vložila HF, in, po drugi strani, za povrnitev škode, ki naj bi jo HF utrpela zaradi nepravilnosti, ki jih je Parlament storil pri obravnavanju prošnje za pomoč.

2.

Z obravnavano pritožbo je Sodišču dana priložnost, da potrdi nedavno sodno prakso o obsegu pravice do izjave, preden uprava sprejme odločbo, ki posega v položaj, ( 3 ) in da pojasni, katere elemente je treba upoštevati za določitev, ali dejanja pomenijo psihično nasilje.

3.

V skladu z zahtevo Sodišča se ti sklepni predlogi nanašajo na prvi in tretji razlog glavne pritožbe ter na nasprotno pritožbo, ki jo je vložil Parlament.

4.

Sodišču predlagam, naj nasprotno pritožbo razglasi za nedopustno, ugodi prvemu razlogu glavne pritožbe, tretji razlog glavne pritožbe pa zavrne.

5.

Kadrovski predpisi za uradnike Evropske unije so bili sprejeti z Uredbo št. 31 (EGS), 11 (ESAE) o določitvi Kadrovskih predpisov za uradnike in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske gospodarske skupnosti in Evropske skupnosti za atomsko energijo. Člen 12a teh kadrovskih predpisov v različici, ki se uporablja za spor (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), določa:

„1.   Uradniki se vzdržijo vseh oblik psihičnega nasilja ali spolnega nadlegovanja.

[…]

3.   ‚Psihično nasilje‘ pomeni vsako neprimerno ravnanje, ki traja, se ponavlja ali je sistematično in vključuje fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja, ki so namerna in lahko razvrednotijo osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe.

[…]“

6.

Člen 24 Kadrovskih predpisov določa:

„Unija pomaga vsakemu uradniku, zlasti pri sodnih postopkih proti kateri koli osebi, ki njemu ali članu njegove družine grozi, ga žali ali kleveta ali klevete širi, ali ob kakršnem koli napadu nanj ali njegovo lastnino oziroma člana njegove družine ali njegovo lastnino, če je tak napad posledica njegovega položaja ali njegovih nalog.

Uradniku solidarno povrnejo tako nastalo škodo, kolikor je ni povzročil namerno ali iz hude malomarnosti in mu nadomestila ni uspelo dobiti od osebe, ki je povzročila škodo.“

7.

Dejansko stanje je bilo natančno predstavljeno v izpodbijani sodbi. ( 4 ) Elemente, ki so bistveni in potrebni za razumevanje teh sklepnih predlogov, je mogoče povzeti tako.

8.

HF se je leta 2003 zaposlila v Avdiovizualnem oddelku Generalnega direktorata za komuniciranje Parlamenta in je v tem oddelku delala do leta 2015, torej 12 let. Razen obdobja približno leta in pol, v katerem je bila zaposlena pri neki tretji družbi, delala pa je za ta oddelek, je bila neposredno zaposlena v Parlamentu in je zanj delala zaporedoma kot pomožna uslužbenka, pogodbena uslužbenka ali kot začasna uslužbenka.

9.

HF je z dopisom z dne 11. decembra 2014, naslovljenim na generalnega sekretarja Parlamenta (v nadaljevanju: generalni sekretar) ter poslanim v vednost tudi predsedniku Posvetovalnega odbora za nadlegovanje in njegovo preprečevanje na delovnem mestu (v nadaljevanju: Posvetovalni odbor) ter predsedniku Parlamenta in generalnemu direktorju Generalnega direktorata za kadrovske zadeve Generalnega sekretariata Parlamenta, na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov vložila prošnjo za pomoč v smislu člena 24 Kadrovskih predpisov (v nadaljevanju: prošnja za pomoč).

10.

V utemeljitev te prošnje je HF trdila, da je žrtev psihičnega nasilja v smislu člena 12a Kadrovskih predpisov od vodje Avdiovizualnega oddelka, ki se kaže v njegovem ravnanju, njegovih besedah in pisanjih, med drugim na službenih sestankih. Natančneje, prosila je, naj se sprejmejo nujni ukrepi za njeno takojšnjo zaščito pred domnevnim nadlegovalcem in naj OPSP začne upravno preiskavo za ugotovitev resničnosti dejstev.

11.

Generalni direktor za kadrovske zadeve je z dopisom z dne 4. februarja 2015 obvestil HF, da je bil v zvezi z vodjo Avdiovizualnega oddelka in v prid tožeče stranke sprejet ukrep odstranitve v obliki prerazporeditve HF v Oddelek za program obiskovalcev.

12.

Generalni direktor za kadrovske zadeve je z dopisom z dne 8. decembra 2015 obvestil HF, da namerava ugotoviti – potem ko je Posvetovalni odbor med drugim zaslišal vodjo Avdiovizualnega oddelka ter štirinajst drugih uradnikov in uslužbencev tega oddelka – da prošnja za pomoč ni utemeljena. V skladu s členom 41(2)(a) Listine o temeljnih pravicah Evropske unije (v nadaljevanju: Listina) je HF pozval, naj predloži pripombe.

13.

HF je z dopisom z dne 17. decembra 2015 zahtevala, naj se ji posreduje poročilo, za katero je menila, da je poročilo „o preiskavi“, ki ga je pripravil Posvetovalni odbor. Ta zahteva je bila ponovljena v dopisu z dne 5. februarja 2016.

14.

Generalni direktor za kadrovske zadeve je v dopisu z dne 9. februarja 2016 HF določil rok za predložitev pisnih pripomb, ki se je iztekel 1. aprila 2016. Poleg tega ji je sporočil, da mu je Posvetovalni odbor poslal zgolj mnenje, v katerem je ugotovil neobstoj psihičnega nasilja. V zvezi s tem naj bi bilo običajno, da mu Posvetovalni odbor ni poslal poročila, kakršno je navedeno v členu 14 internih pravil glede nadlegovanja, saj naj bi Posvetovalni odbor pripravil tako poročilo le v primerih, v katerih navedeni odbor ugotovi obstoj psihičnega nasilja.

15.

HF je 1. aprila 2016 po dopisih generalnega direktorja za kadrovske zadeve z dne 8. decembra 2015 in 9. februarja 2016 predložila pisne pripombe. V njih je ponovila dejstvo, da je vedenje vodje Avdiovizualnega oddelka v odnosu do nje pomenilo psihično nasilje v smislu člena 12a Kadrovskih predpisov, in med drugim zanikala trditev generalnega direktorja za kadrovske zadeve, da Posvetovalni odbor ni pripravil poročila v smislu člena 14 internih pravil glede nadlegovanja, ampak je samo izdal mnenje. V zvezi s tem je trdila, da je bila z zavrnitvijo generalnega direktorja za kadrovske zadeve, da ji posreduje vse ugotovitve Posvetovalnega odbora, kršena njena pravica do obrambe in s tem odvzet ves polni učinek pripombam, ki jih je predložila.

16.

Generalni direktor za kadrovske zadeve je kot OPSP z odločbo z dne 3. junija 2016 zavrnil prošnjo za pomoč (v nadaljevanju: sporna odločba). V tej odločbi je med drugim navedel, da je bila HF v celoti in podrobno seznanjena z razlogi, iz katerih je nameraval 8. decembra 2015 zavrniti prošnjo za pomoč. Poleg tega po mnenju tega direktorja HF ni imela subjektivne pravice do tega, da se ji posredujejo poročilo o preiskavi, mnenje ali zapisniki o zaslišanju prič, ki jih je pripravil Posvetovalni odbor. Po drugi strani je navedeni direktor ohranil analizo, ki jo je predstavil v dopisu z dne 8. decembra 2015, in torej odločil, da se za položaj, ki ga je opisala HF, ne prizna, da spada v okvir pojma psihičnega nasilja v smislu člena 12a Kadrovskih predpisov.

17.

HF je 6. septembra 2016 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper sporno odločbo. V utemeljitev te pritožbe se je sklicevala na kršitev pravice do obrambe, člena 41 Listine, pravice do izjave in načela kontradiktornosti ter na nepravilnosti v postopku Posvetovalnega odbora, očitne napake pri presoji, kršitev členov 12a in 24 Kadrovskih predpisov ter kršitev dolžnosti pomoči in dolžnosti skrbnega ravnanja.

18.

Generalni sekretar je kot OPSP navedeno pritožbo zavrnil z odločbo z dne 4. januarja 2017.

19.

Glede očitka HF, da OPSP ni posredoval poročila, ki ga je pripravil Posvetovalni odbor, in zapisnikov o zaslišanju prič, je generalni sekretar zlasti menil, da glede na sodno prakso, ki izhaja iz sodb Tzirani/Komisija ( 5 ) in Cerafogli/ECB, ( 6 ) OPSP ni dolžan teh dokumentov posredovati HF, zlasti ker mora v Parlamentu Posvetovalni odbor delati strogo zaupno in so njegovi dokumenti tajni. Zaradi zagotovitve svobode govora vseh udeleženih, zlasti prič, pa naj ne bi bilo mogoče, da OPSP te dokumente posreduje HF.

20.

Generalni sekretariat je v zvezi z obstojem psihičnega nasilja v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov v obravnavani zadevi priznal, da elementi, ki jih je navedla HF, lahko pomenijo namerna in ponavljajoča se dejanja v smislu te določbe. Vendar je menil naslednje:

„[N]e sme se pozabiti, da je domnevni nadlegovalec nadrejen [HF]. V naravi njegovih nalog vodje oddelka pa je, da svoje sodelavce opozarja, da morajo upoštevati njegova navodila, prispevati k dobremu sodelovanju med sodelavci, ustrezno deliti informacije, ki so koristne za delo, ali podati pojasnila, kadar niso bili prisotni na sestankih. Tako se, splošno gledano, za dejanja, ki jih navaja [HF], ne zdi, da pomenijo neprimerno ravnanje vodje oddelka do podrejenega. Dejanja dajejo bolj misliti, da je ta vodja oddelka menil, da je njegovo vodstvo vprašljivo, kar je ustvarilo napetosti, čeprav je bilo treba posredovati, da bi se izboljšalo delovanje službe. Domnevno obrekovanje [HF] pred njenimi sodelavci, ne da bi imela možnost braniti se, se je dogajalo prav na sestankih, katerih namen je bil govoriti o nepravilnostih v službi. Besede, pripisane domnevnemu nadlegovalcu, ki so zagotovo obžalovanja vredne, je zato treba povezati s temi okoliščinami napetosti in slabega delovanja […].“

21.

HF je 12. aprila 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, s katero je predlagala razglasitev ničnosti sporne odločbe, povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela zaradi nepravilnosti OPSP pri obravnavi prošnje za pomoč, in naložitev plačila stroškov Parlamentu.

22.

V utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti je HF uveljavljala tri tožbene razloge, prvi se je nanašal na kršitev pravice do obrambe, člena 41 Listine, pravice do izjave in načela kontradiktornosti, drugi na procesne napake v postopku Posvetovalnega odbora, ker naj bi bil napačen, in tretji na očitne napake pri presoji, kršitev dolžnosti pomoči in dolžnosti skrbnega ravnanja ter kršitev členov 12a in 24 Kadrovskih predpisov.

23.

HF v odškodninskem zahtevku zahteva plačilo 70.000 EUR za povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi nepravilnosti OPSP pri obravnavi njene prošnje za pomoč, in 20.000 EUR za povrnitev nepremoženjske škode zaradi nepravilnosti, ki so vplivale na postopek preiskave, v obravnavani zadevi v zvezi z delom Posvetovalnega odbora. Tako HF meni, da je OPSP pri obravnavi njene prošnje za pomoč med drugim kršil načelo razumnega roka.

24.

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno.

25.

HF je 10. septembra 2018 zoper izpodbijano sodbo vložila to pritožbo.

26.

HF Sodišču s pritožbo predlaga, naj:

27.

Parlament v odgovoru na pritožbo Sodišču predlaga, naj:

28.

Parlament z nasprotno pritožbo Sodišču predlaga, naj:

29.

HF in Parlament sta na obravnavi 13. novembra 2019 ustno podala navedbe.

30.

Sodišče odloča o dveh pritožbah. HF v utemeljitev glavne pritožbe navaja tri pritožbene razloge, od katerih bosta v teh sklepnih predlogih v skladu z zahtevo Sodišča obravnavana le prvi in tretji. Ta razloga se nanašata na to, da je Splošno sodišče kršilo pravico do izjave iz člena 41 Listine in da je napačno ugotovilo dejansko stanje.

31.

Poleg tega je Parlament vložil nasprotno pritožbo. Ta temelji na dveh razlogih, ki se nanašata na napačno uporabo prava, prvič v točki 81 izpodbijane sodbe, ker je Splošno sodišče razsodilo, da bi moral Parlament posredovati HF mnenje Posvetovalnega odbora, in drugič v točki 123 izpodbijane sodbe, ker se ni omejilo na analizo očitne napake pri presoji, ampak analiziralo navadno napako pri presoji.

32.

Najprej bom preučil dopustnost nasprotne pritožbe, nato pa bom analiziral prvi in tretji razlog glavne pritožbe.

33.

Menim, da je treba po uradni dolžnosti preučiti vprašanje dopustnosti nasprotne pritožbe.

34.

V skladu s členom 56, drugi odstavek, prvi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko namreč pritožbo vloži katera koli stranka, ki v celoti ali delno ni uspela s svojimi sklepnimi predlogi. To pravilo, ki se uporablja za vse pritožbe ter torej za glavno pritožbo in tudi za nasprotno pritožbo, se odraža, prvič, v členu 169(1), in drugič, v členu 178(1) Poslovnika Sodišča (v nadaljevanju: Poslovnik). V skladu s to zadnjo določbo se z nasprotno pritožbo predlaga, naj se odločba Splošnega sodišča v celoti ali deloma razveljavi.

35.

Poleg tega v skladu s členom 58 Statuta Sodišča Evropske unije pritožba ni dovoljena zgolj glede stroškov in njihove višine.

36.

Prva predloga iz nasprotne pritožbe se nanašata na razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma na zavrnitev pritožbe.

37.

Vendar ugotavljam, da s tema predlogoma Parlament ne skuša v skladu s členom 178(1) Poslovnika doseči popolne ali delne razveljavitve odločbe Splošnega sodišča. Odločitev Splošnega sodišča v prvi točki izreka izpodbijane sodbe je bila namreč prav zavrnitev tožbe HF in s tem predloga slednje za razglasitev ničnosti sporne odločbe. Zato predlogi Parlamenta pred Splošnim sodiščem sploh niso bili neuspešni, ampak je z njimi uspel, tako da njegova prva predloga ne izpolnjujeta pogoja iz člena 56, drugi odstavek, prvi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije. ( 7 )

38.

S prvima predlogoma, ( 8 ) ki ju je uveljavljal v utemeljitev nasprotne pritožbe, je Parlament v resnici želel doseči nadomestitev obrazložitve.

39.

Parlament namreč želi od Sodišča doseči, da spremeni analizo Splošnega sodišča iz točk 81 in 123 izpodbijane sodbe, torej dveh preudarkov, na katerih temelji ta sodba. Vendar taki predlogi ne morejo biti predmet glavne ali nasprotne pritožbe, tako kot izhaja iz sodne prakse, navedene v opombi 10 teh sklepnih predlogov. Zato jih je treba zavreči kot nedopustne.

40.

Pripominjam, da je to Parlament vsaj implicitno priznal na obravnavi pred Sodiščem. V odgovor na ustno vprašanje slednjega je Parlament dejansko navedel, da se odpoveduje prvima predlogoma.

41.

Tretji predlog, ki se nanaša na stroške, ni dopusten, ker pritožba zgolj glede stroškov ni dovoljena, kot je določeno v členu 58 Statuta Sodišča Evropske unije.

42.

Navedel bi še, da je Parlament na obravnavi pred Sodiščem trdil, da mu je bilo nepravilno naloženo plačilo četrtine stroškov HF zaradi napake Splošnega sodišča v točki 81 izpodbijane sodbe in da je zato predlagal razveljavitev te točke.

43.

Poleg dejstva, da ta predlog ni dopusten, ker se nanaša zgolj na preudarke izpodbijane sodbe, ( 9 ) mu nikakor ni mogoče ugoditi, saj je povezan s predlogom, ki se nanaša zgolj na stroške in njihovo višino.

44.

Glede na zgornje ugotovitve menim, da je treba nasprotno pritožbo v celoti zavreči kot nedopustno.

45.

HF s prvim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 87 izpodbijane sodbe razsodilo, da „je OPSP, ne da bi kršil pravico do izjave, kot je določena v členu 41 [Listine], v obravnavani zadevi tožeči stranki zavrnil posredovanje zapisnikov o zaslišanju prič v predhodnem postopku“. HF poudarja, da je Splošno sodišče s tem kršilo člen 41(2) Listine ter člena 12a(1) in 24 Kadrovskih predpisov. Poleg tega naj bi bile njegove navedbe protislovne in naj ne bi primerno obrazložilo svojega stališča.

46.

HF najprej trdi, da je mogoče ugotovitve iz točk 73 in 74 izpodbijane sodbe o pravici do izjave, na katere se je Splošno sodišče oprlo, da je razsodilo, da bi ji bilo treba posredovati mnenje Posvetovalnega odbora, uporabiti tudi za vprašanje o tem, ali naj se ji posredujejo zapisniki o zaslišanju. Ker se je Parlament za sprejetje sporne odločbe oprl na te zapisnike, bi morali biti posredovani HF, da bi se lahko o njih učinkovito izjavila.

47.

HF nato izpodbija obrazložitev Splošnega sodišča v točkah od 83 do 85 izpodbijane sodbe, podano v utemeljitev neposredovanja zapisnikov o zaslišanju, in se opira na ti trditvi.

48.

Prvič, po mnenju HF naj cilj vzpostavitve dobrega vzdušja v službi, zaradi katerega naj bi bilo treba ohraniti zapisnike zaupne, ne bi mogel biti zagotovljen brezpogojno, brez upoštevanja drugega cilja, ki se mu sledi s členom 12a Kadrovskih predpisov, da se uradniki in uslužbenci zavarujejo pred nadlegovanjem.

49.

Drugič, tudi z varstvom anonimnosti prič naj se v imenu iste zahteve po zaupnosti ne bi moglo upravičiti neposredovanje zapisnikov o zaslišanju. Slednje naj bi bilo mogoče anonimizirati, kot je bilo to storjeno z mnenjem Posvetovalnega odbora.

50.

Nazadnje, HP navaja, da je Splošno sodišče sprejelo protislovno odločitev s tem, da je razsodilo, da ji ni treba posredovati zapisnikov o zaslišanju, hkrati pa je v točki 89 izpodbijane sodbe navedlo, da OPSP ni imel na voljo le mnenje Posvetovalnega odbora, čeprav zgolj zelo kratko, ampak tudi te zapisnike, v katerih je bil podan celovit in podroben pogled na to, ali so očitana dejstva resnična. Po mnenju HF je Splošno sodišče tako priznalo, da so zapisniki koristni za dopolnitev tega mnenja. HF dodaja, da iz točke 90 izpodbijane sodbe izhaja, da je Sodišče prav tako priznalo, da je predložila nove trditve, ki so temeljile na navedenih zapisnikih. Iz tega je po mnenju HF razvidno, da bi bilo treba za te trditve šteti, da lahko vplivajo na sporno odločbo, in da bi bilo treba dopustiti razveljavitev ničnosti te odločbe.

51.

Parlament trdi, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti, in med drugim zatrjuje, da zahteva po zaupnosti pomeni legitimno omejitev pravice do izjave. Zaupnost pričevanj naj bi bila nujna za to, da zadevne osebe prostovoljno pristanejo na pričanje, in zato za dobro vodenje preiskav. Parlament dodaja, da vlagatelj prošnje za pomoč ne uživa tako širokega pravnega varstva, kot je tisto, ki je priznano v okviru pravice do obrambe.

52.

Drugače kot Parlament menim, da je prvi pritožbeni razlog utemeljen in da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je razsodilo, da ta institucija ni bila dolžna HF posredovati zapisnikov o zaslišanju, da bi se pred zavrnitvijo njene prošnje za pomoč o njih lahko učinkovito izjavila.

53.

Ob preučitvi tega pritožbenega razloga bom opozoril na obseg pravice do izjave v primerjavi s pravico do obrambe in problematiko, povezano z zaupnostjo pričevanj, nato pa bom iz tega izpeljal sklepe, ki iz tega izhajajo, v zvezi s posredovanjem HF zapisnikov o zaslišanju.

54.

Opozarjam, da je pravica vsakogar do izjave določena v členu 41 Listine, ki se nanaša na pravico do dobrega upravljanja. Slednja zajema poleg pravice do izjave ( 10 ) med drugim pravico vsake osebe do vpogleda v svoj spis ob spoštovanju legitimnih interesov zaupnosti ter poklicne in poslovne tajnosti ( 11 ) ter obveznost uprave, da obrazloži svoje odločitve. ( 12 )

55.

V skladu z ustaljeno sodno prakso pravica do izjave obstaja celo ob neobstoju kakršnega koli notranjega pravila, s katerim bi bila izrecno določena, in zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese. ( 13 ) Osebi, na katero se to nanaša, mora biti omogočeno, da predstavi svoja stališča, da se pristojnemu organu omogoči, da učinkovito upošteva vse upoštevne elemente in da lahko sprejme odločbo ob polnem poznavanju dejstev. ( 14 ) Ta oseba mora imeti možnost popraviti napako ali uveljavljati elemente, za katere meni, da so pomembni. ( 15 )

56.

Poudarjam, da je pravica do izjave sestavni del pravice do obrambe. ( 16 ) Zato teh pojmov ni treba zoperstavljati in trditi, kot počne Parlament, da vlagatelj prošnje za pomoč ne uživa tako širokega pravnega varstva, kot je tisto, ki je priznano v okviru pravice do obrambe.

57.

Pravica do izjave se tako uporablja, kadar namerava organ zoper osebo izdati akt, ki posega v njen položaj, ( 17 ) in ni potrebno, da je zadevna oseba tožena stranka ali, v obravnavani zadevi, domnevni nadlegovalec, da bi bila do nje upravičena.

58.

Iz tega izhaja, kot je sicer Splošno sodišče pravilno poudarilo v točkah 73 in 74 izpodbijane sodbe, da je HF pripadala pravica do učinkovite izjave pred sprejetjem sporne odločbe, ki je posegla v njen položaj.

59.

Sodišče je pred kratkim vzpostavilo sodno prakso o pravici do izjave v sodbi OZ/EIB ( 18 ) v okviru spora o nadlegovanju, ki je vključeval evropske uradnike.

60.

V tej sodbi o pritožbi zaradi spolnega nadlegovanja, ki jo je vložila uslužbenka Evropske investicijske banke, je Sodišče razsodilo, da ima pritožnica pravico, da se ji – zato da bi lahko banki, preden bi ta sprejela odločbo o njeni pritožbi, učinkovito predstavila svoja stališča – posreduje vsaj povzetek izjav osebe, obdolžene nadlegovanja, in drugih prič, zaslišanih v postopku preiskave. Sodišče je navedlo, da je tako, ker so bile te izjave uporabljene v poročilu, predloženem predsedniku Evropske investicijske banke, in ker so vsebovale priporočila, na podlagi katerih je ta sprejel odločbo o zavrnitvi pritožbe. ( 19 )

61.

Menim, da je mogoče te ugotovitve v celoti uporabiti v obravnavani zadevi.

62.

Ker je OPSP upošteval zapisnike o zaslišanju za sprejetje sporne odločbe, je pomembno, da se lahko HF izreče o njihovi vsebini.

63.

Ugotoviti je treba še, ali bi lahko varstvo zaupnosti teh pričevanj pomenilo omejitev za posredovanje teh zapisnikov.

64.

V zvezi s tem opozarjam, da je Sodišče v točki 57 sodbe OZ/EIB štelo, da je treba pri posredovanju izjav zaslišanih oseb, „kadar je to primerno, spoštovati legitimne interese zaupnosti“. ( 20 )

65.

Poudarjam, da je s členom 41(2)(b) Listine, ki se nanaša na pravico do izjave, vsakomur zagotovljena pravica do vpogleda v svoj spis, pri čemer morajo biti spoštovani legitimni interesi zaupnosti ter poklicne tajnosti.

66.

Vendar zaupnost ne pomeni pravice do tajnosti. Sodišče je priznalo, da tudi če gre za državno varnost, je za ohranitev pravice do obrambe nujno zadevni osebi posredovati vsaj bistvo razlogov za sprejetje odločbe. ( 21 )

67.

Splošno sodišče je v točki 83 izpodbijane sodbe ugotovilo, da lahko uprava, da bi zagotovila učinkovito izvajanje prepovedi vsakršne oblike psihičnega ali spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, načeloma določi možnost, da se pričam, ki privolijo, da bodo pričale o spornih dejstvih v zatrjevanem primeru nadlegovanja, zagotovi, da bodo njihova pričevanja ostala zaupna tako v razmerju do domnevnega nadlegovalca kot v razmerju do domnevne žrtve vsaj v okviru postopka obravnave prošnje za pomoč v smislu člena 24 Kadrovskih predpisov.

68.

Menim, da namreč lahko priče, ki prostovoljno pristanejo na sodelovanje v postopku preiskave, želijo, da se njihova istovetnost ne razkrije in da o njej ni mogoče sklepati iz navedenih dejstev.

69.

Ta pomislek se mi zdi legitimen ne glede na razloge prič in ga mora uprava v kar največji meri upoštevati, čeprav zgolj za to, da se v preiskavi zagotovi sodelovanje oseb, ki bi lahko podale informacije, koristne za ugotovitev dejanskega stanja.

70.

Vendar je treba najti ravnovesje med interesom prič, da se zavaruje zaupnost njihovih pričevanj, in pravico vlagatelja prošnje za pomoč, da učinkovito predstavi svoj pogled na vsebino teh pričevanj. Slednjega namreč ni mogoče prikrajšati za to, da se seznani z elementi, na katere namerava uprava opreti odločbo o zavrnitvi prošnje za pomoč.

71.

Zato je mogoče uporabiti nekatere tehnike, kakršna je anonimizacija, ali celo, tako kot v sodbi OZ/EIB, razkritje bistva pričevanj v obliki povzetka ali pa, kar je bilo narejeno v obravnavani zadevi v postopku pred Splošnim sodiščem, s prikritjem nekaterih delov vsebine teh pričevanj.

72.

Zdi se mi, da bi bilo mogoče v obravnavani zadevi zagotoviti spoštovanje zaupnosti, preden je OPSP sprejel sporno odločbo, z uporabo istih tehnik anonimizacije in prikrivanja, kot so bile uporabljene v postopku pred Splošnim sodiščem.

73.

Posredovanje anonimizirane, v delu pa zgolj prikrite različice zapisnikov, kot je tista, ki jo je odredilo Splošno sodišče, je bilo toliko pomembnejše, ker je bilo mnenje Posvetovalnega odbora zelo kratko.

74.

Po eni strani je namreč to mnenje obsegalo zgolj dve strani, ki sta vsebovali anonimiziran seznam zaslišanih prič in tri alinee, v katerih je bilo na kratko opisano stališče Posvetovalnega odbora. Po drugi strani, tako kot je Splošno sodišče navedlo v točki 89 izpodbijane sodbe, je bila ta kratkost nadomeščena z zapisniki o zaslišanju prič, ki jih je lahko uporabil OPSP, da si je ustvaril celovit in podroben pogled na resničnost dejstev.

75.

V zvezi s tem ni dovolj, da so bili HF posredovani razlogi, na katere se je OPSP nameraval sklicevati v utemeljitev zavrnitve prošnje za pomoč. Kot je na obravnavi pred Sodiščem trdila HF, se obveznost obrazložitve odločbe, ki posega v položaj, ne sme zamenjevati s pravico zadevne osebe do izjave. ( 22 ) S to pravico se zahteva, da ima vlagatelj prošnje za pomoč – ob spoštovanju zaupnosti – med drugim dostop do pričevanj, na katera se je oprl OPSP, da lahko navede, ali so elementi, zbrani med preiskavo, upoštevni in ali bi bilo treba po njegovem mnenju upoštevati druge elemente.

76.

Zato menim, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 87 izpodbijane sodbe razsodilo, da je OPSP, ne da bi kršil pravico do izjave, ki je določena v členu 41 Listine, v obravnavani zadevi HF zavrnil posredovanje zapisnikov o zaslišanju prič v predhodnem postopku. Ker odločba o zavrnitvi prošnje HF za pomoč posega v položaj slednje, menim, da bi bilo treba HF seznaniti z elementi, na katere se je Parlament oprl za sprejetje te odločbe, v tem primeru z zaslišanji prič, vsaj anonimizirano in v obliki povzetka, da bi se lahko učinkovito izjavila o teh elementih, preden je Parlament sprejel odločbo. Za to napako je treba šteti, da je lahko vplivala na sporno odločbo.

77.

Iz tega izhaja, da je treba prvemu pritožbenemu razlogu ugoditi.

78.

Zato je treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

79.

Čeprav utemeljenost tega prvega razloga sama po sebi upravičuje razveljavitve izpodbijane sodbe, menim, da je treba poleg tega preučiti tretji razlog, ki ga uveljavlja HF, ker se nanaša na vsebinsko odločitev v sporu in bi lahko v interesu HF pomenil drugi razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe.

80.

HF s tretjim razlogom trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 12a(1) in (3) ter člen 24 Kadrovskih predpisov in člen 31(1) Listine s tem, da je v točkah 158, 164 in 166 izpodbijane sodbe presodilo, da ravnanje vodje oddelka ni bilo neprimerno in da je Parlament upravičeno, ne da bi storil napako pri presoji, zavrnil njeno prošnjo za pomoč. Splošno sodišče naj bi sprejelo protislovno odločitev in sprejelo presoje, ki nasprotujejo njegovi lastni sodni praksi.

81.

HF se v utemeljitev tega razloga sklicuje na štiri trditve, ki jih bom preučil v tem vrstnem redu: najprej prvo in četrto trditev, ki ju štejem za nedopustni, ker se po mojem mnenju nanašata na presojo dejanskega stanja; nato tretjo trditev, za katero menim, da očitno ni utemeljena; in nazadnje drugo trditev, s katero se po mojem mnenju postavlja pravno vprašanje, ki ga bom natančneje preučil.

82.

HF s prvo trditvijo zatrjuje, da iz ugotovitev Splošnega sodišča v točkah 141, 143, 144, 158 in 163 izpodbijane sodbe o tem, da je vodja oddelka uporabljal neprimeren ton, včasih nekoliko pogovoren ali neizpiljen, da je težko, včasih celo nespretno reševal konfliktne položaje ter da je bilo njegovo vedenje še posebej neposredno in odkrito ali sarkastično ali celo v določeni meri agresivno, izhaja, da ravnanje vodje oddelka ni bilo primerno. Zaradi te ugotovitve po mnenju HF Splošno sodišče ni moglo skleniti, da ni bilo psihičnega nasilja.

83.

Opozarjam, da HF ne graja tega, kako je Splošno sodišče opisalo dejansko stanje, vendar iz njega sama izvede drugačen sklep. Meni, da bi moral ob upoštevanju opredelitve psihičnega nasilja v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov, kot je navedena v točki 119 izpodbijane sodbe, ta opis nujno privesti do ugotovitve psihičnega nasilja.

84.

Pojem psihičnega nasilja je v členu 12a Kadrovskih predpisov opredeljen kot vsako neprimerno ravnanje, ki traja, se ponavlja ali je sistematično in vključuje fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja, ki so namerna in lahko razvrednotijo osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe. Splošno sodišče glede tega pojma v točkah 119 in 120 izpodbijane sodbe podaja dve pojasnili. Prvič, izrazi, „ki traja, se ponavlja ali je sistematično“, kažejo, da je treba psihično nasilje razumeti kot proces, ki nujno traja, in predpostavlja „namerna“ in ne „naključna“ dejanja. Drugič, da bi bila ta dejanja zajeta s tem pojmom, morajo „učinkovati“ tako, da razvrednotijo osebnost, dostojanstvo ali fizično integriteto osebe. Ni treba dokazati, da je domnevni nadlegovalec storil ta dejanja z namenom, da doseže tak učinek.

85.

Menim, da so ta pojasnila, v katerih je povzeta ustaljena sodna praksa Splošnega sodišča in Sodišča za uslužbence, ( 23 ) popolnoma utemeljena.

86.

Poudarjam, da iz te opredelitve psihičnega nasilja ne izhaja, da obstaja samodejna povezava med ugotovitvijo nekaterih dejstev in ugotovitvijo obstoja takega nasilja. Ta ugotovitev mora nasprotno izhajati iz natančne preučitve dejstev, ki obsega najprej preverjanje, ali grajana dejanja, presojana posamično, omogočajo sklep o obstoju psihičnega nasilja, in nato, po potrebi, ali presojana celostno vodijo do take ugotovitve.

87.

Če ni izkrivljanja dejstev ali očitne napake pri presoji, česar HF ne zatrjuje, mora Splošno sodišče v obravnavani zadevi presoditi, ali navedena dejstva pomenijo psihično nasilje v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov. Sodišče s svojo presojo dejstev ne more nadomestiti presoje Splošnega sodišča. ( 24 )

88.

Za to, da opravi tako presojo, mora slednje uporabiti test, ki je – po mojem mnenju upravičeno – naveden v točki 121 izpodbijane sodbe, v skladu s katerim je opredelitev „nadlegovanja“ pogojena s tem, da je mogoče ugotoviti zadostno objektivno resničnost nadlegovanja v tem smislu, da bi običajno občutljiv nepristranski in razumen opazovalec v enakem položaju zadevno ravnanje ali dejanje štel za pretirano in graje vredno. ( 25 )

89.

Tako želi HF s prvo trditvijo v resnici od Sodišča doseči, da izključi presojo dejanskega stanja, ki jo je opravilo Splošno sodišče, in jo nadomesti s svojo.

90.

Zato menim, da prva trditev ni dopustna.

91.

HF s četrto trditvijo zatrjuje, da Splošno sodišče v točkah 156 in 160 izpodbijane sodbe napačno ni upoštevalo, da bi lahko ravnanje vodje oddelka spadalo na področje uporabe člena 12a(3) Kadrovskih predpisov, ker se je to ravnanje nanašalo na vse osebe v oddelku in ni bilo uperjeno zgolj proti njej. To sklepanje Splošnega sodišča naj bi bilo v nasprotju s tistim iz točke 89 sodbe Tzirani/Komisija. ( 26 )

92.

Menim, da je HF napačno razumela točki 156 in 160 izpodbijane sodbe ter se napačno sklicevala na sodbo Tzirani/Komisija.

93.

Splošno sodišče namreč ni zgolj iz tega, da je šlo za grožnjo, usmerjeno zoper vse, sklepalo, da ta grožnja ne more spadati na področje uporabe člena 12a(3) Kadrovskih predpisov. Ob upoštevanju te grožnje je v točki 156 izpodbijane sodbe razsodilo, da HF še vedno ni dokazala resničnosti grožnje, ki naj bi jo vodja oddelka izrazil posebej v zvezi z njo glede podaljšanja njene pogodbe o zaposlitvi.

94.

V sodbi Tzirani/Komisija je Sodišče za uslužbence navedlo, da „bi lahko domnevni nadlegovalec, da bi se izognil obtožbam o nadlegovanju neke osebe – namesto da bi končal očitano vedenje – svoje ravnanje razširil na večje število oseb, kar je seveda absurdno“. To sodišče je tako štelo, da oseba ne more pod krinko kolektivne grožnje, naslovljene na vse osebe, prikriti tega, kar je v resnici ravnanje, uperjeno zoper posamezno osebo. Vendar poudarjam, da iz tega ne izhaja, da je vsak očitek, namenjen skupini, v resnici očitek, namenjen posamezni osebi.

95.

Tudi tu gre za dejansko vprašanje. Iz točke 156 izpodbijane sodbe, ki se sklicuje na točko 135 te sodbe, ni očitno, da je Splošno sodišče popačilo dejstva.

96.

Četrto trditev je treba tako po mojem mnenju zavreči kot nedopustno, ker se tako kot prva trditev v resnici ne nanaša na pravno vprašanje, ampak na to, kako je Splošno sodišče presodilo dejstva.

97.

S tretjo trditvijo HF zatrjuje, da je Splošno sodišče v točkah 141 in 158 izpodbijane sodbe nekatere geste in pisanja vodje oddelka napačno opredelilo kot naključne. Vendar naj to – čeprav so po mnenju HF besede lahko naključne – materialno ne bi moglo držati v primeru gest in pisanj.

98.

Menim, da HF z izključitvijo slednjih iz pojma „naključno“ predlaga razumevanje tega pojma, ki nima nikakršne podlage. Tako kot besede je gesta nekaj hitrega in minljivega, kar lahko prehiti misel. Pisanje se seveda umešča v daljši čas, vendar nič ne preprečuje, da prav tako prehiti misel avtorja. Prav zato opredelitev iz člena 12a(3) Kadrovskih predpisov tako za geste in pisanja kot za besede določa, da se morajo uresničiti v času, se ponavljati ali biti sistematični, da bi lahko pomenili psihično nasilje.

99.

S to trditvijo skuša HF doseči, da bi Sodišče ponovno opredelilo geste in pisanja vodje oddelka iz „naključjih“ v „namerne“, ne da bi skušala dokazati to trditev v dejstvih. Te geste naj bi tako bile take po svoji naravi. Iz razlogov, navedenih v prejšnji točki teh sklepnih predlogov, se mi zdi ta trditev očitno neutemeljena.

100.

HF z drugo trditvijo zatrjuje, da se je Splošno sodišče v točkah 143, 144, 158 in 159 izpodbijane sodbe napačno oprlo na „okoliščine“, ki so vladale v oddelku, medtem ko je nadlegovanje prepovedano brezpogojno in ne glede na okoliščine. Z upoštevanjem teh „okoliščin“ – čeprav se priznava, da je bilo ravnanje domnevnega nadlegovalca vsaj neprimerno – naj bi Splošno sodišče nujno kršilo člen 12a(3) Kadrovskih predpisov in člen 31 Listine.

101.

Parlament v odgovoru na pritožbo trdi, da so okoliščine, v katerih se pojavlja očitano ravnanje, ključnega pomena.

102.

Ta druga trditev po mojem mnenju kaže možne težave pri razlikovanju tega, kar izhaja iz presoje dejanskega stanja, ki spada – razen v primeru izkrivljanja ali očitne napake pri presoji – zgolj v pristojnost Splošnega sodišča, in tega, kar pomeni pravno vprašanje, ki je lahko na podlagi pritožbe predmet nadzora Sodišča.

103.

Ker se okoliščine načeloma nanašajo na dejansko stanje v zadevi, se tako postavlja predvsem vprašanje njegove presoje. HF je sicer na obravnavi pred Sodiščem priznala, da ni mogoče v celoti izključiti upoštevanja okoliščin zadeve.

104.

Vendar se po mnenju HF ne bi smeli upoštevati pomanjkanje zaposlenih, preobremenjenost z delom, reorganizacija službe in slaba porazdelitev nalog na oddelku. Njihovo upoštevanje naj bi pomenilo, da se doda dejavnik, ki ni določen z opredelitvijo psihičnega nasilja iz člena 12a(3) Kadrovskih predpisov in ki bi bil uporabljen za to, da bi se iz pojma psihičnega nasilja izvzelo neprimerno ravnanje in s tem to nasilje upravičilo z okoliščinami, v katerih do njega pride.

105.

S tega vidika se z vprašanjem, ali je mogoče oziroma ali je samo v določeni meri pri presoji psihičnega nasilja mogoče upoštevati določeno vrsto dejstev, po mojem mnenju postavlja pravno vprašanje. Gre namreč za ugotovitev, ali in v kolikšni meri dejanske okoliščine spadajo v pravno opredelitev psihičnega nasilja.

106.

V zvezi s tem je treba poudariti, kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 123 izpodbijane sodbe, da je opredelitev iz člena 12a Kadrovskih predpisov objektiven pojem, ki temelji na „okvirni opredelitvi“ dejanj in ravnanj tretjih oseb. Vprašanje, ali je bila oseba izpostavljena položaju psihičnega nasilja, zato zahteva presojo zadevnega ravnanja v danih okoliščinah.

107.

Tako objektivne presoje grajanega ravnanja ni mogoče opraviti povsem abstraktno in zato zunaj okvira, ampak je zanjo nasprotno potrebna konkretna ocena ob upoštevanju okvira, v katerem je do dejanj prišlo. Ta razlaga je podprta s testom, navedenim v točki 88 teh sklepnih predlogov, ki se sklicuje na običajno občutljivega nepristranskega in razumnega opazovalca v enakem položaju. Ta zadnji izraz po mojem mnenju kaže, da je treba upoštevati okoliščine, v katerih pride do zadevnih ravnanj.

108.

Pojavlja se vprašanje, katere okoliščine so upoštevne.

109.

Menim, da je treba razlikovati glede na to, ali so okoliščine nekaj zunanjega glede na domnevnega nadlegovalca, v obravnavani zadevi vodjo oddelka, ali pa izhajajo iz ali so celo posledica odnosa slednjega.

110.

Med primeri okoliščin, ki jih je omenila HF in ki so bili navedeni v točki 104 teh sklepnih predlogov, bi bilo tako treba preveriti, ali je njemu mogoče pripisati pomanjkanje zaposlenih, preobremenjenost z delom in reorganizacijo službe in slabo porazdelitev nalog v oddelku.

111.

Menim, da mora Splošno sodišče preveriti, ali so ti primeri resnični, ugotoviti, v katero kategorijo jih je treba uvrstiti, in kakšno težo jim je treba, odvisno od okoliščin primera, pripisati.

112.

V obravnavani zadevi HR očita Splošnemu sodišču, da se je na okoliščine sklicevalo v točkah 143, 144, 158 in 159 izpodbijane sodbe.

113.

Poudarjam, da v teh štirih točkah Splošno sodišče omenja „težaven upravni okvir“, „težave pri delovanju službe zaradi njene reorganizacije“ in „organizacijske težave“.

114.

Čeprav bi bile tako naštete težave v službi posledica osebnosti vodje oddelka, njegovega morebitnega pomanjkanja izkušenj ali nespretnosti, po mojem mnenju ne morejo biti uporabljene za to, da bi upravičile zadevna dejanja. Lahko pa bi poudarile pretiranost ali neprimernost ravnanja ali kazale na to, da gre za ravnanja, ki pomenijo psihično nasilje.

115.

Če bi bil izvor teh težav v reorganizaciji oddelka, ki ni bila posledica spornih vodstvenih odločitev vodje oddelka, ampak bi jo bilo mogoče šteti za objektivno potrebno, bi jih bilo treba po mojem mnenju šteti za del okoliščin, ki so v odnosu do slednjega nekaj zunanjega. Prav tako bi se lahko, odvisno od okoliščin, upoštevale ter igrale bolj ali manj pomembno vlogo, da bi se presodila pretiranost ali neprimernost grajanih dejanj.

116.

Tako drugače kot HF menim, da Splošno sodišče s tem, da se je sklicevalo na širši okvir, ni napačno uporabilo prava.

117.

Zato menim, da druga trditev HF ni utemeljena.

118.

Iz tega sledi, da je treba tretji razlog glavne pritožbe po mojem mnenju zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

119.

Sodišče lahko v skladu s členom 61, prvi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije v primeru razveljavitve odločitve Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.

120.

Po zgledu tega, kar je Sodišče razsodilo v sodbi OZ/EIB, menim, da to velja tudi v obravnavani zadevi. V tisti sodbi je namreč Sodišče spomnilo, da kršitev pravice do obrambe, zlasti pravice osebe do izjave, povzroči razglasitev ničnosti odločbe, sprejete ob koncu postopka, le če bi bil izid tega postopka, če te kršitve ne bi bilo, drugačen. ( 27 ) Sodišče je menilo, da je neposredovanje vsaj povzetka izjav osebe, obdolžene nadlegovanja, in različnih prič neizogibno vplivalo tako na vsebino poročila Preiskovalnega odbora kot na vsebino zadevne odločbe v tisti zadevi, zato bi lahko to poročilo in ta odločba razumno pripeljala do drugačnega rezultata. ( 28 )

121.

Menim, da je treba neposredovanje zapisnikov o zaslišanju prič v obravnavani zadevi že samo po sebi šteti za nepravilnost, ki bi lahko podobno vplivala na mnenje Posvetovalnega odbora in zato na sporno odločbo.

122.

Tako kot sem navedel v točkah 62 in 73 teh sklepnih predlogov, je OPSP upošteval zapisnike za sprejetje sporne odločbe in je bila njihova vloga toliko pomembnejša, ker je bilo mnenje zgolj zelo kratek dokument.

123.

Posebej bi poudaril, da če bi bila HF dana priložnost, da se učinkovito izjavi o različnih elementih glede okvira, kot so podani v zapisnikih o zaslišanju, ki jih je upošteval OPSP, ni mogoče izključiti, da bi jim bila dana drugačna teža, zaradi česar bi OPSP sprejel odločbo, s katero bi ugodil prošnji HF za pomoč.

124.

V zvezi z odškodninskima zahtevkoma, ki sta navedena v točki 26 teh sklepnih predlogov, menim, neodvisno od drugega pritožbenega razloga in brez prejudiciranja njegove utemeljenosti, da razglasitev ničnosti sporne odločbe pomeni ustrezno povračilo za vso nepremoženjsko škodo, ki je HF lahko nastala v obravnavani zadevi. Ker sta odškodninska zahtevka za povrnitev te nepremoženjske škode torej brezpredmetna, o tem vprašanju ni treba odločiti.

125.

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da Sodišče, če je pritožba utemeljena in če samo dokončno odloči v sporu, odloči o stroških.

126.

V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi njegovega člena 184(1), se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

127.

Ker Parlament s svojimi predlogi v bistvenem ni uspel, mu je treba naložiti, da poleg svojih stroškov krije tudi stroške HF, ki se v skladu z njenimi predlogi nanašajo na postopek na prvi stopnji in na pritožbeni postopek.

128.

Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj: