1. 

Sodišče je v sodbi Coty Germany ( 2 ) obravnavalo eno od vprašanj, ki se pojavljajo v zvezi s „platformami tretjih strank za spletno prodajo [luksuznih] izdelkov“ v okviru sistema selektivne distribucije. V navedeni zadevi je bilo treba odločiti o veljavnosti prepovedi, ki je bila naložena pooblaščenim distributerjem nekaterih kozmetičnih izdelkov, da zaradi ohranitve luksuzne podobe teh izdelkov ne uporabljajo teh platform (ali da za spletno prodajo ne vključijo tretjih podjetij).

2. 

Družba, ki je začela omenjeni spor (Coty Germany Gmbh), je pri nemških sodiščih vložila tožbo, ki se prav tako nanaša na delovanje platform za elektronsko poslovanje; konkretno gre za eno od najbolj znanih, in sicer Amazon. Po mnenju navedene družbe so nekatera podjetja skupine Amazon kršila pravico imetnika znamke Evropske unije, da tretji osebi prepove uporabo znaka. ( 3 ) Do kršitve naj bi prišlo, ker so ta podjetja brez dovoljenja imetnika znamke sodelovala pri prodaji parfuma, varovanega z znamko, za katero je družba Coty Germany pridobila licenco.

3. 

Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), ki mora po sodbah, ki sta jih sprejeli sodišči prve in druge stopnje, o sporu zdaj odločiti na zadnji stopnji, je Sodišču predložilo svoje dvome glede razlage člena 9(2) Uredbe (ES) št. 207/2009 ( 4 ), v katerem so opredeljene pravice imetnika znamke Evropske unije ( 5 ).

4.

Uredba št. 207/2009, ki se je uporabljala v času nastanka dejanskega stanja, je bila kodificirana in nadomeščena z Uredbo št. 2017/1001. Predložitveno sodišče se sklicuje na obe, pri čemer poudarja, da je treba glede na naravo vloženega pravnega sredstva uporabiti to, ki se uporablja zdaj. Določba, ki je upoštevna za obravnavano zadevo, ( 7 ) se sicer v nobeni od obeh uredb bistveno ni spremenila.

5.

Člen 9 („Pravice, podeljene z blagovno znamko EU“) določa:

„1.   Z registracijo blagovne znamke EU se imetniku podelijo izključne pravice.

2.   Brez poseganja v pravice, ki so jih imetniki pridobili pred datumom vložitve ali datumom prednostne pravice za blagovno znamko EU, ima imetnik te blagovne znamke EU pravico, da vsem tretjim osebam prepreči, da bi brez njegovega soglasja v gospodarskem prometu v zvezi z blagom ali storitvami uporabljale kateri koli znak, če:

[…]

3.   V skladu z odstavkom 2 se lahko prepove zlasti:

[…]

[…]“.

6.

Družba Coty Germany, ki v Nemčiji prodaja kozmetične izdelke, je imetnica licence za znamko Evropske unije „DAVIDOFF“ za „parfumerijske izdelke, eterična olja in kozmetiko“. Kot imetnica licence ima pooblastilo (ki ji ga je dodelilo podjetje, ki je znamko registriralo), da v svojem imenu izvaja pravice, ki izhajajo iz tega znaka.

7.

Družba Amazon Services Europe S.a.r.l. (v nadaljevanju: Amazon Services) s sedežem v Luksemburgu prodajalcem, ki so tretje osebe, omogoča objavljanje ponudb za njihove izdelke na spletni strani amazon.de. Pogodbe za prodajo proizvodov, ki se tako tržijo, sklenejo prodajalci, ki so tretje osebe, in kupci.

8.

Prodajalci lahko sodelujejo v programu „Odpremlja Amazon“ ( 8 ), ki vključuje skladiščenje izdelkov v logističnih centrih podjetij skupine Amazon in odpošiljanje blaga kupcu ter druge dodatne storitve.

9.

Testni kupec, ki je deloval po naročilu družbe Coty Germany, je 8. maja 2014 prek spletnega mesta amazon.de naročil parfum „Davidoff Hot Water EdT 60 ml“, ki ga je oseba OE (v nadaljevanju: prodajalka) ponujala z navedbo „Versand durch Amazon“ („Odpremlja Amazon“), ker je uporabljala ta program.

10.

Družba Amazon Services je skladiščenje izdelkov prodajalke naročila družbi Amazon FC Graben GmbH (v nadaljevanju: Amazon FC), ki je del iste skupine in upravlja blagovno skladišče ter ima sedež v nemškem mestu Graben.

11.

Ko je družba Coty Germany izvedela o prodaji teh izdelkov, je od prodajalke zahtevala, naj jih neha ponujati, pri čemer je trdila, da pravica iz znamke v zvezi s parfumom ni izčrpana. Prodajalka je v odzivu na to zahtevo predložila izjavo o opustitvi, ki je vključevala določilo o sankcijah za primer nespoštovanja.

12.

Družba Coty Germany je družbo Amazon Services z dopisom z dne 2. junija 2014 pozvala, naj ji izroči vse prodajalkine parfume „Davidoff Hot Water EdT 60 ml“. Družba Amazon Services ji je poslala paket s 30 kosi tega parfuma. Potem ko je neka druga družba, ki je del skupine Amazon, sporočila, da je 11 od poslanih 30 kosov izviralo iz zaloge drugega prodajalca, je družba Coty Germany družbo Amazon Services pozvala, naj ji posreduje njegovo ime in naslov; dodala je, da je šlo pri 29 od 30 prejetih parfumov za izdelke, v zvezi s katerimi se pravica iz znamke ni izčrpala. Družba Amazon Services ji je sporočila, da ni mogoče ugotoviti, iz zaloge katere družbe je izviralo omenjenih enajst kosov.

13.

Družba Coty Germany je menila, da sta družbi Amazon Services in Amazon FC s svojim ravnanjem kršili njeno pravico iz znamke, ter zato vložila tožbo, s katero je zahtevala, naj se obema omenjenima družbama odredi, naj parfum z znamko „Davidoff Hot Water“ prenehata skladiščiti ali razpošiljati za namene dajanja na trg (tudi s strani tretjih oseb) v gospodarskem prometu v Nemčiji.

14.

Opustitvena tožba se je nanašala na izdelke, ki jih imetnik znamke ali tretje osebe z njegovim soglasjem niso dale na trg na nacionalnem ozemlju ali v kateri koli drugi državi članici Unije ali državi pogodbenici Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru ( 9 ). Obenem je bil uveljavljan zahtevek za povračilo škode (zahtevana je bila odškodnina v znesku 1.973,90 EUR, povečanem za obresti v višini 5 %, obračunane od 24. oktobra 2014).

15.

Sodišči prve in druge stopnje ( 10 ) sta predloge družbe Coty Germany zavrnili. Sodišče druge stopnje je zlasti ugotovilo, da:

16.

Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče), pri katerem je bila vložena revizija, navaja, da je pravno sredstvo glede na to, da je družba Coty Germany vložila opustitveno tožbo, s katero se predpostavlja ponovitvena nevarnost, lahko utemeljeno le, če bi dejanja toženih strank lahko pomenila kršitev tako ob njihovi storitvi kot ob odločitvi o reviziji.

17.

Predložitveno sodišče torej prosi za razjasnitev, ali glede na člen 9(3)(b) Uredbe 2017/1001 oseba, ki blago, s katerimi se krši pravica iz znamke, skladišči, ne da bi vedela za to kršitev, to blago skladišči za namene ponujanja ali dajanja na trg, če tega blaga ne namerava ponujati ali prodajati ona, temveč tretja oseba.

18.

Predložitveno sodišče meni, da je treba na to vprašanje odgovoriti nikalno, ker

19.

Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) je v teh okoliščinah Sodišču predložilo to vprašanje v zvezi z razlago člena 9(2)(b) Uredbe št. 207/2009 in člena 9(3)(b) Uredbe 2017/1001:

„Ali oseba, ki za tretjo osebo skladišči blago, s katerim se kršijo pravice iz znamke, ne da bi vedela za to kršitev, to blago skladišči za namene ponujanja ali dajanja na trg, če namerava to blago ponujati ali ga dati na trg le tretja oseba in ne ona sama?“

20.

Sodno tajništvo Sodišča je predložitveni sklep prejelo 7. septembra 2018; pisna stališča so predložile družbi Coty Germany in Amazon Services ter Evropska komisija. Vse so se udeležile obravnave 19. septembra 2019, katere se je udeležila tudi vlada Zvezne republike Nemčije.

21.

Družba Coty Germany trdi, da v predložitveni odločbi stanje spora ni ustrezno odraženo, zaradi česar meni, da je vprašanje za predhodno odločanje zaradi hipotetičnosti morda nedopustno. Navaja, da pri ravnanju družb Amazon Services in Amazon FC ne gre zgolj za skladiščenje in prevoz blaga: posredništvo pri sklepanju pogodb o izdelkih, ki se ponujajo na platformi, in zaračunavanje prodajne cene med drugim pomeni, da sta o izdelkih, ki se skladiščijo in razpošiljajo, podrobno obveščeni.

22.

Družba Coty Germany meni, da ravnanje teh dveh družb ni omejeno zgolj na zagotavljanje platforme za elektronsko prodajo oziroma skladiščenje blaga, ki ga prodajajo njune stranke, temveč opravljata vrsto storitev, ki pomenijo dodano vrednost za distribucijo teh izdelkov (v tej zadevi izdelkov, s katerimi so kršene pravice iz znamke). Poleg tega naj bi jima prodajalec blago v celoti prepustil v dejansko posest.

23.

Sodišče je že večkrat ugotovilo, da v postopku na podlagi člena 267 PDEU ne sme presojati elementov, pri katerih gre za vprašanja v zvezi z dejstvi ( 12 ), ali preverjati pravilnosti teh dejstev ( 13 ). V okviru delitve pristojnosti med Sodiščem in nacionalnimi sodišči mora prvonavedeno upoštevati dejanski in pravni okvir vprašanj za predhodno odločanje, kot ga je opredelilo predložitveno sodišče. ( 14 )

24.

Zgolj na podlagi tega, da se ena od strank v sporu ne strinja z opisom dejanskega stanja, ki ga je podalo predložitveno sodišče, ali da meni, da ta opis ni dovolj natančen, vprašanja za predhodno odločanje ni mogoče zavreči kot nedopustnega. Ni naloga Sodišča, da preveri pravilnost tega opisa, tako da prevlada domneva upoštevnosti, ki velja v zvezi z vprašanji za predhodno odločanje ( 15 ). Vprašanja za predhodno odločanje se razglasijo za nedopustna, če – med drugimi razlogi – je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari. ( 16 ) Nič od navedenega ni podano v obravnavanem predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

25.

A čeprav je za presojo dejstev pristojno nacionalno sodišče, si mora Sodišče prizadevati za to, da mu posreduje koristne odgovore. ( 17 ) Ni ovir za to, da bi Sodišče nacionalnemu sodišču podalo smernice – ki temeljijo na navedbah iz spisa in predloženih stališčih – o elementih, ki v predlogu za sprejetje predhodne odločbe niso obravnavani, če meni, da je to lahko koristno za izboljšanje sodelovanja s predložitvenim sodiščem. ( 18 )

26.

Sodišče je družbi Amazon Services in Amazon FC na obravnavi pozvalo, naj natančneje pojasnita „obseg storitev, ki jih skupina Amazon nudi v okviru svojega programa ‚Odpremlja Amazon‘“. Zlasti ju je prosilo, naj se „opredelita glede opisa, ki ga je družba Coty Germany v svojih pisnih stališčih […] podala o opravilih, ki jih je skupina Amazon v sporu v glavni stvari izvajala za račun prodajalca, ki je tretja oseba“. Iz teh vprašanj je samo po sebi razvidno, da je Sodišče od samega začetka občutilo potrebo po dopolnitvi podatkov o dejanskem stanju, ki so v predlogu za sprejetje predhodne odločbe morda podani nekoliko lakonično.

27.

Zato bom ob upoštevanju te posebnosti poteka postopka za sprejetje predhodne odločbe uporabil dva pristopa in pri vsakem izhajal iz dveh – ne toliko različic kot – videnj dejanskega stanja:

28.

Prvi pristop se, naj ponovnim, nanaša na opis, ki ga je posredovalo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) in ki ustreza temu, ki je bil podlaga za drugostopenjsko sodbo. Navedeno sodišče bo moralo nazadnje presoditi, ali bo upoštevalo zgolj dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah (kar je značilno za odločanje sodišča v postopku z revizijo), ali pa lahko razširi ta okvir in presoja upoštevnost drugih elementov, ki jih samo sicer ni vključilo v svoj predlog za sprejetje predhodne odločbe.

29.

Kakor koli že, dva elementa nista bila sporna za nobeno od strank, in sicer: (a) znamka je bila komercialno uporabljena brez dovoljenja njenega imetnika (ali imetnika licence za to znamko); in (b) s to uporabo je bila kršena pravica, ki izhaja iz znamke, ki ni bila izčrpana v smislu člena 15 Uredbe št. 2017/1001, ker ni šlo za „blag[o], ki ga je imetnik dal na trg Evropskega gospodarskega prostora pod to blagovno znamko ali je za to dal soglasje.“

30.

Registracija znamke Evropske unije daje imetniku izključno pravico, da vsem tretjim osebam prepreči, da bi brez njegovega soglasja znak, ki je enak tej znamki, v gospodarskem prometu uporabljale v zvezi z blagom ali storitvami, ki so enake tistim, za katere je registrirana ta znamka. To je določeno v členu 9(2) Uredbe 2017/1001.

31.

Le če so izpolnjeni ti pogoji (iz odstavka 2 omenjenega člena), lahko imetnik znamke tretjim osebam prepove „ponujanje blaga, označenega s tem znakom, njegovo dajanje na trg ali skladiščenje v te namene oziroma ponujanje ali opravljanje storitev pod tem znakom“. Tako je določeno v točki (b) odstavka 3 omenjenega člena.

32.

Čeprav predložitveno sodišče ne sprašuje o pogojih iz odstavka 2 zadevnega člena, pa menim, da ga je treba obravnavati zaradi pomena, ki bi ga lahko imel za odgovor na vprašanje za predhodno odločanje. Poleg tega se vprašanja, povezana z uporabo, postavljajo tudi, ko je treba preudarjati o razlagi odstavka 3 tega člena.

33.

Sodišče druge stopnje je v svoji sodbi navedlo, da pri ravnanju družbe Amazon FC ni prišlo do uporabe v smislu zgoraj omenjenega odstavka 2 ( 19 ), vendar te ugotovitve ni podrobneje pojasnilo, ker se je pri sprejetju svoje odločitve o sporu oprlo na neobstoj posesti blaga z namenom prodaje in to, da družba ni vedela, da gre za izdelke, v zvezi s katerimi se pravica iz znamke ni izčrpala.

34.

Predložitveno sodišče pa je – kot se zdi – okoliščine, v katerih sta družbi Amazon Services in Amazon FC uporabili sporno znamko, implicitno subsumiralo pod člen 9(2)(a) Uredbe 2017/1001.

35.

Vendar Komisija opozarja, da podjetja skupine Amazon spornega znaka verjetno niso uporabljala kot znamko, tako da pogoji za uporabo člena 9(2) Uredbe 2017/1001 niso bili izpolnjeni. Glede na to, da je možnost uporabe odstavka 2 nujen pogoj za uporabo odstavka 3, zadnjenavedenega odstavka v primeru pritrditve stališču Komisije ne bi bilo treba preučiti.

36.

Komisija meni, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da posredniki ( 20 ), kakršni so imetniki skladišč in prevozniki, ki opravljajo storitve za tretje osebe, ne odgovarjajo za kršitve pravic iz znamk, ki jih storijo, saj znaka ne uporabljajo v okviru lastne poslovne komunikacije ali svojega gospodarskega prometa. ( 21 )

37.

Komisija v enakem smislu opozarja, da je Sodišče že obravnavalo vprašanje za predhodno odločanje v zvezi z ravnanjem upravljavca spletnega trga (eBay), na katerega spletnem mestu so bili prikazani oglasi o proizvodih, zaščitenih z znamkami Evropske Unije, ki so jih na prodaj ponujale osebe, ki so se za to na tej platformi registrirale in ustvarile račun prodajalca (pri čemer je družba eBay zaračunavala določen odstotek od opravljenih transakcij). Sodišče je menilo, da ta upravljavec znamke ne uporablja zgolj na podlagi dejstva, da jo na svoji platformi za spletno trgovanje prikazuje v korist prodajalca ( 22 ).

38.

Sodišče je ugotovilo, da:

39.

Sodišče torej za ugotavljanje, ali tretja oseba uporablja znak, ki je enak znamki, uvaja razlikovaje med gospodarskimi subjekti. Taka uporaba – za namene člena 9(2) Uredbe 2017/1001 – ni podana, če tretja oseba zagotavlja zgolj tehnično rešitev, ki je potrebna za omogočanje uporabe znaka ( 25 ), ali če je njeno ravnanje pasivno, ne da bi neposredno ali posredno nadzorovala dejanje, ki pomeni uporabo ( 26 ).

40.

Sodišče je za preučitev, ali je v takih primerih podana uporaba znaka, razvilo preizkus obstoja povezave med znakom in storitvijo ponudnika. ( 27 ) Če te povezave ni, ponudnik znamke ni uporabil.

41.

Izhajajoč iz opisa dejanskega stanja iz predložitvenega sklepa bi bilo mogoče sklepati, da družbi Amazon Services in Amazon FC znamke parfuma ne uporabljata kot lastno znamko: prodajalcem in kupcem zgolj zagotavljata tipične posredniške storitve, ne da bi v svoji poslovni komunikaciji ali lastnem gospodarskem prometu uporabljali znak Davidoff.

42.

Če se izhaja iz alternativnega videnja dejanskega stanja, na katero sem opozoril zgoraj, pa bi bilo mogoče reči, da sta podjetji skupine Amazon uporabljali znak Davidoff, saj prodajalcem nista zgolj zagotovili digitalnih tehničnih sredstev, ampak sta jim storitev ponujali tako, da se je med znakom in to storitvijo vzpostavila povezava.

43.

Zato se mi zdi pravilno stališče Komisije, ki je najprej navedla, da je v primeru, če podjetja skupine Amazon zgolj ustvarjajo tehnične pogoje, potrebne za njeno uporabo s strani tretjih oseb ( 28 ), obstoj uporabe znamke dvomljiv, nato pa obravnavala možnost, da ta podjetja uporabljajo znamko v gospodarskem prometu. Za to bi moralo opravljanje njihovih storitev vključevati aktivno ravnanje in neposredno ali posredno nadzorovanje dejanja, ki pomeni uporabo, ( 29 ) kar bi moralo preučiti predložitveno sodišče. To bom obravnaval spodaj.

44.

Če se zavoljo razprave predpostavi, da so izpolnjeni pogoji iz člena 9(2)(b) Uredbe 2017/1001, je treba opredeliti okvir ius prohibendi, ki je urejen v točki (b) odstavka 3 tega člena.

45.

Ravnanja, ki jih imetnik znamke lahko prepove tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, so med drugim „ponujanje blaga“, „dajanje na trg“ ali „skladiščenje v te namene“. Predložitveno sodišče konkretno povprašuje o pomenu izraza „posest […] v namene ponujanja ali dajanja na trg“ blaga, s katerim se krši znamka. ( 30 )

46.

Pojem „posest“, o katerega natančnejši opredelitvi povprašuje predložitveno sodišče, se ne pojavlja v vseh jezikovnih različicah člena 9(3)(b) Uredbe 2017/1001. V francoski („détenir“) in nemški („besitzen“) sta uporabljeni besedi, ki sta neposredno povezani s pravnim institutom posesti. V drugih različicah, kot so španska, italijanska, portugalska, angleška in švedska, so bili uporabljeni glagoli ali samostalniki, ki označujejo dejanje skladiščenja blaga ( 31 ).

47.

Vendar menim, da je iz vseh jezikovnih različic mogoče razbrati, da gre za koncept posesti s komercialnimi nameni, saj je skladiščenju (ali, v različicah, v katerih je uporabljen ta izraz, posesti) dodana zahteva, da se to izvaja „v te namene“, torej v namene ponujanja ali dajanja na trg blaga, pri čemer med jezikovnimi različicami glede tega drugega dela stavka ni razhajanj.

48.

Pogoja za uporabo tega vidika ius prohibendi imetnika znamke sta torej dva in oba morata biti izpolnjena, da pride do kršitve te pravice:

49.

V zvezi s posestjo je treba razlikovati med položajema imetnika skladišča in upravljavca spletnega trga:

50.

Če se te kategorije uporabijo za dejansko stanje, kot ga je opisalo predložitveno sodišče, potem niti družba Amazon Services niti družba Amazon FC izdelkov, s katerimi je bila kršena znamka, nista imeli v posesti z namenom dajanja na trg ali ponujanja v smislu člena 9(3)(b) Uredbe 2017/1001. Strinjam se torej s presojo, ki jo je predložitveno sodišče opravilo v zvezi z možnostjo subsumpcije ravnanja teh družb pod navedeno določbo.

51.

Vendar utegne biti ta presoja drugačna, če se izhaja iz alternativnega videnja dejanskega stanja, ki sem ga omenil zgoraj. S tega vidika družbi Amazon Services in Amazon FC, ki sta obe vključeni v integriran poslovni model, v okviru postopka prodaje izvajata aktivno ravnanje, kar je ravno to, kar je v določbi ponazorjeno z naštevanjem dejanj, kot so „ponujanje blaga“, „njegovo dajanje na trg“ ali „skladiščenje v te namene“. Posledica tega aktivnega ravnanja bi bil vtis popolnega nadzora nad postopkom prodaje.

52.

Če se poslovanje družb skupine Amazon analizira s tega vidika, je mogoče razlikovati zunanje elemente (ti, ki jih zazna povprečen potrošnik, ki kupi izdelek prek platforme Amazon) in notranje elemente (ti, ki se nanašajo na razmerje med prodajalcem in skupino Amazon ter navzven niso zaznavni). ( 34 )

53.

Osredotočil se bom na vidik končnega potrošnika, ki kupi blago od tretje osebe prek spletnega mesta, kakršno je amazon.de, pri čemer se ob transakciji uporabi program „Odpremlja Amazon“. Ker bi si kupec položaj lahko razlagal tako, da je družba Amazon Services ta, ki daje izdelke na trg, in da torej obstaja „pomembna povezava v gospodarskem prometu med temi proizvodi in podjetjem, od koder ti proizvodi izvirajo“ ( 35 ), bi bilo mogoče izpeljati enak sklep, do kakršnega je prišlo Sodišče v svoji sodni praksi, v kateri se je nagibalo k presoji, da je podana uporaba znamke.

54.

Kupcu, ki na spletnem mestu skupine Amazon išče nek izdelek, so prikazane različne ponudbe za ta izdelek, ki lahko izvirajo tako od prodajalcev, ki so s skupino Amazon sklenili pogodbo o trženju svojega blaga prek njenega spletnega trga, kot od same skupine Amazon, ki jih prodaja za svoj račun. Ni vedno enostavno – niti za obveščenega in razumno pozornega uporabnika interneta – razločiti, ali izdelki, ki so prikazani, izvirajo od imetnika znamke ali podjetja, ki je z njim gospodarsko povezano, ali pa od tretje osebe. ( 36 ) Zaradi tega pride do posega v bistveno funkcijo znamke, ki je označba porekla izdelka.

55.

V okviru programa „Odpremlja Amazon“ podjetja te skupine, ki ravnajo usklajeno, ne izvajajo le nevtralnega skladiščenja in nevtralnega prevoza blaga, temveč veliko širši razpon dejavnosti.

56.

Če se namreč izbere ta program, prodajalec skupini Amazon posreduje izdelke, ki jih izbere stranka, podjetja skupine Amazon pa jih prejmejo, skladiščijo v svojih distribucijskih centrih, pripravijo (lahko jih celo označijo, ustrezno zapakirajo ali ovijejo kot darilo) ter odpošljejo kupcu. Skupina Amazon lahko poskrbi tudi za oglaševanje ( 37 ) in razširjanje ponudb na svoji spletni strani. Skupina Amazon poleg tega zagotavlja storitve za kupce v zvezi s poizvedbami in vračili ter upravlja denarna povračila za izdelke z napako ( 38 ). Skupina Amazon prav tako prejme od kupca plačilo za blago, katerega znesek nato nakaže prodajalcu na njegov bančni račun. ( 39 )

57.

Skupina Amazon v okviru te aktivne in usklajene udeležbe pri dajanju na trg blaga prevzame precejšen del nalog, ki so značilne za prodajalca, za katerega skupina Amazon „opravi težko delo“, kot je poudarjeno na njeni spletni strani. Na tej strani je kot spodbuda prodajalcem, naj uporabijo program „Odpremlja Amazon“, naveden ta stavek: „Pošljite nam svoje izdelke, mi pa bomo poskrbeli za ostalo.“ V teh okoliščinah podjetja skupine Amazon izvajajo „aktivno ravnanje in neposredno ali posredno nadzorovanje dejanja, ki pomeni uporabo [znamke]“. ( 40 )

58.

Če bi se v obravnavani zadevi potrdilo, da so podjetja skupine Amazon v okviru programa „Odpremlja Amazon“ opravljala te storitve (ali vsaj najpomembnejše od teh storitev) ( 41 ), bi bilo mogoče šteti, da pri dajanju izdelka na trg opravljajo – bodisi kot upravljavec spletnega trga bodisi kot imetnik skladišča – nekatere funkcije, ki presegajo okvir samega ustvarjanja tehničnih pogojev za uporabo znaka. Če gre torej za izdelek, s katerim se kršijo pravice imetnika te znamke, se ta na to lahko upravičeno odzove tako, da jim prepove uporabo znaka.

59.

Pomembne vloge, ki jo imajo podjetja skupine Amazon v postopku dajanja na trg, ni mogoče zmanjšati z ločeno obravnavo posamičnih dejavnosti, ki jih vsako od njih izvaja. Bilo bi v nasprotju z gospodarsko realnostjo in načelom enakosti, če bi se storitve skladiščenja, upravljanja naročil in preostale storitve, ki jih ta podjetja zagotavljajo, obravnavale enako kot storitve, ki jih preprosti prevoznik ali imenitnik skladišča, ki delujeta samostojno, opravljata v okviru poslovnega modela, ki je ločen od katere koli druge dejavnosti v distribucijski verigi. ( 42 )

60.

Zgornjim preudarkom prav tako ne nasprotuje trditev družb skupine Amazon, da delujejo kot posredniki za račun prodajalca. Po eni strani ima to domnevno posredništvo značilnosti aktivne vključenosti v dajanje na trg, ki so že bile izpostavljene. Po drugi strani pa je Sodišče menilo, da „ni pomembno, če […] tretja oseba [to uporabo izvaja] pri trženju blaga za račun drugega gospodarskega subjekta, ki ima edini lastninsko pravico na tem blagu“ ( 43 ).

61.

Nazadnje, za tu upošteven okvir ni pomembno, da družbe skupine Amazon med „transakcij[o], v kateri posreduje[jo], ne pridobi[jo] lastninske pravice na [izdelku]“ ( 44 ).

62.

Ker v tem primeru vloga posrednika ni nevtralna, se v tem sporu izjeme v zvezi z odgovornostjo ponudnikov storitev informacijske družbe iz člena 14(1) Direktive 2000/31 ne uporabijo. Te izjeme so omejene na tehnični proces upravljanja in omogočanja dostopa do komunikacijskega omrežja, po katerem se podatki, ki jih zagotovijo tretji, prenesejo ali začasno shranijo ( 45 ). Zato jih ni mogoče uporabiti za dejavnost, kakršna je fizično skladiščenje in dejanska dobava izdelkov.

63.

Poleg tega je Sodišče ugotovilo, da se člen 14(1) Direktive 2000/31 ne uporabi za upravljavca spletnega trga, ki ima dejavno vlogo, kot je nudenje „pomoč[i], ki […] obseg[a] zlasti optimizacijo predstavitve ponudb za prodajo ali njihovo promocijo“ ( 46 ).

64.

V skladu s členom 9(3)(b) Uredbe 2017/1001 mora biti posest blaga, s katerim se krši pravica iz znamke, povezana z namenom, da se ga ponudi javnosti ali da na trg.

65.

Družbi Amazon Services in Amazon FC trdita, da pri njiju ta namena nista neposredno podana, ker je njuna vloga omejena na izvajanje njunih storitev za prave prodajalce. Opozarjata, da bi v primeru, če bi se odgovornost za kršitev pravice iz znamke razširila na trgovce, ki blago skladiščijo brez namena njegove prodaje (kar je običajno za vsakega posrednika, imetnika skladišča, prevoznika ali špediterja), nastala velika pravna negotovost za zakonito trgovino.

66.

Zdi se, da je predložitveno sodišče sprejelo to trditev, saj se njegovo vprašanje nanaša na „oseb[o], ki za tretjo osebo skladišči blago, s katerim se kršijo pravice iz znamke, […] če namerava to blago ponujati ali ga dati na trg le tretja oseba in ne ona sama“.

67.

Zato je mogoče reči, da je odgovor na tako formulirano vprašanje vsebovan že v samem vprašanju: če le tretja oseba (prodajalec) namerava ali ima namen to blago ponujati ali ga dati na trg, potem je izključeno, da bi tak namen imela tudi podjetja skupine Amazon. Njihovega ravnanja enostavno ne bi bilo mogoče subsumirati pod člen 9(3)(b) Uredbe 2017/1001, saj ne bi bilo elementa namere, zahtevanega s to določbo.

68.

Spet, odgovor bi bil lahko drugačen, če bi se izhajalo iz videnja dejanskega stanja, pri katerem bi bil poudarek na posebnosti ravnanja podjetij skupine Amazon, ki so v okviru programa „Odpremlja Amazon“ zelo opazno udeležena pri dajanju teh izdelkov na trg.

69.

S tega vidika, pri katerem vloga zadevnih podjetij očitno presega okvir vloge nevtralnega pomočnika prodajalca, je težko zanikati, da imajo ta podjetja – skupaj s prodajalcem – namen ponujati sporne izdelke ali jih dajati na trg.

70.

Predložitveno sodišče je okoliščino, da podjetja, ki so imela blago v posesti (pri čemer je predpostavljeno, da je ta, ki jih namerava ponujati ali dati na trg, tretja oseba), niso vedela za kršitev, izrecno navedlo kot dejavnik, ki bi lahko vplival na odgovornost teh podjetij. Pri tem je seveda mislilo na podjetja skupine Amazon, ki so v sporu tožene stranke.

71.

V skladu s členom 17 Uredbe 2017/1001 kršitve znamke Evropske unije ureja nacionalno pravo o kršitvi nacionalne blagovne znamke (odstavek 1). Sama uredba „ne preprečuje tožb, povezanih z blagovno znamko EU po pravu držav članic, zlasti v zvezi s civilnopravno odgovornostjo in nelojalno konkurenco“ (odstavek 2). V členu 129(2) še določa, da „[z]a vsa vprašanja v zvezi z blagovnimi znamkami, ki niso zajeta v tej uredbi, ustrezno sodišče za blagovne znamke EU uporablja veljavno nacionalno pravo“.

72.

Glede na člen 1 Direktive 2004/48 ( 47 ) je nacionalno pravo, ki se uporabi, to, ki je bilo sprejeto zaradi njenega prenosa. Po drugi strani pa v skladu z uvodno izjavo 15 Direktive 2004/48 ta ne sme vplivati na Direktivo 2000/31, zaradi česar se uporabi tudi nacionalna zakonodaja, s katero je bila prenesena zadnjenavedena direktiva.

73.

Okoliščina, ali subjekt ve ali ne za kršitev pravice iz znamke, je na spletnem trgu upoštevna: tako izhaja iz člena 14(1) Direktive 2000/31 o razširitvi odgovornosti posrednih ponudnikov storitev in iz razlage, ki jo je v zvezi z njim opravilo Sodišče.

74.

V skladu s sodbo L’Oréal se – kot je bilo že navedeno – na izjemo ne more sklicevati upravljavec, ki ima dejavno vlogo, zaradi katere je lahko poznal podatke o prodajnih ponudbah, ki so bile shranjene na njegovem strežniku. ( 48 )Nevtralni upravljavec prav tako ni oproščen odgovornosti, če je dejansko vedel o nezakonitosti dejavnosti ali podatkov ter so mu bila glede odškodninskih zahtevkov znana dejstva ali okoliščine, iz katerih je očitno, da gre za nezakonito dejavnost ali podatek. ( 49 )

75.

Vedenje (ali nevedenje) o nezakonitosti je v zvezi s škodo lahko upoštevno tudi v okviru Direktive 2004/48. Tako v zvezi s kršitelji izhaja iz besedila člena 13(1) te direktive. Glede posrednikov pa je v skladu z istim členom (odstavek 2) odločitev o ureditvi, ki se uporabi za tega, ki „ni vedel ali […] ni razumno mogel vedeti, da je sodeloval v dejavnosti, ki je predmet kršitve,“ prepuščena državam članicam.

76.

Vprašanje, ki se razlikuje od tega o upoštevnosti vedenja – čeprav je z njim povezano – pa je to o skrbnosti posrednika pri pridobitvi tega vedenja. Nekatere smernice glede tega je mogoče razbrati iz sodne prakse Sodišča v zvezi z zadnjim stavkom člena 11 Direktive 2004/48 (o zahtevah za sodno odredbo proti posrednikom, katerih storitve uporablja tretja stranka za kršitev pravice intelektualne lastnine). ( 50 )

77.

Sodišče je v sodbi L’Oréal opravilo analizo ukrepov, ki jih je mogoče na podlagi te določbe zahtevati od ponudnika spletnih storitev, da bi se preprečila kakršna koli prihodnja kršitev pravic intelektualne lastnine tretje osebe. Prvič, opozorilo je na člen 15 Direktive 2000/31, v skladu s katerim je izključeno, da imajo ponudniki storitev splošno obveznost za nadzor. Drugič, napotilo je na člen 3(2) Direktive 2004/48 in poudarilo, da se ukrepi za zagotovitev uveljavitve pravic intelektualne lastnine uporabljajo na tak način, da se izogibajo ustvarjanju ovir za zakonito trgovino.

78.

V tem okviru bi bil pristop, s katerim bi se lahko zagotovilo pravično ravnotežje med varstvom pravic iz znamke in odprava ovir za zakonito trgovino, po mojem mnenju ta, s katerim bi se med posredniki razlikovalo glede na lastnosti storitev, ki jih opravljajo za neposrednega kršitelja pravice iz znamke.

79.

Subjekti, ki blago zgolj skladiščijo in izvajajo le pomožne naloge, bi bili odgovornosti oproščeni, če ne bi vedeli ali ne bi mogli razumno vedeti, da sodelujejo pri dejavnosti, ki pomeni kršitev. Z drugimi besedami, če niso vedeli in niso mogli vedeti o nezakonitosti trženja izdelka, ki ga je prodajalec dal na trg ob nespoštovanju pravice imetnika znamke.

80.

Ob upoštevanju nekaterih podrobnosti, ki jih v tem okviru ni treba izpostavljati, od teh subjektov, ki blago zgolj skladiščijo, ni mogoče posebej zahtevati, da se v vsakem posameznem primeru prepričajo, da so spoštovane pravice imetnika znamke, s katero je označeno blago, ki jim je bilo poverjeno, če nezakonitost kršitve ni očitna. Taka splošna obveznost bi pomenila pretirano obremenitev za običajni promet teh podjetij kot ponudnikov pomožnih storitev za trgovino ( 51 ).

81.

Slika je drugačna, če gre za podjetja, kakršna so tožene stranke, ki se pri opravljanju svojih storitev v okviru programa „Odpremlja Amazon“ v dajanje izdelkov na trg vključujejo tako, kot je opisano zgoraj. Predložitveno sodišče navaja, da ta podjetja niso vedela, da se z blagom krši pravica iz znamke, za katero je licenco pridobila družba Coty Germany; vendar menim, da zaradi tega nevedenja niso nujno oproščena odgovornosti.

82.

Ker so ta podjetja v okviru omenjenega programa opazno udeležena pri dajanju izdelkov na trg, se od njih lahko zahteva posebna pazljivost (skrbnost) v zvezi z nadzorom nad zakonitostjo blaga, s katerim trgujejo. Prav zato, ker se zavedajo, da lahko brez tega nadzora ( 52 ) lažje postanejo kanal za prodajo „nezakonitega, ponarejenega, piratskega ali ukradenega blaga ali za druge nezakonite ali neetične načine prodaje, s katerimi se kršijo lastninske pravice tretjih oseb“ ( 53 ), se svoje odgovornosti ne morejo znebiti enostavno tako, da jo pripišejo izključno prodajalcu.

83.

Predložitveno sodišče je tisto, ki mora ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki jih šteje za dokazane, na zadnji stopnji odločiti o civilni odgovornosti toženih strank. Če se ta del vprašanja za predhodno odločanje omeji na pomen, ki bi ga za omenjeno presojo lahko imelo to, da te stranke niso vedele za kršitev pravice imetnika znamke, pa menim, da zaradi tega nevedenja samega po sebi še niso oproščene odgovornosti.

84.

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), odgovori tako:

Člen 9(2)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti in člen 9(3)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije je treba razlagati tako, da: