1.

Kaj je treba narediti, če so kandidati, ki so ustrezno usposobljeni za opravljanje funkcije sodnika Sodišča za uslužbence Evropske unije (v nadaljevanju: Sodišče za uslužbence), imenovani po postopku, ki se izkaže za nepravilnega? Ta še neobravnavana skupina zadev ima vse sestavine za odgovor na to vprašanje. V teh zadevah se pojavijo vprašanja glede postopka, po katerem Svet imenuje sodnike Sodišča za uslužbence, glede možnosti, da Splošno sodišče nadzoruje to imenovanje, to je, ali je ta nadzor lahko incidenčen, glede uravnoteženja različnih načel, ki veljajo zanj, in glede učinkov, ki jih ima lahko nepravilnost pri imenovanju sodnika na sodne postopke, v katerih je sodeloval. Vendar je glavni izziv, obravnavan v teh sklepnih predlogih, predvsem določiti smernice za uskladitev pravice do sodišča, ustanovljenega z zakonom, na eni strani in pravne varnosti, ki je potrebna za zagotovitev stabilnosti sodnega sistema, na drugi strani.

2.

Člen 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP), naslovljen „Pravica do poštenega sojenja“, določa, da „[ima v]sakdo pravico, da o [njegovi zadevi] pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče“. Člen 13 te konvencije določa pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

3.

Člen 257, prvi in četrti odstavek, PDEU določa:

„Evropski parlament in Svet lahko po rednem zakonodajnem postopku ustanovita specializirana sodišča, dodana Splošnemu sodišču, pristojna za obravnavanje in odločanje na prvi stopnji o nekaterih vrstah tožb na posebnih področjih.

[…]

Člani specializiranih sodišč so izbrani med osebami, katerih neodvisnost je nedvomna in ki izpolnjujejo pogoje za imenovanje na sodniške položaje. Svet jih imenuje soglasno.“

4.

S členom 2 Sklepa Sveta z dne 2. novembra 2004 o ustanovitvi Sodišča za uslužbence Evropske unije (2004/752/ES, Euratom) ( 2 ) je bila Protokolu št. 3 o Statutu Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Statut Sodišča) dodana Priloga I ( 3 ), ki je v različici, upoštevni za to zadevo, v členu 2 določala:

„Sodišče za uslužbence sestavlja sedem sodnikov. […]

Sodniki so imenovani za dobo šest let. Sodniki, ki jim mandat poteče, so lahko ponovno imenovani.

Prosto mesto se zapolni z imenovanjem novega sodnika za dobo šest let.“

5.

Člen 3 navedene priloge I je določal:

„1.   Sodnike imenuje Svet, ki po posvetovanju z odborom, predvidenim v tem členu,[ ( 4 )] odloča v skladu s [členom 257, četrti odstavek, Pogodbe DEU]. Svet pri imenovanju sodnikov zagotovi uravnoteženo sestavo Sodišča za uslužbence, tako da se med državljani držav članic izberejo sodniki iz kar najširšega možnega geografskega območja in se upoštevajo zastopani nacionalni pravni sistemi.

2.   Kandidira lahko vsakdo, ki ima državljanstvo Unije in izpolnjuje pogoje iz četrtega odstavka člena 257 [Pogodbe DEU]. Svet, ki odloča na priporočilo Sodišča, določi pogoje in podrobnosti za predložitev in obravnavo kandidatur.

3.   Ustanovi se [izbirni] odbor, ki ga sestavlja sedem osebnosti, izbranih med nekdanjimi člani Sodišča in Splošnega sodišča ter priznanimi pravniki. O imenovanju članov [izbirnega] odbora in pravilih za njegovo delovanje odloči Svet na priporočilo predsednika Sodišča.

4.   [Izbirni o]dbor poda mnenje o ustreznosti kandidatov za izvrševanje sodniške funkcije v okviru Sodišča za uslužbence. [Izbirni o]dbor temu mnenju priloži seznam kandidatov z najustreznejšimi izkušnjami na visoki ravni. Seznam mora vsebovati vsaj dvakrat več kandidatov, kot znaša število sodnikov, ki jih mora Svet imenovati.“

6.

Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ( 5 ), naslovljen „Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča“, v drugem odstavku določa:

„Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja.“

7.

Člen 52(3) Listine določa, da „[k]olikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z [EKČP], sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. Ta določba ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije.“

8.

V Uradnem listu Evropske unije je bil 3. decembra 2013 objavljen javni poziv k vložitvi kandidatur za imenovanje dveh sodnikov Sodišča za uslužbence za dobo šestih let, in sicer od 1. oktobra 2014 do 30. septembra 2020 (v nadaljevanju: poziv k vložitvi kandidatur iz leta 2013). ( 6 ) Navedeni poziv k vložitvi kandidatur je bil objavljen, ker sta se 30. septembra 2014 iztekla mandata dveh sodnikov Sodišča za uslužbence, in sicer sodnikov S. Van Raepenbuscha in H. Kreppela.

9.

V odstavku 2 poziva k vložitvi kandidatur iz leta 2013 je bil naveden postopek, ki ga je treba upoštevati:

„[…] Sodnike soglasno imenuje Svet po posvetovanju z [izbirnim] odborom, ki ga sestavlja sedem osebnosti, izbranih med nekdanjimi člani Sodišča in Splošnega sodišča Evropske unije ter priznanimi pravniki. [Izbirni o]dbor da mnenje o ustreznosti kandidatov za izvajanje sodniške funkcije na [Sodišču za uslužbence]. Odbor temu mnenju priloži seznam kandidatov z najustreznejšimi izkušnjami na visoki ravni. Na seznamu je vsaj dvakrat toliko kandidatov, kolikor znaša število sodnikov, ki jih je treba imenovati.“

10.

V odstavku 4 je bilo pojasnjeno, da „[k]er se dvema sodnikoma 30. septembra 2014 zaključi mandat, se za imenovanje dveh novih sodnikov za obdobje šestih let, in sicer od 1. oktobra 2014 do 30. septembra 2020, objavi poziv za vložitev kandidatur“.

11.

Izbirni odbor je ustrezno sestavil seznam imen ne štirih, temveč šestih kandidatov, ki so imeli zahtevane izkušnje in so bili razvrščeni glede na njihovo uspešnost (v nadaljevanju: zadevni seznam kandidatov). ( 7 ) Vendar Svet v tej fazi ni zapolnil teh dveh delovnih mest. Zato sta sodnika S. Van Raepenbusch in H. Kreppel ohranila svoj mandat tudi po njegovem prenehanju, to je po 30. septembru 2014, in sicer na podlagi člena 5, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki določa, da sodnik ohrani svoj mandat, dokler njegov naslednik ne nastopi svoje funkcije. Člen 5, prvi odstavek, Priloge I k navedenemu statutu je določil, da se ta določba uporablja za sodnike Sodišča za uslužbence.

12.

31. avgusta 2015 se je iztekel mandat tretje sodnice Sodišča za uslužbence, M. I. Rofes i Pujol ( 8 ). Za zapolnitev tega delovnega mesta ni bil objavljen javni poziv k vložitvi kandidatur. Zato je tudi sodnica M. I. Rofes i Pujol ohranila svoj mandat po njegovem prenehanju na podlagi člena 5, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije.

13.

V uvodnih izjavah od 1 do 6 Sklepa Sveta (EU, Euratom) 2016/454 z dne 22. marca 2016 o imenovanju treh sodnikov Sodišča za uslužbence Evropske unije (v nadaljevanju: sklep o imenovanju) ( 9 ) je navedeno:

14.

Člen 1 navedenega sklepa določa:

„Za sodnike Sodišča za uslužbence Evropske unije [se] imenujejo:

Sean VAN RAEPENBUSCH, z učinkom od 1. oktobra 2014,

João SANT’ANNA, z učinkom od 1. aprila 2016,

Alexander KORNEZOV, z učinkom od 1. aprila 2016.“

15.

J. Sant’Anna in A. Kornezov sta prisegla 13. aprila 2016.

16.

Sodišče za uslužbence je s sklepom z dne 14. aprila 2016 ( 10 ) sodnike K. Bradleyja, J. Sant’Anno in A. Kornezova dodelilo drugemu senatu za obdobje od 14. aprila do 31. avgusta 2016 (v nadaljevanju: zadevni senat sodišča). Navedeni senat je med drugim izrekel sodbe in sprejel sklepe v zadevah FV ( 11 ), Simpson ( 12 ) in HG ( 13 ).

17.

V pritožbi na Splošnem sodišču v navedeni zadevi je oseba FV trdila, da je sodbo Sodišča za uslužbence, s katero je bila zavrnjena njena tožba, izdal senat sodišča, ki je bil oblikovan nepravilno, ker je bil postopek imenovanja sodnika na delovno mesto, ki ga je prej zasedala sodnica M. I. Rofes i Pujol, nepravilen.

18.

Splošno sodišče je ugotovilo, da „glede na pomembnost upoštevanja pravil o imenovanju sodnika za zaupanje strank v postopku in javnosti v neodvisnost in nepristranskost sodišč zadevnega sodnika ni mogoče šteti za zakonitega sodnika v smislu člena 47, drugi odstavek, prvi stavek, [Listine]“, ( 14 ) ter razveljavilo sodbo Sodišča za uslužbence. V nadaljevanju teh sklepnih predlogov se bom vrnila k sklepanju Splošnega sodišča v sodbi FV. ( 15 )

19.

Sodišče ni preverilo sodbe Splošnega sodišča v zadevi FV. Prvi generalni pravobranilec je namreč menil, da „sodba […] ne pomeni resnega tveganja, da bosta prizadeti enotnost ali doslednost prava Unije“. Vendar pa je kljub temu Sodišču predlagal, naj preveri to sodbo (kot razumem, zaradi njenega ustavnega pomena). Sodišče je v teh okoliščinah odločilo, da formalni pogoji za preveritev iz člena 62 Statuta Sodišča Evropske unije niso izpolnjeni. ( 16 )

20.

Ta postopka preveritve se nanašata na dve sodbi Splošnega sodišča, in sicer sodbo z dne 19. julija 2018, Simpson/Svet, ( 17 ) in sodbo z dne 19. julija 2018, HG/Komisija ( 18 ) (v nadaljevanju skupaj: preverjani sodbi). V delu, v katerem se preveritev ne nanaša na vsebino teh zadev, bom zgolj povzela bistveno in Sodišče glede njihove podrobnejše vsebine napotujem na branje sodb Splošnega sodišča.

21.

Tožeča stranka Erik Simpson je bil najprej pomožni uslužbenec v prevajalskem oddelku Sveta za estonski jezik. Nato je bil uspešen na natečaju za prevajalce, bil zaposlen kot uradnik (najprej v nazivu AD 5 in nato v nazivu AD 6) in nato je uspešno opravil še en natečaj. Zahteval je napredovanje v naziv AD 9, ker je bil uspešen na natečaju, ki ustreza želenemu nazivu, in ker naj bi bilo trem uradnikom iz drugih prevajalskih oddelkov, ki naj bi bili v podobnem položaju kot on, tako napredovanje v nazivu odobreno.

22.

Svet je zavrnil to zahtevo in pritožbo, ki jo je E. Simpson kasneje vložil na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov.

23.

E. Simpson je bil s svojo kasnejšo tožbo uspešen na Sodišču za uslužbence (zadeva F‑142/11), ki je odločbo Sveta razveljavilo, ker je bila s to odločbo kršena obveznost obrazložitve. Splošno sodišče je ugodilo pritožbi Sveta zoper navedeno sodbo (zadeva T‑130/14 P) in zadevo vrnilo Sodišču za uslužbence v ponovno odločanje (zadeva je postala F‑142/11 RENV). Z obrazloženim sklepom z dne 24. junija 2016 je drugi senat Sodišča za uslužbence (v sestavi sodnikov K. Bradley, J. Sant’Anna in A. Kornezov) zavrnil tožbo v celoti.

24.

E. Simpson je 6. septembra 2016 na Splošno sodišče vložil pritožbo zoper navedeni sklep.

25.

Splošno sodišče je 22. marca 2018 stranki pozvalo, naj predložita svoji stališči glede posledic sodbe FV za pritožbo. V odgovor na ta poziv sta obe stranki po eni strani trdili, da je pritožbeni razlog, ki se nanaša na nepravilnost oblikovanja senata sodišča (kot ga je ugotovilo Splošno sodišče v sodbi FV), razlog javnega reda, ki bi ga moralo pritožbeno sodišče preučiti po uradni dolžnosti, ter po drugi strani, da je izpodbijani sklep podpisala ista sestava sodišča kot sodbo FV. Zato sta predlagali, naj se izpodbijani sklep razveljavi iz istih razlogov, kot so tisti, ki jih je Splošno sodišče navedlo v sodbi FV.

26.

Nato je Splošno sodišče razveljavilo sklep Sodišča za uslužbence in zadevo vrnilo v razsojanje nekemu drugemu senatu Splošnega sodišča, da bi ta odločil o tožbi na prvi stopnji. Ta postopek je trenutno prekinjen.

27.

Oseba HG, uradnik Komisije, je bila napotena v delegacijo Komisije pri Združenih narodih v New Yorku. Zaradi te napotitve ji je bilo zagotovljeno službeno stanovanje. V to stanovanje se ni popolnoma vselila – po svojih navedbah zaradi družinskih razlogov – ampak ga je uporabljala od časa do časa in je tretji osebi (prijatelju) dovolila, da se za nekaj časa v njem nastani kot „čuvaj“. Osebi HG je bila naložena disciplinska kazen in povrnitev škode, ki jo je utrpela Evropske komisija. Oseba HG je nato vložila pritožbo zoper odločbo o sankciji proti njej, ki je bila zavrnjena.

28.

Oseba HG je nato vložila tožbo na Sodišče za uslužbence (zadeva F‑149/15), v kateri je zlasti predlagala odpravo disciplinske sankcije in povrnitev domnevno utrpljene škode. Ta zadeva (F‑149/15) je bila dodeljena drugemu senatu Sodišča za uslužbence, ki so ga prvotno sestavljali H. Kreppel, sodnik, M. I. Rofes i Pujol, sodnica, in K. Bradley, sodnik. Pozneje je Sodišče za uslužbence v svoj drugi senat dodelilo sodnike K. Bradleyja, J. Sant’Anno in A. Kornezova ( 19 ) ter je ta senat v tej sestavi zavrnil navedeno tožbo s sodbo z dne 19. julija 2016.

29.

Oseba HG je 28. septembra 2016 na Splošno sodišče vložila pritožbo zoper navedeno sodbo.

30.

Oseba HG je 31. januarja 2018 Splošnemu sodišču pisno postavila vprašanje, ali namerava pridobiti stališča strank o posledicah sodbe FV za pritožbo. Splošno sodišče je 26. marca 2018 stranki pozvalo, naj predložita svoja stališča glede tega. V odgovor na ta poziv sta obe stranki poudarili, da je sodbo Sodišča za uslužbence izrekla sestava sodišča, ki je bila enaka kot tista, za katero je Splošno sodišče presodilo, da je nepravilna. Oseba HG je trdila tudi, da je pritožbeni razlog, ki se nanaša na nepravilnost oblikovanja senata sodišča (kot ga je ugotovilo Splošno sodišče v tej sodbi), razlog javnega reda. Zato bi bilo treba po njenem mnenju sodbo Sodišča za uslužbence razveljaviti iz istih razlogov, kot so tisti, ki jih je Splošno sodišče navedlo v navedeni sodbi FV. Komisija je priznala, da bi bilo možno sodbo Sodišča za uslužbence razveljaviti na podlagi ugotovitev Splošnega sodišča v zadevi FV in da bi bilo mogoče zadevo potem vrniti v razsojanje kakemu drugemu senatu Splošnega sodišča (kar je predlagala tudi oseba HG). Komisija je kljub temu menila, da naj bi bil ta senat pristojen za ponovitev postopka samo od prvega akta sodnika, čigar imenovanje je bilo nepravilno, ali senata Sodišča za uslužbence, v katerega je bil ta dodeljen.

31.

Nato je Splošno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo Sodišča za uslužbence in zadevo vrnilo v razsojanje nekemu drugemu senatu Splošnega sodišča, da bi ta odločil o tožbi na prvi stopnji. Ta postopek je trenutno prekinjen.

32.

Prvi generalni pravobranilec je 20. avgusta 2018 predlagal preveritev sodb v zadevah T‑646/16 P, Simpson, in T‑693/16 P, HG. Nato je preveritveni senat na podlagi člena 62, drugi odstavek, Statuta Sodišča in člena 193(4) Poslovnika Sodišča sprejel odločbi z dne 17. septembra 2018, in sicer Preveritev Simpson/Svet ( 20 ) in Preveritev HG/Komisija ( 21 ). Menil je, da je treba ti sodbi preveriti, da bi se ugotovilo, ali posegata v enotnost ali doslednost prava Unije.

33.

Natančneje, preveritveni senat je parametre teh preveritev opredelil tako:

„Preveritev se bo nanašala na vprašanje, ali [preverjani sodbi] zlasti glede na splošno načelo pravne varnosti škoduje[ta] enotnosti in doslednosti prava Unije, ker je Splošno sodišče kot pritožbeno sodišče presodilo, da senat, ki je izdal [preverjani sodbi], ni bil pravilno oblikovan zaradi nepravilnosti pri postopku imenovanja enega od članov tega senata, s čimer je bilo kršeno načelo zakonitega sodnika iz člena 47, drugi odstavek, prvi stavek, [Listine].

Preveritev se bo nanašala predvsem na vprašanje, ali je lahko imenovanje sodnika, tako kot pri aktih iz člena 277 PDEU, predmet incidenčnega nadzora zakonitosti in ali je tak incidenčni nadzor zakonitosti – načeloma ali po poteku določenega časa – izključen ali omejen na nekatere vrste nepravilnosti, da bi bili zagotovljeni pravna stabilnost in pravnomočnost.“

34.

Zainteresirane stranke iz člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije so bile pozvane, naj vložijo pisna stališča o teh vprašanjih. Tako so pisna stališča vložili pritožnika pred Splošnim sodiščem, Svet, Komisija in bolgarska vlada. Zadevi sta bili dodeljeni velikemu senatu v skladu s členom 195(5) Poslovnika Sodišča.

35.

Na obravnavi 21. maja 2019 so vse omenjene stranke ustno predstavile svoja stališča.

36.

Najprej je treba poudariti, da se Sodišče ni nikoli izreklo o tem, ali sklepanje Splošnega sodišča v sodbi FV pomeni resno tveganje za enotnost ali doslednost prava Unije. Sodišče ni opravilo preveritve navedene sodbe iz povsem postopkovnih razlogov, ker je menilo, da predlog prvega generalnega pravobranilca glede preveritve navedene sodbe ne izpolnjuje pogojev za to. Besedilo, ki ga Sodišče uporabi, kadar odloči, da ne bo opravilo preveritve sodbe Splošnega sodišča, ker ne pomeni resnega tveganja posega v enotnost ali doslednost prava Unije, pa je povsem drugačno in sporoča samo, da „[s]odbe […] ni treba [preveriti]“. ( 22 )

37.

Vprašanje, ki se postavlja v zvezi s sodbo FV, ostaja odprto, zdaj preverjani sodbi pa samo še poudarjata njegovo pomembnost. V obeh sodbah je namreč Splošno sodišče zgolj sledilo pristopu, ki ga je prej sprejelo v sodbi FV, in ponovilo sklepanje iz zadnjenavedene sodbe. Zato preveritve obravnavanih zadev ni mogoče opraviti brez temeljite analize sodbe FV.

38.

Ali preverjani sodbi pomenita tveganje za enotnost ali doslednost prava Unije, ker je v teh sodbah Splošno sodišče (i) razsodilo, da je bilo v tem dejanskem položaju kršeno „načelo zakonitega sodnika“ iz člena 47, drugi odstavek, prvi stavek, Listine, ne da bi pri svoji analizi upoštevalo načelo pravne varnosti, in je (ii) opravilo incidenčni nadzor zakonitosti imenovanja sodnika Sodišča za uslužbence?

39.

V analizi, ki sledi, bom uporabljala pojem „pravica do z zakonom ustanovljenega sodišča“, in ne pojma „načelo zakonitega sodnika“. Prvo besedilo je uporabljeno tako v členu 47, drugi odstavek, prvi stavek, Listine in členu 6(1) EKČP kot v upoštevni sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) na tem področju. Menim, da ima Splošno sodišče v mislih ta vidik pravice do poštenega sojenja, ko se v sodbi FV in preverjanih sodbah sklicuje na „načelo zakonitega sodnika“ – izraz, ki ga je Sodišče povzelo v svoji opredelitvi parametrov te preveritve.

40.

Poudarjam tudi, da tri pritožbe na Splošno sodišče (in ta postopka preveritve) nikakor ne izpodbijajo usposobljenosti treh sodnikov, imenovanih za sodnike Sodišča za uslužbence. Vsi trije so bili na zadevnem seznamu kandidatov. Zato so vsi trije osebe, za katere je izbirni odbor ugotovil, da „imajo najustreznejše izkušnje na visoki ravni“ (moj poudarek) za opravljanje zadevnih funkcij. Povedano drugače, ne samo, da so imele zadevne tri osebe lastnosti, potrebne za imenovanje na mesto sodnika Sodišča za uslužbence, temveč so bile tudi najboljše od vseh kandidatov, ki jih je preveril izbirni odbor, ki je – naj spomnim – svoj seznam oblikoval glede na uspešnost. Naj spomnim tudi, da nikoli ni bila izpodbijana neodvisnost ali nepristranskost teh sodnikov ali senata sodišča (drugi senat Sodišča za uslužbence v upoštevnem obdobju).

41.

Splošno sodišče je v sodbi FV preučilo postopek imenovanja in menilo, da je bil kršen pravni okvir, postavljen s pozivom k vložitvi kandidatur iz leta 2013, ker je Svet nato zadevni seznam kandidatov uporabil ne samo za zapolnitev dveh delovnih mest, na kateri se je nanašal poziv k vložitvi kandidatur iz leta 2013, temveč tudi za delovno mesto, ki ga je zasedala sodnica M. I. Rofes i Pujol, za katero ni bil objavljen poziv k vložitvi kandidatur. ( 23 )

42.

Najprej bi rada poudarila, da je po mojem mnenju ugotovitev Splošnega sodišča v zvezi s postopkom imenovanja pravilna, ker je bil ta postopek dejansko izveden nepravilno.

43.

Z uporabo zadevnega seznama kandidatov za izvedbo treh imenovanj, vključno z delovnim mestom, ki ga je prej zasedala sodnica M. I. Rofes i Pujol, se je Svet dejansko namerno izognil postopku, ki ga je sam opredelil v pozivu k vložitvi kandidatur iz leta 2013, kot določa člen 3(2) Priloge I k Statutu Sodišča Evropske unije. S kratko obrazložitvijo, ki jo je Svet navedel v uvodnih izjavah 3 in 4 sklepa o imenovanju, to je z razlogi v zvezi s časovnim potekom reforme strukture sodstva Unije, po mojem mnenju ni mogoče upravičiti tega, da Svet krši pravni okvir, vzpostavljen za imenovanje sodnikov Sodišča za uslužbence.

44.

Pred iztekom mandata sodnice M. I. Rofes i Pujol bi moral torej Svet začeti nov postopek za njeno zamenjavo, saj je v odstavku 4 poziva k vložitvi kandidatur iz leta 2013 izrecno omejil ta postopek na zamenjavo dveh sodnikov, katerih mandat naj bi potekel 30. septembra 2014. ( 24 ) Svet s tem, da je zadevni seznam kandidatov uporabil za imenovanje treh sodnikov, ni spoštoval pravil postopka, ki jih je sam določil.

45.

Razumljivo je, da je ob sprejetju sklepa o imenovanju Svet želel kar najhitreje zapolniti prazna delovna mesta na Sodišču za uslužbence. S členoma 1 in 2 Uredbe (EU, Euratom) 2016/1192, ( 25 ) ki je bila sprejeta sočasno s temi imenovanji, je bilo Sodišče za uslužbence ukinjeno, njegove pristojnosti pa so bile 1. septembra 2016 prenesene na Splošno sodišče. Vendar to po mojem mnenju ne zmanjšuje pomena tega, da je bil Svet zavezan spoštovati postopek, ki ga je sam določil. Če bi marca 2016 Svet menil, da ni več časa za objavo poziva k vložitvi kandidatur za zapolnitev delovnega mesta sodnice M. I. Rofes i Pujol, kar še ni bilo storjeno, je obstajala zakonita možnost, da ta sodnica na podlagi člena 5, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ostane na delovnem mestu do prenehanja Sodišča za uslužbence in da Svet zapolni dve drugi delovni mesti (za kateri je bil objavljen poziv k vložitvi kandidatur).

46.

V preostalem delu je bil postopek, v katerem je bil sprejet sklep o imenovanju, popolnoma skladen s pravnim okvirom. Ustrezno sestavljeni izbirni odbor je namreč sestavil seznam kandidatov z najustreznejšimi izkušnjami na visoki ravni. Ta seznam je pomenil veljavno podlago za imenovanje dveh sodnikov. V skladu s členom 3(2) Priloge I k Statutu Sodišča Evropske unije je vseboval vsaj dvakrat več kandidatov, kot je število sodnikov, ki jih mora Svet imenovati (in sicer šest kandidatov za tri sodnike, ki so bili na koncu imenovani). Svet se je zadovoljil z zadevnim seznam kandidatov in ga je uporabil za imenovanje zadevnih treh sodnikov. Kot izhaja iz uvodne izjave 5 sklepa o imenovanju in kot je Svet potrdil na obravnavi, je Svet z zadevnega seznama imenoval tri kandidate z najustreznejšimi izkušnjami na visoki ravni, pri čemer je upošteval uravnoteženost sestave Sodišča za uslužbence, tako da so bili med državljani držav članic izbrani sodniki s kar najširšega možnega geografskega območja ob upoštevanju zastopanih nacionalnih pravnih sistemov.

47.

Čeprav je Splošno sodišče v sodbi FV ustrezno opredelilo nepravilnost v postopku imenovanja, ni pravilno ocenilo pravnih posledic te nepravilnosti. Po mojem mnenju je bila ugotovljena nepravilnost taka, da bi lahko vplivala na sklep o imenovanju v celoti. Splošno sodišče se je še manj ukvarjalo z občutljivim vprašanjem uravnoteženja pravice do z zakonom ustanovljenega sodišča na eni strani in načela pravne varnosti na drugi strani.

48.

Namesto tega se je Splošno sodišče ukvarjalo z opredelitvijo „zadevnega sodnika“, in sicer sodnika, imenovanega za zapolnitev „tretjega prostega delovnega mesta“. ( 26 ) Iz besedila sodbe FV ( 27 ) izhaja, da je Splošno sodišče s tem sledilo prvemu pritožbenemu razlogu pritožnice v tej zadevi.

49.

Ta pristop Splošnega sodišča se mi zdi napačen. Če je bilo imenovanje Sveta iz leta 2016 nepravilno, to pomeni, da ni mogoče razdružiti teh treh imenovanj na Sodišče za uslužbence, da bi se tako opredelilo „tretjega sodnika“, ki naj bi bil (po mnenju Splošnega sodišča) edini, na katerega naj bi ta nepravilnost vplivala.

50.

Tudi če bi bilo treba šteti – quod non – da je bilo nepravilno samo eno od treh imenovanj, so v sklepu o imenovanju v uvodni izjavi 5 navedeni trije kandidati, imenovani po vrstnem redu, v katerem jih je predlagal izbirni odbor, ne da bi bilo navedeno, kateri sodnik je bil imenovan na „tretje delovno mesto“.

51.

Če bi poskušali slediti sklepanju Splošnega sodišča, bi bilo mogoče največ domnevati, da je bil s strani Sveta morda najprej izbran S. Van Raepenbusch, nekdanji predsednik Sodišča za uslužbence (imenovan z učinkom od 1. oktobra 2014, ko se je iztekel njegov prejšnji mandat). Vendar pa je na podlagi elementov, s katerimi je Splošno sodišče razpolagalo po sodbi FV, nemogoče opredeliti, kateri od preostalih dveh kandidatov, imenovanih z učinkom od 1. aprila 2016, je bil kot naslednik sodnice M. I. Rofes i Pujol imenovan na to razvpito „tretje delovno mesto“. Niti v uvodni izjavi 5 niti v členu 1 sklepa o imenovanju ni izrecno navedeno, kateri kandidat je bil imenovan na katero delovno mesto. ( 28 ) Poleg tega je imel Svet pri izbiri kandidatov z zadevnega seznama kandidatov vsekakor določeno diskrecijsko pravico. Člen 3(1) Priloge I k Statutu Sodišča Evropske unije ga namreč zavezuje, da „zagotovi uravnoteženo sestavo Sodišča za uslužbence, tako da se med državljani držav članic izberejo sodniki s kar najširšega možnega geografskega območja in se upoštevajo zastopani nacionalni pravni sistemi“. ( 29 ) Zato bi lahko Svet zakonito izbral (na primer) prvo, četrto in peto osebo na tem seznamu.

52.

Ob robu dodajam, da sodnik, opredeljen kot „zadevni sodnik“, ni imel nobene možnosti, da bi predstavil svoja morebitna stališča glede pravilnosti svojega imenovanja, zaradi česar se po mojem mnenju lahko postavlja vprašanje o spoštovanju njegovih pravic.

53.

Splošno sodišče je omenilo tudi položaj drugih potencialnih kandidatov za delovno mesto, ki ga je zasedala sodnica M. I. Rofes i Pujol, ki bi lahko vložili svoje kandidature, če bi bil objavljen poziv k vložitvi kandidatur. ( 30 ) Tudi v tem primeru se mi zdijo ugotovitve Splošnega sodišča neupoštevne pri pritožbi osebe FV. Obstoj drugih potencialnih kandidatov in upoštevanje njihovih pravic bi bila seveda glavnega pomena v okviru morebitne neposredne tožbe, ki bi jo vložil tak potencialni kandidat, ki je bil razočaran zaradi sklepa o imenovanju. Vendar na Splošno sodišče, ko je izreklo sodbo FV, taka tožba ni bila vložena.

54.

Naj se tu ustavim in poudarim, da čeprav sklepanja Splošnega sodišča na splošno ne odobravam, mislim, da je v okviru utemeljitve nepravilnosti postopka imenovanja upravičeno zavrnilo trditve, ki jih je predložil Svet. ( 31 ) Po mojem mnenju ta del sodbe FV ne vzbuja vprašanj, upoštevnih za ta postopka preveritve.

55.

Splošno sodišče je nato preučilo nepravilnost postopka imenovanja glede na pravico do z zakonom ustanovljenega sodišča iz člena 47, drugi odstavek, prvi stavek, Listine, v povezavi s členom 6(1), prvi stavek, EKČP in sodno prakso ESČP, v skladu s katero je določbe, ki urejajo postopek imenovanja sodnikov, treba upoštevati. ( 32 )

56.

Splošno sodišče je ugotovilo naslednje:

„78. V teh okoliščinah glede na pomembnost upoštevanja pravil o imenovanju sodnika za zaupanje strank v postopku in javnosti v neodvisnost in nepristranskost sodišč zadevnega sodnika ni mogoče šteti za zakonitega sodnika v smislu člena 47, drugi odstavek, prvi stavek, Listine o temeljnih pravicah.

79. Zato je treba sprejeti prvi pritožbeni razlog, v skladu s katerim drugi senat Sodišča za uslužbence, ki je izdal izpodbijano sodbo, ni bil sestavljen pravilno.

80. Ob upoštevanju teh preudarkov je treba izpodbijano sodbo v celoti zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti drugi in tretji pritožbeni razlog.“

57.

Treba je ugotoviti, da med vprašanji, obširno preučenimi v sodbi FV, ni osrednjega vprašanja, ki nastane, ko je ugotovljena nepravilnost postopka imenovanja, in sicer ali (in po potrebi zakaj) je bila ta nepravilnost taka, da vodi neposredno in nujno do razveljavitve sodbe Sodišča za uslužbence, ki je predmet pritožbe. Kakšno ravnovesje je treba v primeru nepravilnosti v postopku imenovanja sodnika vzpostaviti med dvema enakovrednima temeljnima načeloma: pravico do z zakonom ustanovljenega (poštenega in nepristranskega) sodišča in zahtevami pravne varnosti? To vprašanje v sodbi FV ni bilo obravnavano.

58.

Ta temeljna pomanjkljivost v sodbi FV po mojem mnenju povzroča resno tveganje za enotnost in doslednost prava Unije. Razlogovanje iz te sodbe je bilo nato ponovljeno v preverjanih zadevah. Zato se spodnja analiza nanaša na vso to sodno prakso.

59.

Ali je imelo Splošno sodišče po tem, ko je ugotovilo zadevno nepravilnost, kakršno koli diskrecijsko pravico ali pa je moralo razveljaviti sodbo Sodišča za uslužbence, ki jo je izdal zadevni senat sodnikov, zaradi kršitve pravice do z zakonom ustanovljenega sodišča? Če razveljavitev ni bila nujna posledica ugotovitve nepravilnosti v postopku imenovanja, kakšna je bila diskrecijska pravica, ki jo je imelo Splošno sodišče?

60.

Za preučitev teh vprašanj se mi zdi, da je treba nepravilnost v postopku imenovanja preučiti hkrati z vidika pravice do z zakonom ustanovljenega sodišča in z vidika načela pravne varnosti.

61.

Člen 47 Listine v eni določbi priznava pravico do poštenega sojenja, ki je priznana v členu 6(1) EKČP, in pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ki je določena v členu 13 EKČP. Povezava med členom 47 Listine in tema členoma EKČP je izrecno omenjena v Pojasnilih k Listini o temeljnih pravicah. ( 33 ) Tako prvi odstavek člena 47 Listine „temelji na 13. členu EKČP“, drugi odstavek pa „ustreza prvemu odstavku 6. člena EKČP“. Tako pravica do z „zakonom predhodno ustanovljenega sodišča“ iz člena 47, drugi odstavek, prvi stavek, Listine, pomeni vidik pravice do poštenega sojenja. Tako opredeljeno sodišče je rezultat postopka. Samo če je postopek imenovanja sodišča (i) določen v zakonu in (ii) je bil ta postopek v posamičnem primeru upoštevan, je sodni organ, ki tako nastane, z „zakonom predhodno ustanovljeno sodišče“.

62.

Ker vsebina člena 47 Listine ustreza pravicam, ki jih zagotavlja EKČP, iz člena 52(3) Listine izhaja zahteva, da sta vsebina in obseg pravic do učinkovitega pravnega sredstva in do poštenega sojenja iz tega člena 47 enaka kot pri ustreznih pravicah, ki sta zagotovljeni z EKČP. Zato je treba člen 47 Listine razlagati tako, da se upoštevajo tako Pojasnila k Listini kot sodna praksa ESČP. ( 34 ) Kot je jasno navedeno v členu 52(3) Listine, je mogoče s pravom Unije zagotoviti tudi širše varstvo.

63.

Iz sodne prakse ESČP izhaja, da „če sodišče krši nacionalna pravila, ki se nanašajo na ustanovitev in pristojnost sodnih organov, se s tem načeloma krši člen 6(1). Zato lahko ESČP preizkusi, ali je bilo v zvezi s tem nacionalno pravo spoštovano. Vendar ob upoštevanju splošnega načela, da nacionalna sodišča najprej sama razlagajo določbe nacionalnega prava, ESČP meni, da lahko njihovo presojo graja samo v primeru očitne kršitve nacionalnega prava“. ( 35 )

64.

Da bi se lahko ugotovilo, da je podana kršitev pravice do z zakonom ustanovljenega sodišča, in da je ta kršitev (obravnavana posamično) povzročila tudi kršitev pravice do poštenega sojenja iz člena 6(1) EKČP, se s sodno prakso ESČP zahteva „očitna“ ( 36 ) ali „resna“ ( 37 ) kršitev upoštevnih nacionalnih pravil. Samo v primeru, v katerem je podana „očitna kršitev“ nacionalnega prava, ni več potrebno nadaljevati preizkusa zaradi ugotovitve, ali je sodna presoja (postopek), pri kateri je bila podana ta kršitev, nepoštena. ( 38 )

65.

Zato ni vsaka nepravilnost v postopku imenovanja taka, da bi lahko v vidik pravice do poštenega sojenja, ki se izraža v pravici do „z zakonom ustanovljenega sodišča“, posegla v zadostni meri, da bi bila kršena pravica do poštenega sojenja. ( 39 ) Zato je treba preučiti pomen izraza „z zakonom ustanovljeno sodišče“ glede na njegov namen.

66.

Ta izraz se ne nanaša le na pravno podlago za obstoj „sodišča“, temveč tudi na sestavo sodišča v posamezni zadevi, kar vključuje pravila v zvezi z imenovanjem sodnikov. ( 40 ) Izraz „z zakonom“ vključuje zakonodajo o ustanovitvi in pristojnosti sodnih organov ter tudi vse druge določbe nacionalnega prava, katerih neupoštevanje pomeni, da eden ali več sodnikov nepravilno sodeluje pri obravnavi zadeve. ( 41 )

67.

Namen tega vidika pravice do poštenega sojenja je preprečiti, da bi imela izvršilna veja oblasti absolutno diskrecijsko pravico na ustanavljanje sodišč ali imenovanje sodnikov, in zagotoviti, da so ta vprašanja urejena z zakonskimi določbami. ( 42 ) Ločitev izvršne in sodne veje oblasti ima namreč vse večjo vlogo v sodni praksi ESČP. ( 43 ) Navedeni pojem izraža načelo pravne države, ki je sestavni del celotnega sistema EKČP, saj organ, ki ni bil ustanovljen v skladu z voljo zakonodajalca, nikakor nima legitimnosti, ki je v demokratični družbi potrebna za obravnavo zadev posameznikov. ( 44 )

68.

Zato se je treba vprašati, kdaj kršitev pravil, ki urejajo imenovanje sodnikov, povzroči tudi kršitev pravice do poštenega sojenja.

69.

Nedavna sodna praksa ESČP, zlasti sodba Ástráðsson, vsebuje pomembna pojasnila v zvezi s tem.

70.

ESČP je v navedeni sodbi odločilo, da sodelovanje sodnika, imenovanega s kršitvijo nacionalnih pravil v zvezi s postopkom imenovanja sodnikov, v sodnem senatu, ki je ugotovil obstoj kaznivih dejanj, ki jih je mogoče pripisati tožeči stranki, že samo po sebi pomeni kršitev člena 6(1) EKČP. ( 45 )

71.

Pred preučitvijo razlogovanja ESČP je treba opozoriti na dejansko stanje v tej zadevi. Šlo je za postopek imenovanja 15 sodnikov na novoustanovljenem pritožbenem sodišču na Islandiji. Načeloma je v skladu z upoštevno nacionalno zakonodajo neodvisni ocenjevalni odbor, sestavljen iz petih strokovnjakov („ocenjevalni odbor“), izbral petnajst najustreznejših kandidatov in ministrica za pravosodje ni imela možnosti, da bi imenovala kakega kandidata, ki ni bil med 15 predlaganimi kandidati. Vendar je z odstopanjem od tega pravila parlament lahko sprejel predlog ministrice za imenovanje določenega kandidata, ki je, čeprav ni bil med petnajstimi najboljšimi kandidati, izpolnjeval minimalna merila za imenovanje. ( 46 )

72.

Kandidaturo je vložilo sedemintrideset oseb, ocenjevalni odbor pa je preučil 33 njihovih vlog. Čeprav je ministrica prosila, da bi imela na voljo seznam, na primer, dvajsetih oseb, med katerimi bi lahko izbrala, je ocenjevalni odbor ostal zvest besedilu zakona in ji je predložil seznam z imeni 15 najboljših kandidatov, razvrščenih glede na uspešnost, skupaj z zelo podrobno analizo postopka ocenjevanja. Ministrica je želela na zadevna delovna mesta imenovati nekatere druge kandidate. Na podlagi svojega mnenja, da bi bilo treba več teže dati pravosodnim izkušnjam, in ob sklicevanju na zakon o enakih možnostih („Equality Act No 10/2008“) je parlamentarni komisiji za ustavne zadeve in nadzor („Constitutional and Supervisory Committee“ ali CSC) predložila seznam, ki je vključeval samo enajst kandidatov od tistih, ki jih je izbral ocenjevalni odbor, ( 47 ) pri čemer so bile preostale štiri osebe vsekakor kvalificirani kandidati, vendar niso bili izbrani po izbirnem postopku. ( 48 ) Ministrica ni zahtevala, da bi ocenjevalni odbor opravil novo ocenjevanje na podlagi tako spremenjenih meril. ( 49 )

73.

Člani parlamenta (poslanci), ki sestavljajo CSC, so o predlogu ministrice glasovali glede na svojo politično pripadnost. Večina ga je podprla, manjšina pa je izrazila resne pomisleke glede združljivosti ravnanja ministrice s pravili upravnega prava. Predlog, ki ga je tako odobrila večina CSC, je bil nato predložen parlamentu. Poslanci, ki so glasovali strogo glede na svojo politično pripadnost, so zavrnili manjšinsko mnenje CSC, da je treba predlog ministrice zavrniti. Nato so poslanci, ki so ponovno glasovali glede na svojo politično pripadnost, z večino glasov odobrili seznam kandidatov, ki ga je predlagala ministrica (glasovali so o seznamu v celoti, in ne o kandidatih posamično, kot je določal zakon). Čeprav je predsednik Republike Islandije izrazil resne pomisleke glede postopka v parlamentu, je nazadnje podpisal imenovanja 15 kandidatov, ki jih je predlagala ministrica, na pritožbeno sodišče. ( 50 )

74.

Kar zadeva dejansko stanje zadeve je treba ugotoviti, da je kazensko sodišče G. A. Ástráðssona spoznalo za krivega vožnje vozila brez vozniškega dovoljenja in pod vplivom narkotikov. Dosodilo mu je 17-mesečno zaporno kazen in dosmrtni odvzem vozniškega dovoljenja. Na pritožbenem sodišču je zahteval zmanjšanje kazni. Njegov odvetnik je nato ugovarjal temu, da je bil v štiričlanskem senatu sodišča tudi eden od sodnikov, katerih imena niso bila na seznamu 15 izbranih kandidatov, ki ga je sestavil ocenjevalni odbor, pri čemer se je med drugim skliceval na sodbo FV. Vendar sta argumente G. A. Ástráðssona zavrnili tako pritožbeno sodišče kot vrhovno sodišče. Zato je vložil tožbo na ESČP. ( 51 )

75.

Treba je opozoriti, da je ESČP pred začetkom svoje analize omenilo tako sodbo FV kot sodbo Pascale Nobile Sodišča Efte ( 52 ).

76.

Preden je ESČP ugotovilo, da je bil kršen člen 6(1) EKČP, je upoštevalo več elementov. Prvič, posebno pozornost je namenilo dvema sodbama islandskega vrhovnega sodišča, ki se nanašata na postopek imenovanja sodnikov. To sodišče je v okviru tožb, ki so jih vložili kandidati, ki jih je ocenjevalni odbor sicer predlagal, vendar niso bili imenovani, ( 53 ) že razsodilo, da je ministrica kršila postopek imenovanja s tem, da je štiri kandidate odstranila s seznama 15 najustreznejših kandidatov, ki ga je predlagal ocenjevalni odbor, in dodala štiri druge kandidate (ki so bili vključeni v poročilo odbora o ocenjevanju in so se šteli za dovolj kvalificirane, vendar so bili uvrščeni na mesto, ki je izključevalo njihovo imenovanje), ne da bi se oprla na nove dokumente ali opravila neodvisno presojo dejanskega stanja. Zato je islandsko vrhovno sodišče dodelilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki so jo utrpeli drugi kandidati (sodišče je zavrnilo odškodninski zahtevek za povrnitev premoženjske škode in tožbo za razveljavitev odločitve ministrice, da navedenih kandidatov ne uvrsti na seznam kandidatov za imenovanje). ( 54 )

77.

Drugič, kršitev upoštevne nacionalne zakonodaje z imenovanjem zadevnih štirih sodnikov je bila temeljna ter se je nanašala na bistveni del postopka imenovanja in jedro postopka izbora kandidatov. Poleg tega se je ministrica zavedala položaja in je tako očitno kršila upoštevna pravila. ( 55 )

78.

Tretjič, v sodbi Ástráðsson je poudarjeno, da islandski parlament tudi ni upošteval postopka, določenega za imenovanje sodnikov, ker ni glasoval ločeno za imenovanje posameznega kandidata. Namen te faze postopka je bil zagotoviti neodvisnost sodne oblasti od izvršne oblasti. Dejstvo, da parlament ni opravil svoje naloge, ki jo ima na podlagi upoštevnih nacionalnih določb, je pomenilo dodatno resno kršitev izbirnega postopka. ( 56 ) V zvezi s tem poudarjam – čeprav ESČP tega ne navaja izrecno v svojem sklepanju o kršitvi pravice do z zakonom ustanovljenega sodišča (vendar to izrecno omenja pri predstavitvi nacionalnega dejanskega okvira) – da je zaporedno glasovanje, s katerim je bil odobren predlog ministrice, tako v CSC kot v parlamentu zvesto odražalo politično pripadnost poslancev, ki so pri njem sodelovali. ( 57 )

79.

ESČP je torej ugotovilo, da kršitve zadevnega postopka že po svoji naravi pomenijo očitno kršitev pravil, ki se uporabljajo, tako s strani izvršne oblasti, ki je presegla omejitve svoje diskrecijske pravice in je očitno kršila ta pravila, kot s strani parlamenta, ki ni opravil svoje dolžnosti zagotavljanja ravnotežja med zakonodajno in izvršno oblastjo v postopku imenovanja. Zato je ESČP razsodilo, da je bil ta postopek tak, da je oslabil zaupanje, ki ga mora sodna oblast vzbujati v javnosti v demokratični družbi, zaradi česar je bil kršen člen 6(1) EKČP. ( 58 )

80.

Zadeva Ástráðsson ima zagotovo skupne točke s položajem, iz katerega izhajata preverjani zadevi. V obeh primerih je postopek imenovanja sodnikov vključeval mnenje neodvisnega odbora. Ta odbor je izvršni oblasti predložil seznam najustreznejših kandidatov. Poleg tega je v postopku imenovanja sodnikov izvršna oblast storila nepravilnost, pri čemer se je zavedala, da odstopa od predpisanega postopka. ( 59 )

81.

Toda vzporednic je tu konec.

82.

V postopku imenovanja sodnikov Sodišča za uslužbence je bila samo ena postopkovna nepravilnost: Svet je brez objave novega poziva k vložitvi kandidatur za tretje delovno mesto, ki se je medtem sprostilo na Sodišču za uslužbence, na podlagi obstoječega seznama, ki je bil sestavljen za zasedbo dveh delovnih mest, imenoval tri kandidate namesto dveh. Vendar pa je Svet tako izbral kandidate, katerih imena so bila na seznamu, ki ga je predložil izbirni odbor in ki je vključeval število kandidatov, ki je ustrezalo dvakratnemu številu sodnikov, ki jih je Svet nazadnje imenoval (šest kandidatov za tri delovna mesta, ki so bila na koncu zapolnjena). Svet je, čeprav mu tega ni bilo treba, dejansko imenoval prve tri osebe na seznamu, ki jih je izbirni odbor razvrstil po uspešnosti. Svet se je izognil predpisanemu postopku izključno iz časovnih razlogov (drugače povedano morda zaradi poenostavitve postopka) ( 60 ), saj je bilo predvideno, da bo Sodišče za uslužbence zaprlo vrata manj kot pet mesecev po nastopu funkcije novoimenovanih sodnikov. ( 61 )

83.

Nasprotno je v postopku imenovanja sodnikov, opisanem v zadevi Ástráðsson, ocenjevalni odbor predlagal seznam 15 najustreznejših kandidatov – toliko, kolikor je bilo delovnih mest. Ministrica je s tega seznama odstranila štiri imena in dodala druge kandidate, ki so sodelovali v postopku in so se šteli za dovolj kvalificirane, vendar manj kot 15 predlaganih kandidatov. S tem je ministrica namerno odstranila štiri izbrane kandidate (oziroma štiri kandidate od tistih, ki jih je ocenjevalni odbor štel za najustreznejše) in jih zamenjala z drugimi kandidati po svojem izboru.

84.

V tej fazi je pomembno pazljivo preučiti podrobno sklepanje ESČP v točkah 102, 103 in 123 njegove sodbe (ki je po mojem mnenju pravo bistvo analize navedenega sodišča), ki jih tu navajam in extenso:

[…]

85.

Po mojem mnenju iz točk sodbe Ástráðsson, ki sem jih navedla, izhaja, da čeprav je treba „upoštevati, da dejstva dokazujejo, da je bila kršitev nacionalnih pravil v zvezi z imenovanjem sodnikov namerna“, samo ta element ne zadostuje, da bi nepravilnost v postopku imenovanja sodnika pomenila očitno kršitev člena 6(1) EKČP. Treba je pogledati širše od tega elementa, obravnavanega samostojno, in preveriti, ali je zaradi kršitve pravil, ki se uporabljajo za imenovanje sodnikov, nastalo resnično tveganje, da so druge veje oblasti, zlasti izvršna, svoja pooblastila uporabile na način, ki ogroža integriteto postopka imenovanja. ( 62 ) Če je tako – če „je izvršna veja oblasti uveljavljala neupravičeno diskrecijsko pravico“ (tako da je postopek, ki je iz tega sledil, „oslabil zaupanje, ki bi ga moralo sodstvo vzbujati pri posamezniku v demokratični družbi, in je bil v nasprotju s samim bistvom načela, po katerem mora biti sodišče ustanovljeno z zakonom“) – potem je bila „očitno“ kršena pravica do z zakonom ustanovljenega sodišča, ki sama po sebi pomeni kršitev pravice do poštenega sojenja.

86.

Če se ta analiza uporabi za nepravilnost pri sklepu o imenovanju, na katerega se nanaša obravnavana zadeva, ni mogoče razumno ugotoviti, da bi lahko ta nepravilnost oslabila „zaupanje, ki bi ga moralo sodstvo vzbujati pri posamezniku v demokratični družbi“. Za razliko od dejanskega stanja, na katerem temelji sodba Ástráðsson, izvršna oblast ni posegala v seznam, da bi izključila nekatere izbrane kandidate in jih zamenjala z drugimi kandidati. Izvršna oblast z ugotovljeno nepravilnostjo ni uveljavljala svojih pooblastil na tak način, da bi spodkopavala postopek imenovanja.

87.

Na podlagi meril, ki jih je ESČP navedlo v sodbi Ástráðsson, ugotavljam, da konkretna nepravilnost pri imenovanju treh sodnikov Sodišča za uslužbence, kakršna je opisana v sodbi FV in v preverjanih sodbah, sama po sebi ni bila taka, da bi pomenila „očitno kršitev“ pravice do poštenega sojenja iz člena 47, drugi odstavek, prvi stavek, Listine. Zato je treba preučiti, ali je bila glede na vse upoštevne elemente pravica do poštenega sojenja v obravnavanem primeru spoštovana, česar Splošno sodišče ni storilo. Očitno je, da je tožbe tožečih strank v preverjanih zadevah in tožeče stranke FV obravnaval senat Sodišča za uslužbence, sestavljen iz oseb, ki so bile popolnoma in ustrezno kvalificirane za delo na tem sodišču in izbrane s seznama, ki ga je izdelal izbirni odbor, ter da ni bila ugotovljena nobena napaka, zaradi katere bi bilo obravnavanje teh zadev s strani senata sodišča neveljavno.

88.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega in ob ustreznem upoštevanju načela pravne varnosti bom zdaj preučila zaključek, ki ga je Splošno sodišče sprejelo na podlagi nepravilnosti v postopku imenovanja, in sicer, da je treba razveljaviti sodbe Sodišča za uslužbence v zadevah FV, HG in Simpson.

89.

Načelo pravne varnosti, ki ga je Sodišče povzdignilo na stopnjo splošnega načela prava, ( 63 ) se je v sodni praksi, kolikor vem, prvič pojavilo v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. Sodišče je že v tej prvi sodbi vzpostavljalo ravnotežje med tem načelom in načelom zakonitosti ter poudarilo, da je to, katero od teh načel mora prevladati v vsakem posameznem primeru, odvisno od soočenja javnega interesa z zadevnimi zasebnimi interesi. ( 64 )

90.

Načelo pravne varnosti zahteva, da so pravila prava jasna in natančna, njegov namen pa je zagotoviti predvidljivost pravnih položajev in pravnih razmerij, ki spadajo na področje uporabe prava Unije. ( 65 ) Ustreza več vidikom v sodni praksi Sodišča za ohranitev gotovosti, stabilnosti, enotnosti in doslednosti pravnega reda Unije. ( 66 ) Predstavlja izvor in temelj dveh drugih načel prava Unije, ki sta njegovi posledici: načelo zaupanja v pravo ( 67 ) in načelo pravnomočnosti ( 68 ).

91.

Glede povezave med načelom pravne varnosti in načelom pravnomočnosti se strinjam s tistim, kar je napisal predstojnik Carbonnier: „kar daje sodbi njeno polno veljavo, njeno nadrejenost glede na poravnavo, ki jo med sprtima strankama lahko poskuša doseči dobronamerni mimoidoči, ni skladnost z absolutno resnico (kje je resnica?), temveč to, da ji država daje posebno moč, ki prepoveduje njeno izpodbijanje, ker je treba spore končati, […] kar zagotavlja stabilnost, varnost in mir med ljudmi“. ( 69 )

92.

Tako Sodišče ni omahovalo pri omejitvi časovnih učinkov svojih sodb za ohranitev pravne varnosti. Kar zadeva tožbe za razveljavitev, je ta možnost izrecno določena v členu 264(2) PDEU. Sodišče je tako omejitev uporabilo tudi v zadevah predhodnega odločanja, tako v zvezi z razlago kot v zvezi z veljavnostjo. V sodbi Defrenne je Sodišče na primer poudarilo, da „nujni razlogi pravne varnosti, ki se nanašajo na vse zadevne interese, tako javne kot zasebne, načeloma preprečujejo izpodbijanje plačil za obdobja […] pred datumom te sodbe, razen v zvezi z delavci, ki so pred tem vložili tožbo ali enakovredno pritožbo“. ( 70 ) Vendar Sodišče lahko „le izjemoma“ – „z uporabo splošnega načela pravne varnosti, ki je bistven del pravnega reda Skupnosti, [omeji] možnost vseh zainteresiranih, da bi se sklicevali na določbo, ki jo je samo razložilo, z namenom izpodbijanja pravnih razmerij, ki so nastala v dobri veri. Za določitev take omejitve morata biti izpolnjena dva bistvena pogoja, in sicer dobra vera zainteresiranih in nevarnost resnih težav“. ( 71 )

93.

Sodišče se je na načelo pravne varnosti sklicevalo tudi, kadar je odločalo o vprašanjih v zvezi s preklicem aktov Unije. Tako je preklic nezakonitega akta dovoljen, če se izvede v razumnem roku in če je institucija, ki je akt sprejela, zadostno upoštevala, koliko se je lahko tožeča stranka morebiti zanašala na zakonitost akta; če ti pogoji niso izpolnjeni, se s preklicem kršita načeli pravne varnosti in legitimnega pričakovanja ter ga je treba razglasiti za ničnega. ( 72 )

94.

ESČP je prav tako priznalo načelo pravne varnosti, čeprav ni izrecno navedeno v EKČP.

95.

Tako je v zvezi s členom 6(1) EKČP razsodilo, da „pravica do sodišča“ ni absolutna in zanjo veljajo implicitno dovoljene omejitve, zlasti za zagotovitev učinkovitega izvajanja sodne oblasti in posebej spoštovanja načela pravne varnosti. Vendar morajo biti te omejitve sorazmerne in ne smejo ovirati prostega dostopa posameznika na tak način in do te mere, da je kršeno bistvo njegove pravice do sodišča. ( 73 )

96.

Tudi ESČP si je dalo možnost, da časovno omeji učinke svojih odločb, ker je menilo, da „iz načela pravne varnosti, ki je nujno neločljivo povezano s pravom [EKČP] in pravom [Unije], izhaja, da [zadevni državi] ni treba izpodbijati pravnih dejanj ali položajev pred izrekom te sodbe“. ( 74 ) To načelo, kot ga izvaja ESČP, pomeni stabilnost in predvidljivost, s katerima je neločljivo povezano. ( 75 )

97.

Zdaj bom preučila, ali v primeru ugotovitve nepravilnosti v postopku imenovanja sodnika načelo pravne varnosti preprečuje nujno razveljavitev sodb, ki jih je izrekel ta sodnik ali so bile izrečene ob njegovem sodelovanju, zaradi te nepravilnosti.

98.

Na podlagi hitre in nujno nepopolne preučitve upoštevne sodne prakse se zdi, da taka nujna posledica ne izhaja iz skupne pravne tradicije držav članic. Nasprotno: nekateri pravni redi teh držav poznajo mehanizme uravnoteženje pravice do z zakonom ustanovljenega sodišča na eni strani in načela pravne varnosti na drugi strani. V nadaljevanju navajam nekatere primere uporabljenih rešitev, ki bi po mojem mnenju lahko bile vir navdiha, pri čemer se zavedam, da seznam ni izčrpen in da se rešitve razlikujejo od ene države članice do druge ter od enega pravnega področja do drugega, zlasti na področju kazenskega prava.

99.

V Franciji je Conseil d’État (državni svet) v okviru nadzora zakonitosti odlokov o imenovanju treh sodnikov v dveh temeljnih sodbah uporabil načelo, da bi takojšnja retroaktivna razveljavitev imenovanja teh sodnikov pomenila „očitno pretirano“ škodo za delovanje javne uprave na področju pravosodja. Zato je presodil, da odločba o razveljavitvi imenovanja teh sodnikov začne učinkovati šele nekaj tednov kasneje. Conseil d’État (državni svet) je ob tem izreku menil, da čeprav „odprava upravnega akta načeloma pomeni, da se za ta akt šteje, da nikoli ni bil sprejet“, kadar „je videti, da je ta retroaktivni učinek odprave tak, da pomeni očitno pretirane posledice zaradi učinkov, ki jih je ta akt imel, in položajev, ki so lahko nastali, ko je veljal, ter zaradi splošnega interesa, ki bi lahko bil povezan z začasno ohranitvijo njegovih učinkov, mora upravno sodišče […] upoštevati na eni strani posledice retroaktivnosti razveljavitve za različne obstoječe javne ali zasebne interese ter na drugi stani nevšečnosti, ki bi jih glede na načelo zakonitosti in pravico posameznikov do učinkovitega pravnega sredstva pomenila časovna omejitev učinkov razveljavitve“. ( 76 )

100.

Tudi pristop, uporabljen v Angliji in Walesu (nisem dovolj poučena, da bi govorila o drugih delih Združenega kraljestva), se mi zdi zanimiv, vsaj zaradi njegovega pragmatizma. Ta pravni red priznava načelo „de facto sodnika“, v skladu s katerim lahko akti sodnika ostanejo veljavni v skladu z zakonom, čeprav je njegovo imenovanje neveljavno in brez pravnega učinka. Tako je v zadevi, ki jo je na High Court of Justice, Queen’s Bench Division (višje sodišče, oddelek Queen’s Bench, Združeno kraljestvo), najprej obravnaval sodnik, ki ni bil usposobljen za to delovno mesto, tožeča stranka (na prvi stopnji) prerekala sposobnost sodnika za obravnavanje zadeve in je (v pritožbi) postavila vprašanje, ali je to v skladu s pravico vsake osebe do obravnave pred „z zakonom ustanovljenim“ sodiščem. Iz zelo dolge sodbe Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Združeno kraljestvo) izhaja, da so lahko v skladu z načelom „de facto sodnika“ veljavni tako akti zadevnega sodnika kot sama ustanovitev sodišča, tako da so izpolnjene zahteve iz člena 6 EKČP. Iz sklepanja Court of Appeal (pritožbeno sodišče) izhaja, da naj bi to načelo ščitilo vsako osebo, ki vloži tožbo na sodišče, s tem, da se šteje za pravilno ustanovljeno sodišče. Logika tega načela je ohraniti hitrost, pravno varnost, stabilnost in zaupanje javnosti v pravni sistem ter preprečiti spore glede formalnosti imenovanja. Vendar se načelo „de facto sodnika“ ne uporablja za osebe, ki v takem senatu sodišča sodelujejo, čeprav se zavedajo, da za to niso usposobljene (osebe, ki so označene za „uzurpatorje“). V zadnjenavedenem primeru so njihove odločitve neveljavne. ( 77 )

101.

V Nemčiji je imelo Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče, Nemčija) priložnost pojasniti, da se kljub temeljnemu pomenu za posameznike pravica do „zakonitega sodnika“, kot je določena v nemški ustavi, načeloma nanaša samo na preprečevanje tveganja poseganja v sodne institucije. Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče) je ob tem, ko je sprejelo tak pristop, izrecno poudarilo, da je taka omejitev „absolutne“ pravice do „zakonitega sodnika“ upravičena zaradi pravne varnosti. ( 78 )

102.

V Republiki Češki je v okviru vrhovnega nadzora nad dodelitvijo sodnika na Nejvyšší soud (vrhovno sodišče, Republika Češka), ki je privedel do razveljavitve te dodelitve zaradi kršitve postopka, Ústavní soud (ustavno sodišče, Republika Češka) odločilo, da se ohranijo odločbe, ki jih je sprejel senat, v katerem je zasedal zadevni sodnik, pri čemer je dalo prednost načelu varstva legitimnega pričakovanja državljanov in načelu dobre vere. ( 79 )

103.

V Španiji je Tribunal Constitutional (ustavno sodišče, Španija) razsodilo, da nepravilnosti v zvezi z imenovanjem ali dodelitvijo sodnika ne povzročijo ne ničnosti celotnega postopka ne ničnosti sodbe, ki jo ta sodnik izreče. ( 80 ) Ta razlaga je utemeljena s potrebo po zagotovitvi pravne varnosti. ( 81 ) Vendar iz iste sodne prakse izhaja jasno razlikovanje primerov, v katerih obstajajo dvomi o nepristranskosti ali neodvisnosti zadevnega sodnika. ( 82 ) Če ta elementa nista podana, je lahko namreč razveljavitev sodbe utemeljena.

104.

Iz tega izhaja, da se v več državah članicah pravica do z zakonom ustanovljenega sodišča ne šteje za absolutno, tako da vsako poseganje v to pravico ne pomeni vedno razveljavitve vseh sodb, pri katerih je zadevni sodnik sodeloval. Težnja je bolj k temu, da se poskuša vzpostaviti primerno ravnotežje med to pravico na eni strani in pravno varnostjo na drugi strani.

105.

Ob upoštevanju teh preudarkov je treba preučiti vprašanje, kako izvesti to uravnoteženje, kadar se ugotovi nepravilnost v postopku imenovanja sodnika, ki je odločal v določeni zadevi.

106.

Po mojem mnenju je vse odvisno od narave zadevne nepravilnosti.

107.

Tu ne bom poskušala oblikovati izčrpnega seznama mogočih nepravilnosti. Zdi se mi, da obstaja cela lestvica nepravilnosti, vse od postopkovne napake, ki je resnično „de minimis“, do očitne kršitve bistvenih meril, ki urejajo imenovanje sodnikov. Prva kategorija nepravilnosti bi na primer vključevala okoliščino, da bi moral biti v dopisu o imenovanju sodnika po podpisu odgovornega ministra zelen žig, vendar je pomočnica v naglici uporabila napačno kartušo in modro barvo namesto zelene. Primer druge kategorije nepravilnosti bi bil poseg v postopek s strani odgovornih politikov, da bi dosegli, da se za sodnika imenuje eden od njihovih zvestih pripadnikov, ki nima diplome iz prava, zahtevane v pozivu k vložitvi kandidatur, vendar bo brez dvoma obsodil vsakega nasprotnika vlade na dosmrtno zaporno kazen.

108.

Zdi se mi, da ima merilo, uporabljeno v sodni praksi ESČP, analizirani zgoraj, tu poseben pomen.

109.

Kadar je bila storjena „očitna“ kršitev pravice do z zakonom ustanovljenega sodišča, ki oslabi zaupanje, ki bi ga moralo sodstvo vzbujati pri posamezniku v demokratični družbi, je očitno treba brez nadaljnjega razveljaviti sodbe, pri katerih je ta nepravilnost podana. Nasprotno pa, kadar je zadevna nepravilnost manj težka in ne pomeni take kršitve, načelo pravne varnosti ne dovoljuje vedno razveljavitve teh sodb. Okoliščine je treba preučiti bolj temeljito, ob upoštevanju tega pomembnega načela. V nekaterih primerih lahko to načelo prevlada nad pravico do z zakonom ustanovljenega sodišča. ( 83 ) Če pa se ugotovi, da gre za poseg v bistvo pravice do poštenega sojenja je treba dati tej pravici prednost pred načelom pravne varnosti in zadevno sodbo razveljaviti.

110.

Po mojem mnenju je nepravilnost iz teh postopkov preveritve sicer nedvomno težja od uporabe napačne barve črnila, vendar pa ni taka nepravilnost, ki bi jo lahko opredelili za „očitno kršitev pravice do z zakonom ustanovljenega sodišča“.

111.

Zato je Splošno sodišče s tem, da je razsodilo, da je nepravilnost v postopku imenovanja sodnikov na Sodišče za uslužbence taka, da pomeni kršitev pravice do z zakonom ustanovljenega sodišča, in da je zadevne sodbe zato nujno razveljaviti, ne da bi opravilo preizkus uravnoteženosti te pravice z načelom pravne varnosti, storilo resno napako pri uporabi prava (tako kot v sodbi FV).

112.

Na začetku poudarjam, da je v sodbi Simpson Splošno sodišče, ki je ukrepalo po uradni dolžnosti, stranki vprašalo, kakšne bi morale biti posledice sodbe FV; ( 84 ) v zadevi HG pa je tožeča stranka sama postavila vprašanje morebitne nepravilnosti pri oblikovanju senata sodišča. ( 85 )

113.

Pred obravnavo vprašanja, ali je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je kot pritožbeno sodišče opravilo nadzor po uradni dolžnosti nad imenovanjem sodnikov, ki so bili v senatu sodišča prve stopnje, bom preučila vprašanje, ali je Splošno sodišče v tem okviru pooblaščeno za incidenčni nadzor na podlagi člena 277 PDEU, saj je na obravnavi o tem tekla živahna razprava.

114.

Možnost incidenčnega nadzora aktov prava Unije je določena v členu 277 PDEU. Ta nadzor se ne opravi na podlagi samostojnega pravnega sredstva, temveč v incidenčnem postopku, ki ga sodišče Unije izvede med glavnim postopkom. ( 86 ) Ta možnost je izraz splošnega načela, ki je namenjeno zagotavljanju tega, da ima ali je imel vsakdo možnost izpodbijati akt Unije, ki je podlaga za odločbo, sprejeto zoper njega. ( 87 )

115.

Ne bom se zadrževala pri vseh pogojih, določenih v členu 277 PDEU, ki morajo biti izpolnjeni za uveljavljanje „ugovora nezakonitosti“, kot je ta, da mora biti oseba, ki uveljavlja tak ugovor, „stranka“ ( 88 ) v „sporu“ o glavni stvari. Prešla bom neposredno na tistega, ki je najpomembnejši za obravnavani zadevi. Ugovor nezakonitosti se lahko uveljavlja samo za izpodbijanje „splošnega akta“, ki ga je sprejela institucija, organ, urad ali agencija Unije. ( 89 )

116.

Opredelitev pravne narave sklepa o imenovanju torej tako postane nujna faza za določitev sredstev za njegov nadzor. Ta pravna narava je na prvem mestu opredeljena z avtorjem akta, ki je Svet. Gre torej za akt institucije Unije, v nasprotju z imenovanjem sodnikov in generalnih pravobranilcev Sodišča in Splošnega sodišča, ki je rezultat skupnega dogovora med vladami držav članic v skladu s členom 253, prvi odstavek, PDEU.

117.

Za to pravno naravo je značilna tudi opredelitev v primarnem pravu Unije, v skladu s katerim gre za „sklepe“. Gre torej za akt sekundarnega prava, ki ni bil sprejet po „navadnem“ zakonodajnem postopku, opredeljenem v členu 289(1) PDEU, temveč po posebnem postopku, določenem v členu 257, četrti odstavek, PDEU v povezavi s členom 3(1) Priloge I k Statutu Sodišča Evropske unije.

118.

V sodni praksi je bil opredeljen pojem splošnega akta. Ta pojem se lahko izpelje iz dejstva, da se zadevni akt uporablja v objektivno določenih položajih in ima pravne učinke za kategorijo splošno in abstraktno določenih oseb. ( 90 ) Nasprotno, samo besedilo člena 277 PDEU izključuje akte, ki niso splošni, to je sklepe, naslovljene na posameznika. ( 91 ) Splošno sodišče je v zadevah, ki sta se nanašali na izpodbijanje glasovanja oziroma imenovanje oseb, izvoljenih v lokalni odbor osebja v Luksemburgu ( 92 ), oziroma na zavrnitev kandidature s strani Sveta ( 93 ), res opravilo incidenčni nadzor. V obeh zadevah je šlo za splošne akte, ki so bili podlaga za sprejetje izpodbijanih aktov, in sicer statut lokalnega odbora osebja v Luksemburgu ( 94 ) oziroma obvestilo o prostem delovnem mestu s pozivom k vložitvi kandidatur ( 95 ).

119.

V skladu s sodno prakso Splošnega sodišča je torej ugovor nezakonitosti, ki se uveljavlja incidenčno na podlagi člena 277 PDEU v primeru, da se v glavni stvari izpodbija zakonitost tretjega akta, dopusten samo, če obstaja povezava med tem aktom in predpisom, na domnevno nezakonitost katerega se stranka sklicuje; splošni akt, katerega zakonitosti se ugovarja, mora biti v zadevi, ki je predmet tožbe, neposredno ali posredno uporaben, med izpodbijano individualno odločbo in tem splošnim aktom pa mora obstajati neposredna pravna vez. ( 96 )

120.

Ali je mogoče šteti, da ima sklep o imenovanju dvojno naravo, in sicer naravo individualnega akta (v razmerju do imenovanih oseb) in naravo splošnega akta (zaradi učinkov, ki jih ima za posameznike v Uniji), kot sta na obravnavi trdili Komisija in oseba HG?

121.

Sodišče je res že priznalo, da ima lahko akt Sveta dvojno naravo, tako da je hkrati splošni akt v delu, v katerem je naslovljen na kategorijo naslovnikov, ki je določena na splošno in abstraktno (na primer akt, ki prepoveduje, da se dajo sredstva in ekonomski viri na voljo osebam in subjektom, ki so navedeni na seznamih, priloženih tem aktom), in sveženj posamičnih odločb (sprejetih v zvezi s temi osebami in subjekti). ( 97 ) Ta vrsta akta dejansko ustreza opredelitvi splošnega akta, ker (i) ima pravne učinke za kategorijo splošno in abstraktno določenih oseb, (ii) je v zadevi, ki je predmet tožbe, neposredno ali posredno uporaben ter (iii) obstaja neposredna pravna vez med njim in izpodbijano individualno odločbo.

122.

V primeru sklepa o imenovanju pa se mi ne zdi, da je tako.

123.

Prvič, sklepa o imenovanju sodnika ni mogoče na splošno opredeliti kot akt, ki je uporaben v zadevi, ki je predmet tožbe. Drugič, sklep o imenovanju nima nobene neposredne (ali posredne) pravne vezi z individualnimi odločbami, ki jih tožeče stranke izpodbijajo na Sodišču za uslužbence (v zadevi Simpson odločba Sveta o zavrnitvi napredovanja v naziv AD 9 in v zadevi HG odločba tripartitnega organa za imenovanja, s katero je bila zadevni osebi naložena disciplinska kazen in povrnitev škode, ki jo je utrpela Komisija). Tretjič, individualni akti, izpodbijani na Splošnem sodišču v obravnavanih zadevah, niso individualne odločbe, ki so predmet tožbe, temveč sodbe, ki so predmet pritožbe. Četrtič, sklep o imenovanju se ne nanaša na „kategorijo splošno in abstraktno določenih oseb“ in vsi posamezniki v Uniji, ki spadajo v pristojnost Sodišča za uslužbence, se niti ne morejo šteti za tako kategorijo oseb, „na katere se nanaša“ sklep o imenovanju. To, da je bil ta sklep objavljen v UL, ne more spremeniti njegove pravne narave. Tako so na primer tudi sklepi Komisije na področju državne pomoči objavljeni v UL, ne da bi to pomenilo, da so to splošni akti.

124.

Zato menim, da se sklep o imenovanju ne more šteti za splošen akt in bi bil lahko predmet incidenčnega nadzora zakonitosti na podlagi člena 277 PDEU.

125.

Vendar to ne pomeni, da tožeča stranka nima možnosti zahtevati nadzora nad domnevno nepravilnostjo pri imenovanju člana senata sodišča, ki mu je dodeljena njena zadeva. Ker tožba tožeče stranke spada na področje uporabe prava Unije, se namreč lahko sklicuje na pravice, ki jih zagotavlja Listina, zlasti njen člen 47. S tega vidika to ni okvir „incidenčnega nadzora“ v strogem pomenu izraza. Dejansko ne gre za nadzor sklepa o imenovanju, temveč bolj za preučitev, ali je bila kršena pravica do z zakonom ustanovljenega sodišča, ker je v senatu sodišča sodeloval sodnik, v postopku imenovanja katerega je prišlo do nepravilnosti.

126.

Pri preučitvi pravilnosti imenovanja sodnikov v sodbi FV in tudi v preverjanih sodbah se je Splošno sodišče oprlo na sodbo z dne 1. julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi ( 98 ).

127.

Tako je menilo, da „mora pritožbeno sodišče […] v primeru izpodbijanja pravilnosti sestave sodišča, ki je odločalo na prvi stopnji, ki ni očitno nebistveno, preveriti pravilnost navedene sestave. Pritožbeni razlog, ki se nanaša na nepravilnost sestave, je namreč razlog javnega reda, ki ga je treba preučiti po uradni dolžnosti, tudi če ta nepravilnost ni bila navedena na prvi stopnji (glej v tem smislu [sodbo Chronopost], točke od 44 do 50).“ ( 99 )

128.

Vendar se mi zdi, da je uporaba te sodne prakse v preverjanih sodbah napačna, ker krši obseg uporabe sodbe Chronopost in domnevo zakonitosti aktov institucij Unije.

129.

V tej zadevi je Sodišče razveljavilo prvotno sodbo Splošnega sodišča in zadevo vrnilo Splošnemu sodišču v ponovno odločanje. To pa jo je dodelilo sestavi sodišča, v kateri je bil sodnik poročevalec isti sodnik kot tisti, ki je bil zadolžen za prvotno izpodbijano sodbo. Stranki sta nato imeli pomisleke glede pravilnosti postopka pred Splošnim sodiščem. V okviru kasnejše (nove) pritožbe je Sodišče te trditve vsebinsko zavrnilo. ( 100 )

130.

Pred tem preizkusom je Sodišče razsodilo, da „[…] imajo vsa sodišča obveznost preveriti, ali s svojo sestavo predstavljajo tako neodvisno in nepristransko sodišče, kadar se to izpodbija na podlagi, ki naj ne bi bila očitno nebistvena. Ta preveritev je potrebna za zaupanje, ki ga morajo sodišča demokratične družbe uživati pri posameznikih […]. Iz tega izhaja, da mora Sodišče, če se v okviru pritožbe to izpodbija na podlagi, ki kot v obravnavani zadevi ni očitno nebistvena, preveriti zakonitost sestave Sodišča prve stopnje, ki je izdala izpodbijano sodbo.“ ( 101 )

131.

Pristop v sodbi Chronopost namreč temelji na pravici do poštenega sojenja. Vsebina te pravice, kot je opredeljena v sodbi Chronopost, ustreza besedilu člena 6(1) EKČP in člena 47(2) Listine: „vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče“. ( 102 )

132.

Splošno sodišče je v okviru preverjanih sodb in v sodbi FV preučilo pravilnost sestave senata Sodišča za uslužbence, ki je te sodbe izrekel, z vidika morebitne nepravilnosti v postopku imenovanja njegovih članov, ki se nanaša na pogoj, s katerim se zahteva obstoj sodišča, ustanovljenega z zakonom. ( 103 )

133.

Ob branju sodbe Chronopost pa se zdi, da se obveznost, da vsako sodišče po uradni dolžnosti kot razlog javnega reda preuči pravilnost sestave svojega senata, „kadar se to izpodbija na podlagi, ki naj ne bi bila očitno nebistvena“, navezuje na vidika neodvisnosti in nepristranskosti. ( 104 ) Kadar torej sodišče Unije predloži zadevo določenemu senatu z nekim sodnikom poročevalcem, ( 105 ) mora preveriti, da ob upoštevanju oblikovanja tega senata na eni strani in posebnosti obravnavane zadeve na drugi strani ne more priti do nobenega pomisleka glede neodvisnosti in nepristranskosti tistih, ki so pozvani k odločanju o zadevi.

134.

Vidik pravice do poštenega sojenja, ki ustreza pravici do izjave na z zakonom ustanovljenem sodišču, ki ga Sodišče navaja v točki 45 sodbe Chronopost, ni omenjen v točki 46 in naslednjih te sodbe. Mislim, da veliki senat svojih ugotovitev na tak način ni oblikoval nenamerno ali zato, ker bi kaj spregledal. V tem primeru po mojem mnenju ne gre za opustitev velikega senata pri njegovem sklepanju.

135.

V točki 45 je le povzeto celotno besedilo, ki se nanaša na pravico, vsebovano v členu 6(1) EKČP in členu 47 Listine. Nato je v točkah 46, 47 in 48 preučeno vprašanje neodvisnosti in nepristranskosti senata sodišča, pozvanega k rešitvi nekega spora. Vprašanje, ali je bilo sodišče dejansko „ustanovljeno z zakonom“, pred tem ni bilo preizkušeno. Če je to vprašanje upoštevno, pa ga seveda lahko postavi – tako kot v zadevi FV – stranka, ki ima v zvezi s tem dvome.

136.

Zato se mi zdi, da je bilo z opiranjem na sodbo Chronopost pri nadzoru nepravilnosti imenovanja sodnikov v senatu sodišča prve stopnje z vidika jamstva pravice do z zakonom ustanovljenega sodišča, v sodbi FV in posledično v preverjanih sodbah preseženo področje uporabe navedene sodbe Chronopost.

137.

Akt Sveta o imenovanju sodnikov Sodišča za uslužbence je akt, ki ga institucija Unije sprejme na podlagi člena 257, četrti odstavek, PDEU. V skladu z ustaljeno sodno prakso za take akte načeloma velja domneva zakonitosti in imajo pravne učinke, dokler niso preklicani, razglašeni za nične v okviru ničnostne tožbe ali razglašeni za neveljavne v okviru postopka predhodnega odločanja ali ugovora nezakonitosti. ( 106 )

138.

Zato je Splošno sodišče storilo napako, ko je preneslo merilo, ki se uporablja za nadzor neodvisnosti in nepristranskosti sodišč po uradni dolžnosti („kadar se to izpodbija na podlagi, ki naj ne bi bila očitno nebistvena“ ( 107 )), na preučitev vprašanja, ali je bilo imenovanje sodnika z aktom Sveta, za katerega velja domneva zakonitosti, pravilno ali ne. Zdi se mi, da je s to domnevo zakonitosti izraženo tudi načelo pravne varnosti, katerega namen je zagotoviti predvidljivost pravnih položajev in pravnih razmerij, ki spadajo na področje uporabe prava Unije. ( 108 )

139.

Zato ob neobstoju elementov, iz katerih bi prima facie izhajala verjetnost, da sklep o imenovanju ni veljaven, sodišču ni treba po uradni dolžnosti preučiti takega vprašanja. ( 109 ) Povedano še jasneje: v kontekstu sodišč Unije po slavnostni seji na Sodišču, na kateri vsak nov član priseže, sodišču, na katerem bo ta član zasedal, ni treba po uradni dolžnosti podrobno preučiti postopka, ki je pripeljal do njegovega imenovanja, vključno s podrobno preučitvijo obrazložitve sklepa o imenovanju, da bi se prepričalo o njegovi veljavnosti.

140.

Stranka v sporu lahko seveda izpodbija veljavnost imenovanja člana senata sodišča, ki mu je bila predložena njena zadeva, tako kot je bilo v zadevi FV. Tak ugovor mora podati takoj, ko izve za dejstva, na katerih tak ugovor temelji, to je (i) domnevno nepravilnost postopka imenovanja in (ii) dejstvo, da bo sodnik (ali sodniki), ki ga ta domnevna nepravilnost zadeva, v senatu sodišča, ki mu je predložena njegova zadeva. Zato bi bilo treba tak ugovor vložiti kar najhitreje in ne le v primeru, če je prvostopenjska odločba za stranko neugodna. V nekaterih primerih je lahko upravičeno tudi, da se ta težava izpostavi (v rokih, ki jih zakonodaja določa za vložitev pritožbe) šele pred pritožbenim sodiščem, (na primer, če se pojavi šele po izreku prvostopenjske sodbe). Vendar bolj kot je tak ugovor oddaljen od datuma imenovanja sodnika, večja je možnost, da bo pri tehtanju, ki ga mora opraviti zadevno sodišče, načelo pravne varnosti prevladalo nad načelom z zakonom ustanovljenega sodišča. Razen če je zadevna nepravilnost dovolj resna, da se označi za „očitno kršitev“ ali da ogroža samo bistvo pravice do poštenega sojenja, je verjetno, da bosta prevladali potreba po zagotovitvi pravne varnosti in pravnomočnost.

141.

V sodbi FV in zato tudi v preverjanih zadevah Splošno sodišče pri svoji analizi preprosto ni upoštevalo vpliva domneve zakonitosti aktov Unije ter načela pravne varnosti in pravnomočnosti.

142.

Zato menim, da je Splošno sodišče pri nadzoru pravilnosti sestave senata sodišča na Sodišču za uslužbence storilo resno napako, ker je ta nadzor izvedlo z vidika pravilnosti postopka imenovanja njegovih članov in je nato brez nadaljnjega razveljavilo izpodbijani sodbi, ne da bi prej upoštevalo ta pomembna dejstva.

143.

Določbe, ki urejajo postopek preveritve, zlasti člen 256(2), drugi pododstavek, PDEU, ne vsebujejo nobene opredelitve pojmov „enotnost“ in „doslednost“ prava Unije. Kljub temu menim, da je treba poseg v enotnost prava Unije ugotoviti zlasti takrat, kadar Splošno sodišče krši posebno pomembna pravila ali načela prava Unije, poseg v doslednost prava Unije pa bi bilo treba ugotoviti, kadar Splošno sodišče ne upošteva obstoječe sodne prakse sodišč Unije. ( 110 )

144.

S sodbami o preveritvi, ki jih je doslej izdalo Sodišče, je mogoče opredeliti štiri merila za presojo, ki so koristna za ugotovitev morebitnega poseganja v enotnost ali doslednost prava Unije: prvič, sodba Splošnega sodišča lahko pomeni precedens za prihodnje zadeve; drugič, Splošno sodišče ni upoštevalo ustaljene sodne prakse Sodišča; tretjič, napake Splošnega sodišča se nanašajo na pojem, ki ne spada izključno v pravo javnih uslužbencev, ampak se uporablja ne glede na zadevno področje; in četrtič, pravila ali načela, ki jih je Splošno sodišče napačno uporabilo, imajo pomembno mesto v pravnem redu Unije. ( 111 ) Ta merila, ki jih je mogoče „v celoti“ ( 112 ) upoštevati, niso kumulativna in zato ni potrebno, da so obvezno vsa izpolnjena, da se ugotovi poseganje v enotnost ali doslednost prava Unije. ( 113 )

145.

Prvo merilo za ugotavljanje posega v enotnost ali doslednost prava Unije je, da lahko sodba Splošnega sodišča pomeni precedens za prihodnje zadeve.

146.

Čeprav Sodišče za uslužbence ne obstaja več in čeprav je bil sklep o imenovanju zadnji te vrste, razvoj v zadevah FV, Simpson in HG jasno kaže, kako lahko ta sodna praksa pomeni precedens za prihodnje zadeve. Tako je bil pristop iz sodbe FV uporabljen tudi v preverjanih sodbah. Čeprav so, kolikor vem, preostale sodbe, ki jih je izrekel senat sodišča, na katerega se nanaša sodba FV, postale pravnomočne ali so bile predmet pritožbe, ne da bi bil uveljavljen pritožbeni razlog zaradi nepravilnosti sklepa o imenovanju, precedens, vzpostavljen s temi zadevami, presega okvir navedenega spora. Zdi se mi, da bi široka razlaga sodbe Chronopost, v tem smislu, da je možen incidenčni nadzor pravilnosti sestave senata sodišča, in popolno neupoštevanje načela pravne varnosti v zvezi s posledicami morebitne nepravilnosti v postopku imenovanja sodnika, lahko v bodočih zadevah povzročila nepravilno presojo pojma „z zakonom ustanovljeno sodišče“, ne glede na to, ali se bo ta presoja opravila v skladu s precedenčnim sistemom občega prava ali v skladu s tradicijo kontinentalnega prava, z uporabo prej rešenih zadev kot orodja za razlago.

147.

Poleg tega se lahko učinki preverjanih sodb in sodbe FV na take zadeve nadaljujejo skoraj v neskončnost. Naj opozorim, da je bila Sodišču že predložena pritožba, s katero se je izpodbijala pravilnost sestave senata Splošnega sodišča, v katerem je zasedal eden od sodnikov, imenovan na Sodišče za uslužbence s sklepom o imenovanju. ( 114 ) Poleg tega poudarjam, da te posledice presegajo geografske meje Evropske unije. Zdi se, da je tožeča stranka v zadevi Ástráðsson, G. A. Ástráðsson, svojo trditev, da je treba sodbe, ki jih izreče sodnik, čigar imenovanje ni skladno s pravnim okvirom, razveljaviti, pred islandskimi sodišči oprla na sodbo FV. ( 115 )

148.

Splošno sodišče v preverjanih sodbah ni upoštevalo, prvič, posledic nepravilnosti v postopku imenovanja na pravico do poštenega sojenja z vidika pravice do „z zakonom ustanovljenega sodišča“ in ugotovitev, ki jih je treba na tej podlagi sprejeti, zlasti glede na načelo pravne varnosti, ter drugič, vsebine domneve zakonitosti aktov institucij Unije in načela pravne varnosti ter njunega vpliva na možnost nadzora nad imenovanjem sodnika v okviru postopka, ki se ne nanaša na veljavnost sklepa o imenovanju.

149.

Pomen teh pravil v pravnem redu Unije je očiten in je bil zgoraj temeljito preučen. Čeprav narava zadev, ki jih je obravnavalo Splošno sodišče, in postavljena vprašanja še niso bili obravnavani ter čeprav ni bilo ustaljene sodne prakse Sodišča v zvezi z nadzorom pravilnosti imenovanja sodnikov na Sodišču za uslužbence, je bilo Splošno sodišče kljub temu obvezano spoštovati ustaljeno sodno prakso Sodišča, kot sem jo predstavila zgoraj v teh sklepnih predlogih v zvezi s temi pravicami in načeli. Poleg tega je jasno, da ta pravila, pravice in načela ne spadajo izključno na področje prava javnih uslužbencev, temveč se uporabljajo ne glede na predmet zadeve za vsa pravna razmerja, ki spadajo na področje prava Unije, ker so temeljni in vsesplošni.

150.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da Splošno sodišče zaradi napak, storjenih v okviru pritožb, ki so mu bile predložene, in zaradi ugotovitev, do katerih je na podlagi teh napak prišlo na koncu teh pritožbenih postopkov, ni upoštevalo ustaljene sodne prakse Sodišča in je kršilo predpise, ki imajo poseben pomen v pravnem redu Unije in se uporabljajo ne glede na predmet zadeve.

151.

Iz razlogov, ki sem jih navedla, menim, da so izpolnjena vsa merila, vzpostavljena s sodno prakso Sodišča, in Sodišču predlagam, naj ugotovi, da preverjani sodbi škodita enotnosti in doslednosti prava Unije.

152.

Člen 62b, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije določa, da če Sodišče ugotovi, da odločitev Splošnega sodišča škoduje enotnosti ali doslednosti prava Unije, zadevo vrne v odločanje Splošnemu sodišču, ki je glede pravnih vprašanj vezano na odločitev Sodišča. Sodišče lahko ob tem tudi navede, katere učinke odločitve Splošnega sodišča je treba šteti za dokončne za stranke v sporu. Izjemoma lahko Sodišče samo dokončno odloči, če ob upoštevanju ugotovitev preveritve rešitev spora izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, s katerim je Splošno sodišče utemeljilo svojo odločitev.

153.

Torej se Sodišče ne more omejiti na ugotovitev kršitve enotnosti ali doslednosti prava Unije, ne da bi opredelilo posledice te ugotovitve v zvezi z obravnavanima sporoma. ( 116 )

154.

Splošno sodišče je s sodbo Simpson v celoti razveljavilo sklep Sodišča za uslužbence zaradi kršitve „načela zakonitega sodnika“, ne da bi preučilo tudi pritožbene razloge, ki jih je navedel pritožnik, in je zadevo vrnilo v razsojanje drugem senatu Splošnega sodišča kot tistemu, ki je odločal o pritožbi, da bi ta odločil o tožbi na prvi stopnji. ( 117 )

155.

Neposredna posledica napak Splošnega sodišča je, da je treba sodbo Simpson razveljaviti v celoti in vrniti zadevo v razsojanje Splošnemu sodišču, da bi to lahko kot pritožbeno sodišče odločilo o dveh pritožbenih razlogih pritožnika.

156.

Splošno sodišče je s sodbo HG izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo zaradi kršitve „načela zakonitega sodnika“, ne da bi preučilo tudi pritožbene razloge, ki jih je navedel pritožnik, in je zadevo vrnilo v razsojanje drugemu senatu Splošnega sodišča kot tistemu, ki je odločal o pritožbi, da bi ta odločil o tožbi na prvi stopnji. ( 118 )

157.

Tudi to sodbo je treba razveljaviti v celoti in zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču, da bi to lahko kot pritožbeno sodišče odločilo o štirih pritožbenih razlogih pritožnika.

158.

Preverjani sodbi temeljita na sodbi FV, ki ni bila predmet preveritve iz postopkovnih razlogov, ki sem jih navedla zgoraj v točki 36, zato je bila ta sodba izhodišče za mojo analizo. Ker ta sodba ni bila predmet preveritve, je postala pravnomočna.

159.

Iz moje analize izhaja, da je bilo v sodbi FV storjenih več napak, ki lahko posežejo v enotnost in doslednost prava Unije. Trenutno to tveganje ni teoretično. Ta poseg se je uresničil, ko je Splošno sodišče izreklo preverjani sodbi v skladu s svojo sodno prakso iz sodbe FV. V tej fazi se mi ne zdi, da bi lahko ta preveritev vplivala na postopek v zadevi FV: v tej zadevi bo Splošno sodišče odločalo o predlogih tožeče stranke na prvi stopnji (še nerešena zadeva T‑27/18 RENV). Vendar pa je, če se Sodišče strinja z mojo analizo iz teh sklepnih predlogov, po mojem mnenju bistvenega pomena, da se poudari, da je sodba FV napačna in ne more več pomeniti precedensa ali orodja za razlago bodočih zadev.

160.

Člen 195(6) Poslovnika Sodišča določa, da če je bila odločba Splošnega sodišča, ki je predmet preveritve, sprejeta na podlagi člena 256(2) PDEU, Sodišče odloči o stroških.

161.

Vendar ni posebnih pravil, ki bi urejala delitev stroškov v okviru postopka preveritve. ( 119 ) Glede na naravo takega postopka, začetega na pobudo prvega generalnega pravobranilca, je praksa Sodišča, da stranke in zainteresirane osebe iz člena 23 Statuta Sodišča, ki so sodelovale v postopku pred Sodiščem Evropske unije, nosijo svoje stroške v zvezi s tem postopkom. ( 120 ) Vendar lahko Sodišče vedno odloči drugače glede na naravo zadeve in svoje ugotovitve. ( 121 )

162.

Ker ti zadevi izhajata iz nepravilnosti v postopku imenovanja, ki se lahko pripiše samo Svetu, se mi zdi smiselno, da Svet, čeprav je stranka postopka samo v zadevi Simpson, poleg lastnih stroškov nosi tudi stroške E. Simpsona in osebe HG. Komisija in bolgarska vlada bi morali nositi svoje stroške.

163.

Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj odloči: