1. 

Postopek v glavni stvari ponuja Sodišču priložnost, da razvije sodno prakso o okoliščinah, v katerih je treba dodatke, do katerih so upravičeni le državljani države članice, razširiti na vse državljane Unije, ki stalno prebivajo v tisti državi članici. Dodatek, ki je sporen v obravnavani zadevi (v nadaljevanju: dodatek), se dodeli za osvojene medalje na olimpijskih igrah ter drugih evropskih in mednarodnih športnih dogodkih.

2. 

Spor ni običajen, ker ne izhaja iz izvajanja svobode gibanja, ampak iz dejstva, da se je Češkoslovaška socialistična republika pred pristopom Češke republike in Slovaške republike k Evropski uniji 1. maja 2004 razdelila na dve ločeni državi. Zato češkega državljana, ki ima stalno prebivališče na Slovaškem in želi pridobiti plačilo dodatka od slovaških organov socialne varnosti, ni mogoče šteti za delavca migranta, ker več kot 50 let živi na ozemlju, ki je zdaj suverena država Slovaška.

3. 

Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike) sprašuje, ali se lahko taka oseba za pridobitev dodatka vendarle sklicuje na Uredbo (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( 2 ) ter na upravičenost do dajatev socialne varnosti in socialnih ugodnosti iz člena 34 Listine.

4. 

Moj odgovor na to vprašanje je nikalen iz razlogov, ki jih bom podrobno predstavil v delu IV spodaj.

5.

Člen 34 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je naslovljen „Socialna varnost in socialna pomoč“. V prvih dveh odstavkih določa:

„1.   Unija priznava in spoštuje pravico dostopa do dajatev socialne varnosti in socialnih služb, ki nudijo varstvo v primerih, kot so materinstvo, bolezen, nesreče pri delu, odvisnost ali starost ter v primeru izgube zaposlitve, v skladu s pravili, ki jih določajo pravo Unije ter nacionalne zakonodaje in običaji.

2.   Vsakdo, ki v Uniji zakonito prebiva in spreminja prebivališče, ima pravico do dajatev socialne varnosti in socialnih ugodnosti v skladu s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji.“

6.

V uvodnih izjavah 4 in 5 Uredbe št. 883/2004 je navedeno:

[…]“.

7.

Člen 1 Uredbe št. 883/2004 v točki (w) določa:

„‚pokojnina‘ pomeni pokojnine pa tudi pavšalne dajatve, ki jih lahko nadomeščajo in izplačila, ki predstavljajo povračila prispevkov ter zvišanja zaradi revalorizacije ali dopolnilne dodatke v skladu z določbami naslova III“.

8.

Člen 3(1), (3) in (5) Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Stvarna veljavnost“, določa:

„1.   Ta uredba se uporablja za vso zakonodajo v zvezi z naslednjimi področji socialne varnosti:

[…]

3.   Ta uredba se uporablja tudi za posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo s prispevki, iz člena 70.

[…]

5.   Ta uredba se ne uporablja za:

9.

Člen 4 Uredbe št. 883/2004 je naslovljen „Enako obravnavanje“. V njem je določeno:

„Če v tej uredbi ni določeno drugače, imajo osebe, za katere se uporablja ta uredba, enake pravice in obveznosti po zakonodaji vsake države članice, kot državljani te države članice.“

10.

Člen 5 je naslovljen „Enako obravnavanje dajatev, dohodka, dejstev ali dogodkov“. V njem je določeno:

„Če v tej uredbi ni določeno drugače in glede na posebne predpisane izvedbene določbe velja naslednje:

11.

Člen 70 Uredbe št. 883/2004 je naslovljen „Splošna določba“. V njem je določeno:

„1.   Ta člen se uporablja za tiste posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki, ki se dodelijo po zakonodaji, ki ima zaradi osebne veljavnosti, ciljev in/ali pogojev za upravičenost značilnosti zakonodaje s področja socialne varnosti iz člena 3(1) in socialni pomoči.

2.   V tem poglavju ‚posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki‘ pomenijo dajatve, ki:

3.   Člen 7 in druga poglavja tega naslova se ne uporabljajo za dajatve iz odstavka 2 tega člena.

4.   Dajatve iz odstavka 2 se dodeljujejo izključno v državi članici, v kateri oseba stalno prebiva, v skladu z njeno zakonodajo. Te dajatve dodeljuje nosilec v kraju stalnega prebivališča na svoje stroške.“

12.

Člen 1 zákon č. 112/2015 Z.z. o príspevku športovému reprezentantovi a o zmene a doplnení zákona č. 461/2003 Z.z. o sociálnom poistení v znení neskorších predpisov (zakon št. 112/2015 o dodatku za športnike državnih reprezentanc, v nadaljevanju: zakon št. 112/2015) v različici, ki se uporablja za postopek v glavni stvari, določa:

„Ta zakon ureja dodelitev dodatka za športnike državnih reprezentanc (v nadaljevanju: dodatek) kot državno socialno dajatev, katere namen je zagotoviti finančno varnost športnika, ki je kot reprezentant Češkoslovaške republike, Češkoslovaške socialistične republike, Češkoslovaške federativne republike, Češke in slovaške federativne republike ali Slovaške republike prejel medaljo na olimpijskih igrah, paraolimpijskih igrah ali olimpijskih igrah gluhih in na svetovnih ali evropskih prvenstvih.“

13.

Člen 2(1) zakona št. 112/2015 v isti različici določa:

„Pravica do dodatka pripada fizični osebi, ki

14.

Člen 3 zakona št. 112/2015 v isti različici določa:

„Znesek dodatka je razlika

15.

Iz registra osvojenih medalj, ki ga vodi Ministerstvo školstva, vedy, výskumu a športu Slovenskej republiky (ministrstvo za šolstvo, znanost, raziskave in šport Slovaške republike), je razvidno, da je UB (v nadaljevanju: tožeča stranka), češki državljan, leta 1971 osvojil zlato medaljo na evropskem prvenstvu v hokeju na ledu in srebrno medaljo na svetovnem prvenstvu v hokeju na ledu. Dne 17. decembra 2015 je uveljavljal pravico do spornega dodatka pri slovaških organih socialne varnosti.

16.

Ti so zahtevek zavrnili na podlagi člena 2(1)(b) zakona št. 112/2015, ker je češki državljan. Tožeča stranka se je v postopku pred Krajský súd v Košiciach (okrožno sodišče v Košicah, Slovaška) sklicevala na pravo Unije in trdila, da je s slovaško zakonodajo diskriminirana na podlagi državljanstva. Prav tako je opozorila, da se ni upoštevalo dejstvo, da že 52 let prebiva v Slovaški republiki.

17.

Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike, v nadaljevanju: predložitveno sodišče) je na podlagi dokumentacije o zakonodajnem postopku ugotovilo, da je vlada Slovaške republike na seji 22. aprila 2015 razpravljala o predlogu zakona o dodatku za športnike državnih reprezentanc in sklenila, da bi bilo na primer v zvezi s členom 2(1)(b) „treba odstavek 1(b) spremeniti tako: ‚b) je državljan države članice Evropske unije, državljan države podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru ali švicarski državljan‘“. Zdelo se je potrebno, da je v predlogu zakona omenjen sklic na pravo Unije o koordinaciji sistemov socialne varnosti.

18.

Na predlog nekaterih poslancev je Národna rada Slovenskej republiky (državni svet Slovaške republike, v nadaljevanju: zakonodajni organ) predlog zakona o dodatku za športnike državnih reprezentanc spremenil tako, da je bilo besedilo v členu 2 „države članice Evropske unije“ nadomeščeno z besedilom „Slovaške republike“.

19.

Razlog za tako predlagano spremembo je bil, da je dodatek državna socialna dajatev, ki ne spada v pokojninsko dajatev in katere namen je zagotoviti finančno varnost vrhunskih športnikov, ki so kot slovaški državljani zastopali Slovaško republiko ali njene pravne predhodnice, in da je bilo, ker namen predloga zakona ni bil zagotoviti finančne varnosti športnikov državnih reprezentanc, ki so državljani drugih držav, državljanstvo Slovaške republike določeno kot eden od pogojev za upravičenost do dodatka.

20.

Zakonodajni organ je nazadnje sprejel predlog zakona o dodatku za športnike državnih reprezentanc skupaj s klavzulo o združljivosti predloga zakona s pravom Unije, glede na katero se šteje, da je stopnja združljivosti „popolna“, ker za predlog ne veljajo primarno, sekundarno in terciarno pravo Evropske unije.

21.

Predložitveno sodišče je pri oblikovanju predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi Listine v predložitveni odločbi navedlo, da je seznanjeno s tem, da bo Sodišče preučilo, ali je bilo upoštevano področje uporabe Listine v smislu njenega člena 51(1), ki določa, da se določbe Listine uporabljajo za države članice samo pri izvajanju prava Unije. ( 3 )

22.

Predložitveno sodišče zato poudarja, da ne prosi za ločeno razlago pravic do dajatev socialne varnosti in socialne pomoči iz člena 34 Listine, ampak izpostavlja zgoraj navedeno podlago spora v postopku pred nacionalnim sodiščem, v katerem je treba presoditi o zakonitosti ravnanja organa javne uprave.

23.

Po mnenju predložitvenega sodišča dodatek za športnike državnih reprezentanc ni samo državna socialna dajatev, kot je navedeno v dokumentih v zakonodajnem postopku. Iz posameznih določb zgoraj navedenega zakona št. 112/2015 je razvidno, da se ta dodatek nakazuje redno in hkrati s pokojnino, zato da se znesek pokojnine poveča na 750 EUR (v skladu s točko a)), na 600 EUR (v skladu s točko b)) ali na 500 EUR (v skladu s točko c)).

24.

Poleg tega ni sporno, da je tožeča stranka kot član državne reprezentance v skupinskem športu v drugačnem položaju kot njeni soigralci iz iste ekipe samo zato, ker ni tudi sama državljan Slovaške republike, čeprav je s svojim trudom in sposobnostmi enako prispevala k skupnemu uspehu reprezentance.

25.

Predložitveno sodišče navaja, da je pred odločitvijo za predložitev vprašanja za predhodno odločanje podrobno preučilo sodbe Sodišča Evropske unije v podobnih zadevah, in sicer sodbe z dne 22. junija 2011, Landtová, ( 4 ) z dne 16. septembra 2015, Komisija/Slovaška republika, ( 5 ) v zvezi z božičnim dodatkom ter Komisija/Slovaška republika, ( 6 ) C-433/13, in sklenilo, da sodbe v obravnavani zadevi niso upoštevne.

26.

Predložitveno sodišče je zato prekinilo odločanje in v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali se v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, člen 1(w), člen 4 in člen 5 Uredbe [št. 883/2004] ob hkratnem upoštevanju pravice do dajatev socialne varnosti in socialnih ugodnosti iz člena 34(1) in (2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah lahko razlagajo tako, da nasprotujejo uporabi nacionalne določbe, na podlagi katere slovaški zavod za socialno zavarovanje upošteva državljanstvo prosilca kot osnovni pogoj za priznanje pravice do dodatka k starostni pokojnini za športnike državne reprezentance, čeprav je del te nacionalne določbe tudi druga zakonska zahteva, to je članstvo v reprezentanci pravnih predhodnic, vključno s Češkoslovaško socialistično republiko?“

27.

Sodišču so pisna stališča predložile Češka republika, Slovaška republika in Evropska komisija. Vse tri so se udeležile obravnave 7. maja 2019.

28.

Češka republika trdi, da sporni dodatek nedvomno spada na področje stvarne uporabe Uredbe št. 883/2004. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča plačilo pomeni dajatev socialne varnosti le, če ni izplačano na podlagi posamične ali diskrecijske presoje glede na osebne potrebe upravičencev, ampak na podlagi zakonsko opredeljenega položaja, in če se nanaša na eno od tveganj, naštetih v členu 3(1) Uredbe št. 883/2004. ( 7 )

29.

Prvič, dodatek je pravica, ki izhaja iz slovaškega prava. Zato ni opcijska dajatev, ampak obvezno plačilo. Drugič, izplača se avtomatično osebam, ki izpolnjujejo objektivna merila, namreč, da so zastopale Slovaško ali njeno državo predhodnico na določenih mednarodnih športnih dogodkih. Zato ne obstaja pristojnost za posamično presojo ali diskrecijska pravica in pristojni organ ne upošteva potreb prosilca. Tretjič, dodatek dopolnjuje starostno pokojnino, saj se izplačuje redno in hkrati z njo. Zato pomeni pokojnino v smislu člena 1(w) Uredbe št. 883/2004, ki zajema tudi dodatke k pokojninam. ( 8 ) Dodatek prav tako pomeni dajatev za starost v smislu člena 3(1)(d) Uredbe št. 883/2004 na podlagi sodne prakse Sodišča. ( 9 ) Dejstvo, da izplačani dodatek ni odvisen od zneska izplačane plače ali dopolnjenih zavarovalnih obdobij, ne omaja te presoje. ( 10 )

30.

Zato člen 4 Uredbe št. 883/2004 nasprotuje pogojevanju izplačila dodatka z državljanstvom. Odločilni element za dodelitev dodatka je, ali je zadevna oseba zastopala državo ali njene predhodnice in dosegla zahtevani rezultat, in ne, ali je oseba državljan zadevne države članice.

31.

Slovaška republika nasprotuje tej razlagi prava Unije. Poudarja, da je bilo sprva predvideno, da bo pristop Češke republike in Slovaške republike v zvezi s spornim dodatkom enak, tako da bi ga obe državi izplačevali prebivalcem, ki so zastopali Češkoslovaško republiko na določenih mednarodnih športnih dogodkih, ne glede na to, ali so Čehi ali Slovaki, pod pogojem, da ne pride do dvojnega plačila. Zato Slovaška republika sprva ni predlagala omejitve plačila dodatka na slovaške državljane. To je storila šele po tem, ko je Češka republika ni sprejela zakona, s katerim bi bilo plačilo dodatka razširjeno na slovaške državljane s stalnim prebivališčem v Češki republiki. Če bi Slovaška morala spremeniti zakon, bi torej zagotavljala dodatek slovaškim državljanom s prebivališčem v Češki republiki in na Slovaškem ter češkim državljanom s prebivališčem na Slovaškem.

32.

Slovaška republika trdi, da sporni dodatek ni dajatev socialne varnosti iz Uredbe št. 883/2004 in da ne spada med posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki, iz členov 3(3) in 70 iste uredbe.

33.

Glede prvega velja, da se določa glede na konstitutivne elemente plačila, zlasti glede na namen in pogoje dodelitve. Ne spada med tveganja, našteta v členu 3(1) Uredbe št. 883/2004. ( 11 ) Na podlagi sodne prakse Sodišča ni pokojnina. ( 12 ) Dodatek se izplača neodvisno od pokojnine. Izplača se tudi v primeru, če nekdanji športnik ali športnica sploh ne prejema pokojnine. Ne izplača se, kadar pokojnina preseže določeni prag. ( 13 ) Prav tako ni dodatek, ki bi se izplačeval iz istih virov kot starostna pokojnina. Plača ga neposredno država. Prav tako njegov namen ni zadovoljevanje potreb upravičencev. ( 14 ) Je pa, med drugim, namenjen temu, da se nagradijo najuspešnejši športniki, in pomeni vzpodbudo za mlade športnike. Prav tako se izplačani znesek ne določi glede na število dopolnjenih prispevkov ali zavarovalno dobo. ( 15 )

34.

Slovaška republika v zvezi s posebnimi denarnimi dajatvami, za katere se ne plačujejo prispevki, iz členov 3(3) in 70 Uredbe št. 883/2004 poudarja, da dodatek ne spada med eno od tveganj, navedenih v členu 3(1). Z njim se tudi ne poskuša zagotoviti minimalne ravni preživljanja. Niti ne spada med dodatek za invalidne osebe iz člena 70(2)(a) ter ni dodatek iz Priloge X k Uredbi št. 883/2004, kot je navedeno v členu 70(2)(c).

35.

Kar zadeva člen 34 Listine, ta ne spremeni stališča Slovaške republike. Sporni dodatek ne spada na področje uporabe prava Unije. ( 16 )

36.

Komisija poudarja, da se sporni dodatek v bistvu uporablja zgolj za osebe, ki so dopolnile upokojitveno starost in ki so zaprosile za starostno pokojnino. Dejstvo, da gre za dopolnilno izplačilo, ne preprečuje, da ne bi šlo za starostno pokojnino v smislu Uredbe št. 883/2004. ( 17 ) Hkrati pa Komisija ni prepričana, da spada dodatek na področje uporabe Uredbe št. 883/2004. Gre za dodatek, s katerim se nagradijo izjemni dosežki za zastopanje države in ki se izplačuje ozkemu krogu ljudi. Tako Komisija sklepa, da sporni dodatek ne spada na področje uporabe Uredbe št. 883/2004, ampak da je treba preveriti, ali spada na področje uporabe Uredbe (EU) št. 492/2011 ( 18 ) in določb PDEU.

37.

Vendar Komisija sklepa, da ni treba odločiti o tem, ali je dodatek socialna ugodnost iz člena 7(2) Uredbe št. 492/2011, ( 19 ) ker je mogoče na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti na podlagi primarnega prava PDEU.

38.

V tem smislu se Komisija sklicuje na člen 18 PDEU in sodbo Sodišča v zadevi Tas‑Hagen in Tas, ( 20 ) ki po trditvah Komisije omogoča tožeči stranki, da uveljavlja svoj status kot delavec iz člena 45 PDEU.

39.

Dodatek ne spada v okvir Uredbe št. 883/2004, Uredbe št. 492/2011 ali primarnega prava Unije o svobodi gibanja, na katero se je sklicevala Komisija. ( 21 ) Ker je tako, ni mogoče uporabiti člena 34 Listine, saj za položaj iz postopka v glavni stvari ne „velja“ pravo Unije. ( 22 )

40.

V zvezi z Uredbo št. 883/2004 je s sodno prakso Sodišča priznano, da „razlika med dajatvami, ki ne spadajo na področje uporabe Uredbe št. 883/2004, in dajatvami, ki na to področje uporabe spadajo, v bistvu temelji na konstitutivnih elementih vsake dajatve, zlasti njenih ciljih in njenih pogojih dodelitve, in ne na tem, ali je dajatev z nacionalno zakonodajo opredeljena kot dajatev socialne varnosti“. ( 23 ) Kakor koli, da bi nacionalna zakonodaja spadala na področje uporabe Uredbe št. 883/2004, se mora vsekakor nanašati na eno od tveganj, izrecno navedenih v členu 3(1) navedene uredbe. ( 24 )

41.

Dodatek, ki je sporen v tej zadevi, se ne nanaša na eno od tveganj, izrecno navedenih v členu 3(1) Uredbe št. 883/2004 (ki so navedena zgoraj v točki 8). Iz ustaljene sodba prakse Sodišča je razvidno, da je dajatev mogoče šteti za „dajatev iz socialne varnosti“, če je po eni strani upravičencem dodeljena na podlagi zakonsko opredeljenega položaja, brez vsakršne individualne ali diskrecijske presoje osebnih potreb, in če se po drugi strani nanaša na eno od tveganj, izrecno naštetih v členu 3(1) Uredbe št. 883/2004. ( 25 ) Dodatek je bolj nagrada za dosežek na mednarodnih športnih dogodkih in za zastopanje države. To, da se v praksi izplačuje osebam, ki so dosegle upokojitveno starost, ni dovolj, da bi ga bilo mogoče uvrstiti med dajatve za starost iz člena 31(1). Kot je na obravnavi pojasnil agent Slovaške, je dodatek povezan zgolj s prejemniki starostne pokojnine, ki prejemajo najvišjo dajatev, določeno z zakonom, tako da je treba za te osebe prejeti znesek znižati. Upravičenost do dodatka ni z ničemer pravno povezana s prejemanjem pokojnine.

42.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba torej za ugotovitev, ali je dodatek mogoče opredeliti kot „dajatev za starost“ v smislu člena 3(1)(d) Uredbe št. 883/2004 in zato za dajatev socialne varnosti, preučiti konstitutivne elemente tega dodatka, zlasti njegov namen in pogoje za njegovo dodelitev. ( 26 )

43.

Sporni dodatek se dodeli osebam za izjemne dosežke na mednarodnih športnih dogodkih. Njegov namen je nagraditi te dosežke in vzpodbuditi mlade športnike. Zato sklepam, da je dodatek bolj podoben božičnemu dodatku iz sodbe Sodišča Komisija/Slovaška, ( 27 ) za katerega je Sodišče štelo, da ne pomeni dajatve za starost iz člena 3(1)(d) Uredbe št. 883/2004, kot regresu za letni dopust, ki se plača izključno osebam, upravičenim do starostne pokojnine ali pokojnine za preživele osebe in ki se financira iz istih virov kot pokojnina v sodbi Sodišča Noteboom, ( 28 ) za katero se je štelo, da gre za dajatev za starost. ( 29 ) V obravnavani zadevi se dodatek ne izplačuje iz istega vira kot pokojnine, ampak ga financira neposredno država, ter – kot je bilo pojasnjeno zgoraj – nima nikakršne povezave s pokojninskim sistemom, razen glede znižanja v primeru nekdanjih športnikov, ki na podlagi slovaškega prava prejemajo najvišjo starostno pokojnino.

44.

Priznavam sicer, da se je plačilo v zadevi Komisija/Slovaška izplačevalo širokemu krogu upravičencev, dajatev, ki je sporna v postopku v glavni stvari, pa ozkemu; vendar majhno število upravičencev, ki je povezano z dosežki na najvišjih športnih dogodkih, še poudarja razliko med tem dodatkom in dodatki, ki se navezujejo na starostno pokojnino.

45.

Kar zadeva posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki, iz členov 3(3) in 70 Uredbe št. 883/2004, se strinjam s trditvami Slovaške republike iz točke 34 zgoraj, da spornega dodatka ni mogoče uvrstiti v člen 70. Poudarjam, da je „socialna pomoč“ s členom 3(5)(a) izrecno izključena s področja uporabe Uredbe št. 883/2004 ( 30 ) in da člen 70(2)(a) Uredbe št. 883/2004 napotuje nazaj na vrste dajatev socialne varnosti iz člena 3(1), ki so namenjene zagotavljanju „dodatnega, nadomestnega ali pomožnega zavarovanja“ kakšnega od tveganj, ki so našteta v členu 3(1). ( 31 ) Kot je bilo pojasnjeno v točki 41 zgoraj, sem sklenil, da sporni dodatek ne spada v nobeno od kategorij, navedenih v tej določbi.

46.

Prav tako ne spada v člen 7(2) Uredbe št. 492/2011 kot „socialna ugodnost“, katere temeljne značilnosti izključujejo dajatve, povezane z storitvami, opravljenimi državi. Sistem nacionalnega priznavanja ne more spadati v okvir člena 7(2) Uredbe št. 492/2011. ( 32 ) Dalje, neplačilo dodatka češkim državljanom s stalnim prebivališčem na Slovaškem je neskladno zgolj z omogočanjem mobilnosti delavcev, ( 33 ) glede na zelo majhno število delavcev Unije: namreč čeških državljanov, ki so zastopali prejšnjo Republiko Češkoslovaško in ki se želijo preseliti iz Češke republike v Slovaško republiko.

47.

Povedano drugače, neplačilo dodatka vsem, ki niso slovaški državljani, v okviru Unije ne vpliva na globalno ali splošno odvračanje od gibanja oseb zaradi dela na Slovaškem, ( 34 ) ki izhaja iz tega, da slovaški organi ne izplačujejo dodatka češkim državljanom – čeprav so se, kot je bilo pojasnjeno v pisnih stališčih slovaške vlade in kot je pojasnil na obravnavi njen agent, pred sprejetjem zakona, ki je sporen v postopku v glavni stvari, začela pogajanja med obema državama članicama in je bil predviden usklajen odgovor, v katerem bi obe državi plačali sporni dodatek lastnim državljanom ne glede na njihovo stalno prebivališče.

48.

Nazadnje, sklicevanje Komisije na sodbo Sodišča v zadevi Tas‑Hagen je napačno razumljeno. V tisti zadevi je zavrnitvi nizozemske vlade, da plača lastnim državljanom dajatev, ki jo je ta vlada dodelila civilnim žrtvam vojne zaradi njihovega prebivanja v Španiji, nasprotovala prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva iz člena 18 ES in ni šlo za popolnoma notranji položaj, in to prav zato, ker sta zadevni osebi izvajali svobodo gibanja s tem, da sta se preselili v Španijo in tam živeli, torej v državo članico, ki ni država, katere državljana sta bili. ( 35 ) Sodišče je razsodilo, da „glede na uporabo pravice K. Tas-Hagen in R. A. Tasa, ki jo priznava pravo Skupnosti in ki je vplivala na pravico teh oseb do pridobitve prejemka, določenega z nacionalno ureditvijo, takega položaja ni mogoče obravnavati kot čisto notranjega položaja, ki bi bil brez vsakršne povezave s pravom Skupnosti.“ ( 36 )

49.

Vendar ni sporno, da tožeča stranka nikoli ni izvajala „svobode gibanja“ na podlagi člena 45 PDEU. Zato – medtem ko bi bila sodba Sodišča v zadevi Tas‑Hagen primerna v sporu med češkim državljanom in češkimi organi socialne varnosti, če ti ne bi hoteli izplačati dajatve, ker bi češki državljan izvajal svobodo gibanja s tem, da bi se preselil in stalno prebival v državi članici, ki ni Češka republika, vključno s Slovaško republiko – v postopku v glavni stvari ni podano to dejansko stanje. Pri okoliščinah iz postopka v glavni stvari gre za češkega državljana, ki ni nikoli izvajal svobode gibanja, in državo članico njegovega stalnega prebivališča, namreč Slovaško, v kateri stalno prebiva vse od pristopa te države članice k Evropski uniji.

50.

Spor ne spada na področje stvarne uporabe prava Unije, zato se ne uporabi člen 34 Listine.

51.

Zato predlagam, naj se na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike), odgovori:

V okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, člena 1(w), člena 4 in člena 5 Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ob hkratnem upoštevanju pravice do dajatev socialne varnosti in socialnih ugodnosti iz člena 34(1) in (2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ni mogoče razlagati tako, da nasprotujejo uporabi nacionalne določbe, na podlagi katere slovaški zavod za socialno zavarovanje upošteva državljanstvo prosilca kot osnovni pogoj za priznanje pravice do dodatka k starostni pokojnini za športnike državne reprezentance, čeprav je del te nacionalne določbe tudi druga zakonska zahteva, to je članstvo v reprezentanci pravnih predhodnic, vključno s Češkoslovaško socialistično republiko.