1.

Člen 17(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da je mogoče fizično osebo, ki na podlagi pogodbe, kot je finančna pogodba na razlike, ki je bila sklenjena s finančno družbo, prek te družbe opravlja finančne transakcije, šteti za „potrošnika“ v smislu te določbe, če sklenitev te pogodbe ne spada v poklicno ali pridobitno dejavnost te osebe, kar mora preveriti predložitveno sodišče. Za to opredelitev, na eni strani, dejavniki, kot je to, da je navedena oseba v razmeroma kratkem obdobju opravila veliko število transakcij ali da je v te transakcije vložila visoke zneske, sami po sebi načeloma niso upoštevni in, na drugi strani, tudi to, da je ista oseba „majhni vlagatelj“ v smislu člena 4(1), točka 12, Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS, samo po sebi načeloma ni upoštevno.

2.

Uredbo št. 1215/2012 je treba razlagati tako, da je tožba zaradi civilne deliktne odgovornosti, ki jo je vložil potrošnik, za določitev pristojnega sodišča zajeta s poglavjem II, oddelek 4, te uredbe, če je neločljivo povezana s pogodbo, ki sta jo dejansko sklenila ta potrošnik in prodajalec ali ponudnik, kar mora preveriti predložitveno sodišče.