1.

Člen 16 Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“) je treba razlagati tako, da nacionalne določbe, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da je zastaralni rok za vložitev tožbe za nadomestilo škode, ki je posledica škodnega dogodka, tri leta, ni mogoče šteti za prevladujočo obvezno določbo v smislu tega člena, razen če sodišče, ki mu je spor predložen v obravnavo, na podlagi podrobne analize besedila, splošne sistematike, ciljev in okoliščin sprejetja te določbe ugotovi, da je ta določba v nacionalnem pravnem redu tako pomembna, da upravičuje odstopanje od prava, ki se uporabi in ki je določeno na podlagi člena 4 te uredbe.

2.

Člen 27 Uredbe št. 864/2007 je treba razlagati tako, da člen 28 Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti, kot je bil prenesen v nacionalno pravo, ne pomeni določbe prava Unije, ki ureja kolizijska pravila za nepogodbene obveznosti v smislu tega člena 27.