1

Tožeča stranka, Janusz Korwin-Mikke, je poslanec v Evropskem parlamentu.

2

Na plenarnem zasedanju Parlamenta 1. marca 2017 (v nadaljevanju: plenarno zasedanje 1. marca 2017), ki se je nanašalo na „Gender pay gap“, to je vprašanje razlike v plačah med spoloma, je tožeča stranka na eno od evropskih poslank naslovila vprašanje, ki se je glasilo tako:

„Ali veste, kako so se na poljski olimpijadi teoretične fizike odrezale ženske? Katera je bila najboljša uvrstitev ženske ali dekleta? Vam lahko jaz povem: 800. mesto. In ali veste, koliko žensk je med prvimi stotimi šahisti? Vam povem: niti ene. In seveda ženske morajo zaslužiti manj kot moški, ker so šibkejše, manjše in manj inteligentne, morajo zaslužiti manj. To je vse.“

3

Predsednik Parlamenta je z dopisom z dne 3. marca 2017 tožečo stranko obvestil, prvič, da so besede, ki jih je izrekla na plenarnem zasedanju 1. marca 2017, ogrozile dostojanstvo Parlamenta in vrednote, opredeljene v členu 11 njegovega poslovnika (v nadaljevanju: Poslovnik), in drugič, da je bil v zvezi z njo začet disciplinski postopek v skladu s členom 166(1) navedenega poslovnika, pri čemer je bila pozvana, naj predloži pripombe.

4

Tožeča stranka je z dopisom z dne 7. marca 2017 predsedniku Parlamenta poslala svoje pripombe.

5

Predsednik Parlamenta je s sklepom z dne 14. marca 2017 (v nadaljevanju: sklep predsednika) tožeči stranki naložil te kazni:

6

Tožeča stranka je 27. marca 2017 v predsedstvu Parlamenta vložila notranjo pritožbo zoper sklep predsednika, v kateri je zahtevala razveljavitev kazni, ki so ji bile izrečene, v skladu s členom 167 Poslovnika.

7

Predsedstvo Parlamenta je s sklepom z dne 3. aprila 2017 (v nadaljevanju: sklep predsedstva) ohranilo kazni, ki so bile tožeči stranki naložene s sklepom predsednika.

8

Tožeča stranka je 2. junija 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

9

Splošno sodišče je na predlog šestega senata na podlagi člena 28 svojega poslovnika odločilo, da se zadeva predodeli razširjenemu senatu.

10

Splošno sodišče (šesti razširjeni senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka, in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika stranki pozvalo, naj odgovorita na vprašanje. Stranki sta se na ta poziv odzvali v za to določenem roku.

11

Stranki sta na obravnavi 29. novembra 2017 ustno podali navedbe in odgovorili na ustna vprašanja Splošnega sodišča.

12

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

13

Parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj:

14

Tožeča stranka je na obravnavi izjavila, da umika tožbo v delu, v katerem se nanaša na sklep predsednika, ker je bil ta nadomeščen s sklepom predsedstva, ki pomeni končno stališče Parlamenta, kar je bilo zabeleženo v zapisniku o obravnavi.

15

Tožeča stranka v podporo predlogoma za razglasitev ničnosti navaja dva tožbena razloga, ki se v bistvu nanašata, prvi, na kršitev splošnega načela svobode izražanja, člena 166 Poslovnika in obveznosti obrazložitve, drugi pa na kršitev načela sorazmernosti in obveznosti obrazložitve.

16

Čeprav so v naslovu teh tožbenih razlogov, kot je naveden v tožbi, omenjeni tudi drugi očitki, in sicer zlasti kršitev člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in prekoračitev pooblastil, je treba namreč ugotoviti, da tožeča stranka, kot je razvidno iz vsebine njene argumentacije, Parlamentu očita, da je kršil njeno pravico do svobodnega izražanja, kot je zagotovljena s členom 11 Listine in členom 10 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP) (prvi del prvega tožbenega razloga), da je storil očitno napako pri presoji in ni upošteval področja uporabe člena 166 Poslovnika (drugi del prvega tožbenega razloga), da je kršil obveznost obrazložitve, ki jo ima na podlagi člena 296 PDEU (tretji del prvega tožbenega razloga in drugi del drugega tožbenega razloga), ter, nazadnje, da je kršil načelo sorazmernosti kar zadeva naložene disciplinske kazni (prvi del drugega tožbenega razloga).

17

Najprej je treba preučiti tretji del, nato pa skupaj še prvi in drugi del prvega tožbenega razloga.

18

Tožeča stranka trdi, da na podlagi obrazložitve sklepa predsedstva ni mogoče niti vedeti, ali je izjemno hudo kršila red na plenarnem zasedanju 1. marca 2017, niti ugotoviti, katera načela, opredeljena v členu 11 Poslovnika, so bila kršena, niti razumeti, zakaj ni bila upoštevana povečana svoboda izražanja, ki velja zanjo kot poslanca.

19

Parlament izpodbija te trditve.

20

Spomniti je treba, da je obveznost obrazložitve bistvena formalna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, pri katerem gre za vsebinsko zakonitost spornega akta (glej sodbo z dne 22. maja 2012, Internationaler Hilfsfonds/Komisija, T‑300/10, EU:T:2012:247, točka 180 in navedena sodna praksa). Obrazložitev odločbe namreč pomeni, da je treba izrecno navesti razloge, na katerih temelji ta odločba. Ta obrazložitev mora biti zadostna, čeprav navaja napačne razloge (glej sklep z dne 12. julija 2012, Dover/Parlament, C‑278/11 P, neobjavljen, EU:C:2012:457, točka 36 in navedena sodna praksa).

21

Poleg tega ni treba, da so v obrazložitvi navedeni vsi upoštevni dejanski ali pravni elementi, saj se vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve člena 296 PDEU, ne presoja zgolj na podlagi njenega besedila, temveč tudi na podlagi njenega konteksta in celote pravnih pravil z zadevnega področja (glej sodbo z dne 22. maja 2012, Internationaler Hilfsfonds/Komisija, T‑300/10, EU:T:2012:247, točka 181 in navedena sodna praksa).

22

V obravnavanem primeru sklep predsedstva zajema tri oddelke. V prvem oddelku (točke od 1 do 16 obrazložitve sklepa) so predstavljeni dejstva, ki so pripeljala do sprejetja zadevnih kazni, pretekle izjave tožeče stranke, zaradi katerih so ji že bile naložene kazni, in notranji pritožbeni postopek, ki ga je tožeča stranka začela zoper sklep predsednika. V drugem oddelku (točke od 17 do 23 obrazložitve sklepa) je naveden pravni okvir, ki se uporablja, tretji oddelek (točke od 24 do 37 obrazložitve sklepa) pa vsebuje pravno presojo, katere namen je dokazati, da je tožeča stranka kršila člen 11 Poslovnika in s tem njegov člen 166.

23

Natančneje, predsedstvo Parlamenta je v točkah od 26 do 28 obrazložitve svojega sklepa, potem ko je opozorilo na pomen načela enakosti moških in žensk, določenega v členu 2 PEU in priznanega v Listini, najprej ugotovilo, da je tožeča stranka s svojimi diskriminatornimi, žaljivimi in nedvomno premišljenimi besedami, ki so bile tudi predstavljene tako, kot da so podprte s statističnimi podatki, ki so bili prikrojeni, ogrozila eno od temeljnih vrednot Evropske unije. Poleg tega naj bi tožeča stranka nesporno imela namen izzivati in žaliti ženske, pa tudi Parlament kot institucijo, ki je varuhinja evropskih vrednot, s katerimi se spodbuja enakost spolov. Prav tako naj bi navedene besede spodbudile zanimanje medijev in odzive na družbenih omrežjih ter tako negativno vplivale na podobo Parlamenta in njegovih poslancev v očeh državljanov Unije.

24

Dalje, ob opozarjanju na pomen svobode izražanja, priznane s členom 11(4), prvi pododstavek, Poslovnika in različnimi mednarodnimi pravnimi instrumenti v zvezi s človekovimi pravicami, je predsedstvo Parlamenta poudarilo, da je glede na ta besedila in glede na razlago te svoboščine v sodni praksi njeno uresničevanje lahko omejeno, če posega v druge pravice, „med drugim če prizadene ali žali druge osebe“ ali „za zagotovitev varstva pravic ali ugleda drugih oseb“ (točki 29 in 30 obrazložitve sklepa predsedstva). Poleg tega je predsedstvo Parlamenta v točki 31 obrazložitve tega sklepa navedlo, da se načelo svobode govora, zagotovljeno vsem poslancem Parlamenta, ne uporablja „za žaljiv, sramotilen ali nespoštljiv govor“ ali „za ravnanje, ki ogroža dostojanstvo Parlamenta ter pomeni kršitev temeljnih vrednot in načel Unije“.

25

Po teh navedbah je predsedstvo Parlamenta v točki 32 obrazložitve svojega sklepa ugotovilo, da je ravnanje tožeče stranke pomenilo kršitev člena 11(3) Poslovnika zaradi ogrožanja vrednot in načel, ki so opredeljeni v Pogodbah, vključno z Listino, ter da tožeča stranka z njim ni spoštovala dostojanstva Parlamenta. Poudarilo je tudi, da tega ravnanja ni mogoče utemeljiti na podlagi člena 11(4) navedenega poslovnika glede na to, da uporaba žaljivega in poniževalnega govora ne more biti zajeta s svobodo izražanja. Na podlagi tega je ugotovilo, da je v teh okoliščinah tožeča stranka motila delo Parlamenta, s čimer je kršila načela iz člena 11 Poslovnika, v smislu člena 166 tega poslovnika.

26

Nazadnje, predsedstvo Parlamenta je v točkah od 33 do 35 obrazložitve svojega sklepa opozorilo, da je tožeča stranka že uporabljala neprimeren govor, ki je bil v nasprotju s členom 11(3) Poslovnika, zaradi česar ji je predsednik Parlamenta trikrat naložil kazni, ki jih je nato potrdilo predsedstvo Parlamenta. Posledično je ugotovilo, da je treba ravnanje tožeče stranke šteti za hudo in ponavljajoče se ter da dejstvo, da se ni opravičila, temveč je, nasprotno, svoje opazke še ponovila, dodatno upravičuje strogost naložene kazni.

27

Iz tega sledi, da sklep predsedstva – brez poseganja v preizkus njegove utemeljenosti, ki bo opravljen v okviru prvega in drugega dela tega tožbenega razloga – vsebuje obrazložitev, ki je v skladu z zahtevami člena 296 PDEU.

28

Zato je treba tretji del prvega tožbenega razloga zavrniti.

29

Tožeča stranka v bistvu trdi, da Parlament ni dokazal, da so pogoji, zahtevani za uporabo člena 166(1) Poslovnika, izpolnjeni, in da ji je disciplinsko kazen tako naložil v nasprotju s povečano svobodo izražanja, ki velja zanjo kot poslanca, v skladu z ustaljeno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP).

30

V zvezi s tem zatrjuje, prvič, da je bilo v sklepu predsedstva pravo napačno uporabljeno, ker ni bilo v zadostni meri upoštevano, da so bile njene besede, izrečene v okviru opravljanja njenih parlamentarnih obveznosti znotraj Parlamenta, sestavni del njenega političnega diskurza.

31

Drugič, meni, da je Parlament, ker je želel kaznovati vsebino njenih besed, ne pa morebitne kršitve pravila parlamentarne razprave, storil očitno napako pri presoji in ni upošteval področja uporabe člena 166 Poslovnika. Na eni strani navaja, da je iz obrazložitve navedenega sklepa razvidno, da je bil njen govor na plenarnem zasedanju 1. marca 2017 regularen, tako da se je treba vprašati, ali so njene besede resnično pomenile hudo kršitev reda ali motenje parlamentarne razprave. Na drugi strani opozarja, da „ohlapna in nenatančna“ narava besedila „hud[a] kršit[ev] reda ali motenj[e] Parlamenta, s čimer se kršijo načela iz člena 11“, ki ga vsebuje člen 166 Poslovnika, zahteva, da Parlament konkretno dokaže, da so njene besede spadale na področje uporabe te določbe, česar v obravnavanem primeru ni storil.

32

Tretjič, tožeča stranka trdi, da v sklepu predsedstva ni dokazano, da je s svojimi besedami dejansko kršila red na plenarnem zasedanju 1. marca oziroma hudo motila delo Parlamenta, s čimer je kršila člen 11 Poslovnika, tako da je bilo treba sklepati, da so vsebinski pogoji iz člena 166 navedenega poslovnika dejansko izpolnjeni.

33

Četrtič, tožeča stranka navaja, da Parlamentu še vedno ni uspelo dokazati, da je sklep predsedstva mogoče šteti za dovoljeno odstopanje od pravice do svobodnega izražanja.

34

Parlament najprej zatrjuje, da je treba preizkus veljavnosti sklepa predsedstva opraviti samo z vidika temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino, ter zlasti z vidika njenega člena 11, ki določa svobodo izražanja, in razlage tega člena s strani sodišča Unije. Sodna praksa ESČP, na katero se sklicuje tožeča stranka, se naj zato v obravnavanem primeru ne bi uporabljala, temveč bi lahko bila kvečjemu vir, po katerem se je mogoče zgledovati. Tudi ob predpostavki, da se uporablja, naj iz nje ne bi izhajalo, da je svoboda govora tožeče stranke neomejena.

35

Parlament nato poudarja, da imata njegov predsednik in po potrebi njegovo predsedstvo pri izvrševanju pooblastil iz členov 166 in 167 Poslovnika določeno polje proste presoje. Zato naj bi moral biti nadzor, ki ga opravi Splošno sodišče, omejen na preučitev, ali izvrševanje takega pooblastila ni vključevalo očitne napake pri presoji ali zlorabe pooblastil in ali so bila spoštovana procesna jamstva.

36

Nazadnje, glede kršitve člena 166 Poslovnika, navedene v okviru drugega dela prvega tožbenega razloga, Parlament trdi, da iz tožbe ni dovolj jasno razvidno, ali tožeča stranka graja sklep predsedstva, ker je bil sprejet v nasprotju s tem členom, ali pa izpodbija zakonitost navedenega člena kot pravne podlage tega sklepa, tako da je zadevni del prvega tožbenega razloga nedopusten. Vendar podredno Parlament v obrambo navaja, da se strinja z razlago, ki jo tožeča stranka podaja glede ratio legis člena 166 Poslovnika, in trdi, da položaj, na katerega se nanaša ta določba, natančno ustreza položaju v obravnavani zadevi, ker je tožeča stranka s svojimi besedami kršila red med razpravo in delom Parlamenta, s čimer je kršila načela iz člena 11 Poslovnika in škodovala dostojanstvu Parlamenta, ter je bila zato kaznovana. Parlament ob sklicevanju na točko 27 obrazložitve sklepa predsedstva navaja, da so izjave tožeče stranke poleg tega povzročile takojšen odziv nekaterih poslancev ter spodbudile odzive v medijih in na družbenih omrežjih, s čimer je bil resno ogrožen ugled institucije.

37

Takoj je treba ugotoviti, prvič, da je – v nasprotju z zatrjevanjem Parlamenta in kot izhaja iz točk 16 in od 29 do 33 zgoraj – vsebina trditev tožeče stranke, povezanih z drugim delom prvega tožbenega razloga, dovolj jasno razvidna iz tožbe, tako da se je lahko Parlament uspešno branil v svojih pisanjih (glej točko 36 zgoraj) in na obravnavi. Parlament se je namreč na obravnavi, kot je razvidno iz zapisnika o njej, v celoti opredelil do pogojev uporabe člena 166 Poslovnika, povezanega z njegovim členom 11, na katerega ta določba napotuje. Zato je treba ugovor nedopustnosti, ki ga navaja Parlament, zavrniti.

38

Drugič, Parlament ne more prerekati upoštevnosti EKČP in sodne prakse ESČP za preučitev kršitve člena 166 Poslovnika v obravnavanem primeru.

39

Čeprav namreč drži, da EKČP, dokler Unija ne postane njena pogodbenica, ni pravni instrument, ki bi bil formalno vključen v pravni red Unije (sodbi z dne 26. februarja 2013, Åkerberg Fransson, C‑617/10, EU:C:2013:105, točka 44, in z dne 3. septembra 2015, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Komisija, C‑398/13 P, EU:C:2015:535, točka 45), in da je treba zato preizkus veljavnosti akta sekundarne zakonodaje Unije opraviti zgolj z vidika temeljnih pravic, ki jih zagotavlja Listina (sodba z dne 15. februarja 2016, N., C‑601/15 PPU, EU:C:2016:84, točka 46), je treba spomniti, da so po eni strani v skladu s členom 6(3) PEU temeljne pravice, priznane z EKČP, kot splošna načela del prava Unije ter da po drugi strani iz člena 52(3) Listine izhaja, da sta vsebina in obseg v njej vsebovanih pravic, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa EKČP. Kot je navedeno v pojasnilih k tej določbi, ki jih je treba v skladu s členom 6(1), tretji pododstavek, PEU in členom 52(7) Listine upoštevati pri njeni razlagi, vsebina in obseg zagotovljenih pravic nista določena le z besedilom EKČP, temveč tudi, med drugim, s sodno prakso ESČP (glej sodbo z dne 30. junija 2016, Toma in Biroul Executorului Judecătoresc Horațiu-Vasile Cruduleci, C‑205/15, EU:C:2016:499, točka 41 in navedena sodna praksa). Poleg tega iz navedenih pojasnil izhaja, da je namen člena 52(3) Listine zagotoviti potrebno usklajenost med pravicami iz Listine in ustreznimi pravicami, zagotovljenimi z EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije (sodba z dne 28. julija 2016, JZ, C‑294/16 PPU, EU:C:2016:610, točka 50). Navesti je treba tudi, da je bila ta enakovrednost med svoboščinami, zagotovljenimi z Listino, in svoboščinami, zagotovljenimi z EKČP, formalno ugotovljena v zvezi s svobodo izražanja (sodba z dne 4. maja 2016, Philip Morris Brands in drugi, C‑547/14, EU:C:2016:325, točka 147).

40

Glede svobode izražanja je treba še posebej opozoriti, da ima ta bistveno vlogo v demokratičnih družbah in da zato pomeni temeljno pravico, ki je zagotovljena zlasti s členom 11 Listine, členom 10 EKČP in členom 19 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov 16. decembra 1966 (glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2011, Patriciello, C‑163/10, EU:C:2011:543, točka 31).

41

V zvezi s tem je treba spomniti, da iz sodne prakse ESČP izhaja, da ob upoštevanju člena 10(2) EKČP svoboda izražanja velja ne samo za informacije ali ideje, ki so sprejete z odobravanjem ali se štejejo za neškodljive ali nepomembne, ampak tudi za tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo državo ali kateri koli del njenega prebivalstva. To narekujejo pluralizem, strpnost in odprt duh, brez katerih ni demokratične družbe (ESČP, 7. december 1976, Handyside proti Združenemu kraljestvu, CE:ECHR:1976:1207JUD000549372, točka 49).

42

Vendar pravica do svobodnega izražanja ni absolutna pravica in za njeno uresničevanje lahko pod nekaterimi pogoji veljajo omejitve.

43

Glede na temeljni pomen svobode izražanja pa je treba njene omejitve presojati strogo in posegi vanjo so, kot izhaja iz člena 10(2) EKČP in člena 52(1) Listine, dovoljeni le, če je izpolnjen trojni pogoj. Prvič, zadevna omejitev mora biti „predpisana z zakonom“. Drugače povedano, institucija Unije, ki sprejme ukrepe, ki lahko omejijo svobodo izražanja osebe, mora imeti za to pravno podlago. Drugič, zadevna omejitev se mora nanašati na cilj v splošnem interesu, ki ga priznava Unija. Tretjič, zadevna omejitev ne sme biti pretirana, kar pomeni, da mora biti na eni strani potrebna in sorazmerna z zastavljenim ciljem ter da na drugi strani ne sme posegati v bistvo zadevne svoboščine (glej v tem smislu sodbo z dne 15. junija 2017, Kiselev/Svet, T‑262/15, EU:T:2017:392, točki 69 in 84 ter navedena sodna praksa).

44

Pojasniti je treba še, da je poseg v svobodo izražanja ali omejitev te svoboščine mogoče šteti za „predpisan z zakonom“ le, če je predpis določen dovolj natančno, da so njegovi učinki predvidljivi in da lahko njegovi naslovniki prilagodijo svoje ravnanje (glej v tem smislu ESČP, 17. februar 2004, Maestri proti Italiji, CE:ECHR:2004:0217JUD003974898, točka 30).

45

Navesti je treba tudi, da so parlament ali primerljivi organi v demokraciji nujni forumi za politično razpravo. Poseg v svobodo izražanja, izveden v okviru teh organov, je zato lahko utemeljen samo z nujnimi razlogi (ESČP, 17. december 2002, A. proti Združenemu kraljestvu, CE:ECHR:2002:1217JUD003537397, točka 79).

46

Kot poleg tega ESČP vztrajno poudarja v svoji sodni praksi, ima svoboda izražanja poslancev poseben pomen. Čeprav je svoboda izražanja pomembna za vsakogar, pa to še posebej velja za izvoljenega predstavnika ljudi; ta predstavlja svoje volivce, opozarja na njihove pomisleke in ščiti njihove interese. Zato posegi v svobodo izražanja poslanca opozicije, kot je tožeča stranka, od sodišča zahtevajo, da opravi kar najstrožji nadzor (ESČP, 23. april 1992, Castells proti Španiji, CE:ECHR:1992:0423JUD001179885, točka 42).

47

Tako je treba ugotoviti, da je treba zaradi temeljnega pomena, ki ga ima parlament v demokratični družbi, svobodi izražanja poslancev zagotoviti večje varstvo.

48

Vendar je ESČP pred kratkim – čeprav je poudarilo, da vse izjave, podane v okviru parlamenta, zahtevajo visoko raven varstva – priznalo, da se mora glede na tesno povezavo, ki obstaja med resnično demokratičnostjo politične ureditve in delovanjem parlamenta, uresničevanje svobode izražanja znotraj parlamenta včasih podrediti legitimnima interesoma zaščite pravilnega poteka parlamentarnih dejavnosti in varstva pravic drugih poslancev (ESČP, 17. maj 2016, Karácsony in drugi proti Madžarski, CE:ECHR:2016:0517JUD 004246113, točke od 138 do 141).

49

Pomembno je navesti, da je ESČP na eni strani povezalo možnost parlamenta, da kaznuje ravnanje enega od svojih članov, s potrebo po zagotavljanju pravilnega poteka parlamentarnega dela ter na drugi strani parlamentom priznalo široko avtonomijo za urejanje načina, časa in kraja, ki jih poslanci izberejo za svoje govore (zaradi česar je nadzor, ki ga opravi ESČP, omejen), da pa je, nasprotno, dopustilo zelo majhen manevrski prostor za urejanje vsebine besed, ki jih izrečejo poslanci (zaradi česar je nadzor, ki ga opravi ESČP, strožji). V svoji sodni praksi v zvezi s tem omenja samo „določen[o] mer[o] urejanja[,] potrebno, da se preprečijo načini izražanja, kot so neposredni ali posredni pozivi k nasilju“ (ESČP, 17. maj 2016, Karácsony in drugi proti Madžarski, CE:ECHR:2016:0517JUD004246113, točka 140).

50

Iz tega sledi, prvič, da bi lahko poslovnik parlamenta določal možnost kaznovanja besed, ki jih izrečejo poslanci, le v primeru, da bi te besede ogrozile pravilno delovanje parlamenta ali bi pomenile resno nevarnost za družbo, na primer če bi šlo za pozive k nasilju ali rasnemu sovraštvu.

51

Drugič, pristojnost, priznana parlamentom, da naložijo disciplinske kazni za zagotovitev pravilnega poteka svojih dejavnosti ali varstva nekaterih temeljnih pravic, načel ali svoboščin, bi morala biti usklajena z nujnostjo zagotoviti spoštovanje svobode izražanja poslancev.

52

Torej je treba ob upoštevanju posebnega pomena, ki ga ima svoboda izražanja poslancev, in strogih mej, v katerih je mogoče uvesti omejitve te svoboščine, v skladu z načeli, ki so bila v tem okviru določena s sodno prakso ESČP, preveriti, ali je Parlament pri naložitvi zadevne disciplinske kazni upošteval pogoje, določene v členu 166(1) svojega poslovnika.

53

V obravnavanem primeru Poslovnik v različici, veljavni v času dejanskega stanja, kot jo je uporabilo predsedstvo Parlamenta, v poglavju 4 naslova VII, naslovljenem „Ukrepi v primeru nespoštovanja pravil ravnanja“, določa takojšnje ukrepe, ki jih lahko sprejme predsednik seje, da ponovno vzpostavi red (člen 165 Poslovnika), in disciplinske kazni, ki jih lahko sprejme predsednik Parlamenta v zvezi s poslancem (člen 166 Poslovnika).

54

V skladu s členom 166(1), prvi pododstavek, Poslovnika, ki je bil uporabljen v tem primeru, predsednik Parlamenta sprejme obrazložen sklep, s katerim izreče primerno kazen, „[v] primerih hude kršitve reda ali motenja Parlamenta, s čimer se kršijo načela iz člena 11 […]“.

55

Poudariti pa je treba, da se besedilo člena 166(1), prvi pododstavek, Poslovnika razlikuje glede na jezikovne različice tega poslovnika. Tako v različici te določbe v angleščini – v nasprotju z njeno različico v francoščini ter med drugim z različicami v nemščini, italijanščini, španščini, nizozemščini in grščini – ni omenjeno motenje „dela“ ali „dejavnosti“ Parlamenta, temveč je uporabljen izraz „motenje Parlamenta“. Po mnenju Parlamenta se ta izraz ne nanaša samo na parlamentarno delo znotraj sejne dvorane, ampak označuje položaj, ki je širši od seje in ki obsega tudi posledice za ugled ali dostojanstvo Parlamenta kot institucije.

56

V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso nujnost enotne razlage določbe v primeru razhajanja med njenimi jezikovnimi različicami zahteva, da se zadevna določba razlaga glede na sobesedilo in namen ureditve, katere del je (glej v tem smislu sodbo z dne 23. novembra 2016, Bayer CropScience in Stichting De Bijenstichting, C‑442/14, EU:C:2016:890, točka 84 in navedena sodna praksa).

57

Iz tega sledi, da teze, ki jo je Parlament zagovarjal na obravnavi in v skladu s katero se je treba za razlago volje zakonodajalca in vseh jezikovnih različic opreti na angleško različico člena 166 Poslovnika, ni mogoče sprejeti.

58

Glede na sobesedilo in namen člena 166 Poslovnika se namreč ta člen nanaša na primer, v katerem sta ogrožena pravilno delovanje Parlamenta ali pravilen potek parlamentarnega dela, ter je torej namenjen kaznovanju tistega ravnanja poslanca, sodelujočega na seji ali pri parlamentarnem delu, ki bi lahko resno oviralo potek seje ali dela. Poleg tega taka razlaga, kot je bilo opozorjeno v točkah od 49 do 51 zgoraj, ustreza cilju, ki mu navadno sledijo disciplinski pravilniki parlamentov in katerega legitimnost je priznalo ESČP (glej v tem smislu ESČP, 17. maj 2016, Karácsony in drugi proti Madžarski, CE:ECHR:2016:0517JUD004246113, točke od 138 do 140).

59

Prav tako je treba navesti, da besedilo člena 166 Poslovnika daje sklepati, da je mogoče kaznovati dva primera, in sicer bodisi „hud[o] kršit[ev] reda […], s čimer se kršijo načela iz člena 11“, bodisi „hud[o] […] motenj[e] Parlamenta, s čimer se kršijo načela iz člena 11“.

60

Glede tega je treba ugotoviti, da niti iz sklepa predsedstva niti iz pisanj strank ne izhaja, da bi besede, ki jih je tožeča stranka izrekla pred Parlamentom na plenarnem zasedanju 1. marca 2017, povzročile kakršno koli kršitev reda na navedenem zasedanju v smislu prve možnosti iz člena 166(1), prvi pododstavek, Poslovnika. Kot je v zvezi s tem razvidno iz odgovorov na vprašanja Splošnega sodišča, je bil edini takojšen odziv na besede tožeče stranke odziv poslanke, ki ji je tožeča stranka postavila vprašanje z uporabo modrega kartončka. Ta poslanka je svojo ogorčenost izrazila s temi besedami: „Gospod poslanec, po vašem mnenju, po vaših teorijah jaz sploh ne bi smela imeti pravice biti tu kot poslanka; vem, da vas boli in da vam sploh ni všeč, da imajo ženske danes pravico predstavljati državljane pod enakimi pogoji, z enakimi pravicami kot vi. In jaz sem ženska in branim pravice žensk pred moškimi, kot ste vi.“ Vendar ta odziv ne more omogočiti, da bi bila podana huda kršitev reda na plenarnem zasedanju 1. marca 2017 ali hudo motenje dela Parlamenta. Poleg tega taka presoja ne izhaja iz sklepa predsedstva, ki je predmet nadzora zakonitosti, ki ga mora Splošno sodišče opraviti na podlagi te tožbe.

61

Parlament je v odgovorih na pisna vprašanja Splošnega sodišča in na obravnavi sicer potrdil, da v njegovih prostorih med plenarnim zasedanjem 1. marca 2017 in v okviru s tem povezanih razprav po govoru tožeče stranke ni prišlo do nobene kršitve reda ali motenja dela in še manj do take kršitve reda ali motenja dela, ki bi bila huda. Vendar je Parlament zatrdil, da primer tožeče stranke vseeno spada pod drugo možnost iz člena 166(1), prvi pododstavek, Poslovnika, to je pod „motenje dela“, ki je neposredna posledica kršitve načel iz člena 11 navedenega poslovnika, ki določa pravila ravnanja poslancev. V zvezi s tem je Parlament trdil, da se je „motenje“, ki upravičuje naložitev disciplinskih kazni tožeči stranki, uresničilo zunaj seje, v obliki ogroženosti njegovega ugleda in njegovega dostojanstva kot institucije. Poleg tega je Parlament natančneje navedel, da motenje dela iz člena 166(1), prvi pododstavek, Poslovnika ni omejeno na razprave ali delo znotraj njega, temveč mu je treba pripisati širši pomen, ki zajema Parlament v celoti, njegovo dostojanstvo, njegov ugled in torej njegovo delovanje.

62

Teh trditev ni mogoče sprejeti.

63

Namreč, prvič, ugotoviti je treba, da trditev Parlamenta na obravnavi, da položaj tožeče stranke spada pod drugo možnost iz člena 166(1), prvi pododstavek, Poslovnika, to je pod motenje dela Parlamenta, ne izhaja iz sklepa predsedstva, ki ne vsebuje pojasnil glede konkretnega razloga za kršitev, ki je bil v obravnavanem primeru upoštevan izmed tistih, na katere se nanaša ta določba. V zvezi s tem je v točki 32 obrazložitve navedenega sklepa ugotovljeno le, da ravnanje tožeče stranke pomeni kršitev načel iz člena 11(3) tega poslovnika, ker je tožeča stranka z njim kršila vrednote in načela, ki so opredeljeni v Pogodbah Unije, ter ni spoštovala dostojanstva Parlamenta, iz tega pa se sklepa o obstoju „motenja Parlamenta“ v smislu člena 166 navedenega poslovnika. V nasprotju s tem, kar je Parlament trdil na obravnavi, iz obrazložitve v točkah 26 in 27 obrazložitve sklepa predsedstva, glede na kateri naj bi bilo treba razlagati točko 32 obrazložitve navedenega sklepa, ne more izhajati drugačna razlaga te točke. V teh točkah 26 in 27 je namreč navedeno samo, da so besede, ki so bile provokativne, premišljene, žaljive in diskriminatorne tako za ženske kot za Parlament kot institucijo, pomenile kršitev temeljne vrednote Unije ter da so verjetno prispevale k negativni podobi Parlamenta in njegovih poslancev v očeh javnosti. Posledično, če bi bilo te presoje mogoče razlagati kvečjemu kot ugotovitev kršitve člena 11 Poslovnika, pa nikakor ne kažejo na motenje dela Parlamenta, kot je zahtevano v členu 166 Poslovnika.

64

V zvezi s tem pa je dovolj spomniti, da je dejansko člen 166 Poslovnika, in ne njegov člen 11, tisti, ki določa okoliščine, v katerih je poslancu mogoče naložiti kazen. Člen 11 tega poslovnika namreč vsebuje pravila ravnanja, v katerih je opozorjeno na načela in vrednote, ki jih morajo spoštovati poslanci pri svojem ravnanju, ki v skladu s členom 11(3), prvi pododstavek, navedenega poslovnika ne sme ogrožati poteka parlamentarnega dela, vzdrževanja varnosti in reda v prostorih Parlamenta ali delovanja njegove opreme. Poleg tega člen 11(3), drugi pododstavek, Poslovnika določa, da se poslanci v parlamentarnih razpravah vzdržijo žaljivega, rasističnega ali ksenofobičnega govorjenja ali vedenja. Vendar je glede mogočih posledic nespoštovanja teh pravil ravnanja v členu 11(3), četrti pododstavek, Poslovnika navedeno le, da to „lahko“ pripelje do uporabe „ukrepov“ v skladu s členi 165, 166 in 167 tega poslovnika. Iz tega sledi, da zaključek v točki 32 sklepa predsedstva, da kršitev načel in vrednot iz člena 11 navedenega poslovnika ipso facto povzroči ugotovitev hude kršitve reda ali hudega motenja dela Parlamenta, nikakor ne izhaja iz navedene določbe.

65

Okoliščina, da člen 11(3) Poslovnika v različici, ki se uporablja za ta spor, v drugem pododstavku vsebuje omembo „žaljivega, rasističnega ali ksenofobičnega govorjenja ali vedenja“, ne more ovreči te ugotovitve. V zvezi s tem je treba poudariti, da čeprav člen 166(1) Poslovnika – enako kot pri njegovi prejšnji različici – napotuje na načela iz člena 11 tega poslovnika, bi jezikovna razlaga prve od teh določb vodila do ugotovitve, da kršitev navedenih načel ni samostojen razlog za inkriminacijo, temveč dodaten pogoj, ki je potreben, da je mogoče kaznovati hudo kršitev reda ali motenje dela Parlamenta, kar je Parlament poleg tega potrdil na obravnavi. Iz tega sledi, da kršitve načel iz člena 11 Poslovnika – ob predpostavki, da je dokazana – same po sebi kot take ni mogoče kaznovati, temveč jo je mogoče kaznovati le, če nastopa skupaj s hudo kršitvijo reda ali motenjem dela Parlamenta, kar je Parlament prav tako potrdil na obravnavi.

66

Drugič, v nasprotju s trditvami Parlamenta, podanimi na obravnavi, motenja dela Parlamenta iz člena 166(1), prvi pododstavek, Poslovnika, ki naj bi se uresničilo zunaj sejne dvorane zaradi posledic, ki naj bi jih imele besede tožeče stranke zunaj Parlamenta, ni mogoče razumeti v smislu ogrožanja ugleda ali dostojanstva Parlamenta kot institucije. Okoliščina, omenjena v točki 27 obrazložitve sklepa predsedstva, da so besede tožeče stranke po plenarnem zasedanju 1. marca 2017 pritegnile pozornost medijev in družbenih omrežij ter da so „verjetno“ (likely) prispevale k negativni podobi Parlamenta in njegovih poslancev v očeh javnosti, namreč ni upoštevna, ker ne omogoča sklepanja, da je Parlament dokazal obstoj motenja svojega dela v smislu člena 166 Poslovnika. Sklep predsedstva tudi ne vsebuje nobene presoje glede na merila, na podlagi katerih je lahko predsedstvo Parlamenta ugotovilo domnevno ogrožanje dostojanstva Parlamenta. Poleg tega, ker ni opredelilo objektivnih meril za presojo obstoja takega ogrožanja in glede na to, da je pojem „dostojanstvo Parlamenta“ oziroma pojem ogrožanja tega dostojanstva v najboljšem primeru nejasen, ter upoštevajoč široko polje proste presoje, ki ga ima Parlament v zvezi s tem, bi taka razlaga pripeljala do samovoljnega omejevanja svobode izražanja poslancev.

67

Prav tako je treba opozoriti, da člen 166(2) Poslovnika zadeva ravnanje poslancev in določa, da se pri oceni tega ravnanja upoštevajo njegova izjemnost, ponavljanje ali trajnost in njegova resnost. Nasprotno pa besede, govor ali diskurz niso omenjeni in zato kot taki ne morejo biti predmet kaznovalnega ukrepa.

68

Iz tega izhaja, da tudi ob predpostavki, da je besede, izrečene v okviru parlamentarnih obveznosti, mogoče enačiti z ravnanjem, ki mora v skladu s členom 11(3), prvi pododstavek, Poslovnika med drugim temeljiti na nekaterih vrednotah in ne sme ogrožati poteka parlamentarnega dela, ter da so te besede zato lahko pomenile kršitev načel in vrednot iz te določbe, navedenih besed ni bilo mogoče kaznovati ob neobstoju hude kršitve reda ali hudega motenja dela Parlamenta.

69

Poleg tega razlikovanje, ki ga določa člen 166(2), drugi pododstavek, Poslovnika za namene ocene ravnanja poslancev pri opravljanju njihovih parlamentarnih obveznosti, in sicer na eni strani med vidnimi ravnanji, ki so v nekaterih okoliščinah dopustna, in na drugi strani „tistimi, ki aktivno motijo parlamentarne dejavnost[i]“, ne omogoča sklepanja, da je besede, izrečene na parlamentarni seji, mogoče vključiti v to zadnjo kategorijo ravnanj in jih posledično kaznovati ob neobstoju ugotovitve hude kršitve reda ali motenja dela Parlamenta.

70

Ob upoštevanju vsega navedenega, pa tudi posebnega pomena, ki ga ima svoboda izražanja poslancev, in strogih mej, v katerih je mogoče uvesti omejitve te svoboščine, kot je bilo opomnjeno v točkah od 37 do 51 zgoraj, je treba člena 11 in 166 Poslovnika razlagati tako, da ne omogočata kaznovanja poslanca zaradi besed, ki jih izreče v okviru svojih parlamentarnih obveznosti, ob neobstoju hude kršitve reda ali hudega motenja dela Parlamenta.

71

V tem položaju in kljub posebno žaljivi naravi besed, ki jih je tožeča stranka uporabila v svojem govoru na plenarnem zasedanju 1. marca 2017, ji Parlament v okoliščinah obravnavane zadeve ni mogel naložiti disciplinske kazni na podlagi člena 166(1) svojega poslovnika.

72

Poleg tega, tudi če bi se štelo, da motenje dela ni omejeno stricto sensu na notranjost sejne dvorane, glede na dejstvo, da se člen 166(1) Poslovnika sklicuje na „red“ le v povezavi s prvo omenjeno možnostjo, to je s hudo kršitvijo, tako širokega pomena, kot ga zagovarja Parlament, iz razlogov, navedenih v točki 66 zgoraj, ni mogoče sprejeti.

73

Glede na vse navedeno je treba sprejeti prvi tožbeni razlog v delu, s katerim se želi dokazati kršitev člena 166 Poslovnika, in ugoditi prvemu predlogu ter razglasiti sklep predsedstva za ničen, ne da bi bilo treba preučiti drugi tožbeni razlog, ki je bil naveden v podporo predlogoma za razglasitev ničnosti.

74

Tožeča stranka v podporo odškodninskemu zahtevku trdi, da ji razglasitev ničnosti sklepa predsedstva ne bo omogočala, da bi ji bila povrnjena vsa škoda, ki jo je utrpela. Tako predlaga, prvič, povrnitev finančne škode, ki je posledica izgube pravice do izplačila dnevnic, v višini 9180 EUR. Drugič, predlaga, naj se Parlamentu naloži plačilo 10.000 EUR za povrnitev nepremoženjske škode, ki je posledica izključitve tožeče stranke iz dejavnosti Parlamenta, prepovedi predstavljanja Parlamenta ter škodovanja njenemu ugledu in njeni poštenosti.

75

Parlament trdi, da je odškodninski zahtevek glede finančne škode nedopusten. Poleg tega meni, da bi razglasitev ničnosti sklepa predsedstva pomenila ustrezno povrnitev nepremoženjske škode tožeče stranke. Podredno meni, da bi bil primeren znesek največ 1000 EUR.

76

V obravnavanem primeru je, prvič, kar zadeva odškodninski zahtevek glede finančne škode kot posledice izgube pravice do izplačila dnevnic, dovolj opozoriti, da tožeča stranka ne pojasnjuje, zakaj ji tudi v primeru razglasitve ničnosti sklepa predsedstva okoliščina, da ji je bila zadevna kazen že naložena, ne bo omogočala, da bi ji bila povrnjena vsa njena škoda, zlasti ker predlaga zgolj plačilo zneska, ki ustreza dnevnicam, ki bi jih prejela, če ji kazen ne bi bila naložena, to je 9180 EUR. Glede na razglasitev ničnosti sklepa predsedstva in v skladu s členom 266 PDEU pa bo moral Parlament sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev te sodbe, kar vključuje vračilo zneska, ki ustreza dnevnicam, katerih izplačilo je bilo ustavljeno.

77

Iz tega sledi, da je treba odškodninski zahtevek glede finančne škode zavrniti.

78

Drugič, kar zadeva odškodninski zahtevek glede nepremoženjske škode, ki jo je domnevno utrpela tožeča stranka, je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso lahko že razglasitev ničnosti nezakonitega akta primerno in načeloma zadostno povračilo za vso nepremoženjsko škodo, ki je bila lahko povzročena s tem aktom (sodbi z dne 9. julija 1987, Hochbaum in Rawes/Komisija, 44/85, 77/85, 294/85 in 295/85, EU:C:1987:348, točka 22, in z dne 9. novembra 2004, Montalto/Svet, T‑116/03, EU:T:2004:325, točka 127), razen če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, ki je bila podlaga za razglasitev ničnosti, in je ni mogoče v celoti povrniti z razglasitvijo ničnosti (glej sodbo z dne 25. junija 2015, EE/Komisija, F‑55/14, EU:F:2015:66, točka 46 in navedena sodna praksa).

79

V obravnavanem primeru noben element v spisu ne omogoča ugotovitve, da je bil sklep predsedstva sprejet v okoliščinah, ki bi tožeči stranki povzročile nepremoženjsko škodo neodvisno od akta, ki bo razglašen za ničen. Zato je treba odškodninski zahtevek glede nepremoženjske škode zavrniti.

80

V skladu s členom 134(3) Poslovnika vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka uspe samo deloma. Ker je bilo v obravnavanem primeru ugodeno samo predlogu za razglasitev ničnosti, je treba odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat)

razsodilo: