1

Tožeča stranka, Edward Stavytskyi, je nekdanji minister za gorivo in energijo v Ukrajini.

2

Svet Evropske unije je 5. marca 2014 na podlagi člena 29 PEU sprejel Sklep 2014/119/SZVP o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2014, L 66, str. 26).

3

V uvodnih izjavah 1 in 2 Sklepa 2014/119 je navedeno:

4

Člen 1(1) in (2) Sklepa 2014/119 določa:

„1.   Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v njihovi lasti, z njimi razpolagajo ali so pod nadzorom oseb, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev in oseb, odgovornih za kršitve človekovih pravic, in fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom, ki so z njimi povezani, kot so navedeni v Prilogi.

2.   Fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom s seznama v Prilogi se ne dajo neposredno ali posredno na razpolago ali v njihovo korist nobena sredstva ali gospodarski viri.“

5

Podrobna pravila za zadevne omejevalne ukrepe so opredeljena v nadaljnjih odstavkih istega člena.

6

Svet je 5. marca 2014 na podlagi člena 215(2) PDEU sprejel tudi Uredbo (EU) št. 208/2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2014, L 66, str. 1).

7

V skladu s Sklepom 2014/119 Uredba št. 208/2014 zahteva sprejetje zadevnih omejevalnih ukrepov in opredeljuje podrobna pravila za navedene omejevalne ukrepe, ki so v bistvu enaka tistim iz navedenega sklepa.

8

Imena oseb iz Sklepa 2014/119 in Uredbe št. 208/2014 so navedena na seznamu v Prilogi k navedenemu sklepu in v Prilogi I k navedeni uredbi (v nadaljevanju: zadevni seznam) skupaj z – med drugim – obrazložitvijo njihovega vpisa. Imena tožeče stranke ni bilo na zadevnem seznamu.

9

Sklep 2014/119 in Uredba št. 208/2014 sta bila spremenjena z Izvedbenim sklepom Sveta 2014/216/SZVP z dne 14. aprila 2014 o izvajanju Sklepa 2014/119 (UL 2014, L 111, str. 91) in Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 381/2014 z dne 14. aprila 2014 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2014, L 111, str. 33) (v nadaljevanju: akta iz aprila 2014).

10

Z aktoma iz aprila 2014 je bilo ime tožeče stranke dodano na zadevni seznam, skupaj s podatki o identiteti „nekdanji ukrajinski minister za gorivo in energijo“ in z obrazložitvijo:

„Oseba, zoper katero v Ukrajini teče preiskava zaradi sodelovanja pri zločinih v zvezi s poneverbo ukrajinskih državnih sredstev in nezakonitega prenosa teh sredstev izven Ukrajine.“

11

Tožeča stranka je 25. junija 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti aktov iz aprila 2014 v delu, v katerem se nanašata nanjo. Ta tožba je bila vpisana pod opravilno številko T‑486/14.

12

Sklep 2014/119 je bil spremenjen tudi s Sklepom Sveta (SZVP) 2015/143 z dne 29. januarja 2015 (UL 2015, L 24, str. 16), ki je začel veljati 31. januarja 2015. Glede meril za določitev oseb, za katere veljajo zadevni omejevalni ukrepi, je iz člena 1 Sklepa 2015/143 razvidno, da je bil člen 1(1) Sklepa 2014/119 nadomeščen z naslednjim:

„1.   Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v njihovi lasti, z njimi razpolagajo ali so pod nadzorom oseb, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev, in oseb, odgovornih za kršitve človekovih pravic, in fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom, ki so z njimi povezani, kot so navedeni v Prilogi.

Za namene tega sklepa osebe, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev, vključujejo osebe, proti katerim ukrajinske oblasti vodijo preiskavo:

13

Z Uredbo Sveta (EU) 2015/138 z dne 29. januarja 2015 o spremembi Uredbe št. 208/2014 (UL 2015, L 24, str. 1) je bila zadnjenavedena uredba spremenjena v skladu s Sklepom 2015/143.

14

Sklep 2014/119 in Uredba št. 208/2014 sta bila nato spremenjena s Sklepom Sveta (SZVP) 2015/364 z dne 5. marca 2015 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2015, L 62, str. 25) in z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2015/357 z dne 5. marca 2015 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2015, L 62, str. 1). V Sklepu 2015/364 je bil člen 5 Sklepa 2014/119 nadomeščen z novim besedilom, s katerim so bili zadevni omejevalni ukrepi podaljšani do 6. marca 2016. V Izvedbeni uredbi 2015/357 je bila Priloga I k Uredbi št. 208/2014 nadomeščena z novim besedilom, ki spreminja vnose v zvezi z 18 osebami.

15

S Sklepom 2015/364 in Izvedbeno uredbo 2015/357 je bilo ime tožeče stranke ohranjeno na zadevnem seznamu s podatki o identiteti „nekdanji ukrajinski minister za gorivo in energijo“ in z obrazložitvijo:

„Oseba, zoper katero ukrajinski organi vodijo kazenski postopek zaradi odtujitve javnih sredstev ali drugega premoženja.“

16

Tožeča stranka ni vložila tožbe zoper Sklep 2015/364 in Izvedbeno uredbo 2015/357.

17

Splošno sodišče je s sodbo z dne 28. januarja 2016, Stavytskyi/Svet (T‑486/14, neobjavljena, EU:T:2016:45), razglasilo ničnost aktov iz aprila 2014 s tem, da je v bistvu ugotovilo, da je bilo ime tožeče stranke vpisano na zadevni seznam, ne da bi imel Svet za to zadostne dokaze.

18

Svet je 4. marca 2016 sprejel Sklep (SZVP) 2016/318 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2016, L 60, str. 76) in Izvedbeno uredbo (EU) 2016/311 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2016, L 60, str. 1), s katerima je uporabo zadevnih omejevalnih ukrepov podaljšal do 6. marca 2017, ne da bi spremenil obrazložitev v zvezi s tožečo stranko, navedeno v točki 15 zgoraj.

19

Tožeča stranka je 17. maja 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa 2016/318 in Izvedbene uredbe 2016/311 v delu, v katerem se nanašata nanjo. Ta tožba je bila vpisana pod opravilno številko T‑242/16.

20

Tožeča stranka je v dopisu Svetu z dne 21. oktobra 2016 trdila, da je bil Svet zaveden v zmoto zaradi domnevno napačnih informacij, ki jih je posredovalo generalno državno tožilstvo Ukrajine (v nadaljevanju: GDT), in je zaprosila za dostop do nekaterih dokumentov.

21

Svet je v odgovor na ta dopis z dopisom z dne 12. decembra 2016, prvič, tožečo stranko obvestil o tem, da namerava ohraniti omejevalne ukrepe proti njej. Drugič, Svet je ugotovil, da je GDT z dopisoma z dne 25. julija in z dne 16. novembra 2016 potrdilo, da zoper tožečo stranko teče kazenski postopek zaradi odtujitve javnih sredstev. Tretjič, Svet je dopisu priložil ta dokumenta in še en dokument z dne 18. novembra 2016, v katerem so navedena vprašanja, ki jih je postavil GDT, in odgovori slednjega na ta vprašanja (v nadaljevanju: odgovori GDT). Četrtič, Svet je tožečo stranko pozval, naj mu morebitne pripombe predloži najpozneje do 13. januarja 2017.

22

Tožeča stranka je v dopisu Svetu z dne 13. januarja 2017 med drugim trdila, da je GDT posegalo v zadevni kazenski postopek z enim samim namenom, in sicer da bi ta postopek še naprej tekel, ter da so drugi ukrajinski organi, tudi pravosodni, že obravnavali dejansko stanje iz tega postopka in v njem niso našli ničesar nezakonitega. Tožeča stranka je tudi navedla, da je komisiji za nadzor zbirke Mednarodne organizacije kriminalistične policije (Interpol) predlagala umik vpisa svojega imena s seznama oseb, za katere je izdana mednarodna tiralica.

23

Svet je z dopisom z dne 6. februarja 2017 tožeči stranki posredoval nekatere dokumente, ki so mu jih posredovali ukrajinski organi, in sicer dopis GDT z dne 27. januarja 2017 in več odločb ukrajinskih sodnih organov, ter jo pozval, naj se o teh dokumentih opredeli najpozneje do 13. februarja 2017.

24

Tožeča stranka je na ta poziv odgovorila z dopisom z dne 13. februarja 2017.

25

Svet je 3. marca 2017 sprejel Sklep (SZVP) 2017/381 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2017, L 58, str. 34) in Izvedbeno uredbo (EU) 2017/374 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2017, L 58, str. 1) (v nadaljevanju: izpodbijana akta), s katerima je uporabo zadevnih omejevalnih ukrepov podaljšal do 6. marca 2018, ne da bi spremenil obrazložitev v zvezi s tožečo stranko, navedeno v točki 15 zgoraj.

26

Svet je z dopisom z dne 6. marca 2017 tožečo stranko obvestil o izpodbijanih aktih in hkrati odgovoril na njena dopisa z dne 13. januarja in 13. februarja 2017.

27

Splošno sodišče je s sodbo z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet (T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166), tožbo tožeče stranke, navedeno v točki 19 zgoraj, zavrnilo.

28

Tožeča stranka je 16. maja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

29

Svet je 28. julija 2017 vložil odgovor na tožbo, nato pa je 3. avgusta 2017 v skladu s členom 66 Poslovnika Splošnega sodišča vložil še obrazloženi predlog za izpustitev podatkov iz nekaterih dokumentov, priloženih k tožbi in navedenemu odgovoru na tožbo, tako da ti podatki v dokumentih v zvezi s to zadevo, do katerih ima javnost dostop, ne bodo navedeni.

30

Evropska komisija je 5. septembra 2017 vložila predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Sveta. Predsednik šestega senata Splošnega sodišča je na podlagi člena 144(4) Poslovnika temu predlogu ugodil z odločbo z dne 21. septembra 2017, ker glavni stranki nista postavili vprašanj glede zaupnosti.

31

Pisni del postopka se je po vložitvi replike, duplike in intervencijske vloge ter po predložitvi stališč glavnih strank v zvezi s to vlogo končal 19. decembra 2017.

32

Tožeča stranka je na podlagi člena 106(1) in (2) Poslovnika z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu 17. januarja 2018, predlagala, naj se opravi obravnava.

33

Splošno sodišče (šesti senat) se je na podlagi predloga sodnika poročevalca odločilo, da bo izvedlo ustni del postopka.

34

Glavni stranki sta na obravnavi 12. septembra 2018, ki se je Komisija – v skladu z obvestilom, ki ga je Splošnemu sodišču poslala z dopisom z dne 16. avgusta 2018 – ni udeležila, podali ustne navedbe in odgovore na vprašanja Splošnega sodišča.

35

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

36

Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:

37

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

38

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na nezakonitost merila za uvrstitev na seznam iz člena 1(1) Sklepa 2014/119, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2015/143, in člena 3(1a) Uredbe št. 208/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2015/138 (v nadaljevanju: upoštevno merilo), drugi na očitno napako pri presoji, ker naj to, da ukrajinski organi zoper njo vodijo kazenski postopek, ne bi bila zadostna dejanska podlaga, tretji na kršitev obveznosti obrazložitve in četrti na napako glede pravne podlage, ker naj omejevalni ukrepi v zvezi z njo ne bi spadali na področje skupne zunanje in varnostne politike (SZVP), temveč na področje mednarodnega sodelovanja v kazenskih zadevah.

39

Glede na povezanost nekaterih argumentov, ki so podani v različnih tožbenih razlogih, je treba šteti, da tožeča stranka v bistvu zatrjuje, prvič, kršitev obveznosti obrazložitve, drugič, nezakonitost, nesorazmernost in neobstoj pravne podlage za upoštevno merilo ter, tretjič, očitne napake pri presoji pri uporabi tega merila v njenem primeru.

40

Prvič, tožeča stranka trdi, da je obrazložitev, na podlagi katere je bilo njeno ime z izpodbijanima aktoma ohranjeno na seznamu in ki se ujema s povzetkom iz točke 15 zgoraj, splošna in stereotipna, saj je omejena na ponavljanje izrazov iz opredelitve upoštevnega merila.

41

Drugič, tožeča stranka trdi, da Svet navedene opredelitve ne more dopolniti z informacijami iz dopisov, ki jih je posredoval tožeči stranki med postopkom, na podlagi katerega sta bila sprejeta izpodbijana akta (glej točke 21, 23 in 26 zgoraj), saj mora biti pravni akt sam zadostno obrazložen. Z dodatnimi informacijami iz zadevnih dopisov naj se nikakor ne bi zagotovila zadostna obrazložitev.

42

Svet ob podpori Komisije trditve tožeče stranke izpodbija.

43

V zvezi s tem je treba spomniti, da se v skladu s členom 296, drugi odstavek, PDEU „pravni akti […] obrazložijo“.

44

Člen 41(2)(c) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki ji je s členom 6(1) PEU priznana enaka pravna veljavnost, kot jo imata Pogodbi, določa, da pravica do dobrega upravljanja med drugim vključuje „obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži“.

45

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 296, drugi odstavek, PDEU in členom 41(2)(c) Listine, prilagojena naravi izpodbijanega akta in okoliščinam, v katerih je bil ta akt sprejet. Iz nje mora biti jasno in nedvoumno razvidna obrazložitev institucije, ki je zadevni akt sprejela, tako da se zadevna oseba lahko seznani z razlogi za sprejeti ukrep in da se pristojnemu sodišču omogoči izvrševanje nadzora. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera (glej sodbo z dne 15. septembra 2016, Yanukovych/Svet, T‑346/14, EU:T:2016:497, točka 77 in navedena sodna praksa).

46

Ne zahteva se, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296, drugi odstavek, PDEU in člena 41(2)(c) Listine, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Tako je na eni strani akt, ki posega v položaj, dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo. Poleg tega mora biti stopnja natančnosti obrazložitve akta sorazmerna z materialnimi možnostmi in s tehničnimi pogoji ali z rokom, v katerem mora biti sprejet (glej sodbo z dne 15. septembra 2016, Yanukovych/Svet, T‑346/14, EU:T:2016:497, točka 78 in navedena sodna praksa).

47

Natančneje, obrazložitev ukrepa zamrznitve sredstev načeloma ne sme biti samo splošna in stereotipna. S pridržki, navedenimi v točki 46 zgoraj, morajo biti za tak ukrep, nasprotno, navedeni specifični in konkretni razlogi, zaradi katerih Svet šteje, da se upoštevna ureditev uporablja za zadevno osebo (glej sodbo z dne 15. septembra 2016, Yanukovych/Svet, T‑346/14, EU:T:2016:497, točka 79 in navedena sodna praksa).

48

V konkretnem primeru je treba ugotoviti, da je obrazložitev, ki je bila uporabljena pri ohranitvi imena tožeče stranke na zadevnem seznamu (glej točko 15 zgoraj), specifična in konkretna ter da so v njej navedeni elementi, ki so podlaga za to ohranitev, in sicer okoliščina, da ukrajinski organi zoper tožečo stranko vodijo kazenski postopek zaradi odtujitve javnih sredstev ali drugega premoženja.

49

Poleg tega je bila odločitev o ohranitvi omejevalnih ukrepov zoper tožečo stranko sprejeta v okoliščinah, s katerimi je bila seznanjena, pri čemer je bila obveščena tudi o korespondenci s Svetom, zlasti z dopisi GDT z dne 25. julija 2016, 16. novembra 2016 in 27. januarja 2017 ter z odgovori GDT (glej točki 21 in 23 zgoraj), s katerimi je Svet utemeljil ohranitev navedenih ukrepov (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P,EU:C:2012:718, točki 53 in 54 ter navedena sodna praksa, in z dne 6. septembra 2013, Bank Melli Iran/Svet, T‑35/10 in T‑7/11, EU:T:2013:397, točka 88). V teh dopisih so navedeni ime preiskovalnega organa, številke in datumi začetkov kazenskih postopkov, med drugim zoper tožečo stranko, dejstva, ki se ji očitajo, imena drugih oseb in zadevnih organov, znesek domnevno odtujenih javnih sredstev, ustrezni členi ukrajinskega kazenskega zakonika ter okoliščina, da je bila tožeča stranka pisno obveščena o tem, da je osumljena. Natančneje, v dopisu z dne 25. julija 2016 je pojasnjeno:

[zaupno]. ( 1 )

50

Svet je v dopisu z dne 12. decembra 2016 jasno navedel, da so bile v dopisu GDT z dne 25. julija 2016, kot je bil potrjen z dopisom z dne 16. novembra 2016, informacije, ki so bile pomembne za ugotovitev, da zoper tožečo stranko še vedno teče kazenski postopek v zvezi z odtujitvijo javnih sredstev ali drugega premoženja.

51

Poleg tega sta bila izpodbijana akta sprejeta v okoliščinah, ki se nanašajo tudi na dopisovanje med tožečo stranko in Svetom v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 28. januarja 2016, Stavytskyi/Svet (T‑486/14, neobjavljena, EU:T:2016:45), in z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet (T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166).

52

Ugotoviti je treba, da je vse te informacije poslala tožeča stranka pred sprejetjem izpodbijanih aktov.

53

V zvezi z dopisom z dne 6. marca 2017, ki je bil poslan po sprejetju izpodbijanih aktov, je treba ugotoviti, da je v njem bistvu le napotilo na elemente, vsebovane v dopisih, ki sta si jih tožeča stranka in Svet izmenjala, preden sta bila ta akta sprejeta in preden je Splošno sodišče izdalo sodbi. Zato je mogoče ta dopis upoštevati pri obravnavi teh aktov (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 15. junija 2017, Kiselev/Svet, T‑262/15, EU:T:2017:392, točka 47 in navedena sodna praksa). Vsekakor je treba ugotoviti, da je vsebina dopisa z dne 6. marca 2017 pretežno enaka vsebini izpodbijanih aktov in dopisov, ki sta si jih Svet in tožeča stranka izmenjala pred tem (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 15. junija 2017, Kiselev/Svet, T‑262/15, EU:T:2017:392, točki 48 in 49).

54

Na podlagi navedenega je treba ugotoviti, da je v izpodbijanih aktih – ob upoštevanju njunega konteksta – v pravno zadostnem obsegu navedenih dovolj pravnih in dejanskih okoliščin, ki so po mnenju izdajatelja navedenih aktov podlaga zanju.

55

Te ugotovitve ni mogoče omajati s trditvijo tožeče stranke o domnevni stereotipnosti obrazložitve, ki se nanaša nanjo.

56

V zvezi s tem je treba poudariti, da se, čeprav so preudarki, navedeni v tej obrazložitvi, enaki tistim, na podlagi katerih so bili omejevalni ukrepi uvedeni proti drugim fizičnim osebam, navedenim na seznamu, s temi preudarki želi opisati konkreten položaj tožeče stranke, proti kateri so bili po mnenju Sveta na isti podlagi kot proti preostalim osebam uvedeni sodni postopki, povezani s preiskavami odtujitve javnih sredstev v Ukrajini (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2016, Yanukovych/Svet, T‑346/14, EU:T:2016:497, točka 82 in navedena sodna praksa).

57

Nazadnje je treba spomniti, da je obveznost obrazložitve akta bistvena formalna zahteva, ki jo je treba ločiti od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki se nanaša na vsebinsko zakonitost spornega akta. Obrazložitev akta namreč pomeni, da je treba izrecno navesti razloge, na katerih ta akt temelji. Če so ti razlogi napačni, to vpliva na vsebinsko zakonitost navedenega akta, in ne na njegovo obrazložitev, ki je lahko zadostna, čeprav so v njej navedeni napačni razlogi (glej sodbo z dne 5. novembra 2014, Mayaleh/Svet, T‑307/12 in T‑408/13, EU:T:2014:926, točka 96 in navedena sodna praksa).

58

Zato, tudi če predpostavljamo, da je bil Svet – kot je tožeča stranka trdila na obravnavi – po večletni ohranitvi omejevalnih ukrepov proti isti osebi zavezan k višji stopnji obveznosti skrbnega ravnanja, ta okoliščina ne vpliva na nadzor, ki ga Splošno sodišče opravi v zvezi z obrazložitvijo izpodbijanih aktov, lahko pa se s to okoliščino utemelji strožji nadzor v zvezi z obstojem očitne napake pri presoji.

59

Glede na zgoraj navedeno je treba zavrniti vse očitke tožeče stranke, ki se nanašajo na kršitev obveznosti obrazložitve.

60

Tožeča stranka trdi, da je upoštevno merilo, kot je določeno s Sklepom 2015/143 in Uredbo 2015/138, nezakonito zaradi kršitve načela sorazmernosti in zaradi neobstoja pravne podlage v okviru SZVP, če ga je mogoče razlagati tako, da je na njegovi podlagi mogoče sprejeti omejevalne ukrepe proti vsem osebam, zoper katere ukrajinske oblasti vodijo preiskavo v zvezi z odtujitvijo javnih sredstev, ne glede na to, ali se lahko z dejanji, ki se očitajo tej osebi, ogrozi pravna država v Ukrajini ter torej pravni in institucionalni temelji te države.

61

Tožeča stranka meni, da bi moral Svet – če bi se z upoštevnim merilom omogočilo, da bi se zajele le osebe, ki so bile udeležene pri takih dejanjih – sam opraviti preizkus sorazmernosti. V zvezi s tem tožeča stranka priznava, da se lahko Svet v skladu s sodno prakso načeloma opre na informacije, ki mu jih je posredovalo GDT. Vendar pa naj Svet ne bi bil oproščen obveznosti presoditi o tem, ali so te informacije zadostne za ugotovitev, da se lahko z dejanji, ki se očitajo osebi, zoper katero se vodi preiskava, ogrozi pravna država v Ukrajini. Svet naj bi načelo sorazmernosti izpolnil le z zagotovitvijo, da je odgovor na to pritrdilen. V nasprotnem primeru naj morebitno posredovanje institucij Unije v zvezi s potekajočimi kazenskimi postopki v tretji državi ne bi moglo spadati na področje SZVP, ampak na področje pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah in policijskega sodelovanja. Da bi se preprečila kršitev člena 40 PEU, bi morali biti omejevalni ukrepi sprejeti na drugi pravni podlagi, kot sta člen 29 PEU in člen 215 PDEU, pri čemer je pogoj za uporabo zadnjenavedenega člena predhodno sprejetje sklepa, ki spada na področje SZVP.

62

Svet in Komisija trditve tožeče stranke izpodbijata.

63

Najprej je treba opozoriti, da se stranki strinjata glede dejstva, da je bilo s sodno prakso priznano, da je mogoče omejevalne ukrepe, sprejete na podlagi upoštevnega merila, zakonito sprejeti na podlagi člena 29 PEU in člena 215 PDEU, če so dejanja odtujitve javnih sredstev ali drugega premoženja, za katera so zadevne osebe osumljene, taka, da se lahko z njimi ogrozijo institucionalni in pravni temelji zadevne države, ob upoštevanju zadevnih zneskov, vrste odtujenih sredstev ali drugega premoženja in okoliščin, v katerih so bila ta dejanja storjena.

64

V tem okviru je treba najprej spomniti, da so cilji Pogodbe EU v zvezi s SZVP določeni zlasti v členu 21(2)(b) PEU, ki določa:

„Unija določi in izvaja skupne politike in ukrepe ter si prizadeva za visoko stopnjo sodelovanja na vseh področjih mednarodnih odnosov za […] utrjevanje in podporo demokracije, pravne države, človekovih pravic in načel mednarodnega prava.“

65

Ta cilj je naveden v uvodni izjavi 2 Sklepa 2014/119, ki je navedena v točki 3 zgoraj.

66

V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz sodne prakse izhaja, da se cilji, kot so določeni v členu 21(2)(b) PEU, lahko dosežejo z zamrznitvijo sredstev, katere področje uporabe je, kot v obravnavanem primeru, omejeno na osebe, spoznane za odgovorne za odtujitev javnih sredstev, ter osebe, subjekte in organe, ki so z njimi povezani, torej osebe, katerih ravnanja lahko ovirajo učinkovito delovanje javnih institucij in z njimi povezanih organov (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2016, Yanukovych/Svet, T‑346/14, EU:T:2016:497, točka 95 in navedena sodna praksa).

67

Prav tako je treba opozoriti, da je spoštovanje pravne države eno od primarnih vrednot, na katerih temelji Unija, kot je razvidno iz člena 2 PEU, preambule Pogodbe EU in preambule Listine. Spoštovanje pravne države je poleg tega na podlagi člena 49 PEU prvi pogoj za pristop k Uniji. Pojem pravne države je v alternativni obliki „vladavina prava“ vključen tudi v preambulo Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (sodba z dne 15. septembra 2016, Yanukovych/Svet, T‑346/14, EU:T:2016:497, točka 97).

68

Sodna praksa Sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice ter delo Sveta Evrope prek Evropske komisije za demokracijo skozi pravo zagotavljata neizčrpen seznam načel in pravil, ki jih je mogoče šteti pod pojem pravne države. Med njimi so načelo zakonitosti, pravne varnosti in prepovedi samovoljnega ravnanja izvršilnih oblasti, načelo neodvisnih in nepristranskih sodišč, načelo učinkovitega sodnega nadzora, vključno s spoštovanjem temeljnih pravic, in načelo enakosti pred zakonom (glej v zvezi s tem seznam meril za pravno državo, ki ga je Evropska komisija za demokracijo skozi pravo sprejela na stošestem plenarnem zasedanju (Benetke, 11. in 12. marec 2016)). Poleg tega se v nekaterih pravnih instrumentih v okviru zunanjega delovanja Unije med drugim navaja boj proti korupciji kot načelo, ki je zajeto s pojmom pravne države (glej na primer Uredbo (ES) št. 1638/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o splošnih določbah o ustanovitvi Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva (UL 2006, L 310, str. 1)) (sodba z dne 15. septembra 2016, Yanukovych/Svet, T‑346/14, EU:T:2016:497, točka 98).

69

Poleg tega je treba spomniti, da je pregon gospodarskih kaznivih dejanj, kot je odtujitev javnih sredstev, pomembno sredstvo v boju proti korupciji in da je boj proti korupciji v okviru zunanjega delovanja Unije načelo, ki je zajeto s pojmom pravne države (sodba z dne 15. septembra 2016, Yanukovych/Svet, T‑346/14, EU:T:2016:497, točka 141).

70

Čeprav ni mogoče izključiti, da lahko nekatera ravnanja v zvezi z dejanji odtujitve javnih sredstev škodijo pravni državi, pa ni mogoče sprejeti, da vsako dejanje odtujitve javnih sredstev, storjeno v tretji državi, upravičuje posredovanje Unije z namenom utrditve in podpore pravne države v tej državi v okviru pristojnosti Unije na področju SZVP. Da bi se lahko dokazalo, da odtujitev javnih sredstev lahko upravičuje delovanje Unije v okviru SZVP s ciljem utrditve in podpore pravne države, morajo biti sporna dejanja vsaj taka, da lahko škodijo institucionalnim in pravnim temeljem zadevne države (sodba z dne 15. septembra 2016, Yanukovych/Svet, T‑346/14, EU:T:2016:497, točka 99).

71

Iz tega sledi, da je mogoče upoštevno merilo šteti za skladno s pravnim redom Unije le, če ga je mogoče razlagati tako, da je združljivo z zahtevami hierarhično višjih pravil, ki jih mora spoštovati, ter natančneje s ciljem utrditve in podpore pravne države v Ukrajini. Poleg tega ta razlaga omogoča spoštovanje širokega polja proste presoje, ki ga ima Svet za opredelitev splošnih meril za vpis, pri čemer se zagotavlja tudi – načeloma celovit – nadzor nad zakonitostjo aktov Unije z vidika temeljnih pravic (glej sodbo z dne 15. septembra 2016, Yanukovych/Svet, T‑346/14, EU:T:2016:497, točka 100 in navedena sodna praksa).

72

Upoštevno merilo je zato je treba razlagati tako, da ne zajema abstraktno vsakega dejanja odtujitve javnih sredstev, temveč dejanja odtujitve javnih sredstev ali drugega premoženja, pri katerih – glede na znesek ali vrsto odtujenih sredstev oziroma drugega premoženja ali glede na okoliščine, v katerih so bila ta dejanja storjena – obstaja vsaj možnost ogrožanja institucionalnih in pravnih temeljev Ukrajine, med drugim načela zakonitosti, prepovedi samovoljnega ravnanja izvršilnih oblasti, učinkovitega sodnega nadzora in enakosti pred zakonom, ter nazadnje, možnost poseganja v spoštovanje pravne države v tej državi. Ob taki razlagi je merilo skladno in sorazmerno z upoštevnimi cilji Pogodbe EU (sodba z dne 15. septembra 2016, Yanukovych/Svet, T‑346/14, EU:T:2016:497, točka 101).

73

Ob upoštevanju te sodne prakse, ki je stranki ne izpodbijata, je treba ugotoviti, da upoštevno merilo – ob taki razlagi – ni nezakonito in ga je bilo mogoče uporabiti v izpodbijanih aktih, ki temeljita na členu 29 PEU in členu 215 PDEU, ki sta torej primerna pravna podlaga.

74

Iz tega izhaja tudi, da Svet z določitvijo upoštevnega merila ni kršil člena 40, prvi odstavek, PEU, v skladu s katerim izvajanje SZVP ne vpliva na uporabo postopkov in obseg dodeljenih pristojnosti institucij, določenih v Pogodbah za izvajanje pristojnosti Unije iz členov od 3 do 6 PDEU.

75

Nazadnje je treba spomniti, da je GDT v skladu s sodno prakso eden najvišjih pravosodnih organov v Ukrajini, saj v tej državi deluje kot državno tožilstvo v okviru delovanja kazenskega pravosodja in vodi predhodne postopke v okviru kazenskih postopkov (glej v tem smislu sodbo z dne 19. oktobra 2017, Yanukovych/Svet, C‑598/16 P, neobjavljena, EU:C:2017:786, točka 53). Prav tako je bilo že razsojeno, da se lahko z dokazi GDT, če je njihova vsebina dovolj natančna, utemelji sprejetje omejevalnih ukrepov proti osebam, zoper katere se vodijo kazenski postopki zaradi odtujitve javnih sredstev (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2016, Yanukovych/Svet, T‑346/14, EU:T:2016:497, točka 139), kar navsezadnje priznava tudi tožeča stranka.

76

Na podlagi navedenega je treba zavrniti vse očitke tožeče stranke, ki se nanašajo na nezakonitost in nesorazmernost upoštevnega merila ter neobstoj pravne podlage zanj.

77

Vendar je treba preučiti, ali je Svet pri uporabi upoštevnega merila za tožečo stranko, ki ga je treba razlagati v smislu, navedenem zlasti v točki 72 zgoraj, storil očitne napake pri presoji.

78

Tožeča stranka v bistvu trdi, da Svet pri sprejetju izpodbijanih aktov ni imel dovolj trdne dejanske podlage.

79

Svet ob podpori Komisije trditve tožeče stranke izpodbija.

80

Preden se trditve tožeče stranke podrobneje preučijo, je treba napraviti uvodni preudarek, ki se nanaša na sodni nadzor in na obveznosti Sveta.

81

V skladu s sodno prakso mora sodišče Unije v okviru sodnega nadzora nad omejevalnimi ukrepi Svetu priznati široko polje proste presoje za opredelitev splošnih meril, s katerimi se omeji krog oseb, proti katerim se lahko sprejmejo taki ukrepi (glej sodbo z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet, T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166, točka 81 in navedena sodna praksa).

82

Vendar se zaradi učinkovitosti sodnega nadzora, zagotovljenega s členom 47 Listine, zahteva, da se sodišče Unije pri nadzoru zakonitosti razlogov, na katerih temelji sklep o vpisu ali ohranitvi imena neke osebe na seznamu oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, prepriča, da ta sklep, ki je za zadevno osebo posamični akt, temelji na dovolj trdni dejanski podlagi. To pomeni, da je treba preveriti dejansko stanje, navedeno v obrazložitvenem memorandumu, na katerem navedeni sklep temelji, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi – oziroma vsaj eden od njih, za katerega se šteje, da sam zadostuje za utemeljitev tega sklepa – utemeljeni dovolj jasno in konkretno (glej sodbo z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet, T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166, točka 82 in navedena sodna praksa).

83

V skladu s sodno prakso Svetu niti po uradni dolžnosti niti sistematično ni treba izvesti lastnih preiskav ali preverjanj za pridobitev dodatnih podatkov, če že razpolaga z dejstvi in dokazi, ki so jih organi tretje države predložili za sprejetje omejevalnih ukrepov zoper osebe iz teh držav, proti katerim v teh državah tečejo sodni postopki (glej sodbo z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet, T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166, točka 83 in navedena sodna praksa).

84

V zvezi s tem je treba spomniti, da je GDT, kot je bilo ugotovljeno v točki 75 zgoraj, eden najvišjih ukrajinskih pravosodnih organov.

85

Svet je sicer moral v obravnavanem primeru skrbno in nepristransko preizkusiti vse dokaze, ki so mu jih predložili ukrajinski organi, zlasti glede na pripombe in morebitne razbremenilne dokaze, ki jih je navedla tožeča stranka. Poleg tega velja za Svet v okviru sprejetja omejevalnih ukrepov obveznost, da spoštuje načelo dobrega upravljanja iz člena 41 Listine, na katero se v skladu z ustaljeno sodno prakso navezuje obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preizkusi vse upoštevne dokaze konkretnega primera (glej v tem smislu sodbo z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet, T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166, točka 85 in navedena sodna praksa).

86

Vendar pa iz sodne prakse izhaja tudi, da je treba za presojo narave, načina in intenzivnosti dokaza, ki ga lahko zahteva Svet, upoštevati naravo in specifičen obseg omejevalnih ukrepov in njihov cilj (glej sodbo z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet, T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166, točka 86 in navedena sodna praksa).

87

Kot v zvezi s tem izhaja iz uvodnih izjav 1 in 2 Sklepa 2014/119 (glej točko 3 zgoraj), spada ta sklep v splošnejši okvir politike Unije za pomoč ukrajinskim organom, ki je namenjena politični stabilizaciji Ukrajine. Tako ta sklep ustreza ciljem SZVP, ki so med drugim določeni v členu 21(2)(b) PEU, v skladu s katerim Unija izvaja mednarodno sodelovanje za utrjevanje in podporo demokracije, pravne države, človekovih pravic in načel mednarodnega prava (glej sodbo z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet, T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166, točka 87 in navedena sodna praksa).

88

V tem okviru zadevni omejevalni ukrepi določajo zamrznitev sredstev in gospodarskih virov zlasti oseb, ki so bile spoznane za odgovorne za odtujitev ukrajinskih javnih sredstev. Olajšanje vračila teh sredstev namreč krepi in podpira pravno državo v Ukrajini (glej točke od 68 do 72 zgoraj).

89

Iz tega izhaja, da namen zadevnih omejevalnih ukrepov ni sankcioniranje kršitev, ki naj bi jih povzročile zadevne osebe, niti prisilna odvrnitev teh oseb od teh ravnanj. Edini namen teh ukrepov je olajšati ukrajinskim organom, da ugotovijo, da je bila storjena odtujitev javnih sredstev, in jim dati možnost, da izterjajo nezakonito odtujeni znesek. Zato imajo ti ukrepi zgolj naravo zavarovanja (glej sodbo z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet, T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166, točka 89 in navedena sodna praksa).

90

Tako zadevni omejevalni ukrepi, ki jih je Svet sprejel na podlagi pristojnosti, ki jih ima na podlagi členov 21 in 29 PEU, niso kazenske narave. Torej jih ni mogoče enačiti z odločbo o zamrznitvi sredstev, ki jo izda nacionalni sodni organ države članice v kazenskem postopku ob upoštevanju jamstev, ki jih ta postopek zagotavlja. Zato zahteve, ki veljajo za Svet na področju dokazov, na katerih temelji vpis imena neke osebe na seznam oseb, za katere velja ta zamrznitev sredstev, ne smejo biti strogo enake tistim, ki veljajo za nacionalni sodni organ v zgoraj omenjenem primeru (glej sodbo z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet, T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166, točka 90 in navedena sodna praksa).

91

V tem primeru mora Svet preveriti, prvič, v kolikšni meri je mogoče z informacijami, ki jih je posredovalo GDT in na katere se je to oprlo, dokazati, da – kot je navedeno v obrazložitvi za vpis imena tožeče stranke na zadevni seznam – ukrajinski organi zoper to osebo vodijo kazenske postopke zaradi domnevnih dejanj odtujitve javnih sredstev, in drugič, da se v teh postopkih lahko opredelijo ravnanja tožeče stranke v skladu z upoštevnim merilom. Šele če te preveritve niso uspešne, Svet glede na sodno prakso, navedeno v točki 85 zgoraj, izvede dodatna preverjanja (glej sodbo z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet, T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166, točka 91 in navedena sodna praksa).

92

Poleg tega v okviru sodelovanja, urejenega z izpodbijanima aktoma (glej točko 87 zgoraj), Svetu načeloma ni treba samemu preizkusiti in presojati resničnosti in upoštevnosti dejstev in dokazov, s katerimi ukrajinski organi utemeljujejo uvedbo kazenskih postopkov zoper tožečo stranko zaradi ravnanj, ki jih je mogoče opredeliti kot odtujitev javnih sredstev. Kot je bilo namreč navedeno v točki 89 zgoraj, Svet s sprejetjem izpodbijanih aktov ne želi sam sankcionirati odtujitve javnih sredstev, ki jih preiskujejo ukrajinski organi, ampak ohraniti možnost, da ti organi te odtujitve ugotovijo in izterjajo znesek neupravičene odtujitve. Ti organi morajo v okviru navedenih preiskav torej preveriti dejstva in dokaze, na katerih te preiskave temeljijo, ter po potrebi iz tega izpeljati posledice glede zaključka teh preiskav. Poleg tega, kot izhaja iz točke 90 zgoraj, obveznosti Sveta v okviru izpodbijanih aktov ni mogoče enačiti z obveznostmi nacionalnega pravosodnega organa države članice v okviru kazenskega postopka zamrznitve premoženja, uvedenega zlasti v okviru mednarodnega sodelovanja v kazenskih zadevah (glej sodbo z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet, T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166, točka 92 in navedena sodna praksa).

93

Ta razlaga je potrjena s točko 77 sodbe z dne 5. marca 2015, Ezz in drugi/Svet (C‑220/14 P, EU:C:2015:147), v kateri je Sodišče v okoliščinah, ki so podobne okoliščinam iz te zadeve, razsodilo, da Svetu ali Splošnemu sodišču ni bilo treba preveriti utemeljenosti preiskav, ki potekajo zoper tožeče stranke, ampak le utemeljenost odločitve o zamrznitvi sredstev, ob upoštevanju prošnje egiptovskih organov za medsebojno pravno pomoč.

94

Seveda Svet ne more v vseh okoliščinah potrditi ugotovitev ukrajinskih pravosodnih organov v dokumentih, ki so jih ti organi predložili. Takšno ravnanje ne bi bilo v skladu z načelom dobrega upravljanja niti na splošno z obveznostjo institucij Unije, da v okviru uporabe prava Unije spoštujejo temeljne pravice na podlagi uporabe povezanih določb člena 6(1), prvi pododstavek, PEU in člena 51(1) Listine (glej sodbo z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet, T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166, točka 94 in navedena sodna praksa).

95

Vendar mora Svet na podlagi okoliščin primera presoditi nujnost dodatnih preverjanj, zlasti da od ukrajinskih organov zahteva predložitev dodatnih dokazov, če se izkaže, da že predloženi dokazi niso zadostni. Ni namreč mogoče izključiti, da bi Svet glede dokazov, ki so mu jih predložili bodisi ukrajinski organi sami bodisi jih je pridobil na drug način, dvomil glede zadostnosti dokazov, ki so jih že predložili ti organi. Poleg tega lahko zadevne osebe v okviru možnosti, ki jo morajo imeti, da predložijo pripombe v zvezi z obrazložitvijo, ki jo namerava Svet uporabiti za ohranitev njihovega imena na zadevnem seznamu, predložijo take dokaze, tudi razbremenilne, s katerimi bi bilo mogoče od Sveta terjati, da izvede dodatna preverjanja. Natančneje, čeprav Svet ni pristojen, da nadomesti presojo ukrajinskih pravosodnih organov o utemeljenosti kazenskih postopkov, ki so navedeni v dopisih GDT, ni mogoče izključiti, da bi morala ta institucija zlasti glede na pripombe tožeče stranke od ukrajinskih organov zahtevati pojasnila glede dejstev in dokazov, na katerih ti postopki temeljijo (glej sodbo z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet, T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166, točka 95 in navedena sodna praksa).

96

Na podlagi teh ugotovitev je treba presoditi posebne argumente tožeče stranke.

97

Prvič, tožeča stranka trdi, da dokazno breme pri sprejemanju omejevalnih ukrepov proti neki osebi nosi Svet in da mora vsaka odločitev v zvezi s tem temeljiti na dejanski podlagi, ki je dovolj trdna in ki dopušča ugotovitev obstoja kazenskega postopka, ki se vodi zoper to osebo in ki se nanaša na natančno določena dejanja odtujitve javnih sredstev, ki bi lahko ogrozila institucionalne in pravne temelje Ukrajine. V tem okviru tožeča stranka poudarja, da se odtujitev sredstev, ki se ji očita v dopisih GDT, zlasti v dopisu z dne 25. julija 2016, na katere se je oprl Svet, nanaša na nepremičnine, ki so že zaradi svoje narave še vedno v Ukrajini in se ne morejo prenesti v tujino. Ta dopis naj ne bi bil dovolj podroben in naj v njem ne bi bilo pojasnjeno, kako naj bi tožeča stranka lahko pridobila v njem navedeni znesek v višini [zaupno] ukrajinskih griven (UAH). Zato naj bi se bilo mogoče zoper zatrjevano odtujitev boriti le z dejanji ukrajinskih organov, zaradi česar naj se z zamrznitvijo sredstev tožeče stranke, ki jo je določil Svet, ne bi nikakor vplivalo na to domnevno odtujitev.

98

Tožeča stranka dodaja, da se Svet ne more upoštevno sklicevati na dejstvo, da je v dopisu GDT z dne 25. julija 2016 navedeno, da je bilo premoženje [zaupno] z odločbama okrožnega sodišča [zaupno] (v nadaljevanju: okrožno sodišče), izdanima leta 2014 in 2015, na zahtevo preiskovalnega organa med preiskavo zaseženo. Edina s tožečo stranko neposredno povezana informacija naj bi se namreč nanašala na zaseg [zaupno], kar pa ne more biti zadostna podlaga za kazenski postopek v zvezi z domnevno odtujitvijo nepremičnin v vrednosti [zaupno] UAH.

99

Svet ob podpori Komisije trdi, da je zaradi odtujitve sredstev, ki se očita tožeči stranki, nastala izguba javnih sredstev ali drugega premoženja države Ukrajine. Tej naj bi bila namreč odvzeta lastninska pravica ter pravica do uporabe in uživanja odtujenih sredstev ali premoženja, vključno s prihodki, ki bi lahko nastali od teh sredstev ali premoženja, in to do trenutka odprave te odtujitve, na primer s sprejetjem pravnomočne sodne odločbe. Svet poleg tega pojasnjuje, da je okrožno sodišče s sklepom z dne 3. oktobra 2014 odredilo zaseg [zaupno].

100

Stranki se strinjata, da se je Svet pri sprejetju izpodbijanih aktov pretežno oprl na informacije iz dopisa GDT z dne 25. julija 2016 in na odgovore GDT.

101

V zvezi s tem je treba spomniti, da so v tem dopisu informacije, ki so navedene v točki 49 zgoraj.

102

GDT je navedlo tudi, da imajo dejanja, opisana v zadevnem dopisu, zakonske znake kaznivega dejanja iz člena 191(5) ukrajinskega kazenskega zakonika, ki se nanaša na odtujitev tujih sredstev v zelo visoki vrednosti z zaroto, ki jo je zasnovala skupina oseb.

103

GDT je poleg tega navedlo, da je bilo premoženje [zaupno] z odločbama okrožnega sodišča iz let 2014 in 2015 na zahtevo preiskovalnega organa med preiskavo zaseženo.

104

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je imel Svet ob sprejetju izpodbijanih aktov dovolj natančne informacije o kaznivem dejanju, za katero je bila tožeča stranka osumljena, in o stanju postopka v zvezi s tem kaznivim dejanjem.

105

V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da naj bi šlo v obravnavanem primeru za odtujitev nepremičnin, ki se po svoji naravi ne morejo prenesti iz Ukrajine, je treba ugotoviti, da upoštevno merilo ne določa, da mora za to, da je oseba lahko uvrščena na seznam, obstajati nevarnost, da bodo javna sredstva, za katera je ta osumljena, da jih je odtujila, prenesena v tujino. Zato sklicevanje na odtujitev javnih sredstev, če je utemeljeno, zadostuje za utemeljitev omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki (glej sodbo z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet, T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166, točka 106 in navedena sodna praksa).

106

V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da pojem odtujitve javnih sredstev zajema vsakršno dejanje nezakonite uporabe sredstev, ki pripadajo javnim skupnostim ali ki so pod njihovim nadzorom, za druge namene od tistih, za katere so ta sredstva namenjena, zlasti za zasebne namene. Ta uporaba mora torej, da je zajeta s tem pojmom, imeti za posledico poseganje v finančne interese teh skupnosti in torej povzročiti škodo, ki jo je mogoče ovrednotiti s finančnega vidika (glej sodbo z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet, T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166, točka 107 in navedena sodna praksa).

107

Taka široka razlaga zadevnega pojma je potrebna za zagotovitev polnega učinka Sklepa 2014/119, da bi se dosegli njegovi cilji za krepitev pravne države v Ukrajini. Poleg tega se ob upoštevanju, da je sporni ukrep popolnoma previdnosten, splošno načelo prava Unije o zakonitosti kaznivih dejanj in kazni iz člena 49(1), prvi stavek, Listine in načelo domneve nedolžnosti iz člena 48(1) Listine v obravnavanem primeru ne uporabljata in zato ne moreta nasprotovati taki široki razlagi (glej sodbo z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet, T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166, točka 109 in navedena sodna praksa).

108

V obravnavanem primeru je, kot je pravilno navedel Svet, zaradi odtujitve javnih sredstev ali drugega premoženja, kot je opisana v dopisu z dne 25. julija 2016, dokler ta traja in ni odpravljena, na primer s pravnomočno sodno odločbo, nastala izguba državi Ukrajini, ki ji je odvzeta lastninska pravica ter možnost uporabe in uživanja odtujenih sredstev ali drugega premoženja, vključno s prihodki, ki bi lahko nastali od teh sredstev ali premoženja (glej v tem smislu sodbo z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet, T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166, točka 110 in navedena sodna praksa).

109

S tem, da so bila po sprejetju omejevalnih ukrepov iz izpodbijanih aktov sredstva tožeče stranke v Uniji začasno zamrznjena, se ukrajinskim organom olajšuje naloga ponovne pridobitve odtujenih javnih sredstev ali drugega premoženja, če bi bila tožeča stranka obsojena, in se dopolnjujejo ukrepi, ki so bili sprejeti na nacionalni ravni, kot je zaseg premoženja, ki ga je odredilo okrožno sodišče (glej točko 103 zgoraj) (glej sodbo z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet, T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166, točka 111 in navedena sodna praksa).

110

Če bi ukrajinska sodišča ugotovila, da so obtožbe zoper tožečo stranko utemeljene, in bi odredila izterjavo odtujenih sredstev, bi lahko bila izterjava med drugim izvedena z uporabo sredstev, ki bi jih tožeča stranka imela v Uniji. V zvezi s tem ni pomembno, ali ta morebitna sredstva izvirajo iz transakcije, ki je bila predmet preiskave zoper tožečo stranko, saj je pomembno to, da se državi Ukrajini olajša izterjava sredstev, ki ji nikdar ne bi smela biti odvzeta (glej sodbo z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet, T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166, točka 112 in navedena sodna praksa).

111

Na podlagi navedenega je treba te trditve tožeče stranke zavrniti.

112

Drugič, tožeča stranka opozarja, da je pred Svetom trdila, da so bila dejanja, ki se ji očitajo v dopisu GDT z dne 25. julija 2016, izvedena v letih 2006 in 2007 in so jih ukrajinska sodišča leta 2008 že obravnavala ter v njih niso našla ničesar nezakonitega. Tožeča stranka meni, da se je Svet na te trditve sicer res odzval tako, da je GDT v zvezi s tem postavil vprašanja, vendar pa odgovori zadnjenavedenega, zlasti kar zadeva spoštovanje načela ne bis in idem, niso bili zadovoljivi, zato naj Svet ne bi mogel šteti, da je imel zadostne dokaze za utemeljitev ohranitve njenega imena na zadevnem seznamu. Tožeča stranka poleg tega trdi, da ji Svet ne more očitati, da ni predložila dokumentacije v podporo svojim trditvam, saj je Svet tisti, ki si mora zagotoviti dovolj trdno dejansko podlago.

113

Svet, ki ga podpira Komisija, opozarja, da tožeča stranka v zvezi s trditvijo, da so ukrajinska sodišča že obravnavala dejanja, ki so ji bila očitana, ni predložila upoštevnih sodnih odločb. Svet v zvezi s tem meni, da je ravnal proaktivno, ker je GDT zaprosil za dodatne informacije in mu je to v odgovorih na vprašanja posredovalo potrebna pojasnila ter med drugim navedlo, da zadevna dejanja niso bila obravnavana z vidika kazenskega prava. Uporaba načela ne bis in idem naj bi bila torej izključena. V teh okoliščinah naj bi Svet imel dovolj trdno dejansko podlago za utemeljitev ohranitve omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki.

114

Treba je opozoriti, da je Svet po tem, ko je tožeča stranka podala trditve v okviru zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet (T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166), na GDT naslovil nekatera vprašanja, zlasti da bi preveril, ali so bila dejanja – kot trdi tožeča stranka – ki so se ji očitala v okviru kazenskega postopka, navedenega v dopisu GDT z dne 30. novembra 2015, ki je isti kot tisti iz dopisa z dne 25. julija 2016, izvedena v obdobju med letoma 2006 in 2007 ter so jih ukrajinska sodišča že obravnavala.

115

Odgovori GDT na vprašanja Sveta so navedeni v delovnem dokumentu Sveta z dne 16. novembra 2016. V skladu s tem dokumentom, prvič, je bil prenos nepremičnin, povezan z odtujitvijo javnih sredstev, ki se očita tožeči stranki, izveden v letih 2006 in 2007 ter se je uresničil s sporazumom o izmenjavi [zaupno]:

[zaupno].

[zaupno].

[zaupno].

116

Tožeča stranka je po tem, ko ji je Svet posredoval odgovore GDT, v dopisu z dne 13. januarja 2017 med drugim odgovorila, da je bilo več ukrajinskih sodišč z odločbami iz let 2008 in 2009 [zaupno] in okrožno sodišče mnenja, da je bil sporazum o izmenjavi [zaupno] zakonit, in da so vsa ugotovila, da ni bilo nezakonitosti. Tožeča stranka je poleg tega opozorila, da je GDT leta 2009 preverilo legitimnost dejanj, ki so bila izvršena med sklepanjem navedenega sporazuma – zlasti tistih, ki jih je izvršila tožeča stranka – in ugotovilo, da ni bilo nezakonitosti.

117

Med strankama ni sporno, da Svet po prejemu dopisa tožeče stranke z dne 13. januarja 2017 GDT ni zaprosil za dodatne informacije. Svet v zvezi s tem trdi, da se je lahko oprl le na domnevno dokumentirane informacije, ki mu jih je GDT že posredovalo, saj tožeča stranka k dopisu ni priložila v njem navedenih sodnih odločb.

118

Tožeča stranka pa meni, da so bili odgovori GDT zelo splošni in premalo informativni. Tožeča stranka namreč meni, da GDT, čeprav je potrdilo, da so bila tožeči stranki očitana dejanja iz let 2006 in 2007 pozneje ugotovljena za zakonita, trdi, da so bili v preiskavi, ki je v teku, najdeni dokazi o krivdi, ne da bi natančno opredelilo dejstva v zvezi s to preiskavo. Poleg tega naj GDT ne bi navedlo razlogov, iz katerih naj bi bila nova preiskava v skladu z načelom ne bis in idem.

119

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da bi se moral Svet glede na dejstva in dokaze, ki jih je navedla tožeča stranka, v skladu z načeli, navedenimi v točkah 94 in 95 zgoraj, vnovič obrniti na GDT.

120

Na podlagi dejstev in dokazov, s katerimi je Svet razpolagal, v nasprotju z njegovimi trditvami ni mogoče izključiti, da je kazenski postopek, s katerim je utemeljil ohranitev omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki, v nasprotju z načelom ne bis in idem.

121

V tem okviru je treba, prvič, poudariti, da se tožeča stranka v dopisu z dne 13. januarja 2017 ni sklicevala le na odločbe gospodarskih ali upravnih sodišč, ampak tudi na odločbo okrožnega sodišča, to je istega sodišča, kot je omenjeno v dopisu GDT z dne 25. julija 2016.

122

[zaupno].

123

Tretjič, spomniti je treba, da je načelo ne bis in idem splošno načelo prava Unije, ki se uporablja ne glede na vsakršno besedilo (sodba z dne 18. oktobra 2001, X/ECB, T‑333/99, EU:T:2001:251, točka 149).

124

Kar zadeva sodišča držav članic, je to načelo določeno v členu 50 Listine.

125

Poleg tega je treba navesti tudi člen 4 Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisani 4. novembra 1950 v Rimu, naslovljen „Pravica, da nisi dvakrat sojen ali kaznovan za isto kaznivo dejanje“, ki določa:

„1.   Pravosodni organi iste države ne smejo nikogar ne kazensko preganjati ne kaznovati za kaznivo dejanje, za katero je bil na podlagi zakona in v skladu s kazenskim postopkom te države s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen.

2.   Določbe prejšnjega odstavka ne preprečujejo obnove kazenskega postopka na podlagi zakona in skladno s kazenskim postopkom prizadete države, če obstajajo dokazi o novih ali na novo odkritih dejstvih ali pa če je v prejšnjih postopkih prišlo do bistvene napake, ki bi lahko vplivala na izid sojenja.“

126

V zvezi s tem je treba poudariti, da se navedeni protokol uporablja za Ukrajino.

127

V skladu s sodno prakso je mogoče, da je lahko posledica odločbe organa, ki je v zadevnem nacionalnem pravnem redu pristojen na področju kazenskega pravosodja, o ustavitvi kazenskega pregona zoper obdolženca pod nekaterimi pogoji ta, da se kazenski postopek pravnomočno konča. V tem primeru je treba šteti, da spada položaj zadevne osebe na področje uporabe načela ne bis in idem, in to tudi če v takem postopku ni bilo udeleženo nobeno sodišče in če odločba, s katero se je postopek končal, ni sodba (glej v tem smislu sodbo z dne 11. februarja 2003, Gözütok in Brügge, C‑187/01 in C‑385/01, EU:C:2003:87, točke od 27 do 31). Načelo ne bis in idem namreč ne velja za odločbo, s katero je organ države po vsebinski presoji zadeve, ki mu je bila predložena, odredil – v fazi pred ovadbo osebe, osumljene storitve kaznivega dejanja – ustavitev kazenskega pregona, če s to odločbo o ustavitvi v skladu z nacionalnim pravom te države ni pravnomočno ustavljen kazenski postopek in tako ta odločba ne pomeni ovire za to, da bi se v tej državi za ista dejanja začel nov kazenski pregon (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2008, Turanský, C‑491/07, EU:C:2008:768, točka 45).

128

Na podlagi navedenega je treba ugotoviti, da Svet na podlagi informacij, ki jih je imel po prejemu odgovorov GDT, pri sprejetju izpodbijanih aktov ni mogel vedeti, ali je bil kazenski postopek v zvezi s tožečo stranko, ki je bil podlaga za ohranitev omejevalnih ukrepov proti njej, v nasprotju z načelom ne bis in idem, saj ni bil seznanjen z vsebino odločbe okrožnega sodišča in odločb GDT, ki jih je tožeča stranka navedla v dopisu z dne 13. januarja 2017.

129

Čeprav Svetu ni treba preveriti utemeljenosti kazenskih postopkov, ki potekajo v Ukrajini (glej točke od 91 do 93 zgoraj), niti skladnosti teh postopkov s postopkovnimi pravili, ki veljajo v ukrajinskem pravu (sodba z dne 22. marca 2018, Stavytskyi/Svet, T‑242/16, neobjavljena, EU:T:2018:166, točka 134), pa se mora vseeno prepričati, da kazenski postopek, s katerim bo utemeljil ohranitev omejevalnih ukrepov proti neki osebi, ni v nasprotju z načelom ne bis in idem, če mu zadevna oseba predloži dejstva in dokaze, ki vzbudijo dvom v zvezi s tem.

130

Tožeča stranka sicer v dopisu z dne 13. januarja 2017 res ni izrecno navedla načela ne bis in idem niti ni predložila odločb ukrajinskih organov, ki naj bi dokazovale, da je bil postopek zoper njo v nasprotju s tem načelom, vendar to ne spremeni dejstva, da informacije, ki jih je predložila, zadostujejo za to, da bi moral Svet zaradi njih od GDT zahtevati dodatne informacije, tudi ob upoštevanju vsebine odgovorov, ki mu jih je slednje že posredovalo in v katerih je bilo med drugim navedeno, da so se organi kazenskega pregona odločili, da ne bodo začeli kazenske preiskave (glej točko 116 zgoraj).

131

V zvezi s tem je treba pojasniti, da ne gre za vprašanje, ali je moral Svet glede na dejstva in dokaze, s katerimi se je seznanil, ime tožeče stranke umakniti s seznama, ker je bil kazenski postopek zoper njo v nasprotju z načelom ne bis in idem, temveč samo za vprašanje, ali je moral ta dejstva in dokaze upoštevati ter opraviti dodatna preverjanja oziroma ukrajinske organe prositi za pojasnila. Zato zadostuje, da je mogoče na podlagi teh dejstev in dokazov upravičeno podvomiti o poteku preiskave in zadostnosti informacij, ki jih je predložilo GDT (glej v tem smislu sodbo z dne 21. februarja 2018, Klyuyev/Svet, T‑731/15, EU:T:2018:90, točka 242).

132

Poleg tega je treba opozoriti, da so omejevalni ukrepi proti tožeči stranki v času sprejetja izpodbijanih aktov veljali že več let, in to še vedno zaradi istega kazenskega postopka, ki ga vodi GDT. V teh okoliščinah, prvič, bi moralo biti GDT načeloma zmožno Svetu predložiti dodatne informacije, ki jih je Svet potreboval, in drugič, bi moral Svet podrobneje obravnavati vprašanje, ali so morda ukrajinski organi v škodo tožeče stranke kršili tako temeljno načelo, kot je načelo ne bis in idem.

133

Na podlagi navedenega je treba ugotoviti, da je Svet s tem, da je izpodbijana akta sprejel, ne da bi ukrajinske organe zaprosil za dodatne informacije, storil očitno napako pri presoji, kar zadošča za razglasitev ničnosti teh aktov v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko, ne da bi bilo treba preučiti druge trditve.

134

V zvezi s predlogom, ki ga je Svet podal podredno (glej točko 36, druga alinea, zgoraj) in ki se v bistvu nanaša na ohranitev učinkov Sklepa 2017/381 do izteka roka, določenega za vložitev pritožbe, in če bi bila pritožba vložena, do odločbe v zvezi z njo, zadošča ugotovitev, da je imel Sklep 2017/381 učinke le do 6. marca 2018. Zato njegova razglasitev ničnosti s to sodbo nima posledic za obdobje po tem datumu in ni treba odločiti o vprašanju ohranitve učinkov tega sklepa (glej sodbo z dne 6. junija 2018, Arbuzov/Svet, T‑258/17, EU:T:2018:331, točka 107 in navedena sodna praksa).

135

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Svet s predlogi ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo njenih stroškov.

136

Na podlagi člena 138(1) Poslovnika institucije, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. Iz tega sledi, da nosi Komisija svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)

razsodilo: