SKLEP SODIŠČA (deseti senat)

z dne 7. februarja 2018 ( *1 )

„Predhodno odločanje – Člen 99 Poslovnika Sodišča – Socialna politika – Enako obravnavanje moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu – Direktiva 2006/54/ES – Nacionalna ureditev, ki določa začasno možnost za delavce v zabavni industriji, ki so dosegli upokojitveno starost, da še naprej opravljajo poklicno dejavnost do prej določene upokojitvene starosti, to je 47 let za ženske in 52 let za moške“

V združenih zadevah C‑142/17 in C‑143/17,

katerih predmet sta predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ju je Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče, Italija) vložilo z odločbama z dne 15. februarja 2017, ki sta na Sodišče prispeli 20. marca 2017, v postopkih

Manuela Maturi,

Laura Di Segni,

Isabella Lo Balbo,

Maria Badini,

Loredana Barbanera

proti

Fondazione Teatro dell’Opera di Roma,

in

Fondazione Teatro dell’Opera di Roma

proti

Manueli Maturi,

Lauri Di Segni,

Isabelli Lo Balbo,

Marii Badini,

Loredani Barbanera,

Luci Troianu,

Mauru Murriju (C‑142/17),

ter

Catia Passeri

proti

Fondazione Teatro dell’Opera di Roma (C‑143/17),

SODIŠČE,

v sestavi E. Levits, predsednik senata, A. Borg Barthet, sodnik, in M. Berger (poročevalka), sodnica,

generalna pravobranilka: J. Kokott,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da odloči z obrazloženim sklepom v skladu s členom 99 Poslovnika Sodišča,

sprejema naslednji

Sklep

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (UL 2006, L 204, str. 23) ter člena 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med več zaposlenimi baletnimi plesalkami in Fondazione Teatro dell’Opera di Roma (v nadaljevanju: ustanova) glede odpovedi njihovih pogodb o zaposlitvi, ker so dosegle starostno omejitev za nadaljevanje poklicne dejavnosti.

Pravni okvir

Pravo Unije

3

Člen 1 Direktive 2006/54, naslovljen „Namen“, določa:

„Namen te direktive je zagotoviti uresničevanje načela enakih možnosti in enakega obravnavanja moških in žensk na področju zaposlovanja in poklicnega dela.

V ta namen vsebuje določbe za uresničevanje načela enakega obravnavanja v zvezi:

(a)

z dostopom do zaposlitve, vključno z napredovanjem in dostopom do poklicnega usposabljanja;

(b)

z delovnimi pogoji, vključno s plačilom;

(c)

s poklicnimi sistemi socialne varnosti.

Vsebuje tudi določbe za zagotovitev večje učinkovitosti takšnega uresničevanja z določitvijo ustreznih postopkov.“

4

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„1.   Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve:

(a)

‚neposredna diskriminacija‘: kadar se ena oseba zaradi spola obravnava manj ugodno, kakor se obravnava, se je obravnavala ali bi se obravnavala oseba drugega spola v primerljivi situaciji;

(b)

‚posredna diskriminacija‘: kadar bi bile zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse osebe enega spola v posebej neugodnem položaju v primerjavi z osebami drugega spola, razen če ta predpis, merilo ali praksa objektivno temelji na zakonitem cilju in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna;

[…]“

5

Člen 3 Direktive 2006/54, naslovljen „Pozitivni ukrepi“, določa:

„Države članice lahko ohranijo ali sprejmejo ukrepe v smislu člena 141(4) Pogodbe za dejansko zagotovitev polne enakosti moških in žensk v poklicnem življenju.“

6

Člen 14(1)(c) Direktive 2006/54 določa:

„V javnem ali zasebnem sektorju, vključno z javnimi organi, ne sme biti nikakršne neposredne ali posredne diskriminacije zaradi spola v zvezi:

[…]

(c)

z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, vključno z odpuščanjem, ter plačilom, kakor je določeno v členu 141 Pogodbe“.

Italijansko pravo

7

Na podlagi italijanske zakonodaje lahko delodajalec ad nutum odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki je dosegel upokojitveno starost, ne da bi moral v zvezi s tem navesti obrazložitev.

8

Po navedbah predložitvenega sodišča je za zaposlene v uprizoritveni umetnosti, ki spadajo v kategorije baletnih plesalcev, upokojitvena starost za ženske znašala 47 let in za moške 52 let. Kot navaja, sta bili s členom 3(7) uredbe-zakona št. 64 z dne 30. aprila 2010, ki je bila preoblikovana v zakon št. 100 z dne 29. junija 2010, v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja spora o glavni stvari (v nadaljevanju: uredba-zakon št. 64/2010), ti upokojitveni starosti za delavce in delavke spremenjeni, tako da je bila določena enotna starostna omejitev za nadaljevanje poklicne dejavnosti ob dopolnjenem 45. letu starosti.

9

S to določbo je bila zanje uvedena tudi prehodna opcijska pravica, ki je veljala dve leti po začetku veljavnosti navedene določbe in v skladu s katero so lahko še naprej opravljali poklicno dejavnost tudi po doseženi enotni starostni omejitvi. Tako so lahko navedeni delavci, zaposleni za nedoločen čas, ki so dosegli ali presegli na novo določeno upokojitveno starost, še naprej opravljali svojo poklicno dejavnost do upokojitvene starosti, ki je veljala pred tem, to je do 47. leta za ženske in 52. leta za moške, tako da so uveljavljali navedeno letno obnovljivo opcijsko pravico v roku dveh mesecev od začetka veljavnosti navedene določbe ali vsaj tri mesece pred nastankom pravice do pokojnine.

Spora o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

10

Uvodoma je treba pojasniti, da gre v sporih o glavni stvari za spora med zaposlenimi baletnimi plesalkami in plesalci ter ustanovo kot njihovo delodajalko. Kot pa je razvidno iz predložitvenih odločb in kot je predložitveno sodišče potrdilo na podlagi zahteve za pojasnila, položaj zaposlenih baletnih plesalk in plesalcev ne vpliva na vprašanja, postavljena v obravnavanih predlogih za sprejetje predhodne odločbe. Zato je treba v obravnavani zadevi upoštevati samo položaj zadevnih baletnih plesalk.

11

Te so bile v ustanovi zaposlene do 31. marca 2014, ko jim je bila zaradi dosežene upokojitvene starosti odpovedana pogodba o zaposlitvi. Odpoved njihove pogodbe o zaposlitvi temelji na členu 3(7) uredbe-zakona št. 64/2010.

12

Pri Tribunale di Roma (sodišče v Rimu, Italija) so vložile tožbo za razveljavitev odpovedi njihovih pogodb o zaposlitvi, njihovo ponovno zaposlitev na delovno mesto in naložitev delodajalcu, da jim plača odškodnino. Po njihovem mnenju je bila odpoved njihovih pogodb o zaposlitvi nezakonita, saj so uveljavljale opcijsko pravico do nadaljevanja poklicne dejavnosti iz člena 3(7) uredbe-zakona št. 64/2010, ki naj bi se vsako leto obnovila vsaj tri mesece pred doseženo zakonsko starostno omejitvijo za nadaljevanje poklicne dejavnosti.

13

Sodišče, ki je odločalo o zadevi, je tožbam ugodilo.

14

Corte d’appello di Roma (pritožbeno sodišče v Rimu, Italija) je na podlagi pritožbe, ki jo je vložila ustanova, predloge delavk iz postopka v glavni stvari zavrnilo. Menilo je, da se s členom 3(7) uredbe-zakona št. 64/2010 ne krši pravo Unije, ker je bila s to določbo poleg znižanja upokojitvene starosti na 45 let hkrati zaposlenim, ki so to starost dosegli pred začetkom veljavnosti navedene določbe oziroma v obdobju od 1. julija 2010 do 1. julija 2012, priznana pravica, da se zanje uporabi starostna omejitev za nadaljevanje poklicne dejavnosti, določena s prej veljavnimi predpisi, to je za ženske 47 let in za moške 52 let.

15

Po navedbah Corte d’appello di Roma (pritožbeno sodišče v Rimu) je nacionalni zakonodajalec želel postopoma uvesti dostop do nove upokojitvene starosti za delavce, ki so bili zaradi bližine novi starostni omejitvi za upokojitev bolj izpostavljeni nenadni omejevalni spremembi prejšnje ureditve. Po mnenju tega sodišča tako zadevni predpis ni z nobenega vidika nezdružljiv z načeli prava Unije, tudi ob upoštevanju prehodne narave določbe in omejenega kroga naslovnikov.

16

Delavke iz postopka v glavni stvari so zoper navedeno sodbo vložile pritožbo pri Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče, Italija), pri čemer so se sklicevale zlasti na nezdružljivost člena 3(7) uredbe-zakona št. 64/2010 s členom 157 PDEU, členom 21 Listine in Direktivo 2006/54.

17

Ustanova je pri predložitvenem sodišču prav tako vložila pritožbo zoper sodbo Corte d’appello di Roma (pritožbeno sodišče v Rimu) z dne 14. oktobra 2015.

18

Predložitveno sodišče ob poudarjanju, da je rešitev sporov o glavni stvari odvisna od razlage, ki jo bo treba upoštevati v zvezi s pojmom „prepoved diskriminacije na podlagi spola“ iz Direktive 2006/54 in člena 21 Listine, sprašuje, ali je člen 3(7) uredbe-zakona št. 64/2010 združljiv z določbami prava Unije, na katere se sklicujejo vložnice kasacijske pritožbe.

19

V teh okoliščinah je Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje v vsaki od zadev predložilo to vprašanje:

„Ali načelo prepovedi diskriminacije na podlagi spola iz Direktive 2006/54 in Listine (člen 21) nasprotuje nacionalnemu predpisu – kakršen je člen 3(7) [uredbe-zakona št. 64/2010] – ki določa, da je „za zaposlene v uprizoritveni umetnosti, ki spadajo v kategorije baletnikov, upokojitvena starost moških in žensk dosežena ob dopolnjenem petinštiridesetem letu starosti, pri čemer se za zaposlene, za katere v celoti velja sistem prispevkov ali mešani sistem, uporablja spremenljivi koeficient o višji starosti od upokojitvene iz člena 1(6) zakona št. 335 z dne 8. avgusta 1995. Dve leti od začetka veljavnosti te določbe se zaposlenim iz tega odstavka, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in ki so dosegli ali presegli upokojitveno starost, ponudi možnost, da uveljavljajo letno obnovljivo opcijsko pravico, da ostanejo zaposleni. To možnost je mogoče uveljavljati s predložitvijo vloge Ente Nazionale di Previdenza e Assistenza per i Lavoratori dello Spettacolo (sklad socialne varnosti za zaposlene v uprizoritveni umetnosti, ENPALS) v roku dveh mesecev od začetka veljavnosti te določbe ali vsaj tri mesece pred nastankom pravice do pokojnine, pri čemer je najvišja upokojitvena starost za ženske 47 let, za moške pa 52 let‘, v nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije na podlagi spola iz Direktive 2006/54 in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (člen 21)?“

20

S sklepom predsednika Sodišča z dne 27. aprila 2017 sta bili zadevi C‑142/17 in C‑143/17 združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

Vprašanje za predhodno odločanje

21

Člen 99 Poslovnika Sodišča določa, da lahko Sodišče, če je iz sodne prakse mogoče jasno sklepati, kakšen je odgovor na vprašanje, ki mu je predloženo v predhodno odločanje, ali če odgovor na tako vprašanje ne dopušča nobenega razumnega dvoma, na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom.

22

To določbo je treba uporabiti v okviru tega predloga za sprejetje predhodne odločbe.

23

Predložitveno sodišče želi z vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 14(1)(c) Direktive 2006/54 razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu predpisu, kakršen je člen 3(7) uredbe-zakona št. 64/2010, na podlagi katerega imajo delavci, ki so zaposleni kot baletne plesalke in plesalci ter ki so dosegli upokojitveno starost, ki je s predpisom določena na 45 let za moške in ženske, možnost, da uveljavljajo opcijsko pravico, da v prehodnem obdobju dveh let nadaljujejo svojo poklicno dejavnost do najvišje upokojitvene starosti, ki je bila s prej veljavnim predpisom za ženske določena na 47 let in za moške na 52 let.

24

Najprej je treba poudariti, da je Sodišče razsodilo, da sta vprašanji glede pogojev dodelitve starostne pokojnine na eni strani in glede pogojev prenehanja delovnega razmerja na drugi ločeni (glej zlasti sodbo z dne 18. novembra 2010, Kleist,C‑356/09, EU:C:2010:703, točka 24).

25

Člen 14(1)(c) Direktive 2006/54 v zvezi z zadnjenavedenimi pogoji določa, da uporaba načela enakega obravnavanja v zvezi s pogoji odpuščanja pomeni, da v javnem ali zasebnem sektorju, vključno z javnimi organi, ni nikakršne neposredne ali posredne diskriminacije zaradi spola.

26

V smislu te določbe spada prenehanje delovnega razmerja ‐ ker je delavec dosegel mejno starost za nadaljevanje zaposlitve, določeno z nacionalnim predpisom v okviru splošne politike upokojevanja, ki jo vodi delodajalec ‐ v pojem odpuščanja iz te določbe – pojem, ki ga je treba razlagati široko – čeprav ta upokojitev pomeni dodelitev pokojnine (glej v tem smislu sodbo z dne 18. novembra 2010, Kleist,C‑356/09, EU:C:2010:703, točka 26).

27

Iz tega izhaja, da se zadeva, kot je ta v postopku v glavni stvari, pri kateri je delodajalec v skladu z nacionalno zakonodajo zadevne delavce prisilno upokojil, ker naj bi dosegli mejno starost za nadaljevanje svoje dejavnosti, nanaša na pogoje odpuščanja v smislu člena 14(1)(c) Direktive 2006/54 (glej v tem smislu sodbo z dne 18. novembra 2010, Kleist,C‑356/09, EU:C:2010:703, točka 27).

28

Sodišče je v zvezi z Direktivo Sveta 76/207/EGS z dne 9. februarja 1976 o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev (UL posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 187), ki je bila razveljavljena z Direktivo 2006/54, že razsodilo, da splošna politika odpuščanja, ki vključuje odpoved pogodbe o zaposlitvi delavke samo zato, ker je dosegla ali presegla starost, pri kateri ima pravico do starostne pokojnine, ta starost pa je na podlagi nacionalne zakonodaje različna za moške in ženske, pomeni diskriminacijo zaradi spola, ki je prepovedana z Direktivo 76/207/EGS (glej sodbo z dne 18. novembra 2010, Kleist,C‑356/09, EU:C:2010:703, točka 28).

29

Ali se taka razlaga lahko uporabi tudi za nacionalni predpis, kakršen je ta v členu 3(7) uredbe-zakona št. 64/2010, ki določa, da lahko zaposleni, ki so dosegli mejno starost za nadaljevanje poklicne dejavnosti, uveljavljajo opcijsko pravico, da v prehodnem obdobju nadaljujejo svojo poklicno dejavnost, kadar je starost, pri kateri pogodba o zaposlitvi dokončno preneha, različna za moške in ženske.

30

V zvezi s tem je treba poudariti, prvič, da v skladu s členom 2(1)(a) Direktive 2006/54 neposredna diskriminacija obstaja, kadar je ena oseba zaradi spola obravnavana manj ugodno, kakor je obravnavana, je bila obravnavana ali bi bila obravnavana oseba drugega spola v primerljivem položaju.

31

V tem primeru iz člena 3(7) uredbe-zakona št. 64/2010 izhaja, da so dve leti od začetka veljavnosti te določbe baletne plesalke in plesalci, zaposleni za nedoločen čas, ki so dosegli ali presegli na novo določeno upokojitveno starost, imeli možnost, da nadaljujejo svojo poklicno dejavnost do upokojitvene starosti, ki je veljala pred tem, to je 47 let za ženske in 52 let za moške, z uveljavljanjem letno obnovljive opcijske pravice v roku dveh mesecev od začetka veljavnosti navedene določbe ali vsaj tri mesece pred nastankom pravice do pokojnine.

32

Iz te določbe izhaja, da je postopek uveljavljanja opcijske pravice odvisen od spola delavcev.

33

Drugič, preveriti je treba, ali so v okoliščinah, kot so te, ki jih ureja navedena določba, delavke, ki so dopolnile starost 45 let ali več, v primerljivem položaju kot delavci iz enake starostne skupine v smislu člena 2(1)(a) Direktive 2006/54.

34

Značilnosti različnih položajev in tako njihovo primerljivost je treba zlasti utemeljiti in presojati ob upoštevanju predmeta in namena zadevnih določb, pri čemer je treba upoštevati načela in cilje področja, na katero spada zadevni akt (glej zlasti sodbo z dne 26. oktobra 2017, BB construct,C‑534/16, EU:C:2017:820, točka 43 in navedena sodna praksa).

35

V postopku v glavni stvari je cilj zakonodaje, ki določa različno obravnavanje, urejanje pogojev, pod katerimi je mogoče zadevnim delavcem odpovedati pogodbo o zaposlitvi.

36

Vendar pa v tem okviru ni mogoče ugotoviti nobene okoliščine, zaradi katere bi bil položaj delavk glede na položaj delavcev poseben. Zato so zadevne delavke, kar zadeva pogoje za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v primerljivem položaju kot delavci iz enake starostne skupine v smislu člena 2(1)(a) Direktive 2006/54. Taka določba zato uvaja različno obravnavanje, ki neposredno temelji na spolu.

37

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da različno obravnavanje, ki neposredno temelji na spolu, uvedeno z nacionalnim prepisom, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, pomeni neposredno diskriminacijo na podlagi spola v smislu člena 2(1)(a) Direktive 2006/54 (glej v tem smislu sodbo z dne 18. novembra 2010, Kleist,C‑356/09, EU:C:2010:703, točka 42).

38

V zvezi s tem je treba spomniti, da Direktiva 2006/54 razlikuje med neposredno diskriminacijo zaradi spola na eni strani in tako imenovano „posredno“ diskriminacijo na drugi, tako da prve ni mogoče utemeljiti z zakonitim ciljem. Nasprotno pa se v skladu s členom 2(1)(b) navedene direktive kvalifikaciji diskriminatornosti izognejo samo predpisi, merila ali prakse, ki lahko pomenijo posredno diskriminacijo, če „objektivno temeljijo na zakonitem cilju in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna“ (sodba z dne 18. novembra 2010, Kleist,C‑356/09, EU:C:2010:703, točka 41).

39

Zato različnega obravnavanja, kot je to v postopku v glavni stvari, ni mogoče upravičiti z željo, da zadevnih delavcev ne bi izpostavljali nenadni omejevalni spremembi prejšnje ureditve delovne dobe.

40

Zato je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 14(1)(c) Direktive 2006/54 razlagati tako, da pomeni nacionalni predpis – kakršen je člen 3(7) uredbe-zakona št. 64/2010, na podlagi katerega imajo delavci, zaposleni kot baletne plesalke in plesalci, ki so dosegli s predpisom določeno upokojitveno starost 45 let za moške in ženske, možnost, da uveljavljajo opcijsko pravico, da nadaljujejo svojo poklicno dejavnost v prehodnem obdobju dveh let do najvišje upokojitvene starosti, ki je bila s prej veljavnim predpisom za ženske določena na 47 let, za moške pa na 52 let – neposredno diskriminacijo zaradi spola, ki je s to direktivo prepovedana.

Stroški

41

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

 

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:

 

Člen 14(1)(c) Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu je treba razlagati tako, da pomeni nacionalni predpis, kakršen je člen 3(7) uredbe‑zakona št. 64 z dne 30. aprila 2010, ki je bila preoblikovana v zakon št. 100 z dne 29. junija 2010, v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja spora o glavni stvari, na podlagi katerega imajo delavci, zaposleni kot baletne plesalke in plesalci, ki so dosegli s predpisom določeno upokojitveno starost 45 let za moške in ženske, možnost, da uveljavljajo opcijsko pravico, da nadaljujejo svojo poklicno dejavnost v prehodnem obdobju dveh let do najvišje upokojitvene starosti, ki je bila s prej veljavnim predpisom za ženske določena na 47 let, za moške pa na 52 let, neposredno diskriminacijo zaradi spola, ki je s to direktivo prepovedana.

 

Podpisi


( *1 ) Jezik postopka: italijanščina.