Zadeva C‑36/17

Daher Muse Ahmed

proti

Bundesrepublik Deutschland

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Verwaltungsgericht Minden)

„Predhodno odločanje – Člen 99 Poslovnika Sodišča – Uredba (EU) št. 604/2013 – Določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države – Prošnja za mednarodno zaščito, ki jo vloži državljan tretje države, upravičen do statusa subsidiarne zaščite – Možnost uporabe postopka za ponovni sprejem“

Povzetek – Sklep Sodišča (tretji senat) z dne 5. aprila 2017

Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba št. 604/2013 – Postopek za ponovni sprejem – Področje uporabe – Prošnja za mednarodno zaščito, ki jo vloži državljan tretje države v državi članici, pri čemer je upravičen do statusa subsidiarne zaščite v drugi državi članici – Izključitev

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, člena 18(1), od (b) do (d), in 23(1))

Določbe in načela iz Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je v eni od držav članic vložil državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki neposredno ali posredno urejajo roke za vložitev zahteve za ponovni sprejem, se ne morejo uporabljati v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je državljan tretje države vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici, potem ko mu je druga država članica priznala subsidiarno zaščito.

V zvezi s tem je pomembno poudariti, da se ta pravila, namen katerih je urejati potek postopka za ponovni sprejem, določen z navedeno uredbo, z zagotovitvijo, da bo zahteva za ponovni sprejem vložena v razumnem roku, po naravi ne uporabljajo za položaje, v katerih se lahko tak postopek načeloma veljavno uvede na podlagi navedene uredbe. Iz člena 23(1) navedene uredbe izhaja, da se lahko v takih položajih postopek za ponovni sprejem nanaša le na predajo osebe iz člena 18(1)(b), (c) ali (d) navedene uredbe. Te tri zadnjenavedene določbe se nanašajo na prosilca, čigar prošnja se še obravnava, na državljana tretje države ali na osebo brez državljanstva, ki sta umaknila prošnjo, ki se obravnava, in državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katerih prošnja je bila zavrnjena.

V zvezi s tem je treba res poudariti, da v členu 18(1)(d) Uredbe št. 604/2013 ni pojasnjeno, ali je zadevna zavrnjena „prošnja“ prošnja za mednarodno zaščito ali prošnja za azil v ožjem pomenu besede. Če pa bi bilo treba to določbo razlagati tako, da napotuje na zavrnitev prošnje za azil, bi jo bilo nazadnje mogoče uporabiti za državljana tretje države, ki je upravičen do statusa subsidiarne zaščite, ker je na podlagi člena 10(2) Direktive 2013/32 ta status mogoče priznati le potem, ko se ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Vendar te razlage člena 18(1)(d) Uredbe št. 604/2013 ni mogoče sprejeti.

Zato iz člena 23(1) Uredbe št. 604/2013 v povezavi z njenim členom 18(1)(d) izhaja, da država članica od druge države članice ne more veljavno zahtevati, da v okviru postopkov, opredeljenih z navedeno uredbo, ponovno sprejme državljana tretje države, za kakršnega gre v postopku v glavni stvari in ki je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v prvonavedeni državi članici, potem ko mu je drugonavedena država članica priznala subsidiarno zaščito.

(Glej točke 25, 27, 28, od 30 do 32, 41 in 42 ter izrek.)