Pritožba, ki jo je Toni Klement vložil 13. decembra 2017 zoper sodbo Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 10. oktobra 2017 v zadevi T-211/14 RENV, Toni Klement/Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)

(Zadeva C-698/17 P)

(2018/C 134/17)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Pritožnik: Toni Klement (zastopnik: J. Weiser, odvetnik)

Druga stranka v postopku: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)

Predlogi

Pritožnik Sodišču predlaga, naj

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnik v bistvu navaja tri pritožbene razloge.

Kot prvi pritožbeni razlog pritožnik navaja nezadostno obrazložitev glede presoje razlikovalnega učinka izpodbijane tridimenzionalne znamke. Izpodbijana sodba naj ne bi vsebovala nobene obrazložitve, zakaj naj bi imela izpodbijana tridimenzionalna znamka posebej močan razlikovalni učinek, čeprav je njena oblika povsem tehnična. Glede tega naj bi bila obrazložitev v sodbi glede bistvene točke nejasna in nerazumljiva in pomeni zato napačno uporabo prava.

Kot drugi pritožbeni razlog pritožnik navaja protislovno in nezadostno obrazložitev izpodbijane sodbe glede razlikovalnega učinka izpodbijane znamke pri uporabi k njej dodane besede „Bullerjan“. V izpodbijani sodbi ni nikakor navedeno, kakšno stopnjo razlikovalnega učinka je Splošno sodišče pripisalo dodani besedi. Brez določitve razlikovalnega učinka dodane besede naj ne bi bilo mogoče presoditi, ali je ta dodatek vplival na razlikovalni učinek izpodbijane znamke. Poleg tega naj bi bila izpodbijana sodba glede tega protislovna. Tako naj bi Splošno sodišče po eni strani izhajalo iz tega, da bi ta beseda lahko olajševala določitev komercialnega izvora blaga, po drugi strani pa navajalo, da ne vpliva na razlikovalni učinek izpodbijane tridimenzionalne znamke. Olajšanje določitve komercialnega izvora in nevplivanje na razlikovalni učinek znamke naj bi se medsebojno izključevala.

Kot tretji pritožbeni razlog pritožnik navaja, da se je pri določitvi razlikovalnega učinka zadevne tridimenzionalne znamke uporabil napačni pravni preizkus. Za določitev stopnje razlikovalnega učinka naj bi se zaščitena oblika primerjala z podobami na trgu. Splošno sodišče naj svoje obrazložitve ne bi sprejelo na podlagi podob, ki so na voljo, temveč na podlagi „oblike pečice na splošno“. Taka povprečna oblika pa naj ne bi obstajala.