13.11.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 382/35

1.

razveljavi sodbo Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 19. julija 2017 v zadevi T-752/14, Combaro SA/Evropska komisija,

2.

tožbo družbe Combaro SA zavrne kot neutemeljeno,

3.

družbi Combaro SA naloži plačilo stroškov postopka na obeh stopnjah.

1.

Splošno sodišče je storilo napako pri pravni kvalifikaciji dejanskega stanja v zvezi z obstojem posebnega primera v smislu člena 239 Carinskega zakonika (1).

Splošno sodišče je Komisiji pripisalo neizpolnitev obveznosti, s tem da ji je po eni strani pripisalo pooblastila, ki jih Komisija sploh nima, oziroma po drugi strani zahtevalo, da uporabi pooblastila, ki nič bolj ne prispevajo k razjasnitvi dejanskega stanja. Neizpolnitev obveznosti s strani Komisije pa ni podana, tako da ne gre za poseben primer v smislu člena 239 Carinskega zakonika.

2.

Splošno sodišče je izkrivilo dokaze v zvezi z obstojem posebnega primera v smislu člena 239 Carinskega zakonika.

Splošno sodišče je protispisno ugotovilo, da je domnevna potrdila o gibanju blaga podpisal R. in da Latvija ni v originalu posredovala originalnih odtisov žigov, ki jih uporabljata carinska urada v Jelgavi in Bauski. Če bi Splošno sodišče pravilno presodilo dokaze, bi moralo priti do sklepa, da je Komisija ustrezno preizkusila dejansko stanje v zvezi z uvozom lanenih tkanin in pravilno ugotovila, da ne gre za poseben primer v smislu člena 239 Carinskega zakonika.

3.

Splošno sodišče je v zvezi z obstojem posebnega primera napačno razlagalo člen 239 Carinskega zakonika.

Splošno sodišče domnevne neizpolnitve obveznosti Komisije ni primerjalo z interesi uvoznika, ki je uporabil lažna potrdila o gibanju blaga. Ker ni izvedlo primerjave, je Splošno sodišče napačno uporabilo člen 239 Carinskega zakonika, kajti ob takem dejanskem stanju interesi Unije, da se spoštujejo določbe Carinskega zakonika, prevladajo nad interesi uvoznika.

4.

Splošno sodišče je v zvezi z očitno malomarnostjo družbe Combaro SA napačno razlagalo člen 239 Carinskega zakonika.

Splošno sodišče je nepravilno zahtevalo, naj Komisija dokaže, da je uvoznik zavestno kršil pravila o izvoru. Pri pravilni uporabi pravil o dokaznem bremenu bi moralo Splošno sodišče ugotoviti, da že dvom – ki je moral dejansko obstajati – zadostuje, da je uvoznik dolžan pridobiti potrebne informacije, vsaj pri izvoznikih.