17.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 231/3

1.

Ali je treba določbe člena 1(3) Direktive 2003/88/ES (1) v povezavi s členom 2 Direktive 89/391/EGS (2) razlagati tako, da s področja uporabe navedene direktive izključujejo dejavnost starševskega skrbnika, ki jo opravljajo pritožniki?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali je treba člen 17 Direktive 2003/88/ES razlagati tako, da je lahko dejavnost, kakršna je dejavnost starševskega skrbnika, ki jo opravljajo pritožniki, predmet odstopanja od določb člena 5 navedene direktive v skladu z odstavki 1, 3(b) in (c) ali 4(b) [člena 17]?

3.

Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen, ali je treba člen 17(1) ali, po potrebi, člen 17(3) ali (4) Direktive 2003/88/ES razlagati tako, da mora biti tako odstopanje izrecno ali je lahko tudi implicitno, in sicer izhajajoče iz sprejetja posebnega zakonodajnega akta, ki določa druga pravila o delovnem času za posamezno poklicno dejavnost? Če je lahko tako odstopanje implicitno, kakšni so minimalni pogoji, da bi bilo mogoče šteti, da je bilo z nacionalno zakonodajo uvedeno odstopanje, in ali je mogoče tako odstopanje določiti z navedbo pravil, ki izhajajo iz določb zakona št. 272/2004?

4.

Če je odgovor na prvo, drugo ali tretje vprašanje nikalen, ali je treba člen 2, točka 1, Direktive 2003/88/ES razlagati tako, da je obdobje, v katerem starševski skrbnik preživi čas z oskrbovanim otrokom, pri sebi doma ali na drugem mestu, ki ga je ta izbral, del delovnega časa, čeprav ne opravlja nobene od dejavnosti, določene zanj v individualni pogodbi o zaposlitvi?

5.

Če je odgovor na prvo, drugo ali tretje vprašanje nikalen, ali je treba člen 5 Direktive 2003/88/ES razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot izhaja iz člena 122 zakona št. 272/2004? In če je odgovor tak, da je mogoče uporabiti člen 17(3)(b) in (c) ali odstavek 4(b) navedene direktive, ali je treba navedeni člen razlagati tako, da nasprotuje navedeni nacionalni zakonodaji?

6.

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen in odgovor na četrto vprašanje morebiti pritrdilen, ali je mogoče člen 7(2) Direktive 2003/88/ES razlagati tako, da vseeno ne nasprotuje dodelitvi odškodnine, enakovredne nadomestilu, ki bi jo delavec prejel med letnim dopustom, saj starševski skrbniki zaradi narave dejavnosti, ki jih opravljajo, ne morejo izkoristiti takega dopusta oziroma čeprav je tak dopust formalno dodeljen, delavec dejansko še naprej opravlja navedeno dejavnost, če v zadevnem obdobju ni bila odobrena ločitev od oskrbovanega otroka? Če je odgovor pritrdilen, ali je moral delavec za upravičenost do odškodnine prositi za dovoljenje za ločitev od otroka, delodajalec pa tega dovoljenja ni dal?

7.

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, na četrto pritrdilen in na šesto nikalen, ali člen 7(1) navedene direktive nasprotuje določbi iz člena 122(3)(d) zakona št. 272/2004 v položaju, v katerem navedeni zakon delodajalcu dopušča pravico, da diskrecijsko odloči, ali bo med dopustom dovolil ločitev od otroka, in če je to tako, ali neobstoj možnosti, da delavec dejansko izkoristi dopust, izhajajoča iz uporabe navedene zakonske določbe, pomeni kršitev prava Unije, s katero so izpolnjeni pogoji za nastanek pravice delavca do odškodnine? Če je odgovor pritrdilen, ali mora takšno odškodnino plačati država zaradi kršitve člena 7 navedene direktive ali javni organ, ki ima status delodajalca in ki med dopustom ni odobril ločitve od oskrbovanega otroka? V teh okoliščinah, ali je moral delavec za upravičenost do odškodnine prositi za dovoljenje za ločitev od otroka, delodajalec pa tega dovoljenja ni dal?