19.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 195/12

—

Sklep Splošnega sodišča Evropske unije z dne 25. januarja 2017 v zadevi T-217/16 naj se razveljavi.

—

Obravnavana zadeva T-217/16 naj se vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, da se izreče o časovni omejitvi, določeni v členu 2 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2016/278 z dne 26. februarja 2016.

—

Evropski komisiji naj se naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi pritožbeni razlog se opira na obstoj aktivne legitimacije za vložitev ničnostne tožbe zoper Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2016/278 (1) pri Splošnem sodišču Evropske unije (v nadaljevanju: Splošno sodišče), ker pritožnica meni, da izpolnjuje zahtevi iz člena 263, četrti odstavek, PDEU. Kot se Splošno sodišče zaveda, sta navedeni zahtevi: (i) neposredno in posamično nanašanje izpodbijanega akta ali (ii) neposredno nanašanje regulativnih aktov, ki ne zajemajo izvedbenih ukrepov.

Glede neposrednega in posamičnega nanašanja izpodbijanega akta pritožnica meni, da Splošno sodišče z ničemer ne oporeka temu, da se izpodbijani akt nanjo neposredno nanaša. Medtem pa glede posamičnega nanašanja meni, da se izpodbijani akt na družbo IPM gotovo nanaša posamično, saj se zadevna uredba nanaša na vsakega od uvoznikov, ki v svoje EUL vključi nomenklature ali oznake TARIC v zvezi s proizvodi, za katere je bilo treba med poslovnima letoma 2009 (začetek veljavnosti Uredbe 91/2009) in 2016 (začetek veljavnosti Uredbe 2016/278) plačati protidampinške dajatve, pri čemer sta obe leti vključeni. Tako ti uvozniki tvorijo „omejen krog gospodarskih subjektov“, ker se omejitev učinkov razveljavitve protidampinških dajatev nanje konkretno in posebej nanaša.

Po drugi strani se glede neposrednega nanašanja regulativnih aktov, ki ne zajemajo izvedbenih ukrepov, v analizi osredotoča na dokazovanje neobstoja izvedbenih ukrepov v Uredbi 2016/278. Plačila, na katera se Splošno sodišče sklicuje kot na izvedbene akte Uredbe, namreč to niso, saj so edina plačila, ki jih je ta stranka prejela, izvirala iz določb Uredbe 91/2009 (2), nikakor pa ni prejela nobenega plačila v skladu z izpodbijano uredbo (Uredba 2016/278). Dokaz za to je, da so bila ta plačila, ki jih je španska davčna uprava naslovila na družbo IPM, naložena pred začetkom veljavnosti izpodbijane uredbe.

Izpodbijani člen 2 je namreč samostojni predpis, ki ne zahteva nobenega poznejšega akta, da bo imel pravne učinke od dne svojega začetka veljavnosti, ker zgolj odstopa od nekaterih protidampinških dajatev zaradi njihove nezdružljivosti s Protidampinškim sporazumom in Sporazumom GATT.

Poleg tega Uredba nalaga obveznost opustitve ravnanja – vključuje odredbo za špansko državo, naj ne sprejme nobenega ukrepa za plačilo teh protidampinških dajatev – s čimer prepoveduje sprejetje kakršnega koli akta davčnih organov, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati po notranjem pravu, zaradi česar je torej vložitev ničnostne tožbe edino pravno sredstvo, ki ga je družba IPM imela za izpodbijanje člena 2 Uredbe 2016/278.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega pritožnica meni, da ni dvoma, da je družba IPM v skladu s členom 263 PDEU legitimirana za vložitev ničnostne tožbe zoper člen 2 Uredbe 2016/278, saj navedena uredba glede na svojo naravo in vsebino ne vključuje nikakršnega izvedbenega ukrepa.

2.

Kot drugi pritožbeni razlog pritožnica navaja predlog, vložen pri Splošnem sodišču, glede priznanja retroaktivne uporabe učinkov člena 1 izpodbijane uredbe. V zvezi s tem – drugače kot Splošno sodišče meni v izpodbijanem sklepu, v katerem je navedlo, da ni pristojno, da se izreče o retroaktivnosti člena 1 Uredbe – pritožnica meni, da je ta retroaktivnost nujna posledica razveljavitve člena 2 Uredbe, saj navedeni člen določa časovno omejitev, katere utemeljenost se izpodbija z ničnostno tožbo, ki je bila razglašena za nedopustno. Zato je predlog za razglasitev retroaktivnosti člena 1 Uredbe, ki ga je podala pritožnica, povsem dopusten, ker bi bilo temu predlogu implicitno ugodeno, ko bi bila razglašena ničnost člena 2 Uredbe.