–

za SIA „KPMG Baltics“ kot stečajno upraviteljico družbe AS „Latvijas Krājbanka“ J. Ozoliņš,

–

za latvijsko vlado I. Kucina in E. Petrocka-Petrovska, agentki,

–

za češko vlado M. Smolek, J. Vláčil in O. Serdula, agenti,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. Rocchitto, avvocato dello Stato,

–

za Evropsko komisijo H. Tserepa-Lacombe in I. Rubene, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 3, str. 107), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 (UL 2009, L 146, str. 37) (v nadaljevanju: Direktiva 98/26).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo SIA „KPMG Baltics“ kot stečajno upraviteljico družbe AS „Latvijas Krājbanka“ in družbo SIA „Ķipars AI“ glede izvedbe plačilnega naloga, ki ga je zadnjenavedena dala banki Latvijas Krājbanka.

3

V uvodnih izjavah od 1 do 4 Direktive 98/26 je navedeno:

4

Člen 1 te direktive določa:

„Določbe te direktive se uporabljajo za:

5

Člen 2 navedene direktive določa:

„Za namene te direktive:

[…]

[…]

6

Člen 3 te direktive določa:

„1.   Prenosni nalogi in medsebojno poračunavanje so pravno izvršljivi in obvezujoči za tretje osebe tudi v primeru postopka proti udeležencu zaradi nesolventnosti, pod pogojem, da so prenosni nalogi vstopili v sistem pred začetkom postopka zaradi nesolventnosti, kakor je opredeljen v členu 6(1). To velja tudi v primeru postopka zaradi nesolventnosti proti udeležencu (v zadevnem sistemu ali v interoperabilnem sistemu) ali proti upravljavcu interoperabilnega sistema, ki ni udeleženec.

[…]

3.   Trenutek vstopa prenosnega naloga v sistem se opredeli po pravilih tega sistema. Če so pogoji določeni v nacionalni zakonodaji, ki v trenutku vstopa ureja sistem, morajo biti pravila tega sistema v skladu s temi pogoji.

[…]“

7

Družba Ķipars AI, imetnica navadnega tekočega računa pri banki Latvijas Krājbanka, je 17. novembra 2011 na to naslovila nalog za prenos vseh razpoložljivih sredstev na tem tekočem računu na drug račun, ki ga ima pri drugi banki. Ta nalog je vstopil v notranji sistem poravnave banke Latvijas Krājbanka in sredstva so bila odtegnjena s tekočega računa družbe Ķipars AI ter za prenos knjižena na račun posrednika banke Latvijas Krājbanka. Vendar plačilni nalog ni bil izpolnjen, ker je nekaj ur pozneje Finanšu un kapitāla tirgus komisija (komisija za finančne in kapitalske trge, Latvija) banki Latvijas Krājbanka prepovedala opravljanje vseh transakcij, ki se nanašajo na zneske, večje od 100.000 EUR, in ker je bila ta banka naknadno razglašena za insolventno. Družba KPMG Baltics je bila imenovana za stečajno upraviteljico banke Latvijas Krājbanka.

8

Ker sta prvostopenjsko in pritožbeno sodišče tožbi družbe Ķipars AI za izvršitev plačilnega naloga ugodili, je družba KPMG Baltics vložila kasacijsko pritožbo pri predložitvenem sodišču. Družba Ķipars AI se v okviru zadnjenavedenega postopka sklicuje zlasti na določbe Direktive 98/26. Čeprav predložitveno sodišče načeloma meni, da se ta direktiva v razmerjih med posamezniki in kreditnimi institucijami ter zato za zadevni plačilni nalog v postopku v glavni stvari ne uporablja, ima kljub temu dvome o tem, saj meni, da bi pojem „prenosni nalog“ v smislu navedene direktive ob upoštevanju vrste prenosa sredstev lahko zajemal tudi tak plačilni nalog.

9

V teh okoliščinah je Augstākā tiesa (vrhovno sodišče, Latvija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

10

Družba KPMG Baltics in latvijska vlada v bistvu izpodbijata pristojnost Sodišča za odgovor na vprašanji za predhodno odločanje z obrazložitvijo, da zadevni plačilni nalog v postopku v glavni stvari ne spada na področje uporabe Direktive 98/26 in da zato spor o glavni stvari ni povezan s pravom Unije.

11

Glede tega je treba navesti, prvič, da je namen prvega vprašanja predložitvenega sodišča prav ugotoviti, ali zadevni plačilni nalog v postopku v glavni stvari spada pod pojem „prenosni nalog“ v smislu Direktive 98/26 in torej na področje uporabe te direktive. Tako je utemeljitev družbe KPMG Baltics in latvijske vlade, v skladu s katero ta plačilni nalog ne spada na to področje uporabe, neločljivo povezana z odgovorom, ki ga je treba podati na prvo vsebinsko vprašanje, in zato ne vpliva na pristojnost Sodišča za odgovor na to vprašanje (glej po analogiji sodbi z dne 10. septembra 2015, Wojciechowski, C‑408/14, EU:C:2015:591, točka 29, in z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en justitie (Suspenzivnost pritožbe), C‑180/17, EU:C:2018:775, točka 19 in navedena sodna praksa).

12

Drugič, drugo vprašanje je postavljeno, samo če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, torej če bi zadevni plačilni nalog v postopku v glavni stvari spadal na področje uporabe Direktive 98/26. V teh okoliščinah za drugo vprašanje prav tako ni mogoče šteti, da ni v pristojnosti Sodišča.

13

V skladu z navedenim je Sodišče pristojno, da odgovori na predloženi vprašanji.

14

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu želi izvedeti, ali plačilni nalog, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki ga imetnik navadnega tekočega računa naslovi na kreditno institucijo in se nanaša na nakazilo sredstev drugi kreditni instituciji, spada pod pojem „prenosni nalog“ v smislu Direktive 98/26 in torej na področje uporabe te direktive.

15

Kot je razvidno iz uvodnih izjav od 1 do 4 te direktive, je cilj te direktive zmanjšanje sistemskega tveganja in zagotavljanje stabilnosti plačilnih sistemov in sistemov poravnave vrednostnih papirjev, in sicer s tem, da se zmanjšajo motnje takega sistema, ki jih povzročajo postopki zaradi insolventnosti njegovih udeležencev.

16

Navedena direktiva za to v členu 3(1) med drugim določa, da so prenosni nalogi pravno izvršljivi in obvezujoči za tretje osebe tudi v primeru postopka proti udeležencu zaradi insolventnosti, če so bili vneseni v sistem pred začetkom postopka zaradi insolventnosti.

17

V obravnavanem primeru je družba Ķipars AI, imetnica navadnega tekočega računa pri Latvijas Krājbanka, na to za prenos vseh razpoložljivih sredstev s tega tekočega računa na račun, ki ga ima družba Ķipars AI pri drugi kreditni instituciji, naslovila zadevni plačilni nalog v postopku v glavni stvari. Da bi se ugotovilo, ali tak plačilni nalog spada pod pojem „prenosni nalog“ v smislu Direktive 98/26 in torej na področje uporabe te direktive, je treba napotiti na člen 1 te direktive glede področja uporabe te direktive in na opredelitve pojmov v njenem členu 2.

18

Glede tega se v skladu s členom 1 Direktive 98/26 določbe te direktive uporabljajo za vsak sistem, kakor je opredeljen v členu 2(a), za vsakega udeleženca tega sistema in za dodatno jamstvo, zagotovljeno za udeležbo v sistemu ali za operacije centralnih bank držav članic ali Evropske centralne banke v njihovi vlogi centralnih bank.

19

V členu 2(a) navedene direktive je pojem „sistem“ opredeljen v bistvu kot formalni dogovor med tremi ali več udeleženci s skupnimi pravili in standardiziranimi dogovori za medsebojno poračunavanje ali izvedbo prenosnih nalogov med udeleženci.

20

Glede pojma „prenosni nalog“ iz člena 2(a), (b) in (i) Direktive 98/26 izhaja, da se nanaša samo na navodila, katerih posledica so finančne obveznosti, ki jih udeleženci takega sistema v okviru tega sistema naložijo drugim udeležencem, ki so zadolženi za njihovo izpolnitev. Nasprotno, ta pojem ne zajema navodil, katerih posledica so finančne obveznosti, ki izhajajo od tretjih oseb zunaj takega sistema.

21

Ta pomen pojma „prenosni nalog“ je podprt s členom 3(1) te direktive, ki za varstvo, ki je v tej določbi predvideno za prenosne naloge, določa pogoj, da so bili ti „vneseni v sistem“.

22

Poleg tega in zlasti zato je navedeni pomen potrjen z okoliščino, da se – kot je razvidno iz točke 15 te sodbe – z navedeno direktivo sledi določenemu in natančno opredeljenemu cilju, ki je zmanjšanje sistemskega tveganja in zagotavljanje stabilnosti sistemov, na katere se nanaša ta direktiva, s tem da se zmanjšajo vplivi postopkov zaradi insolventnosti na te sisteme. Ker namreč navodila, katerega posledica so finančne obveznosti, eden od udeležencev v tem sistemu ni vnesel v ta sistem, njegova neizvedba zaradi postopka zaradi insolventnosti ne ustvarja sistemskega tveganja in ne vpliva na stabilnost takega sistema. Razširitev varstva, ki je s to direktivo predvideno za prenosne naloge v takih sistemih, ki izhajajo od udeležencev teh sistemov, na navodila, katerih posledica so finančne obveznosti, ki izhajajo od tretjih oseb zunaj teh sistemov, bi torej presegala to, kar je nujno za dosego cilja Direktive 98/26.

23

Tako je za ugotovitev, ali plačilni nalog, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, spada na področje uporabe Direktive 98/26, treba preveriti, ali ga je mogoče obravnavati tako, da ga je v sistemu, kot je opredeljen v členu 2(a) te direktive, izdal eden od njegovih udeležencev.

24

V členu 2(f) Direktive 98/26 so izčrpno našteti subjekti, ki spadajo pod pojem „udeleženec“. Ti so lahko „institucija“, „osrednja stranka“, „posrednik za poravnavo“, „klirinška hiša“ ali „upravljavec sistema“. Ti subjekti so natančno opredeljeni v členu 2, od (b) do (e) in (p), te direktive.

25

Vendar iz opredelitev pojmov v zadnjenavedenih določbah, kot so navedene v točki 5 te sodbe, izhaja, da imetnik navadnega tekočega računa, kot je družba Ķipars AI, ne ustreza nobenemu od navedenih subjektov. Natančneje, tak imetnik tekočega računa ne spada pod pojem „institucija“, ker se ta v skladu s členom 2(b) navedene direktive nanaša samo na subjekte, ki se jim lahko naloži izpolnitev finančnih obveznosti, ki izhajajo iz prenosnih nalogov v sistemu, ter med katerimi so med drugim kreditne institucije in investicijske družbe.

26

V členu 2(f), tretja alinea, Direktive 98/26 je državam članicam sicer priznana možnost, da se odločijo, da je za namene te direktive posrednega udeleženca mogoče šteti za udeleženca, če je to upravičeno iz razlogov sistemskega tveganja. Vendar iz nobenega elementa v spisu, ki ga ima na voljo Sodišče, ni mogoče razbrati, da je Republika Latvija to možnost uporabila. Vsekakor je iz opredelitve pojma „posredni udeleženec“ v členu 2(g) navedene direktive razvidno, da so subjekti, ki lahko spadajo pod zadnjenavedeni pojem, isti kot subjekti, na katere se nanaša pojem „udeleženec“, kakor so navedeni v točki 24 te sodbe, pri čemer je razlika med udeležencem in posrednim udeležencem v tem, da je prvi s sistemom povezan neposredno, drugi pa je z njim povezan samo prek pogodbenega razmerja z udeležencem. Ker pa imetnik navadnega tekočega računa, kot je družba Ķipars AI, ne ustreza nobenemu od teh subjektov, ga ni mogoče šteti za posrednega udeleženca v smislu člena 2(f) te direktive.

27

Tako za plačilni nalog, ki ga da tak imetnik navadnega tekočega računa, ni mogoče šteti, da ga je izdal udeleženec sistema v smislu člena 2(a) in (f) Direktive 98/26. Iz tega sledi – kot so poleg tega trdile vse stranke, ki so pri Sodišču predložile stališča – da tak plačilni nalog ne spada niti pod pojem „prenosni nalog“ v smislu navedene direktive in zato niti na področje uporabe te direktive.

28

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da plačilni nalog, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki ga imetnik navadnega tekočega računa naslovi na kreditno institucijo in ki se nanaša na nakazilo sredstev drugi kreditni instituciji, ne spada niti pod pojem „prenosni nalog“ v smislu Direktive 98/26 in zato niti na področje uporabe te direktive.

29

Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

30

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Plačilni nalog, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki ga imetnik navadnega tekočega računa naslovi na kreditno institucijo in ki se nanaša na nakazilo sredstev drugi kreditni instituciji, ne spada niti pod pojem „prenosni nalog“ v smislu Direktive 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009, in zato niti na področje uporabe te direktive.