–

za AY L. Valković in G. Mikuličić, odvjetnici, ter M. Lester, QC, S. Abram in P. FitzGerald, barristers, in M. O’Kane, solicitor,

–

za Ured za suzbijanje korupcije i organiziranog kriminaliteta T. Laptoš, V. Marušić, in D. Hržino, agentke,

–

za hrvaško vlado T. Galli, agent,

–

za češko vlado M. Smolek, J. Vláčil in O. Serdula, agenti,

–

za Irsko M. Browne, L. Williams in A. Joyce, agenti, skupaj z G. Mullan, BL,

–

za madžarsko vlado M. Z. Fehér, G. Koós in M. M. Tátrai, agenti,

–

za avstrijsko vlado G. Eberhard, agent,

–

za romunsko vlado E. Gane, C.‑M. Florescu in R.‑M. Mangu, agenti,

–

za Evropsko komisijo R. Troosters, M. Mataija in S. Grünheid, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(2), člena 3, točka 2, in člena 4, točka 3, Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 (UL 2009, L 81, str. 24) (v nadaljevanju: Okvirni sklep 2002/584).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru postopka za izdajo evropskega naloga za prijetje (v nadaljevanju: ENP), ki ga zoper osebo AY, madžarsko državljanko, vodi Županijski Sud u Zagrebu (županijsko sodišče v Zagrebu, Hrvaška).

3

Člen 1 okvirnega sklepa 2002/584 določa:

„1.   [ENP] je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.

2.   Države članice izvršijo vsak [ENP] na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.

3.   Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 Pogodbe o Evropski uniji.“

4

Člen 2 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Področje uporabe [ENP]“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   [ENP] se lahko izda za dejanja, ki se po pravu odreditvene države članice kaznujejo z zaporno kaznijo ali ukrepom, vezanim na odvzem prostosti[, do] najmanj 12 mesecev ali, kadar sta kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti izrečena, za kazni […] najmanj štirih mesecev.

2.   Naslednja kazniva dejanja, če so v odreditveni državi članici kazniva z zaporno kaznijo ali ukrepom, vezanim na odvzem prostosti[,] do najmanj treh let in kot so opredeljena po pravu odreditvene države članice, so po tem okvirnem sklepu in brez ugotavljanja dvojne kaznivosti storjenega dejanja razlog za predajo osebe na podlagi [ENP]:

[…]

[…]“

5

Člen 3 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Razlogi za obvezno neizvršitev [ENP]“, določa:

„Izvršitveni pravosodni organ države članice (v nadaljevanju: ‚izvršitveni pravosodni organ‘) zavrne izvršitev [ENP] v naslednjih primerih:

[…]

[…]“

6

Člen 4 okvirnega sklepa 2002/584, naslovljen „Razlogi za fakultativno neizvršitev [ENP]“, določa:

„Izvršitveni pravosodni organ lahko zavrne izvršitev [ENP]:

[…]

[…]“

7

Oseba AY, madžarska državljanka in predsednica upravnega odbora madžarske družbe, je bila na Hrvaškem 31. marca 2014 obdolžena dejanja aktivne korupcije. V skladu z obtožnico Ureda za suzbijanje korupcije i organiziranog kriminaliteta (urad za preprečevanje korupcije in organiziranega kriminala, Hrvaška) se ji očita, da je visokemu hrvaškemu politiku v zameno za sklenitev pogodbe nezakonito nakazala velik znesek denarja.

8

Preiskava proti osebi AY je bila na Hrvaškem uvedena 10. junija 2011. Ob sprejetju sklepa o uvedbi te preiskave se je od pristojnega madžarskega organa zahtevalo, da zagotovi mednarodno pravno pomoč tako, da osebo AY kot osumljenko zasliši in ji vroči vabilo.

9

Hrvaški organi so to zahtevo večkrat ponovili z zaprosilom. Vendar pa mu Madžarska ni ugodila, ker bi njegova izvršitev škodila madžarskim nacionalnim interesom. Zato je bila hrvaška preiskava decembra 2012 prekinjena.

10

Vendar je na podlagi podatkov, ki so jih sporočili hrvaški organi, generalni državni tožilec Madžarske 14. julija 2011 uvedel preiskavo na podlagi utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje aktivne korupcije v mednarodnem okviru iz madžarskega kazenskega zakonika. Predložitveno sodišče navaja, da je bila ta preiskava ustavljena z odločbo osrednjega madžarskega preiskovalnega urada z dne 20. januarja 2012, ker storjena dejanja v skladu z madžarskim pravom niso kazniva dejanja.

11

Ta preiskava ni bila uvedena proti osebi AY kot osumljenki, ampak samo v zvezi s kaznivim dejanjem s strani neznanega storilca. V tem okviru je bila oseba AY zaslišana le kot priča. Poleg tega visok hrvaški politik, ki naj bi mu bil denar nakazan, ni bil zaslišan.

12

Urad za preprečevanje korupcije in organiziranega kriminala je 1. oktobra 2013, po pristopu Republike Hrvaške k Evropski uniji in pred uvedbo kazenskega postopka na Hrvaškem, zoper osebo AY izdal ENP.

13

Izvršitev tega ENP je bila zavrnjena s sklepom Fővárosi Törvényszék (sodišče v Budimpešti, Madžarska) z dne 7. oktobra 2013, ker je bilo na podlagi razpoložljivih informacij mogoče ugotoviti, da je bil na Madžarskem že uveden kazenski postopek na podlagi istih dejanj, kot so tista, na katerih temelji ENP, in da je bil ta postopek ustavljen.

14

Po tem, ko je bila izvršitev ENP zavrnjena, je bilo ugotovljeno, da je oseba AY v Nemčiji in Avstriji, vendar sta ti državi članici navedli, da sta se odločili, da ne bosta ravnali v skladu z mednarodno tiralico, ki je bila izdana prek Interpola, ker bi lahko njena izvršitev pomenila kršitev načela ne bis in idem. Potem se je sekretariat Interpola odločil, da umakne mednarodno tiralico zoper osebo AY in da Republiki Hrvaški zavrne uporabo kanalov Interpola v zvezi z osebo AY zaradi obstoja tveganja kršitve načela ne bis in idem in zaradi razlogov nacionalne varnosti, ki jih je navajala Madžarska.

15

Po tem, ko je bila oseba AY na Hrvaškem obdolžena, je bil 15. decembra 2015 izdan nov ENP, ki ga je tokrat izdal senat predložitvenega sodišča, pristojen za ENP, vendar pa ga Madžarska ni nikoli izvršila.

16

Predložitveno sodišče je 27. januarja 2017 ta ENP ponovno posredovalo pristojnemu madžarskemu organu. To sodišče je v zvezi s tem navedlo, da so se, ker je bil pred njim uveden kazenski postopek zoper osebo AY, ENP pa je prvotno izdalo državno tožilstvo v fazi pred uvedbo tega postopka, okoliščine v odreditveni državi članici spremenile.

17

Ker je po posredovanju tega drugega ENP preteklo 60 dni brez odgovora, se je predložitveno sodišče obrnilo na hrvaškega člana Eurojusta. To sodišče navaja, da je ta član po tem, ko je posredoval, temu sodišču poslal mnenje pristojnega madžarskega organa, v katerem je bilo navedeno, da ta ocenjuje, da ni dolžan ugoditi izdanemu ENP, glede katerega je že odločal v preiskovalni fazi kazenskega postopka na Hrvaškem. Zato naj tudi ne bi bil dolžan spoštovati rokov za obravnavo, določenih v Okvirnem sklepu 2002/584. Poleg tega je bilo navedeno, da na Madžarskem ni pravnih sredstev, ki bi dovoljevala prijetje osebe AY ali uvedbo novega postopka za izvršitev drugega ENP, ki je bil na Hrvaškem izdan 15. decembra 2015. Enako mnenje pristojnega madžarskega organa je bilo 4. aprila 2017 posredovano predložitvenemu sodišču.

18

V tem okviru predložitveno sodišče izraža dvome glede razlage razlogov za neizvršitev iz člena 3, točka 2, in člena 4, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584. To sodišče namreč meni, da je predmet ENP zahtevana oseba, tako da se mora odločba, ki se navaja kot razlog za neizvršitev ENP, nanašati na zahtevano osebo kot osumljenko ali obdolženko. Kadar je bila zahtevana oseba zaslišana kot priča v postopku, ki je podlaga za to odločitev, ta ne more biti podlaga za zavrnitev izvršitve ENP. Zato sklep, s katerim je bila na Madžarskem ustavljena preiskava, ki ni potekala zoper osebo AY, ne more upravičiti zavrnitve predaje.

19

To sodišče poleg tega meni, da je treba zadevo predložiti Sodišču, da bi se izvedelo, katere so obveznosti izvršitvene države članice, kadar so ENP večkrat izdali različni pristojni organi v fazah pred in po uvedbi kazenskega postopka.

20

Zato je županijski sud u Zagrebu (županijsko sodišče v Zagrebu, Hrvaška) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

21

Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ki je določen v členu 107 Poslovnika Sodišča. V utemeljitev predloga to sodišče zlasti navaja, da bi bila lahko zahtevana oseba prijeta in da ji je bil izrečen ukrep pripora.

22

Peti senat je 1. junija 2017 na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca odločil, da temu predlogu ne ugodi. Vendar pa je predsednik Sodišča glede na okoliščine iz postopka v glavni stvari s sklepom z dne 9. junija 2017 za to zadevo na podlagi člena 53(3) Poslovnika določil prednostno obravnavo.

23

Oseba AY izpodbija dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, ker naj odgovori na zastavljena vprašanja ne bi bili upoštevni za namene postopka v nenavzočnosti, ki se zoper njo vodi na Hrvaškem. Vprašanja naj bi se nanašala na to, ali so bile in so druge države članice dolžne izvršiti prvi in drugi EPN, ki je bil izdan zoper njo. Za to, da bi predložitveno sodišče lahko izdalo sodbo o točkah obtožnice, pa naj ne bi bilo potrebno, da se ta vprašanja obravnavajo.

24

Glede tega je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča velja, da v okviru sodelovanja, ki je na podlagi člena 267 PDEU vzpostavljeno med njim in nacionalnimi sodišči, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločati (sodba z dne 12. oktobra 2017, Sleutjes, C‑278/16, EU:C:2017:757, točka 21 in navedena sodna praksa).

25

Za vprašanja o razlagi prava Unije, ki jih postavi nacionalno sodišče v pravnem in dejanskem okviru, za katerega opredelitev je samo odgovorno in katerega pravilnost ni predmet presoje Sodišča, zato velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrže predlog nacionalnega sodišča, le če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo potrebnih pravnih in dejanskih elementov, da bi na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 12. oktobra 2017, Sleutjes, C‑278/16, EU:C:2017:757, točka 22 in navedena sodna praksa).

26

V tem primeru pa iz spisa, predloženega Sodišču, ni očitno razvidno, da položaj v obravnavani zadevi ustreza enemu od teh primerov. Trenutno namreč pri predložitvenem sodišču zoper osebo AY tečeta dva ločena postopka, in sicer kazenski postopek v nenavzočnosti pred obravnavnim senatom tega sodišča in postopek glede izdaje ENP pred senatom, pristojnim za to področje. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe pa spada v okvir zadnjenavedenega postopka.

27

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da se je na Sodišče obrnilo za to, da bi glede na odgovore na zastavljena vprašanja, sprejelo odločitev o umiku ENP, izdanega zoper osebo AY. Zato ni mogoče trditi, da zastavljena vprašanja nimajo nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom postopka, ki teče pred predložitvenim sodiščem, niti, da je problem hipotetičen.

28

Vsekakor dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe ni vprašljiva zaradi okoliščine, da se zastavljena vprašanja nanašajo na obveznosti izvršitvenega pravosodnega organa, medtem ko je predložitveno sodišče pravosodni organ, ki je izdal ENP. Posledica izdaje ENP je namreč mogoče prijetje zahtevane osebe in torej posega v individualno svobodo te osebe. Sodišče pa je glede postopka v zvezi z ENP razsodilo, da je jamstvo temeljnih pravic v prvi vrsti odgovornost odreditvene države članice (sodba z dne 23. januarja 2018Piotrowski, C‑367/16, EU:C:2018:27, točka 50).

29

Zato je za zagotovitev jamstva teh pravic – kar lahko privede pravosodni organ do tega, da sprejme odločbo o umiku ENP, ki ga je izdal – pomembno, da ima tak organ možnost zadevo v predhodno odločanje predložiti Sodišču.

30

Tako je treba poudariti, da sta v postopku v glavni stvari ohranitev zadevnega ENP v veljavi ali sprejetje odločbe o njegovem umiku odvisna od vprašanja, ali je treba Okvirni sklep 2002/584 razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so v tem primeru, pravosodnemu organu izvršitvene države članice ni treba sprejeti odločitve glede ENP, ki mu je bil posredovan, ali da lahko zavrne njegovo izvršitev oziroma celo, glede na okoliščine primera, da mora tako ravnati.

31

Zato je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

32

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem, ki ga je treba obravnavati najprej, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(2) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da mora pravosodni organ izvršitvene države članice sprejeti odločitev glede vsakega ENP, ki se mu posreduje, tudi če je bilo v tej državi članici že odločeno o prejšnjem ENP, ki se je nanašal na isto osebo in ista dejanja, drugi ENP pa je bil izdan samo zato, ker je bila zahtevana oseba v odreditveni državi članici obtožena.

33

Kot je razvidno iz besedila člena 1(2) Okvirnega sklepa 2002/584 države članice izvršijo vsak ENP na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa. Izvršitveni pravosodni organi lahko torej, razen v posebnih okoliščinah, zavrnejo izvršitev takega naloga samo v taksativno naštetih primerih neizvršitve, določenih s tem okvirnim sklepom, izvršitev ENP pa je lahko pogojena le z enim od pogojev, ki so v njem izčrpno našteti. Tako ta okvirni sklep izrecno predpisuje razloge za obvezno neizvršitev (člen 3) in fakultativno neizvršitev (člena 4 in 4a) ENP (glej sodbo z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točki 50 in 51).

34

V tem okviru člen 15(1) Okvirnega sklepa 2002/584 določa, da „[i]zvršitveni pravosodni organ odloči, v časovnih rokih in pod pogoji, opredeljenimi v tem okvirnem sklepu, ali bo predal prijeto osebo“. Poleg tega člen 17(1) in (6) Okvirnega sklepa določa, da je treba „[ENP] […] obravnavati in izvršiti kot nujno zadevo“ in da se morajo „pri vsaki zavrnitvi izvršitve [takega naloga] […] navesti razlogi.“ Poleg tega člen 22 Okvirnega sklepa določa, da „[i]zvršitveni pravosodni organ takoj obvesti odreditveni pravosodni organ o svoji odločitvi glede ukrepov v zvezi z [ENP].“

35

Zato, kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 38 sklepnih predlogov, izvršitveni pravosodni organ, ki ne odreagira na izdajo ENP in tako pravosodnemu organu, ki ga je izdal, ne posreduje nobene odločitve, krši obveznosti, ki mu jih nalagajo te določbe Okvirnega sklepa 2002/584.

36

Zato je treba na peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(2) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da mora pravosodni organ izvršitvene države članice sprejeti odločitev glede vsakega ENP, ki se mu posreduje, tudi če je bilo v tej državi članici že odločeno o prejšnjem ENP, ki se je nanašal na isto osebo in ista dejanja, drugi ENP pa je bil izdan samo zato, ker je bila zahtevana oseba v odreditveni državi članici obtožena.

37

Predložitveno sodišče z vprašanji od prvega do četrtega, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3, točka 2, in člen 4, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da se je mogoče na odločbo državnega tožilstva, kot je zadevna odločba osrednjega madžarskega preiskovalnega urada iz postopka v glavni stvari, s katero je bila ustavljena preiskava zoper neznanega storilca, v kateri je bila oseba, ki je predmet ENP, zaslišana le kot priča, sklicevati za to, da se zavrne izvršitev tega ENP na podlagi ena ali druge od teh določb.

38

Člen 3, točka 2, Okvirnega sklepa 2002/584 določa razlog za obvezno neizvršitev, na podlagi katerega mora izvršitveni pravosodni organ zavrniti izvršitev ENP, če dobi obvestilo, da je zahtevani osebi država članica izrekla pravnomočno sodbo za ista dejanja, pod pogojem, da je v primeru izrečene kazni ta kazen že prestala ali se po zakonodaji izvršitvene države članice ne more več izvršiti.

39

Namen te določbe je preprečiti, da bi bila oseba ponovno kazensko preganjana ali sojena za ista dejanja (sodba z dne 16. novembra 2010, Mantello, C‑261/09, EU:C:2010:683, točka 40) in odraža načelo ne bis in idem iz člena 50 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v skladu s katerim nihče ne sme biti dvakrat kazensko preganjan ali kaznovan za isto kaznivo dejanje.

40

Eden od pogojev za zavrnitev izvršitve ENP je, da je bila zahtevani osebi „izrečena pravnomočna sodba“.

41

V zvezi s tem je treba navesti, da se člen 3, točka 2, Okvirnega sklepa 2002/584 v svojem besedilu sicer sklicuje na „sodbo“, vendar pa se ta določba ravno tako uporablja za odločbe organa, ki mora v zadevnem nacionalnem pravnem redu sodelovati pri izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah, s katerimi je pravnomočno ustavljen kazenski pregon v državi članici, čeprav so take odločbe sprejete brez posredovanja sodišča in nimajo oblike sodbe (glej po analogiji sodbo z dne 29. junija 2016, Kossowski, C‑486/14, EU:C:2016:483, točka 39 in navedena sodna praksa).

42

V skladu s sodno prakso Sodišča se za zahtevano osebo šteje, da ji je bila izrečena pravnomočna sodba za ista dejanja v smislu člena 3, točka 2, Okvirnega sklepa 2002/584, če je bil kazenski pregon na podlagi kazenskega postopka pravnomočno ustavljen ali če so pravosodni organi države članice sprejeli odločbo, s katero je bil obtoženec pravnomočno oproščen v zvezi z očitanimi dejanji (sodba z dne 16. novembra 2010, Mantello, C‑261/09, EU:C:2010:683, točka 45 in navedena sodna praksa).

43

Izdaja „pravnomočne sodbe“ v smislu člena 3, točka 2, Okvirnega sklepa 2002/584, tako predpostavlja obstoj predhodnega kazenskega pregona proti zahtevani osebi (glej v tem smislu sodbe z dne 16. novembra 2010, Mantello, C‑261/09, EU:C:2010:683, točki 46 in 47; z dne 5. junija 2014, M, C‑398/12, EU:C:2014:1057, točki 31 in 32, in z dne 29. junija 2016, Kossowski, C‑486/14, EU:C:2016:483, točki 34 in 35).

44

Poleg tega se načelo ne bis in idem uporablja le za osebe, ki jim je bila v državi članici izrečena pravnomočna sodba (glej sodbo z dne 28. septembra 2006, Gasparini in drugi, C‑467/04, EU:C:2006:610, točka 37). Nasprotno pa ne zajema oseb, ki so bile v okviru kazenske preiskave zgolj zaslišane, kot so priče.

45

V tem primeru iz spisa, predloženega Sodišču, izhaja, da je bila preiskava, ki jo je Madžarska vodila na podlagi hrvaškega zaprosila in ki je bila ustavljena s sklepom osrednjega madžarskega preiskovalnega urada z dne 20. januarja 2012, vodena zoper neznanega storilca. Ni bila vodena proti osebi AY kot osumljenki ali obdolženki, saj je pristojni madžarski organ to osebo zaslišal le kot pričo. Tako za osebo AY, poleg tega, da zoper njo ni bil voden kazenski postopek, ni mogoče šteti, da ji je bila izrečena pravnomočna sodba v smislu člena 3, točka 2, Okvirnega sklepa 2002/584.

46

Zato se na odločbo državnega tožilstva, kot je zadevna odločba osrednjega madžarskega preiskovalnega urada iz postopka v glavni stvari, s katero je bila ustavljena preiskava, v kateri je bila oseba, ki je predmet ENP, zaslišana le kot priča, ni mogoče sklicevati za to, da se zavrne izvršitev tega ENP na podlagi člena 3, točka 2, Okvirnega sklepa 2002/584.

47

Člen 4, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584 določa tri razloge za fakultativno neizvršitev.

48

V skladu s prvim razlogom za neizvršitev iz člena 4, točka 3, tega okvirnega sklepa lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev ENP, kadar pravosodne oblasti izvršitvene države članice sklenejo, da za dejanje, na katerem temelji ENP, ne bodo uvedle kazenskega postopka.

49

Zadevna odločba osrednjega madžarskega preiskovalnega urada iz postopka v glavni stvari pa se ne nanaša na odpoved uvedbi kazenskega postopka, tako da ta razlog za neizvršitev v okoliščinah, kakršne so v tem primeru, ni upošteven.

50

Na podlagi drugega razloga za neizvršitev iz člena 4, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584 se izvršitev ENP lahko zavrne, kadar v izvršitveni državi članici pravosodni organi sklenejo, da za dejanje, na katerem temelji ENP, ustavijo kazenski postopek.

51

V zvezi s tem je treba poudariti, da se člen 4, točka 3, prvi del, Okvirnega sklepa 2002/584, ki določa ta razlog za neizvršitev, nanaša le na „dejanje, na katerem temelji ENP“, ne pa na zahtevano osebo.

52

Opozoriti je treba tudi, da je zavrnitev izvršitve ENP izjema, zato je treba razloge za neizvršitev takega naloga razlagati ozko (glej sodbo z dne 23. januarja 2018, Piotrowski, C‑367/16, EU:C:2018:27, točka 48 in navedena sodna praksa).

53

Kot pa zatrjuje Komisija, bi bila razlaga, v skladu s katero je mogoče izvršitev ENP na podlagi drugega razloga za neizvršitev iz člena 4, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584 zavrniti, če se ta nalog nanaša na ista dejanja, kot so tista, ki so že bila predmet prejšnje odločbe, ne da bi bila pomembna identiteta osebe, ki je bila predmet pregona, očitno preširoka in bi povzročila tveganje, da se obveznost izvršitve ENP obide.

54

Kot je namreč razvidno iz člena 1(1) tega okvirnega sklepa, je ENP sodna odločba z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe. Zato se ENP ne izda le glede kaznivega dejanja, pač pa nujno zadeva določeno osebo.

55

Poleg tega cilj tega razloga za neizvršitev ni, da se osebo varuje pred možnostjo, da mora sodelovati v zaporednih preiskavah za ista dejanja v več državah članicah (glej po analogiji sodbo z dne 29. junija 2016, Kossowski, C‑486/14, EU:C:2016:483, točka 45 in navedena sodna praksa).

56

Okvirni sklep 2002/584 se namreč umešča v okvir evropskega območja svobode, varnosti in pravice, v katerem je na eni strani zagotovljeno prosto gibanje oseb, na drugi strani pa na tem področju veljajo ustrezni ukrepi, zlasti preprečevanje kriminala in boj proti njemu (glej po analogiji sodbo z dne 29. junija 2016, Kossowski, C‑486/14, EU:C:2016:483, točka 46).

57

Zato je treba drugi razlog za neizvršitev iz člena 4, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati glede na potrebo, da se spodbuja preprečevanje kriminala in bolj proti njemu (glej po analogiji sodbo z dne 29. junija 2016, Kossowski, C‑486/14, EU:C:2016:483, točka 47).

58

Ugotoviti pa je treba, da v okoliščinah, kakršne so v obravnavani zadevi, v katerih je bila preiskava vodena zoper neznanega storilca in ne zoper osebo, zahtevano z ENP, in odločba o ustavitvi te preiskave ni bila sprejeta glede te osebe, ni bilo vpletenosti te osebe v kazenski postopek iz člena 4, točka 3, prvi del, Okvirnega sklepa 2002/584, ki bi upravičevala zavrnitev izvršitve ENP.

59

To razlago potrjuje zgodovina nastanka Okvirnega sklepa 2002/584, saj iz prvotnega predloga Komisije (COM [2001] 522 final, str. 18) izhaja, da je člen 4, točka 3, prvi del, tega okvirnega sklepa odraz člena 9, drugi stavek, Evropske konvencije o izročitvi, podpisane v Parizu 13. decembra 1957. V skladu z zadnjenavedeno določbo se „[i]zročitev […] lahko zavrne, če so pristojni organi zaprošene pogodbenice sklenili, bodisi da ne bodo uvedli postopka za isto kaznivo dejanje ali da ga bodo končali.“ V zvezi s tem pojasnjevalno poročilo k tej konvenciji navaja, da se ta določba nanaša na primer posameznika „ki je predmet“ odločbe, ki izključuje pregon ali odločbe o ustavitvi pregona (glej str. 9 pojasnjevalnega poročila k Evropski konvenciji o izročitvi (Pariz, 13. decembra 1957, série des traités européens – št. 24)).

60

Tako se v okoliščinah, kot so te, ki so navedene v točki 58 te sodbe, na to odločbo ni mogoče sklicevati za to, da se zavrne izvršitev ENP na podlagi drugega razloga za neizvršitev iz člena 4, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584.

61

Nazadnje, na podlagi tretjega razloga za neizvršitev iz člena 4, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584 lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev ENP, kadar je bila zahtevani osebi v državi članici za ista dejanja izrečena pravnomočna sodba, ki onemogoča nadaljnji postopek.

62

V zvezi s tem zadostuje poudariti, da se ta razlog za neizvršitev v položaju, kot je ta v obravnavanem primeru, ne more uporabiti, saj pogoji za njegovo uporabi niso izpolnjeni.

63

Zato je treba glede na vse prej navedene preudarke na vprašanja od prvega do četrtega odgovoriti, da je treba člen 3, točka 2, in člen 4, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da se na odločbo državnega tožilstva, kot je zadevna odločba osrednjega madžarskega preiskovalnega urada iz postopka v glavni stvari, s katero je bila ustavljena preiskava zoper neznanega storilca, v kateri je bila oseba, ki je predmet ENP, zaslišana le kot priča, ne da bi bil zoper to osebo voden kazenski postopek in ne da bi bila zoper njo ta odločba sprejeta, ni mogoče sklicevati za to, da se zavrne izvršitev tega ENP na podlagi ene ali druge od teh določb.

64

Ker je ta postopek za stranko v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjene stranke, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: