Zadeva C‑246/17

Ibrahima Diallo

proti

État belge

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložil Conseil d'État (državni svet, Belgija))

„Predhodno odločanje – Državljanstvo Evropske unije – Direktiva 2004/38/ES – Člen 10(1) – Prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje družinskega člana državljana Unije – Izdaja – Rok – Sprejetje in vročitev odločbe – Posledice nespoštovanja šestmesečnega roka – Procesna avtonomija držav članic – Načelo učinkovitosti“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 27. junija 2018

  1. Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38 – Izdajo dovoljenja za prebivanje družinskega člana državljana Unije – Rok – Obveznost sprejetja in vročitve odločbe v zvezi s prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje v šestmesečnem roku

    (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člen 10(1))

  2. Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38 – Izdajo dovoljenja za prebivanje družinskega člana državljana Unije – Rok – Nespoštovanje – Posledice – Nacionalna ureditev, ki določa avtomatično izdajo v primeru prekoračitve predpisanega roka – Nedopustnost

    (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člen 10(1))

  3. Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38 – Izdajo dovoljenja za prebivanje družinskega člana državljana Unije – Ugotovitvena narava, ki ne ustvarja pravic – Učinki

    (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člen 10(1))

  4. Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38 – Izdajo dovoljenja za prebivanje družinskega člana državljana Unije – Odločitev o zavrnitvi – Sodna odprava te odločbe – Učinki – Samodejni začetek teka novega šestmesečnega roka – Neobstoj

    (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člen 10(1) in (2))

  1.  Člen 10(1) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EGS je treba razlagati tako, da je treba odločbo o prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje družinskega člana državljana Unije sprejeti in vročiti v šestmesečnem roku iz te določbe.

    Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 44 sklepnih predlogov, uporaba besedne zveze „najpozneje v šestih mesecih od datuma vloge“ namreč jasno kaže, da morajo države članice zadevni osebi izdati dovoljenje za prebivanje družinskega člana državljana Unije v tem roku. Pojem „izdaja“ iz člena 10(1) Direktive 2004/38 pomeni, kot je v bistvu poudaril generalni pravobranilec v točkah 45 in 46 sklepnih predlogov, da morajo pristojni nacionalni organi v roku šestih mesecev iz te določbe preučiti prošnjo, sprejeti odločbo in prosilcu – če izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do prebivanja na podlagi Direktive 2004/38 – izdati dovoljenje za prebivanje.

    Iz tega sledi, da obveznost držav članic, da družinskemu članu državljana Unije izdajo dovoljenje za prebivanje v prekluzivnem roku šestih mesecev iz člena 10(1) Direktive 2004/38, nujno vključuje sprejetje in vročitev odločbe zadevni osebi pred iztekom tega roka.

    Enako velja v primeru, v katerem pristojni nacionalni organi zadevni osebi zavrnejo izdajo dovoljenja za prebivanje družinskega člana državljana Unije.

    (Glej točke 35, 36, 38, 39 in 43 ter točko 1 izreka.)

  2.  Direktivo 2004/38 je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero morajo pristojni nacionalni organi po izteku šestmesečnega roka iz člena 10(1) Direktive 2004/38 zadevni osebi po uradni dolžnosti izdati dovoljenje za prebivanje družinskega člana državljana Unije, ne da bi pred tem ugotovili, da zadevna oseba dejansko izpolnjuje pogoje za prebivanje v državi članici gostiteljici v skladu s pravom Unije.

    V zvezi s tem je treba poudariti, da v Direktivi 2004/38 ni nobene določbe o posledicah izteka roka iz člena 10(1) Direktive 2004/38, zato spada to vprašanje načeloma v postopkovno avtonomijo držav članic, pri čemer pa morajo spoštovati načeli enakovrednosti in učinkovitosti (glej v tem smislu sodbo z dne 17. marca 2016, Bensada Benallal,C‑161/15, EU:C:2016:175, točka 24). V tem okviru, čeprav pravo Unije nikakor ne nasprotuje temu, da države članice vzpostavijo ureditev sprejetja ali odobritve v primeru molka organa, pa taka ureditev ne sme ogroziti polnega učinka prava Unije.

    V teh okoliščinah – čeprav nič ne nasprotuje temu, da nacionalna zakonodaja določa, da se šteje molk pristojnega upravnega organa, ki traja šest mesecev od vložitve prošnje, za zavrnilno odločbo – pa besedilo Direktive 2004/38 nasprotuje temu, da bi se lahko štel za ugodilno odločbo.

    (Glej točke 45, 46, 51 in 56 ter točko 2 izreka.)

  3.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točke od 48 do 50.)

  4.  Pravo Unije je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni sodni praksi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero se pristojnemu nacionalnemu organu po sodni odpravi odločbe o zavrnitvi izdaje dovoljenja za prebivanje družinskega člana državljana Unije samodejno še enkrat prizna celoten šestmesečni rok iz člena 10(1) Direktive 2004/38.

    Prvič, kot je bilo opozorjeno v točki 40 te sodbe, je cilj upravnega postopka, ki ga določa člen 10 Direktive 2004/38, namreč ta, da se v prekluzivnem roku šestih mesecev preveri posamični položaj državljanov tretjih držav glede na določbe prava Unije. Natančneje, pristojni nacionalni organi morajo v tem roku preveriti le, če lahko državljan tretje države s predložitvijo dokumentov, navedenih v členu 10(2) navedene direktive, dokaže, da spada pod pojem „družinski član“ državljana Unije v smislu Direktive 2004/38, da se mu lahko izda dovoljenje za prebivanje.

    Drugič, iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je cilj Direktive 2004/38 olajšati uresničevanje temeljne in posamične pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki je s členom 21(1) PDEU neposredno podeljena državljanom Unije, in to pravico krepiti. V uvodni izjavi 5 te direktive je poudarjeno, da bi morala biti ta pravica zagotovljena tudi njihovim družinskim članom, ne glede na državljanstvo, če naj bi se uresničevala v objektivnih pogojih svobode in dostojanstva (sodba z dne 14. novembra 2017, Lounes,C‑165/16, EU:C:2017:862, točka 31 in navedena sodna praksa).

    Ta cilj zahteva, da lahko državljan neke tretje države, ki dokaže, da spada pod pojem „družinskega člana“ državljana Unije v smislu Direktive 2004/38, čim hitreje pridobi dovoljenje za prebivanje, ki dokazuje njegov status.

    Zato je očitno, da je samodejni začetek teka novega šestmesečnega roka po sodni odpravi odločbe o zavrnitvi izdaje dovoljenja za prebivanje glede na cilj upravnega postopka iz člena 10(1) Direktive 2004/38 in tudi glede na cilj te direktive nesorazmeren. Iz tega sledi, da načelo učinkovitosti in cilj hitre obravnave, ki je neločljivo povezan z Direktivo 2004/38, nasprotujeta temu, da se nacionalnim organom po sodni odpravi prvotne odločbe o zavrnitvi izdaje dovoljenja za prebivanje samodejno prizna nov šestmesečni rok. Ti morajo sprejeti novo odločbo v razumnem roku, ki nikakor ne sme prekoračiti roka, določenega v členu 10(1) Direktive 2004/38.

    (Glej točke od 63 do 65 in od 68 do 70 ter točko 3 izreka.)