–

za Alexandra Mölka L. Lorenz, Rechtsanwalt,

–

za portugalsko vlado L. Inez Fernandes, M. Figueiredo in M. Cancela Carvalho, agenti,

–

za Evropsko komisijo M. Wilderspin in M. Heller, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 4(3) Haaškega protokola z dne 23. novembra 2007 o pravu, ki se uporablja za preživninske obveznosti, ki je bil v imenu Evropske skupnosti potrjen s Sklepom Sveta z dne 30. novembra 2009 (2009/941/ES) (UL 2009, L 331, str. 17, v nadaljevanju: Haaški protokol).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Alexandrom Mölkom in njegovo hčerjo, Valentino Mölk, v zvezi s preživninskimi obveznostmi.

3

Člen 3 Haaškega protokola, naslovljen „Splošno pravilo glede prava, ki se uporablja“, določa:

„1.   Preživninske obveznosti ureja pravo države, v kateri ima upravičenec običajno prebivališče, razen če ta protokol določa drugače.

2.   Če se običajno prebivališče upravičenca spremeni, se od trenutka spremembe uporablja pravo države, v kateri ima upravičenec novo običajno prebivališče.“

4

Člen 4 tega protokola, naslovljen „Posebna pravila, ki omogočajo prednost določenim upravičencem“, določa:

„1.   Naslednje določbe se uporabljajo za preživninske obveznosti:

[…]

2.   Če upravičenec v skladu s pravom iz člena 3 od zavezanca ne more dobiti preživnine, se uporablja pravo sodišča.

3.   Pravo sodišča se uporablja ne glede na člen 3, če se je upravičenec obrnil na pristojni organ države, v kateri ima zavezanec običajno prebivališče. Če pa upravičenec na podlagi tega prava od zavezanca ne more dobiti preživnine, se uporabi pravo države, v kateri ima upravičenec običajno prebivališče.

[…]“

5

Člen 7 navedenega protokola, naslovljen „Določitev prava, ki se uporablja za namene določenega postopka“, določa:

„1.   Ne glede na člene 3 do 6 lahko preživninski upravičenec in preživninski zavezanec izključno za namene določenega postopka v zadevni državi izrecno določita, da se bo za preživninsko obveznost uporabljalo pravo te države.

2.   Če se pravo določi pred uvedbo postopka, je treba skleniti dogovor, ki ga podpišeta obe stranki in je lahko v pisni obliki ali pa se napiše z uporabo drugega komunikacijskega sredstva, ki omogoča dostop do shranjenih informacij za poznejše sklicevanje.“

6

Člen 8 istega protokola, naslovljen „Določitev prava, ki se uporablja“, določa:

„1.   Ne glede na člene 3 do 6 lahko preživninski upravičenec in preživninski zavezanec kadar koli določita, da se bo za preživninsko obveznost uporabljalo naslednje pravo:

[…]

[…]

3.   Odstavek 1 se ne uporablja za preživninske obveznosti v zvezi z osebo, ki še ni dopolnila 18. leta starosti, ali z odraslim, ki zaradi prizadetosti ali pomanjkanja svojih osebnih sposobnosti ni sposoben varovati svojih interesov.

4.   Ne glede na pravo, ki sta ga v skladu z odstavkom 1 določili stranki, se o vprašanju, ali se lahko upravičenec odpove preživninski pravici, odloči po pravu države, v kateri ima upravičenec v trenutku določitve prava običajno prebivališče.

5.   Pravo, ki sta ga določili stranki, se ne uporabi, če bi imela uporaba tega prava za katero koli stranko očitno nepoštene ali neprimerne posledice, razen če sta bili stranki v trenutku določitve prava v celoti seznanjeni s posledicami svoje odločitve in sta se posledic zavedali.“

7

Člen 1 Uredbe Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah (UL 2009, L 7, str. 1), naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„Ta uredba se uporablja za preživninske obveznosti, ki izhajajo iz družinskih razmerij, starševstva, zakonske zveze ali svaštva.

[…]“

8

Člen 3 te uredbe, naslovljen „Splošna sodna pristojnost“, določa:

„V državah članicah ima sodno pristojnost v preživninskih zadevah:

[…]“

9

Člen 5 navedene uredbe, naslovljen „Pristojnost sodišča pred katerim se stranka spusti v postopek“, določa:

„Poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te uredbe, je pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se tožena stranka spusti v postopek. To pravilo pa ne velja, če se je stranka spustila v postopek, da bi ugovarjala pristojnosti.“

10

Člen 15 iste uredbe, naslovljen „Določitev prava, ki se uporablja“, določa:

„Pravo, ki se uporablja za preživninske obveznosti, se določi v skladu s [Haaškim protokolom] v državah članicah, ki jih ta instrument zavezuje.“

11

A. Mölk ima običajno prebivališče v Avstriji, njegova hči, V. Mölk, pa ima običajno prebivališče v Italiji.

12

Na podlagi sklepa Bezirksgericht Innsbruck (okrožno sodišče v Innsbrucku, Avstrija) z dne 10. oktobra 2014 mora A. Mölk mesečno plačevati preživnino V. Mölk.

13

Ta sklep je bil izdan v skladu z avstrijskim pravom na podlagi preživninskega zahtevka, ki ga je upravičenka, V. Mölk, vložila pri navedenem sodišču v skladu s členom 4(3) Haaškega protokola.

14

A. Mölk je leta 2015 pri Bezirksgericht Innsbruck (okrožno sodišče v Innsbrucku) vložil zahtevek za znižanje navedene preživnine od 1. februarja 2015, ker naj bi se njegovi neto dohodki zmanjšali. V. Mölk je predlagala, naj se ta zahtevek za znižanje zavrne.

15

Bezirksgericht Innsbruck (okrožno sodišče v Innsbrucku) je s sklepom z dne 11. decembra 2015 zahtevek A. Mölka zavrnilo ob upoštevanju italijanskega prava. Po mnenju tega sodišča se za ta zahtevek na podlagi člena 3(1) Haaškega protokola uporablja navedeno pravo, saj je bilo običajno prebivališče V. Mölk ob vložitvi tega zahtevka v Italiji.

16

Na podlagi pritožbe je Landesgericht Innsbruck (deželno sodišče v Innsbrucku, Avstrija) s sklepom z dne 9. marca 2016 potrdilo sklep Bezirksgericht Innsbruck (okrožno sodišče v Innsbrucku), vendar je svojo presojo oprlo na avstrijsko pravo.

17

To pritožbeno sodišče je ugotovilo, da se, ker se običajni prebivališči obeh strank nista spremenili, ne more spremeniti pravo, uporabljeno v sklepu Bezirksgericht Innsbruck (okrožno sodišče v Innsbrucku) z dne 10. oktobra 2014, zgolj zato, ker je preživninski zavezanec zahtevek za znižanje zadevne preživnine vložil samo nekaj mesecev po izdaji navedenega sklepa, ki je postal pravnomočen.

18

A. Mölk je pri predložitvenem sodišču vložil revizijo, s katero predlaga, naj se o preživninski obveznosti odloči v skladu z italijanskim pravom. Trdi, da bi bilo, če bi se to pravo uporabilo pravilno, treba njegovemu zahtevku ugoditi.

19

Predložitveno sodišče se sprašuje, katero pravo je treba uporabiti v primeru, kot je ta v postopku v glavni stvari, in navaja, da sta v doktrini dve nasprotujoči si stališči.

20

V skladu s prvim stališčem je pravo, ki se uporabi, kakor je določeno v skladu s členom 3 Haaškega protokola, pravo države običajnega prebivališča upravičenca, četudi ni isto kot pravo države, v kateri je organ, ki je sprejel prvo odločbo o preživnini.

21

V skladu z drugim stališčem je treba za zahtevek za spremembo nacionalne odločbe ali priznane tuje odločbe uporabiti pravo, ki je bilo že uporabljeno v zvezi s preživninsko obveznostjo.

22

V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) prekinilo postopek in Sodišču predložilo ti vprašanji za predhodno odločanje:

23

Najprej je treba navesti, da je Sodišče pristojno za razlago Haaškega protokola (sodba z dne 7. junija 2018, KP, C‑83/17, EU:C:2018:408, točka 25).

24

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je člen 4(3) Haaškega protokola treba razlagati tako, da se v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je bil znesek preživnine na zahtevo upravičenca in v skladu s tem členom 4(3) na podlagi prava sodišča, določenega v skladu z navedenim členom, določen z odločbo, ki je postala pravnomočna, to pravo uporablja za poznejši zahtevek za znižanje te preživnine, ki ga zavezanec vloži pri pristojnem organu države svojega običajnega prebivališča proti upravičencu.

25

V skladu s členom 4(3) Haaškega protokola se pravo sodišča uporablja ne glede na člen 3 tega protokola na pobudo upravičenca, kadar ta, kot V. Mölk v zadevi v glavni stvari, vloži svoj zahtevek pri pristojnem organu države, v kateri ima preživninski zavezanec običajno prebivališče.

26

Postavlja se vprašanje, ali, čeprav tega besedilo tega člena 4(3) ne predvideva izrecno, ta določba še naprej učinkuje, kadar zavezanec, kot A. Mölk v zadevi v glavni stvari, pri tem istem organu vloži poznejši zahtevek, tako da se prej določeno pravo uporablja tudi za nov postopek.

27

Za odgovor na to vprašanje je treba člen 4(3) Haaškega protokola razlagati ob upoštevanju ne le njegovega besedila, temveč tudi njegovega konteksta in ciljev, ki se jih poskuša doseči z ureditvijo, katere del je.

28

V zvezi s kontekstom člena 4(3) Haaškega protokola je treba navesti, da ta določba spada v sistem kolizijskih pravil, uveden s tem protokolom, ki določa primarno uporabo prava države običajnega prebivališča upravičenca v skladu s členom 3 navedenega protokola. Avtorji Haaškega protokola so menili, da ima to pravo najtesnejšo vez s položajem upravičenca in je zato najprimernejše za urejanje konkretnih težav, s katerimi se lahko srečuje preživninski upravičenec (sodba z dne 7. junija 2018, KP, C‑83/17, EU:C:2018:408, točka 42).

29

Člen 4 Haaškega protokola vsebuje posebna pravila v korist nekaterih upravičencev, med drugim v zvezi z obveznostmi staršev do njihovih otrok, ki se uporabljajo podredno. Tako odstavek 2 tega člena 4 določa, da se uporablja pravo sodišča, kadar upravičenec ne more dobiti preživnine v skladu s pravom, primarno določenim na podlagi člena 3 tega protokola.

30

Člen 4(3) Haaškega protokola odstopa od pravila, določenega s tem protokolom in navedenega v točki 28 te sodbe, v skladu s katerim pristojni organ primarno uporabi pravo države običajnega prebivališča upravičenca. Ta člen 4(3) povsem obrača navezne okoliščine, določene v členih 3 in 4(2) navedenega protokola, s tem, da kot primarno določa pravo sodišča, kadar se je upravičenec obrnil na pristojni organ države, v kateri ima zavezanec običajno prebivališče (sodba z dne 7. junija 2018, KP, C‑83/17, EU:C:2018:408, točka 44), in kot podredno pravo države običajnega prebivališča upravičenca, če ta na podlagi prava sodišča od zavezanca ne more dobiti preživnine.

31

Haaški protokol s tem, da določa, da se namesto prava države običajnega prebivališča upravičenca lahko primarno uporabi pravo sodišča, temu upravičencu daje možnost, da posredno izbere to drugo pravo, tako da svoj zahtevek vloži pri pristojnem organu države običajnega prebivališča zavezanca.

32

Cilj te možnosti je zaščititi upravičenca, ki se šteje za šibkejšo stranko v odnosu do zavezanca, tako da se mu de facto omogoči izbrati pravo, ki se uporabi za njegov zahtevek. V teh okoliščinah, kadar se je postopek v zvezi s tem zahtevkom zaključil z odločbo, ki je postala pravnomočna, iz člena 4(3) Haaškega protokola ne izhaja, da bi bilo treba razširiti učinke te izbire na nov postopek, ki ga ni sprožil upravičenec, temveč zavezanec.

33

Ker gre poleg tega za pravilo, ki pomeni izjemo od pravila iz člena 3 Haaškega protokola, ga je treba razlagati ozko, brez preseganja izrecno določenega dejanskega stanu uporabe.

34

Te ugotovitve potrjuje obrazložitveno poročilo o Haaškem protokolu, ki ga je pripravil Andrea Bonomi (besedilo, sprejeto na enaindvajsetem zasedanju Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu).

35

Kot je namreč A. Bonomi navedel v točki 67 tega poročila, je lahko predvidena izjema od načelne navezanosti na pravo običajnega prebivališča upravičenca utemeljena, kadar se sam upravičenec odloči, da bo tožbo vložil v državi prebivališča zavezanca, bila pa bi prekomerna, kadar bi tožbo v tej državi vložil zavezanec, zlasti v primeru zahtevka za spremembo odločbe glede preživninske obveznosti.

36

Tudi primerjava tega člena 4(3) z določbama Haaškega protokola, ki strankama omogočata, da skupaj sporazumno izbereta pravo, ki se uporablja za preživninsko obveznost, to sta člena 7 in 8 tega protokola, potrjuje to analizo.

37

Člen 8 Haaškega protokola upravičencu in zavezancu dovoljuje, da kadar koli določita, da se bo za preživninsko obveznost uporabljalo eno od različnih prav, naštetih v odstavku 1 tega člena 8. Tako določeno pravo se uporablja ne le za specifični postopek, temveč za vse postopke glede take obveznosti.

38

Ker je izbira prava, ki se uporabi, dolgoročna, so avtorji Haaškega protokola uporabo člena 8 tega protokola podredili določenim pogojem, da bi kar najbolj zmanjšali tveganje negativnih učinkov, zlasti za upravičenca. Med temi pogoji je treba med drugim omeniti pogoj iz odstavka 3 tega člena 8, v skladu s katerim tako izbiro na podlagi navedenega člena lahko opravijo le stranke, stare najmanj 18 let. Poleg tega odstavek 5 istega člena 8 določa, da se pravo, ki sta ga določili stranki, ne uporabi, če bi imela uporaba tega prava za katero koli stranko očitno nepoštene ali neprimerne posledice, razen če sta bili stranki v trenutku določitve prava v celoti seznanjeni s posledicami svoje odločitve in sta se posledic zavedali.

39

Teh varovalnih določb ni v členu 7 Haaškega protokola, ki strankama tudi omogoča, da izbereta pravo, ki se uporabi, vendar zgolj za specifični postopek. Opravljena izbira prava torej velja samo za ta postopek, ne pa za poznejše postopke v zvezi z isto preživninsko obveznostjo, kar omejuje tveganje negativnih učinkov te izbire.

40

Odsotnost takih varovalnih določb v besedilu člena 4(3) Haaškega protokola tudi potrjuje tezo, da se ta določba uporablja le za en sam postopek, to je postopek, ki ga je sprožil upravičenec v okoliščinah, izrecno predvidenih s tem členom.

41

Kakor je v zvezi s tem navedel generalni pravobranilec v točki 48 sklepnih predlogov, bi, če bi začetna izbira prava sodišča, ki jo je upravičenec opravil na podlagi člena 4(3) Haaškega protokola, pomenila, da se to isto pravo uporabi tudi v poznejšem postopku, ki ga sproži zavezanec pred pristojnim organom svojega običajnega prebivališča, to omogočalo obiti prag minimalne starosti, določen v členu 8(3) Haaškega protokola, ter tudi druge varovalne določbe iz tega člena 8.

42

Tako je treba ugotoviti, da se člen 4(3) Haaškega protokola nanaša zgolj na položaj, v katerem upravičenec posredno izbere pravo sodišča v okviru postopka, ki ga sproži pri pristojnem organu države običajnega prebivališča zavezanca, ne razteza pa se na poznejši postopek, sprožen po tem, ko je odločba iz prvotnega postopka postala pravnomočna.

43

Tega sklepa ne more omajati okoliščina, na katero se sklicuje portugalska vlada, da je ta poznejši postopek lahko sprožen kmalu po prvem in da bi bilo protislovno, če bi bilo konkurenčna zahtevka, ki zadevata kratko obdobje, v katerem ni prišlo do nobene spremembe običajnih prebivališč strank, treba preučiti na podlagi različnih pravnih redov.

44

Glede tega je treba poudariti, da določitev prava, ki se uporabi, ne more biti odvisna od časa, v katerem je sprožen morebiten drugi postopek. Taka razlaga bi namreč posegala v cilj predvidljivosti, ki se poskuša doseči s Haaškim protokolom (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2018, KP, C‑83/17, EU:C:2018:408, točka 41).

45

Kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 42 in 64 sklepnih predlogov, je neugodnost uporabe različnih prav v zaporednih postopkih med istima strankama lastna sistemu kolizijskih pravil, določenem s Haaškim protokolom.

46

Glede na zgornje ugotovitve je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je člen 4(3) Haaškega protokola treba razlagati tako, da se v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je bil znesek preživnine na zahtevo upravičenca in v skladu s tem členom 4(3) na podlagi prava sodišča, določenega v skladu z navedenim členom, določen z odločbo, ki je postala pravnomočna, to pravo ne uporablja za poznejši zahtevek za znižanje te preživnine, ki ga zavezanec vloži pri sodišču države svojega običajnega prebivališča proti upravičencu.

47

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je člen 4(3) Haaškega protokola treba razlagati tako, da se upravičenec „obrn[e]“ v smislu tega člena na pristojni organ države, v kateri ima zavezanec običajno prebivališče, kadar se upravičenec v okviru postopka, ki ga je zavezanec sprožil pri tem organu, spusti v postopek v smislu člena 5 Uredbe št. 4/2009 s tem, da predlaga zavrnitev zahtevka iz vsebinskih razlogov.

48

Kot je razvidno iz analize, opravljene v okviru odgovora na prvo vprašanje, pomeni člen 4(3) Haaškega protokola izjemo od primarnega kolizijskega pravila, navedenega v točki 28 te sodbe, tako da njegove uporabe ni mogoče razširiti prek položajev, ki jih izrecno predvideva.

49

Ta določba se uporablja samo pod dvema pogojema, to je kadar je postopek sprožen pri organu države običajnega prebivališča zavezanca in kadar postopek pri tem organu sproži upravičenec, tako da mora tožbo vložiti on.

50

Če zavezanec vloži tožbo pri organu države svojega običajnega prebivališča, to, da se upravičenec spusti postopek, lahko res privede do pristojnosti tega organa, kot predvideva člen 5 Uredbe št. 4/2009.

51

Vendar iz tega sprejetja pristojnosti ni mogoče izpeljati, da se je upravičenec tudi „obrnil“ na organ države običajnega prebivališča zavezanca v smislu člena 4(3) Haaškega protokola.

52

Taka razlaga bi povzročila, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 72 sklepnih predlogov, da bi se pravo sodišča, ki ga ta določba določa, uporabljalo v vseh postopkih pred tem organom, čeprav je iz odgovora na prvo vprašanje razvidno, da je možnost, ki jo upravičencu daje člen 4(3) Haaškega protokola, da posredno izbere to pravo, omejena samo na postopke, ki jih sproži sam.

53

Glede na zgornje ugotovitve je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je člen 4(3) Haaškega protokola treba razlagati tako, da se upravičenec ne „obrn[e]“ v smislu tega člena na pristojni organ države, v kateri ima zavezanec običajno prebivališče, kadar se upravičenec v okviru postopka, ki ga je zavezanec sprožil pri tem organu, spusti v postopek v smislu člena 5 Uredbe št. 4/2009 s tem, da predlaga zavrnitev zahtevka iz vsebinskih razlogov.

54

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: