Zadeva C‑191/17

Bundeskammer für Arbeiter und Angestellte

proti

ING-DiBa Direktbank Austria Niederlassung der ING-DiBa AG

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof)

„Direktiva 2007/64/ES – Plačilne storitve na notranjem trgu – Pojem ‚plačilni račun‘ – Morebitna vključitev varčevalnega računa, ki uporabniku omogoča opravljati pologe in dvige prek tekočega računa, odprtega v njegovem imenu“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 4. oktobra 2018

Približevanje zakonodaj – Plačilne storitve na notranjem trgu – Direktiva 2007/64 – Plačilni račun – Pojem – Varčevalni račun, ki omogoča razpolaganje s položenimi zneski na vpogled – Transakcije pologa in dviga, ki jih je treba opraviti prek tekočega računa – Izključitev

(Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2007/64, člen 4, točka 14, in 2014/92, člena 1(6) in 2, točka 3)

Člen 4, točka 14, Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES je treba razlagati tako, da varčevalni račun, ki omogoča razpolaganje s položenimi zneski na vpogled ter s katerega je transakcije pologa in dviga mogoče opravljati zgolj prek tekočega računa, ne spada pod pojem „plačilni račun“.

Kar zadeva pojem „plačilni račun“, je treba najprej navesti, da je opredelitev iz člena 2, točka 3, direktive o plačilnih računih praktično enaka opredelitvi iz člena 4, točka 14, direktive o plačilnih storitvah.

Treba je tudi poudariti, da je v uvodni izjavi 12 direktive o plačilnih računih med drugim navedeno, da so varčevalni računi izvzeti s področja uporabe te direktive, saj ne pomenijo plačilnih računov, razen kadar se lahko uporabljajo za opravljanje vsakodnevnih plačilnih transakcij.

Čeprav torej varčevalni računi načeloma ne spadajo v opredelitev pojma „plačilni račun“, pa tako izvzetje ni absolutno. Iz navedene uvodne izjave 12 je namreč razvidno, na eni strani, da zgolj poimenovanje računa „varčevalni račun“ samo po sebi ne zadošča za izključitev opredelitve tega računa za „plačilni račun“, in na drugi strani, da je odločilno merilo za opredelitev za plačilni račun možnost opravljanja vsakodnevnih plačilnih transakcij s takega računa.

V zvezi s tem je treba upoštevati člen 1(6) direktive o plačilnih računih, ki določa, da se ta direktiva uporablja za plačilne račune, prek katerih lahko potrošniki vsaj položijo sredstva na plačilni račun, dvignejo gotovino s plačilnega računa ter izvršijo plačilne transakcije tretjim osebam in prejmejo takšne transakcije od tretjih oseb, vključno s kreditnimi plačili.

Iz tega je razvidno, da je možnost z računa izvršiti plačilne transakcije tretjim osebam ali prejeti take transakcije od tretjih oseb ključen element pojma „plačilni račun“.

Računa, s katerega takih plačilnih transakcij ni mogoče opraviti neposredno, temveč je za njihovo izvedbo nujna uporaba vmesnega računa, tako ni mogoče šteti za „plačilni račun“ v smislu direktive o plačilnih računih in torej v smislu direktive o plačilnih storitvah.

(Glej točke od 27 do 33 in izrek.)