Zadeva C‑163/17
Abubacarr Jawo
proti
Zvezni republiki Nemčiji
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Verwaltungsgerichtshof Baden‑Württemberg)
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 19. marca 2019
„Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Dublinski sistem – Uredba (EU) št. 604/2013 – Predaja prosilca za azil v državo članico, odgovorno za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Pojem ,pobeg‘ – Načini podaljšanja roka za predajo – Člen 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Resna nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja po koncu azilnega postopka – Življenjske razmere upravičencev do mednarodne zaščite v navedeni državi članici“
Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba št. 604/2013 – Postopki za sprejem in ponovni sprejem – Rok za izvedbo predaje prosilca za mednarodno zaščito – Rok, ki ga je v primeru pobega mogoče podaljšati – Pojem pobega – Namerno izogibanje pristojnim organom za preprečitev predaje – Domneva o pobegu – Pogoji
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, člen 29(2))
(Glej točke 54, 56, 57, 61, 62, 64, 65 in 70 ter točko 1 izreka.)
Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba št. 604/2013 – Pravno sredstvo zoper odločitev o predaji, sprejeto v zvezi s prosilcem za mednarodno zaščito – Rok, ki ga je v primeru pobega mogoče podaljšati – Možnost, da se sklicuje na iztek rednega roka, določenega za izvedbo predaje, ker navedeni prosilec ni pobegnil
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, člena 27(1) in 29(2))
(Glej točke od 66 do 70 ter točko 1 izreka.)
Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba št. 604/2013 – Postopki za sprejem in ponovni sprejem – Rok, določen za izvedbo predaje prosilca za mednarodno zaščito – Rok, ki ga je v primeru pobega mogoče podaljšati – Pravila za izvajanje – Nujnost predhodne uskladitve med državo članico, ki zahteva predajo, in državo članico, odgovorno za obravnavanje prošnje – Neobstoj
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, člen 29(2))
(Glej točke 72, 73 in 75 ter točko 2 izreka.)
Temeljne pravice – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Področje uporabe – Izvajanje prava Unije – Odločitev države članice o predaji prosilca za mednarodno zaščito v državo članico, odgovorno za obravnavanje njegove prošnje, kljub resni nevarnosti, da bo v primeru sprejetja njene zahteve prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju – Vključitev
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 4 in 51(1); Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, člen 29(2))
(Glej točke od 77 do 79 in 98 ter točko 3 izreka.)
Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Predaja prosilca za mednarodno zaščito v državo članico, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje – Izpodbojna domneva, da zadnjenavedena država spoštuje temeljne pravice Unije – Neobstoj
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 4 in 18; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013)
(Glej točke od 81 do 84.)
Temeljne pravice – Prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja – Obseg – Sistemske pomanjkljivosti v postopku odobritve mednarodne zaščite v državi članici zaradi življenjskih pogojev upravičencev do te zaščite – Prepoved drugim državam članicam, da v to državo predajo prosilca za mednarodno zaščito – Pogoji – Presoja resničnosti navedenih pomanjkljivosti – Merila – Nujnost položaja hudega materialnega pomanjkanja
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 4; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, člen 29(2))
(Glej točke od 87 do 98 ter točko 3 izreka.)
Povzetek
Prosilca za azil je mogoče predati v državo članico, ki je običajno odgovorna za obravnavanje njegove prošnje ali ki mu je že priznala subsidiarno zaščito, razen če bi bil ta zaradi predvidljivih življenjskih razmer upravičencev do mednarodne zaščite izpostavljen položaju hudega materialnega pomanjkanja, ki je v nasprotju s prepovedjo nečloveškega ali ponižujočega ravnanja
Sodišče, ki je odločalo v velikem senatu, se je v sodbi Jawo (C‑163/17) z dne 19. marca 2019 izreklo – ob upoštevanju Uredbe št. 604/2013 ( 1 ) (v nadaljevanju: Uredba Dublin III) in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – o vprašanju, v katerih pogojih je mogoče ugotoviti, da je prosilec za mednarodno zaščito pobegnil, da bi bilo mogoče podaljšati rok za njegovo predajo v državo članico, ki je običajno odgovorna za obravnavanje njegove prošnje, in o zakonitosti take predaje, če obstaja nevarnost, da bo prosilec po izvedenem azilnem postopku izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi življenjskih pogojev upravičencev do mednarodne zaščite v navedeni državi članici.
V obravnavanem primeru je gambijski državljan vstopil v Evropsko unijo prek Italije, kjer je vložil prošnjo za azil, in potem nadaljeval pot v Nemčijo, kjer je vložil novo prošnjo. Nemški organi so italijanske organe pozvali, naj zadevno osebo ponovno sprejmejo, nato pa so zavrgli njegovo prošnjo za azil in odredili njegovo vrnitev v Italijo. Prvi poskus predaje ni uspel, ker prosilca ni bilo v nastanitvenem objektu, ki mu je bil določen. Nemški organi, ki so zato menili, da je pobegnil, so italijanske organe obvestili o nemožnosti oprave predaje in o podaljšanju roka v skladu s členom 29(2) Uredbe Dublin III. Ta člen določa, da je rok za opravo predaje šest mesecev, vendar ga je mogoče podaljšati na največ osemnajst mesecev, če je prosilec pobegnil. Nato je prosilec navedel, da je obiskal prijatelja in da ni vedel, da bi moral svojo odsotnost sporočiti. Hkrati je vložil tožbo zoper odločitev o predaji in po njeni zavrnitvi še pritožbo pri predložitvenem sodišču. V okviru te pritožbe je navedel, da ni pobegnil, zato nemški organi niso imeli pravice podaljšati rok za njegovo predajo v Italijo. Skliceval se je tudi na to, da v Italiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ki naj bi preprečevale njegovo predajo v to državo.
Na prvem mestu je Sodišče pojasnilo, da pojem „pobeg“ v smislu člena 29(2) Uredbe Dublin III med drugim zajema obstoj elementa namena, tako da se ta določba načeloma lahko uporabi zgolj, kadar se prosilec namenoma izogne nacionalnim organom, da bi preprečil svojo predajo. Vendar je Sodišče dodalo, da se za zagotovitev učinkovitega delovanja Uredbe Dublin III in upoštevanje velikih težav, ki bi jih navedeni organi lahko imeli pri dokazovanju namenov prosilca, lahko domneva, da je prosilec pobegnil, kadar predaje ni mogoče opraviti, ker je zapustil kraj bivanja, ki mu je bil določen, ne da bi o tem obvestil pristojne organe, niti ni – glede na okoliščine primera – zaprosil za predhodno dovoljenje. Vendar je to domnevo mogoče uporabiti le, če je bil prosilec ustrezno obveščen o svojih obveznostih v zvezi s tem v skladu s členom 5 Direktive 2013/33. ( 2 ) Prosilec mora med drugim ohraniti možnost, da dokaže, da pristojnih organov o svoji odsotnosti ni obvestil iz opravičljivih razlogov, in ne z namenom izogibanja tem organom.
Na drugem mestu je Sodišče potrdilo, da se lahko prosilec v skladu z ugotovitvami iz sodbe Shiri ( 3 ) v okviru tožbe zoper odločbo o predaji sklicuje, da je, ker ni pobegnil, šestmesečni rok iz člena 29(1) in (2) Uredbe Dublin III potekel.
Na tretjem mestu, v zvezi s pogoji za podaljšanje roka za predajo je Sodišče menilo, da ni potrebno predhodno posvetovanje med državo članico, ki zahtevo poda, in odgovorno državo članico. Za podaljšanje tega roka na največ osemnajst mesecev tako zadostuje, da prva država pred iztekom šestmesečnega roka drugi državi navede, da je prosilec pobegnil, pri čemer določi nov rok za predajo.
Na četrtem in zadnjem mestu je Sodišče preučilo vprašanje, ali člen 4 Listine o temeljnih pravicah nasprotuje predaji prosilca za mednarodno zaščito, kadar lahko življenjski pogoji upravičencev do take zaščite v državi članici, ki je običajno odgovorna za obravnavanje njegove prošnje, pomenijo nečloveško ali ponižujoče ravnanje.
Sodišče je najprej pojasnilo, da to vprašanje spada na področje uporabe prava Unije. Dalje je poudarilo, da je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja, domnevati, da so pri obravnavanju prosilcev spoštovane njihove temeljne pravice. Vendar, kot je Sodišče že presodilo v sodbi N. S. in drugi ( 4 ) in kot je bilo kodificirano v členu 3(2) Uredbe Dublin III, ni mogoče izključiti, da zaradi sistemskih pomanjkljivosti, ki so lahko splošne ali se nanašajo na nekatere skupine oseb, v državi članici, v katero se načrtuje predaja, obstaja nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v tej državi članici, zaradi česar se ta predaja prepreči. V zvezi s tem, čeprav člen 3(2) Uredbe Dublin III določa le položaj, ki je bil podlaga za sodbo N. S. in drugi in v katerem je ta nevarnost izhajala iz sistemskih pomanjkljivosti med azilnim postopkom, je predaja vseeno izključena, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da taka nevarnost obstaja, ne glede na trenutek predaje, med azilnim postopkom ali po tem postopku.
Nazadnje je Sodišče navedlo, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločitev o predaji, na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki ga zagotavlja pravo Unije, preučiti resničnost zatrjevanih pomanjkljivosti. Te pomanjkljivosti morajo dosegati posebej visok prag resnosti. V zvezi z življenjskimi razmerami upravičencev do mednarodne zaščite bi bil ta prag dosežen, če bi brezbrižnost nacionalnih organov povzročila, da bi se oseba, neodvisna od svoje volje in osebne izbire, znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali njeno človekovo dostojanstvo. Nasprotno, dejstvo, da oblike družinske solidarnosti, ki so jih deležni državljani zadevne države članice za nadomestitev nezadostnosti socialnega sistema, na splošno niso na voljo upravičencem do mednarodne zaščite, ne more zadostovati za ugotovitev, da bi se prosilec, če bi bil predan v to državo članico, znašel v takem položaju. Prav tako obstoj pomanjkljivosti pri izvajanju integracijskih programov za te upravičence ne zadostuje za utemeljitev te ugotovitve. Zgolj to, da so socialna varnost in/ali življenjske razmere v državi članici, ki poda zahtevo, boljše kot v državi članici, ki je običajno odgovorna za obravnavanje prošnje, nikakor ne zadostuje za sklepanje o obstoju nevarnosti izpostavljenosti nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v drugi državi članici.
( 1 ) Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL 2013, L 180. str. 31).
( 2 ) Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (UL 2013, L 180, str. 96).
( 3 ) Sodba z dne 25. oktobra 2017, Shiri (C‑201/16, EU:C:2017:805).
( 4 ) Sodba z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865).