Zadeva C‑107/17

„Aviabaltika“ UAB

proti

„Ūkio bankas“ AB

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Lietuvos Aukščiausiasis Teismas)

„Predhodno odločanje – Direktiva 2002/47/ES – Izvrševanje dogovorov o finančnem zavarovanju – Začetek postopka zaradi insolventnosti uporabnika finančnega zavarovanja – Nastanek dogodka izvršitve zavarovanja – Vključitev finančnega zavarovanja v stečajno maso – Obveznost, da se terjatve poplačajo najprej iz finančnega zavarovanja“

Povzetek – Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 25. julija 2018

1. Približevanje zakonodaj – Dogovori o finančnem zavarovanju – Direktiva 2002/47 – Izvrševanje dogovorov o finančnem zavarovanju – Nastanek dogodka izvršitve zavarovanja – Nastanek dogodka po začetku postopka likvidacije uporabnika finančnega zavarovanja – Obveznost držav članic, da določijo ureditev, ki uporabniku omogoča, da poplača svojo terjatev, nastalo zaradi neizvršitve finančnih obveznosti iz tega zavarovanja

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/47, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/44, člen 4(5))

2. Približevanje zakonodaj – Dogovori o finančnem zavarovanju – Direktiva 2002/47 – Izvrševanje dogovorov o finančnem zavarovanju – Obveznosti uporabnika zavarovanja – Obseg – Obveznost, da se terjatve poplačajo najprej iz finančnega zavarovanja – Neobstoj

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/47, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/44, člen 4(1) in (5))

3. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje – Splošna ali hipotetična vprašanja – Vprašanje, ki je glede na predmet spora o glavni stvari abstraktno in povsem hipotetično – Nedopustnost

   (Člen 267 PDEU)

1.  Člen 4(5) Direktive 2002/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. junija 2002 o dogovorih o finančnem zavarovanju, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009, je treba razlagati tako, da državam članicam nalaga, naj sprejmejo ureditev, ki uporabniku finančnega zavarovanja, sklenjenega na podlagi dogovora o finančnem zavarovanju z vrednostnimi papirji, omogoča, da svojo terjatev, ki izhaja iz neizpolnitev ustreznih finančnih obveznosti, poplača iz tega zavarovanja, kadar dogodek izvršitve zavarovanja nastopi po uvedbi postopka zaradi insolventnosti zoper njega.

   Vendar pa bi bila razlaga člena 4(5) te direktive, v skladu s katero finančno zavarovanje z vrednostnimi papirji postane brezpredmetno zaradi začetka postopka zaradi insolventnosti zoper uporabnika, ki zadnjenavedenemu preprečuje dejansko poplačilo njegove terjatve iz tega zavarovanja in ki dajalca dejansko zavezuje, da mu drugič izplača znesek navedenega zavarovanja, v nasprotju tako z besedilom tega člena kot s cilji Direktive 2002/47. S takšno razlago bi se namreč takšnemu dogovoru v velikem obsegu odvzel učinek in bi se lahko, odvisno od primera, povzročile finančne težave temu dajalcu v nasprotju s ciljem omejiti učinek okužbe v primeru neizpolnjevanja obveznosti ene od strank.

   Dodati je treba, da - kot je poudaril generalni pravobranilec v točkah 59 in 60 sklepnih predlogov - ker člen 4(5) Direktive 2002/47 ne določa načina, kako je treba zagotoviti polni učinek finančnega zavarovanja neodvisno od uvedbe postopka zaradi insolventnosti, so države članice tiste, ki morajo določiti ustrezna sredstva, ki omogočajo zagotovitev takšnega polnega učinka, med katera je lahko zajeto tudi sredstvo, v skladu s katerim je finančno zavarovanje ločeno od mase sredstev uporabnika.

   (Glej točke od 28 do 30 in točko 1 izreka.)

2.  Člen 4(1) in (5) Direktive 2002/47, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/44, je treba razlagati tako, da uporabniku finančnega zavarovanja, sklenjenega na podlagi dogovora o finančnem zavarovanju z vrednostnimi papirji, ne nalaga obveznosti, naj svojo terjatev, ki je nastala zaradi neizpolnitve ustreznih finančnih obveznosti iz tega dogovora, poplača najprej iz tega zavarovanja.

   (Glej točko 38 in točko 2 izreka.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 40.)