1

Družba Gul Ahmed Textile Mills Ltd (v nadaljevanju: Gul Ahmed) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 15. decembra 2016, Gul Ahmed Textile Mills/Svet (T‑199/04 RENV, neobjavljena, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2016:740), s katero je Splošno sodišče zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Uredbe (ES) št. 397/2004 z dne 2. marca 2004 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve pri uvozu bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Pakistana (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 50, str. 26, v nadaljevanju: sporna uredba) v delu, v katerem se nanaša nanjo.

2

Za potrebe tega postopka je dejansko stanje mogoče povzeti tako:

3

Gul Ahmed je družba pakistanskega prava, ki proizvaja posteljno perilo in ga izvaža v Evropsko unijo.

4

Evropska komisija je po pritožbi, vloženi 4. novembra 2002, začela protidampinško preiskavo v zvezi z uvozom posteljnega perila iz bombažnih vlaken, čistih ali mešanih s sintetičnimi in umetnimi vlakni ali lanom (pri čemer lan ni prevladujoče vlakno), beljenih, barvanih ali tiskanih, s poreklom iz Pakistana, ki se je nanašala na obdobje od 1. oktobra 2001 do 30. septembra 2002. Preučitev gibanj, pomembnih za oceno škode, je zajemala obdobje od leta 1999 do konca obdobja preiskave.

5

Komisija je 10. decembra 2003 pritožnici poslala splošen dokument o končnem razkritju, v katerem je podrobno navedla dejstva in razloge, zaradi katerih je predlagala uvedbo dokončnih protidampinških ukrepov, in poseben dokument o končnem razkritju za pritožnico. Pritožnica je z dopisom z dne 5. januarja 2004 izpodbijala ugotovitve Komisije, kot so bile navedene v teh dokumentih. Z dopisi z dne 16. februarja 2004 je pritožnica Komisiji predložila še dodatne informacije.

6

Komisija je 17. februarja 2004 odgovorila na dopis z dne 5. januarja 2004. Čeprav je ta institucija svoje izračune nekoliko popravila, je potrdila ugotovitve, ki jih je navedla v dokumentih o razkritju, navedenih v prejšnji točki. Pritožnica je v dopisu z dne 27. februarja 2004 spet opozorila na napake, ki naj bi jih pri analizi storila Komisija.

7

Svet Evropske unije je 2. marca 2004 sprejel sporno uredbo.

8

V uvodni izjavi 70 sporne uredbe je Svet ugotovil 13,1‑odstotno celotno povprečno stopnjo dampinga, ki se uporablja za vse pakistanske proizvajalce izvoznike.

9

Svet je nato v delu, namenjenemu analizi cene, v splošnem okviru študije o škodi, povzročeni industriji Unije, v uvodni izjavi 92 navedene uredbe v bistvu poudaril, da so povprečne cene za kg pri proizvajalcih Unije v zadevnem obdobju postopno naraščale in da je treba pri presoji tega razvoja upoštevati, da ta povprečna cena zajema visoko- in tudi nizkovrednostne artikle zadevnega izdelka ter da je bila „industrija [Unije] prisiljena usmeriti se bolj v prodajo na tržno nišo izdelkov visoke vrednosti, ker je njeno prodajo velikih količin, namenjeno množičnemu trgu, izpodrinil uvoz iz držav z nizkimi cenami“.

10

V uvodni izjavi 101 sporne uredbe je Svet navedel, da se je položaj industrije Unije poslabšal, pri čemer je poudaril, da se je, kar zadeva povprečne prodajne cene proizvajalcev, vključenih v vzorec, „pokazalo, da se v zadevnem obdobju zvišujejo, kar je kljub temu deloma rezultat premika prodaje v tržno nišo z izdelki višje vrednosti“.

11

V splošnem delu, namenjenemu analizi vzročne zveze, je Svet v okviru študije učinkov dampinškega uvoza v uvodnih izjavah 104 in 105 sporne uredbe v bistvu navedel, da sta se tako obseg uvoza bombažnega posteljnega perila iz Pakistana kot ustrezni tržni delež te države v Uniji povečala. Svet je poleg tega navedel, da so „cene dampinškega uvoza znatno nižje od cen industrije [Unije], pa tudi od cen preostalih izvoznikov iz tretjih držav. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da se je morala industrija [Unije] v veliki meri umakniti iz tržnih segmentov z izdelki nizke vrednosti, v katerih je močan uvoz iz Pakistana, kar prav tako poudarja vzročno zvezo med dampinškim uvozom in škodo, povzročeno industriji [Unije]“.

12

Nazadnje, Svet je v analizi učinkov drugih dejavnikov v uvodni izjavi 109 sporne uredbe poudaril, da se je uvoz iz tretjih držav, razen Indije in Pakistana, v obdobju preiskave povečal. V zvezi s tem je Svet poudaril, da „[z]aradi podjetniških vezi med turškimi družbami in družbami [Unije] obstaja tržno povezovanje v obliki medpodjetniške izmenjave med turškimi proizvajalci izvozniki in odjemalci [Unije], ki kaže, da odločitev za uvoz iz te države ni vezana samo na ceno. To potrjujejo povprečne uvozne cene posteljnega perila iz Turčije v obdobju preiskave, ki so bile za skoraj 45 % višje od cen v Indiji in za 34 % od cen v Pakistanu. Zato je malo verjetno, da bi uvoz s poreklom iz Turčije prekinil vzročno zvezo med dampinškim uvozom iz Pakistana in škodo, povzročeno industriji [Unije].“

13

Svet je v uvodni izjavi 112 sporne uredbe nazadnje navedel, da se je „[t]rdilo […], da se je povpraševanje po posteljnem perilu, izdelanem v industriji [Unije], zmanjšalo po obsegu, ker se je industrija [Unije] osredotočila na zgornji tržni segment, na katerem se opravi manjši obseg prodaje. Vendar se, kakor je navedeno zgoraj, celotna poraba posteljnega perila [v Uniji] ni zmanjšala, ampak prej povečala v obdobju preiskave. Večina proizvajalcev [Unije] ima različne proizvodne linije za razne tržne segmente. Blagovne znamke visokega cenovnega razreda ustvarjajo visoke dobičke, vendar se prodajajo v zelo majhnih količinah. Da bi se čim bolj povečala izkoriščenost zmogljivosti in pokrili stalni proizvodni stroški, bi industrija [Unije] morala imeti velik obseg prodaje tudi na tržnem segmentu z nižjimi cenami. Nobenega podatka ni, da se je povpraševanje v tem tržnem segmentu zmanjšalo. Ta segment po drugi strani čedalje bolj izpodriva uvoz izdelkov z nižjimi cenami, ki povzroča škodo industriji [Unije]. Glede na celotno povečanje porabe, ki ni omejeno na posamezen tržni segment, pa se ne more obravnavati, da je stanje povpraševanja v [Uniji] prekinilo vzročno zvezo med dampinškim uvozom iz Pakistana in škodo, povzročeno industriji [Unije]“.

14

V skladu s členom 1(1) sporne uredbe je bila uvedena 13,1‑odstotna protidampinška dajatev pri uvozu bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Pakistana, ki se uvršča pod oznake kombinirane nomenklature, določene v tej uredbi.

15

Po delnem vmesnem pregledu, ki je bil omejen na damping in je bil opravljen po uradni dolžnosti v skladu s členom 11(3) Uredbe (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 10, str. 45, v nadaljevanju: osnovna uredba), je Svet na podlagi novega obdobja preiskave med 1. aprilom 2003 in 31. marcem 2004 sporno uredbo spremenil s sprejetjem Uredbe (ES) št. 695/2006 z dne 5. maja 2006 (UL 2006, L 121, str. 14), s katero so bile uvedene nove stopnje protidampinških dajatev, ki znašajo od 0 do 8,5 %. Zaradi velikega števila sodelujočih proizvajalcev izvoznikov je bil uveden vzorec, v katerega je bila vključena pritožnica. Stopnja dokončne protidampinške dajatve, ki se uporablja za njene proizvode, je bila določena na 5,6 %.

16

V skladu s členom 11(2) osnovne uredbe je tako določena dokončna protidampinška dajatev prenehala veljati 2. marca 2009, torej pet let po njeni uvedbi.

17

Družba Gul Ahmed je 28. maja 2004 pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti sporne uredbe.

18

Ta tožba je temeljila na petih tožbenih razlogih, ki so se nanašali na:

19

Splošno sodišče je v sodbi z dne 27. septembra 2011, Gul Ahmed Textile Mills/Svet (T‑199/04, neobjavljena, EU:T:2011:535), ugodilo tretjemu delu petega tožbenega razloga – ne da bi preučilo druge tožbene razloge, ki so mu bili predloženi – ker je Svet napačno uporabil pravo s tem, da ni preučil, ali sta v skladu s členom 3(7) osnovne uredbe odprava prejšnjih protidampinških dajatev in uvedba sistema splošnih tarifnih preferencialov v korist Pakistana povzročili prekinitev vzročne zveze med dampinškim uvozom iz Pakistana in škodo, povzročeno industriji Unije, ter razglasilo ničnost sporne uredbe v delu, v katerem se je nanašala na družbo Gul Ahmed.

20

Svet, ki ga je z intervencijo podprla Komisija, je zoper to sodbo vložil pritožbo in predlagal, naj se razveljavi.

21

Sodišče je s sodbo z dne 14. novembra 2013, Svet/Gul Ahmed Textile Mills (C‑638/11 P, EU:C:2013:732), razveljavilo sodbo z dne 27. septembra 2011, Gul Ahmed Textile Mills/Svet (T‑199/04, neobjavljena, EU:T:2011:535), in zadevo vrnilo v odločanje Splošnemu sodišču.

22

Na Splošnem sodišču je 26. novembra 2015 potekala obravnava v zadevi T‑199/04 RENV. Svet je ob podpori Komisije na obravnavi trdil, da družba Gul Ahmed nima več pravnega interesa.

23

Instituciji sta v utemeljitev tega ugovora navedli, da so protidampinške dajatve, naložene s sporno uredbo, prenehale veljati 2. marca 2009, tako da se te dajatve ne uporabljajo več za izvoz zadevnega proizvoda. Navedli sta tudi, da je v skladu s členom 46 Statuta Sodišča Evropske unije 1. marca 2014 potekel rok za vložitev tožbe zaradi nepogodbene odgovornosti za škodo, ki je nastala v okviru uporabe teh dajatev, in da je v skladu s členom 236 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307) zastarala tudi pravica do povračila protidampinških dajatev. Trdili sta, da predlagana razglasitev ničnosti družbi Gul Ahmed zato ne more več koristiti.

24

Splošno sodišče je družbi Gul Ahmed določilo rok dveh tednov od datuma obravnave za predložitev stališč o navedenem ugovoru v zvezi z izgubo pravnega interesa.

25

Družba Gul Ahmed je z dopisom z dne 10. decembra 2015 predložila svoja stališča in trdila, da je ohranila pravni interes. Kot argumente za to je navedla, prvič, ohranitev interesa, da ji Svet povrne stroške postopka, drugič, možnost, da v prihodnosti vloži tožbo zaradi škode, ki je nastala, ker sodišča Unije niso odločila v razumnem roku, tretjič, možnost, da pridobi povračilo za plačano dokončno protidampinško dajatev, četrtič, interes, da se prepreči podobna nezakonitost v prihodnosti, in petič, možnost povrnitve ugleda z nadaljevanjem postopka.

26

Komisija in Svet sta z dopisoma z dne 6. in 20. januarja 2016 predložila svoja stališča. Splošnemu sodišču sta v bistvu predlagala, naj zavrne trditve družbe Gul Ahmed in odloči, da je to podjetje izgubilo vsakršen pravni interes.

27

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo družbe Gul Ahmed zavrnilo.

28

Pritožnica Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in Svetu naloži plačilo stroškov, ki so nastali v okviru pritožbe in v okviru postopka pred Splošnim sodiščem.

29

Svet in Komisija Sodišču predlagata, naj pritožbo zavrne in pritožnici naloži plačilo stroškov.

30

Pritožnica v utemeljitev pritožbe navaja dva razloga, ki se nanašata, prvič, na to, da naj bi Splošno sodišče s tem, da je razsodilo, da ni treba več odločati o drugem in tretjem tožbenem razlogu, ker naj pritožnica ne bi več imela pravnega interesa, kršilo člen 36 Statuta Sodišča Evropske unije, ki se nanaša na zahtevo po obrazložitvi sodb, in napačno uporabilo pravo, ter drugič, na to, da naj bi Splošno sodišče pri zavrnitvi njenega petega tožbenega razloga napačno uporabilo pravo in izkrivljalo dejstva.

31

Prvi pritožbeni razlog se nanaša na obrazložitev izpodbijane sodbe v točkah od 42 do 60 te sodbe. Razdeljen je na štiri dele.

32

Pritožnica v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču v bistvu očita, da v točkah 49, 57 in 60 izpodbijane sodbe ni izpolnilo obveznosti obrazložitve in da je kršilo člen 129 Poslovnika Splošnega sodišča s tem, da je od nje zahtevalo, naj v okviru postopka za razglasitev ničnosti sporne uredbe dokaže, da je ohranila pravni interes, čeprav mora po njenem mnenju tožeča stranka pravni interes dokazati le ob vložitvi predloga za razglasitev ničnosti zadevnega akta, ko pa je ta že dokazan, mora izgubo pravnega interesa dokazati stranka, ki se na to izgubo sklicuje. Dodaja, da je Splošno sodišče kršilo pravico do obrambe s tem, da je preučilo le trditve, predložene kot dokaz za ohranitev njenega pravnega interesa, ne da bi upoštevalo ostale elemente iz spisa.

33

Pritožnica v okviru drugega dela prvega pritožbenega razloga zatrjuje, da so v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče navedlo v točki 58 izpodbijane sodbe, napake v zvezi z določitvijo izvozne cene in cene za normalno vrednost ter napake pri izračunih dampinga odražale napake v metodah, ki se lahko ponovijo v prihodnosti, in ne zgolj administrativne napake, značilne samo za obravnavani primer, zaradi česar bi morala biti sporna uredba razglašena za nično, še toliko bolj, ker naj bi bilo v splošnem interesu Unije, da se take nepravilnosti, s katerimi je kršen člen 2 osnovne uredbe, sankcionirajo.

34

V okviru tretjega dela prvega pritožbenega razloga pritožnica graja točko 58 izpodbijane sodbe, ker Splošno sodišče z navedbo, da je bila prilagoditev iz naslova povračil dajatev na podlagi člena 2(10) osnovne uredbe delno zavrnjena, ker ta predlog ni bil podprt z nobenim ustreznim dokazom, ni izpolnilo obveznosti obrazložitve.

35

Pritožnica v okviru četrtega dela prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da ni odgovorilo na trditev, da bi zanikanje pravnega interesa za razglasitev ničnosti aktov, na podlagi katerih ni bil pobran noben znesek in katerih veljavnost je potekla, preden je Splošno sodišče odločilo o veljavnosti teh aktov, pomenilo, da bi bili ti akti izvzeti iz vsakršnega sodnega nadzora, kar bi pomenilo kršitev člena 263 PDEU, kot naj bi Splošno sodišče že razsodilo v sodbi z dne 18. marca 2009, Shanghai Excell M&E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision/Svet (T‑299/05, EU:T:2009:72).

36

Svet in Komisija trditve pritožnice izpodbijata.

37

Kar zadeva prvi del prvega pritožbenega razloga, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča velja, da je ničnostna tožba fizične ali pravne osebe dopustna le takrat, kadar ima ta oseba interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Pogoj za tak interes je, da ima lahko razglasitev ničnosti tega akta pravne posledice in da lahko rezultat pravnega sredstva stranki, ki ga je vložila, prinese korist. Dokaz takega interesa, ki se presoja na dan vložitve tožbe ter je bistven in prvi pogoj za vsa pravna sredstva pred sodišči, mora predložiti tožeča stranka (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2015, Andechser Molkerei Scheitz/Komisija, C‑682/13 P, neobjavljena, EU:C:2015:356, točke od 25 do 27 in navedena sodna praksa).

38

Poleg tega je treba ta interes ohraniti do konca postopka in sodišče, ki odloča o sporu, lahko po uradni dolžnosti in kadar koli med postopkom ugotovi, da stranka zaradi okoliščine, ki je nastala po datumu vložitve začetnega procesnega akta, nima interesa vztrajati pri svojem predlogu (glej v tem smislu sodbi z dne 19. oktobra 1995, Rendo in drugi/Komisija, C‑19/93 P, EU:C:1995:339, točka 13, ter z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 57).

39

Če lahko Splošno sodišče po uradni dolžnosti in kadar koli med postopkom obravnava vprašanje o neohranitvi pravnega interesa tožeče stranke, lahko to vprašanje preuči tudi, kadar je njegovo obravnavo med postopkom predlagala stranka, ki se v ta namen sklicuje na dovolj resne elemente.

40

V okviru te preučitve mora Splošno sodišče tožečo stranko pozvati, naj se izreče o tem vprašanju, in ji dati možnost, da predloži elemente, s katerimi je mogoče upoštevno utemeljiti ohranitev njenega pravnega interesa.

41

V obravnavani zadevi sta Svet in Komisija na obravnavi pred Splošnim sodiščem 15. novembra 2015 navedla, da je treba postopek ustaviti, ker je pritožnica izgubila pravni interes, pri čemer sta se za to oprla na dovolj resne elemente. Po tej obravnavi je bila pritožnica pozvana, naj se izreče o tem vprašanju, in je imela možnost predložiti kakršen koli dokaz, s katerim bi lahko ugovarjala navedbam institucij.

42

Zato ni mogoče šteti, da Splošno sodišče ni upoštevalo dokaznega bremena ali da ni izpolnilo obveznosti obrazložitve s tem, da je presodilo, da o drugem in tretjem tožbenem razlogu ni treba odločati, ker je, potem ko je preučilo vse dejanske in pravne elemente v zvezi z ohranitvijo pravnega interesa pritožnice, na katere sta se sklicevali stranki in o katerih sta se lahko izrekli, menilo, da pritožnica ni upoštevno utemeljila, da ima še vedno interes glede teh dveh tožbenih razlogov, ki se nanašata na razglasitev ničnosti sporne uredbe.

43

Poleg tega pritožnica napačno zatrjuje, da je Splošno sodišče kršilo pravico do obrambe, čeprav je Splošno sodišče, potem ko ji je dalo možnost, da se izreče o ugovoru, ki se je nanašal na izgubo pravnega interesa, odgovorilo na vse dejanske in pravne elemente, ki jih je pritožnica predložila, da bi utemeljila ohranitev tega interesa, kar je tudi moralo storiti, kot je bilo navedeno v točkah 39 in 40 te sodbe.

44

Iz teh elementov izhaja, da je treba prvi del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

45

Kar zadeva drugi del prvega pritožbenega razloga, je treba poudariti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v pritožbi jasno navesti izpodbijane elemente sodbe, katere razveljavitev se predlaga, ter pravne trditve, ki ta predlog posebej utemeljujejo, in torej ne sme dejansko pomeniti predloga za ponovno preučitev tožbe, vložene pri Splošnem sodišču (glej v tem smislu sklep z dne 17. septembra 1996, San Marco/Komisija, C‑19/95 P, EU:C:1996:331, točki 37 in 38).

46

Pritožnica v obravnavani zadevi v pritožbi zgolj navaja napake v metodi izračuna, ne da bi jih opisala, in nedoslednosti pri rezultatih izračunov dampinga, ne da bi dokazala, zakaj naj bi se te napake v prihodnosti lahko ponovile. Poleg tega, kot je generalna pravobranilka poudarila v točki 75 sklepnih predlogov, je pritožnica na obravnavi pred Sodiščem zatrdila, da meni, da je Komisija svoje ugotovitve oprla na ad hoc in samovoljne odločitve, ne da bi opredelila kakršno koli posebno metodo izračuna. Pritožnica je torej na obravnavi sama priznala, da so bile navajane napake povezane z okoliščinami obravnavnega primera.

47

Drugi del je treba zato zavreči kot nedopusten.

48

Glede tretjega dela prvega pritožbenega razloga je treba navesti, kot je generalna pravobranilka poudarila v točki 78 sklepnih predlogov, da temelji na očitno napačnem razumevanju točke 58 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče zgolj ugotovilo, da pritožnica nima pravnega interesa, ker so ugotovitve v sporni uredbi, katerih zakonitost pritožnica izpodbija, tesno povezane s posebnimi okoliščinami zadeve, ki mu je bila predložena. Splošno sodišče je v tem kontekstu v točki 58 zgolj navedlo, da je Svet prilagoditev iz naslova povračil dajatev delno zavrnil, ker pritožnica ni predložila ustreznih dokazov.

49

Iz tega izhaja, da je treba tretji del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

50

Kar zadeva četrti del prvega pritožbenega razloga, je treba najprej navesti, da je bil neposredni namen razlogovanja Splošnega sodišča v točkah 56 in 57 sodbe z dne 18. marca 2009, Shanghai Excell M&E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision/Svet (T‑299/05, EU:T:2009:72), zavrniti trditve Sveta v tej zadevi, ki so bile povzete v točki 44 te sodbe, in sicer, da tožeči stranki v tej zadevi nista več izkazovali pravnega interesa, ker je veljavnost uredbe po vložitvi ničnostne tožbe zoper to uredbo prenehala in ker na njeni podlagi nista plačali nobene protidampinške dajatve.

51

Poudariti pa je treba, da Splošno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo izgube pravnega interesa pritožnice zgolj zato, ker sporna uredba v času odločanja o ničnostni tožbi ni več imela učinkov in ker pritožnica ni izkazala, da je na podlagi te uredbe plačala protidampinške dajatve.

52

Splošno sodišče se je namreč pri ugotovitvi, da o drugem in tretjem tožbenem razlogu ni več treba odločati, oprlo na pet razlogov, in sicer, prvič, da ni mogoče šteti, da želja glede povračila stroškov postopka utemeljuje ohranitev pravnega interesa pritožnice (točka 52 izpodbijane sodbe), drugič, da tudi domnevno predolgo trajanje tega postopka ni bilo tako, da bi lahko utemeljilo ohranitev njenega pravnega interesa (točka 53 izpodbijane sodbe), tretjič, da pritožnica ni izkazala plačila protidampinških dajatev na podlagi sporne uredbe, saj njena hčerinska družba protidampinških dajatev ni plačala na podlagi sporne uredbe, temveč na podlagi Uredbe št. 695/2006, s katero je bila ta spremenjena (točki 54 in 55 izpodbijane sodbe), četrtič, da se nezakonitosti, ki naj bi jih vsebovala sporna uredba, ne bi mogle ponoviti neodvisno od okoliščin zadeve (točke od 56 do 58), in petič, da trditve v zvezi s povrnitvijo ugleda pritožnice niso bile utemeljene (točka 59).

53

Poleg tega je treba poudariti, da je Splošno sodišče v točki 54 te sodbe štelo, da je bila z Uredbo št. 695/2006 uvedena nova normalna vrednost, in je zadnjenavedeno primerjalo z izvozno ceno, pri čemer je ugotovilo, da pritožnica ni več imela pravnega interesa glede drugega in tretjega tožbenega razloga, ki sta se nanašala na napake, storjene v sporni uredbi pri določitvi normalne vrednosti in pri primerjavi zadnjenavedene z izvozno ceno v sporni uredbi, ob neobstoju vsakršne zahteve za povračilo dajatev, pobranih na podlagi zadnjenavedene uredbe.

54

Splošno sodišče pa je pravilno prišlo do te ugotovitve, saj pritožnica, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 99 sklepnih predlogov, ni dokazala, da je v roku treh let od dneva obvestila o carinskem dolgu iz člena 121(1)(a) Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL 2013, L 269, str. 1) pri carinskih organih zahtevala vračilo zneskov na podlagi akta, za katerega je menila, da ni zakonit (glej v tem smislu sodbi z dne 27. septembra 2007, Ikea Wholesale, C‑351/04, EU:C:2007:547, točka 67, in z dne 4. februarja 2016, C & J Clark International in Puma, C‑659/13 in C‑34/14, EU:C:2016:74, točka 188 in navedena sodna praksa).

55

Iz tega izhaja, da je v nasprotju s tem, kar pritožnica v okviru te pritožbe zatrjuje v utemeljitev četrtega dela prvega pritožbenega razloga, iz izpodbijane sodbe mogoče razbrati razloge, zaradi katerih Splošno sodišče razlogovanja, navedenega v točkah 56 in 57 sodbe z dne 18. marca 2009, Shanghai Excell M&E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision/Svet (T‑299/05, EU:T:2009:72), ni uporabilo v obravnavani zadevi.

56

Zato je treba tudi četrti del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen, tako da je treba ta pritožbeni razlog zavrniti v celoti.

57

Pritožnica z drugim pritožbenim razlogom graja točke 162, 163, 168, 169 in 170 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče zavrnilo njen peti tožbeni razlog v utemeljitev ničnostne tožbe, v skladu s katerim naj bi bila vzročna zveza med uvozom posteljnega perila s poreklom iz Pakistana in veliko škodo, ki je bila na tem področju povzročena industriji Unije, prekinjena, prvič, zaradi preusmeritve te industrije v sektor visokega cenovnega razreda, in drugič, zaradi povečanja uvoza turških proizvajalcev, povezanih s proizvajalci Unije.

58

V okviru prvega dela drugega pritožbenega razloga pritožnica zatrjuje, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva s tem, da je v točkah 162 in 163 izpodbijane sodbe menilo, da ni mogoče šteti, da je bila s preusmeritvijo industrije Unije v višji tržni sektor pretrgana vzročna zveza med dampinškim uvozom iz Pakistana in škodo, ki je bila povzročena tej industriji, čeprav je bilo v uvodnih izjavah 92 in 112 sporne uredbe ugotovljeno, da je bil obseg prodaje v tem sektorju manjši. Dodaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker ni odgovorilo na njene trditve, da se je preusmeritev industrije Unije začela že pred začetkom obdobja preiskave.

59

Pritožnica v okviru drugega dela drugega pritožbenega razloga zatrjuje, da je Splošno sodišče v točki 168 izpodbijane sodbe izkrivilo elemente, vsebovane v sporni uredbi, s tem, da je štelo, da zgolj to, da sta instituciji ugotovili nekatere povezave med industrijo Unije in drugih držav, še ne pomeni, da sta vedeli za strategijo preselitve, čeprav je bil v uvodni izjavi 109 sporne uredbe ugotovljen obstoj povezav med industrijo Unije in turško industrijo ter določeno povezovanje s trgom zadnjenavedene industrije, kar naj bi dokazovalo obstoj strategije preselitve industrije Unije v Turčijo.

60

Pritožnica glede točke 169 izpodbijane sodbe dodaja, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva s tem, da je štelo, da je zatrdila, da je bila s preselitvijo proizvodnje posteljnega perila industrije Unije v druge države prekinjena vzročna zveza med škodo, ki je bila povzročena tej industriji, in uvozom iz Pakistana. Poleg tega navaja, da Splošno sodišče ni obrazložilo trditve v točki 170 izpodbijane sodbe, da je iz uvodnih izjav od 109 do 111 sporne uredbe razvidno, da je Svet pravno zadostno preučil učinek uvoza zadevnega proizvoda iz Turčije. Nazadnje zatrjuje, da v izpodbijani sodbi ni analiziran niti učinek usmeritve industrije Unije v sektor visokega cenovnega razreda v povezavi z vzporednim povečanjem uvoza turških proizvajalcev, povezanih z industrijo Unije.

61

Svet in Komisija trditve pritožnice izpodbijata.

62

Opozoriti je treba, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča izkrivljanje dejstev in dokazov očitno izhajati iz listin v spisu, ne da bi bilo treba ta dejstva in dokaze na novo presojati (sodba z dne 2. junija 2016, Photo USA Electronic Graphic/Svet, C‑31/15 P, neobjavljena, EU:C:2016:390, točka 52 in navedena sodna praksa).

63

Iz ustaljene sodne prakse poleg tega izhaja tudi, da imajo institucije Unije na področju skupne trgovinske politike in predvsem ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih in političnih razmer, ki jih morajo preučiti. Sodni nadzor take presoje mora biti zato omejen na preverjanje, ali so bila postopkovna pravila spoštovana, ali je bilo dejansko stanje, ki se upošteva pri izpodbijani izbiri, pravilno ugotovljeno in ali ne gre za očitno napako pri presoji tega dejanskega stanja ali za zlorabo pooblastil (glej v tem smislu sodbi z dne 7. maja 1987, Nachi Fujikoshi/Svet, 255/84, EU:C:1987:203, točka 21, in z dne 14. decembra 2017, EBMA/Giant (China), C‑61/16 P, EU:C:2017:968, točka 68 in navedena sodna praksa).

64

Sodišče je tudi presodilo, da nadzor Splošnega sodišča nad dokazi, s katerimi instituciji Unije utemeljujeta svoje ugotovitve, ne pomeni nove presoje dejanskega stanja, ki nadomešča presojo institucij. Ta nadzor tudi ne posega v široko diskrecijsko pravico teh institucij na področju trgovinske politike, temveč je omejen na ugotavljanje, ali je s temi dokazi mogoče utemeljiti ugotovitve, do katerih so prišle institucije. Zato je Splošno sodišče pristojno ne le za preverjanje resničnosti navajanih dokazov, njihove zanesljivosti in notranje skladnosti, temveč tudi za nadzor nad tem, ali ti dokazi pomenijo celoto upoštevnih podatkov, ki so pomembni pri presoji kompleksnega položaja, in ali je z njimi mogoče utemeljiti iz njih izpeljane ugotovitve (sodba z dne 14. decembra 2017, EBMA/Giant (China), C‑61/16 P, EU:C:2017:968, točka 69 in navedena sodna praksa).

65

V obravnavani zadevi je treba glede očitka o izkrivljanju, na katerega se pritožnica sklicuje v utemeljitev prvega dela drugega pritožbenega razloga, uperjenega proti točkama 162 in 163 izpodbijane sodbe, kar zadeva uvodne izjave v prvi od teh točk, poudariti, da je bilo v uvodnih izjavah 92 in 112 sporne uredbe navedeno, prvič, da je bila „industrija [Unije] prisiljena usmeriti se bolj v prodajo na tržno nišo izdelkov visoke vrednosti, ker je njeno prodajo velikih količin, namenjeno množičnemu trgu, izpodrinil uvoz iz držav z nizkimi cenami“, in drugič, da ima „[v]ečina proizvajalcev [Unije] […] različne proizvodne linije za različne tržne segmente. Blagovne znamke visokega cenovnega razreda ustvarjajo visoke dobičke, vendar se prodajajo v zelo majhnih količinah. Da bi se čim bolj povečala izkoriščenost zmogljivosti in pokrili stalni proizvodni stroški, bi industrija [Unije] morala imeti velik obseg prodaje tudi na tržnem segmentu z nižjimi cenami. […] Glede na celotno povečanje porabe, ki ni omejeno na posamezen tržni segment, pa se ne more obravnavati, da je stanje povpraševanja v [Uniji] prekinilo vzročno zvezo med dampinškim uvozom iz Pakistana in škodo, povzročeno industriji [Unije]“.

66

V nasprotju s tem, kar zatrjuje pritožnica, točka 162 izpodbijane sodbe, v skladu s katero velike škode, ki je nastala industriji Unije, ni mogoče pripisati domnevni stagnaciji povpraševanja v sektorju visokega cenovnega razreda, ker je povpraševanje v Uniji v vseh sektorjih naraslo, nikakor ni v protislovju z uvodnima izjavama, navedenima v prejšnji točki, zato je treba ta očitek zavrniti kot neutemeljen.

67

Kar zadeva očitek, uperjen proti točki 163 izpodbijane sodbe, je treba navesti, da obrazložitev iz točke 162 izpodbijane sodbe kot taka zadostuje za zavrnitev navedbe pritožnice.

68

Iz tega izhaja, da je treba ta očitek zavrniti kot brezpredmeten. Zato je treba prvi del drugega pritožbenega razloga zavrniti.

69

Kar zadeva drugi del drugega pritožbenega razloga, ki je uperjen proti točkam od 168 do 170 izpodbijane sodbe, je treba poudariti, da je Svet v uvodnih izjavah 109 in 111 sporne uredbe navedel, da obstajajo povezave med industrijo Unije in turško industrijo ter določeno tržno povezovanje v obliki medpodjetniške izmenjave, ki kaže, da odločitev za uvoz iz te države ni vezana samo na ceno. Ugotovil je, da uvoz iz drugih tretjih držav, razen Pakistana, ne more omajati vzročne zveze med uvozom iz Pakistana, ki je predmet dampinga, in škodo, ki je bila povzročena industriji Unije, ker so bile cene proizvodov iz industrije teh drugih tretjih držav višje od cen pakistanske industrije.

70

Kar zadeva, najprej, točko 168 izpodbijane sodbe, v skladu s katero „zgolj to, da sta instituciji ugotovili nekatere gospodarske povezave med industrijo Unije in drugih držav, še ne pomeni, da sta vedeli za strategijo preselitve, katere cilj je bil nadomestiti proizvodnjo Unije z delokalizirano proizvodnjo“, iz nje ne izhaja očitno, da bi Splošno sodišče izkrivilo elemente, navedene v prejšnji točki, ker ugotovitev obstoja povezav med industrijo Unije in turško industrijo ter uvozom, ki ni odvisen zgolj od cen, kot taka ne zadostuje za dokaz zavestne strategije delokalizacije v industriji Unije, ki bi lahko ovrgla obstoj škode, ki je bila povzročena tej industriji Unije zaradi uvoza iz Pakistana.

71

Tako je treba na podlagi sodne prakse, navedene v točki 62 te sodbe, očitek, ki ga je pritožnica navedla v utemeljitev drugega dela drugega pritožbenega razloga, v skladu s katerim naj bi Splošno sodišče v točki 168 izpodbijane sodbe izkrivilo dejstva, ki so mu bila predložena, zavrniti kot neutemeljen.

72

Dalje, kar zadeva očitek, ki je uperjen proti točki 169 izpodbijane sodbe in ki se prav tako nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče izkrivilo dejstva, ki so mu bila predložena v presojo, je treba poudariti, da je pritožnica v točki 172 ničnostne tožbe, ki jo je vložila pri Splošnem sodišču, navedla, da „ker je majhno izgubo tržnih deležev, ki je bila povzročena proizvodnji v [Uniji], nadomestilo povečanje tržnega deleža uvoza iz delokalizirane proizvodnje, ki jo nadzoruje industrija [Unije], morebitne škode, ki jo je utrpela industrija [Unije], ni povzročil uvoz iz Pakistana, temveč odločitev proizvajalcev [Unije], da za dobavo posteljnega perila nizke vrednosti in za njegovo prodajo v [Uniji] uporabijo offshore proizvodnjo, ki je pod njihovim nadzorom“.

73

V nasprotju s tem, kar pritožnica navaja v okviru tega očitka, je s preudarki, navedenimi v prejšnji točki, izpodbijala vzročno zvezo med škodo, povzročeno industriji Unije, in uvozom iz Pakistana.

74

Zato je treba ta očitek zavrniti kot neutemeljen.

75

Kar zadeva tretji očitek, ki ga je pritožnica navedla v utemeljitev drugega dela drugega pritožbenega razloga, je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče – s tem, da je v točki 170 izpodbijane sodbe presodilo, da iz uvodnih izjav od 109 do 111 sporne uredbe izhaja, da je Svet pravno zadostno preučil učinek uvoza zadevnega proizvoda iz drugih tretjih držav, med katerimi je Turčija, in da je tako lahko ugotovil, ne da bi storil očitno napako pri presoji, da so relativno visoke cene uvoza iz teh držav v primerjavi s cenami uvoza iz Pakistana onemogočale, da bi uvoz iz tretjih držav prekinil navedeno vzročno zvezo – svojo odločbo pravilno obrazložilo.

76

Splošno sodišče je namreč – potem ko je ugotovilo, da pritožnica ni predložila nobenega dokaza, s katerim bi bilo mogoče to vzročno zvezo izpodbiti – štelo, da Svet ni storil nikakršne očitne napake pri presoji dejstev in da je na podlagi elementov, ki jih vsebuje sporna uredba, to vzročno zvezo mogoče pravno zadostno dokazati.

77

Iz tega izhaja, da je treba ta očitek zavrniti kot neutemeljen.

78

Nazadnje, kar zadeva očitek, ki se nanaša na neobstoj analize kombiniranega učinka drugih dejavnikov, je treba navesti, da je Splošno sodišče v točkah od 178 do 181 izpodbijane sodbe navedlo razloge, zaradi katerih jih ni bilo treba analizirati, pritožnica pa v pritožbi ne pojasnjuje, zakaj naj bi Splošno sodišče s tem napačno uporabilo pravo.

79

Zato je treba ta očitek zavreči kot nedopusten in torej drugi del drugega pritožbenega razloga delno zavreči kot nedopusten, delno pa zavrniti kot neutemeljen.

80

Iz zgoraj navedenih elementov je razvidno, da je treba drugi pritožbeni razlog delno zavreči kot nedopusten in delno zavrniti kot neutemeljen ter pritožbo v celoti delno zavrniti kot neutemeljeno in delno zavreči kot nedopustno.

81

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

82

Ker sta Svet in Komisija predlagala, naj se družbi Gul Ahmed naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: