Zadeva C‑80/17

Fundo de Garantia Automóvel

proti

Alini Antónii Destapado Pão Mole Juliani
in
Cristiani Micaeli Caetano Juliani

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Supremo Tribunal de Justiça)

„Predhodno odločanje – Obvezno zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil – Direktiva 72/166/EGS – Člen 3(1) – Druga direktiva 84/5/EGS – Člen 1(4) – Obveznost sklenitve zavarovalne pogodbe – Vozilo, parkirano na zasebnem zemljišču – Pravica odškodninskega organa do tožbe zoper lastnika nezavarovanega vozila“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 4. septembra 2018

  1. Približevanje zakonodaj – Zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil – Obveznosti držav članic – Splošna obveznost zavarovanja vozil, ki so običajno na njihovem ozemlju – Obseg – Uporaba za vozilo, parkirano na zasebnem zemljišču, ki pa se lahko vozi

    (Direktiva Sveta 72/166, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2005/14, členov 1, točka 1, 3(1) in 4)

  2. Približevanje zakonodaj – Zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil – Direktiva 84/5 – Posredovanje organa, ki zagotavlja odškodnine žrtvam prometnih nesreč – Pogoji – Meje

    (Direktiva Sveta 84/5, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2005/14, člen 1(4))

  3. Približevanje zakonodaj – Zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil – Direktiva 84/5 – Posredovanje organa, ki zagotavlja odškodnine žrtvam prometnih nesreč – Nacionalna zakonodaja, ki določa, da lahko organ vloži tožbo zoper osebo, za katero velja obveznost sklenitve zavarovanja civilne odgovornosti – Uporaba tudi v primeru, da ta oseba ni civilno odgovorna za nesrečo – Dopustnost

    (Direktiva Sveta 84/5, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2005/14, člen 1(4))

  1.  Člen 3(1) Direktive Sveta 72/166/EGS z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2005/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005, je treba razlagati tako, da je sklenitev pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti v zvezi z uporabo motornega vozila obvezna, če je zadevno vozilo še registrirano v državi članici in se lahko vozi, je pa samo zaradi odločitve lastnika, ki ga nima več namena voziti, parkirano na zasebnem dvorišču.

    Člen 3(1) Prve direktive, katerega besedilo je zelo široko, državam članicam torej nalaga, naj v svojem notranjem pravnem redu uvedejo splošno obveznost zavarovanja vozil (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2013, Csonka in drugi, C‑409/11, EU:C:2013:512, točka 24). Tako mora vsaka država članica zagotoviti, da so ob upoštevanju izjem, določenih v členu 4 te direktive, vsa vozila, ki so običajno na njenem ozemlju, krita s pogodbo z zavarovalnico zato, da vsaj v mejah, ki jih določa pravo Unije, zagotovi izpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz civilne odgovornosti v zvezi z navedenim vozilom (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2013, Csonka in drugi, C‑409/11, EU:C:2013:512, točka 28). Pojem „vozilo“ je opredeljen v členu 1, točka 1, Prve direktive kot „motorno vozilo, ki je namenjeno za potovanje po kopnem“. Za to opredelitev ni pomembno, za kakšno uporabo zadevnega vozila gre ali bi lahko šlo (sodbi z dne 4. septembra 2014, Vnuk, C‑162/13, EU:C:2014:2146, točka 38, in z dne 28. novembra 2017, Rodrigues de Andrade, C‑514/16, EU:C:2017:908, točka 29). Kot je navedel generalni pravobranilec v točkah od 63 do 65 sklepnih predlogov, taka opredelitev podpira objektivno razumevanje pojma „vozilo“, ki je neodvisno od namena lastnika vozila ali druge osebe, ki ga dejansko uporablja.

    Poleg tega je treba poudariti, da zlasti drugače kot v zadevah, v katerih so bile izdane sodbe z dne 4. septembra 2014, Vnuk (C‑162/13, EU:C:2014:2146), z dne 28. novembra 2017, Rodrigues de Andrade (C‑514/16, EU:C:2017:908), in z dne 20. decembra 2017, Núñez Torreiro (C‑334/16, EU:C:2017:1007), v katerih je Sodišče v zvezi z motornim vozilom, za katerega je bilo sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti pri njegovi uporabi, določilo primere uporabe zavarovanega vozila, ki spadajo v področje sklenjenega zavarovalnega kritja, se zadeva iz postopka v glavni stvari nanaša na drugačno vprašanje področja uporabe obveznosti sklenitve takega zavarovanja, ki se mora zaradi pravne varnosti določiti vnaprej, to je pred morebitno udeleženostjo zadevnega vozila v nesreči. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 34 sklepnih predlogov, obseg obveznega posredovanja odškodninskega organa iz člena 1(4) Druge direktive v primeru škode, ki jo povzroči znano vozilo, torej sovpada z obsegom splošne obveznosti sklenitve zavarovanja iz člena 3(1) Prve direktive. Obvezno posredovanje tega organa se tako ne more razširiti tudi na primere, v katerih vozilo, udeleženo v nesreči, ni bilo zavarovano.

    (Glej točke od 36 do 40, 46, 52 in točko 1 izreka.)

  2.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točki 44 in 45.)

  3.  Člen 1(4) Druge direktive Sveta 84/5/EGS z dne 30. decembra 1983 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2005/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa, da ima organ, na katerega se ta določba nanaša, pravico, da poleg vložitve tožbe proti osebi ali osebam, odgovornim za nesrečo, vloži tožbo proti osebi, za katero velja obveznost sklenitve zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornega vozila, ki je povzročilo škodo, ki jo je povrnil ta organ, ki pa ni sklenila pogodbe v zvezi s tem, čeprav ta oseba ni civilno odgovorna za nesrečo, v kateri je nastala škoda.

    Zakonodajalec Unije je sicer želel ohraniti pravico držav članic, da uredijo tožbe odškodninskega organa iz člena 1(4) Druge direktive, zlasti proti „osebi ali osebam, odgovornim za nesrečo“, ni pa harmoniziral različnih vidikov tožb takega organa, predvsem določitve drugih oseb, proti katerim bi lahko bila vložena taka tožba, tako da ti vidiki spadajo v nacionalno pravo vsake države članice, kot je poudarila Komisija. Tako lahko nacionalna zakonodaja določi, da če lastnik vozila, udeleženega v nesreči, ni izpolnil obveznosti sklenitve zavarovanja tega vozila, ki jo je imel – kot v obravnavani zadevi – po nacionalnem pravu, lahko ta organ poleg tožbe proti osebi ali osebam, odgovornim za nesrečo, vloži tožbo zoper lastnika, ne glede na civilno odgovornost slednjega za nastanek nesreče.

    (Glej točke do 55 do 57 in točko 2 izreka.)