SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 7. marca 2018 ( *1 )

„Predhodno odločanje – Direktiva 2003/96/ES – Obdavčitev energentov in električne energije – Člen 14(1)(a) – Energenti, ki se uporabljajo za proizvodnjo električne energije – Obveznost oprostitve – Člen 15(1)(c) – Energenti, uporabljeni za skupno proizvodnjo toplote in električne energije – Možnost oprostitve ali zmanjšanja ravni obdavčitve – Zemeljski plin, namenjen za soproizvodnjo toplote in električne energije“

V zadevi C‑31/17,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Conseil d’État (državni svet, Francija) z odločbo z dne 18. januarja 2017, ki je na Sodišče prispela 23. januarja 2017, v postopku

Cristal Union, pravna naslednica družbe Sucrerie de Toury SA,

proti

Ministre de l’Économie et des Finances,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi R. Silva de Lapuerta, predsednica senata, C. G. Fernlund, J.‑C. Bonichot, A. Arabadjiev in E. Regan (poročevalec), sodniki,

generalni pravobranilec: E. Tanchev,

sodna tajnica: V. Giacobbo-Peyronnel, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 22. novembra 2017,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

za Cristal Union, pravno naslednico družbe Sucrerie de Toury SA, C. Lesourd in J.‑M. Priol, odvetnika,

za francosko vlado D. Colas, E. de Moustier, S. Ghiandoni in A. Alidière, agenti,

za finsko vlado S. Hartikainen, agent,

za Evropsko komisijo C. Perrin in F. Tomat, agentki,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 22. februarja 2018

izreka naslednjo

Sodbo

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 14(1)(a) in člena 15(1)(c) Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 405).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Cristal Union, pravno naslednico družbe Sucrerie de Toury SA, in ministre de l’Économie et des Finances (minister za gospodarstvo in finance) v zvezi z obdavčitvijo zemeljskega plina, ki se v obratu za soproizvodnjo uporablja za skupno proizvodnjo toplote in električne energije.

Pravni okvir

Pravo Unije

3

V uvodnih izjavah od 2 do 7, 11, 12, 24 in 25 Direktive 2003/96 je navedeno:

„(2)

Odsotnost določb Skupnosti, s katerimi se nalaga najnižja stopnja obdavčitve za električno energijo in energente razen mineralnih olj, lahko negativno vpliva na pravilno delovanje notranjega trga.

(3)

Pravilno delovanje notranjega trga in doseganje ciljev drugih politik Skupnosti zahtevata določitev najnižje ravni obdavčitve na ravni Skupnosti za večino energentov, vključno z električno energijo, zemeljskim plinom in premogom.

(4)

Precejšnje razlike v nacionalnih ravneh obdavčitve energije, ki jih uporabljajo države članice se lahko izkažejo kot škodljive za nemoteno delovanje notranjega trga.

(5)

Določitev ustreznih najnižjih ravni obdavčitve na ravni Skupnosti lahko omogoči zmanjšanje obstoječih razlik v nacionalnih ravneh obdavčitve.

(6)

V skladu s členom 6 Pogodbe [ES], se okoljevarstvene zahteve morajo vključiti v opredelitev in izvajanje drugih politik Skupnosti.

(7)

Kot podpisnica Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja je Skupnost ratificirala Kjotski protokol. Obdavčitev energentov in, kjer je primerno, električne energije, je eden od instrumentov, ki so na razpolago za doseganje ciljev Kjotskega protokola.

[…]

(11)

Davčna ureditev v zvezi z izvajanjem tega pravnega okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije je v pristojnosti vsake posamezne države članice. V tem pogledu se države članice lahko odločijo, da ne bodo povečale skupne davčne obremenitve, če menijo, da bi izvajanje takšnega načela davčne nevtralnosti lahko prispevala k prestrukturiranju in posodobitvi njihovih davčnih sistemov s spodbujanjem ravnanja, ki prispeva k boljšemu varovanju okolja in večji uporabi delovne sile.

(12)

Cene energije so ključni elementi energetske, transportne in okoljske politike Skupnosti.

[…]

(24)

Državam članicam je dovoljena uporaba nekaterih izjem ali nižjih ravni obdavčitve v primerih, kadar to ni škodljivo za pravilno delovanje notranjega trga in kadar to nima za posledico izkrivljanje konkurence.

(25)

Zlasti zaradi spodbujanja uporabe nadomestnih energetskih virov morajo skupna proizvodnja toplotne in električne energije ter obnovljive oblike energije biti deležne ugodnejše obravnave.“

4

Člen 1 Direktive 2003/96 določa:

„Države članice morajo uvesti obdavčitev energentov in električne energije v skladu s to direktivo.“

5

Člen 14(1)(a) te direktive določa:

„Razen splošnih določb iz Direktive [Sveta] 92/12/EGS [z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 179), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2000/47/ES z dne 20. julija 2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 10, str. 186)] o izjemah pri uporabi obdavčenih izdelkov in brez poseganja v druge določbe Skupnosti, države članice izvzamejo iz obdavčitve pod pogoji, ki jih določijo zaradi zagotavljanja pravilne in enotne uporabe takšnih izjem ter preprečevanja kakršnega koli izogibanja, izmikanja ali zlorabe, naslednje energente:

(a)

energente in električno energijo, ki se uporabljajo za proizvodnjo električne energije ter električno energijo, ki se uporablja za ohranjanje sposobnosti za proizvodnjo električne energije. Vendar pa države članice zaradi okoljske politike lahko navedene izdelke obdavčijo ne oziraje se na najnižje ravni obdavčitve, določene s to direktivo. V takšnem primeru se obdavčitev teh izdelkov ne upošteva pri izpolnjevanju najnižjih ravni obdavčitve za električno energijo, določenih v členu 10.“

6

Člen 15(1)(c) navedene direktive določa:

„Brez poseganja v druge določbe Skupnosti lahko države članice pod davčnim nadzorom uporabijo popolne ali delne izjeme glede ravni obdavčitve za:

[…]

(c)

energente in električno energijo, uporabljene za skupno proizvodnjo toplotne in električne energije.“

7

Člen 21(5), tretji pododstavek, Direktive 2003/96 določa:

„Subjekt, ki proizvaja električno energijo za lastne potrebe, šteje za distributerja. Ne glede na člen 14(1)(a), države članice lahko oprostijo majhne proizvajalce električne energije pod pogojem, da obdavčijo energente, ki se uporabljajo za proizvodnjo te električne energije.“

Francosko pravo

8

Člen 266d code des douanes (carinski zakonik) je v različici, ki se je uporabljala od 1. januarja do 31. decembra 2006, določal:

„1.   Zemeljski plin […] se obdavči z nacionalnim davkom na potrošnjo ob njegovi dobavi končnemu uporabniku.

[…]

3.   […]

Oproščena je tudi dobava plina, namenjenega za uporabo:

[…]

(c)

kot gorivo za proizvodnjo električne energije od 1. januarja 2006 razen dobav plina, ki je namenjen za uporabo v obratih iz člena 266d A.“

9

Člen 266d A carinskega zakonika v različici, ki se uporablja od 1. januarja 2006, določa:

„Dobava zemeljskega plina in mineralnih olj, ki so namenjeni za uporabo v obratu za soproizvodnjo za skupno proizvodnjo toplote in električne energije ali toplote in mehanske energije je oproščena nacionalnega davka na potrošnjo iz členov 265 in 266d v obdobju petih let od zagona obrata. […]

Ta oprostitev se uporablja za obrate, ki so bili zagnani najkasneje 31. decembra 2007. […]“

10

S 1. januarjem 2007 je bil člen 266d(3), drugi pododstavek, točka (c), carinskega zakonika spremenjen tako:

„3.   […]

Oproščena je tudi dobava plina, namenjenega za uporabo:

[…]

(c)

kot gorivo za proizvodnjo električne energije od 1. januarja 2006.

Oprostitev iz […] tega [odstavka 3(c)] se ne uporablja za dobavo plina, namenjenega za uporabo v obratih iz člena 266d A. Vendar pa za proizvajalce, za katerih obrat ni sklenjena pogodba o nabavi električne energije […], tako da niso deležni ugodnosti oprostitve nacionalnih dajatev iz člena 266d A, velja ureditev iz [odstavka 3(c)].“

Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

11

Družba Sucrerie de Toury, katere pravna naslednica je družba Cristal Union, ima obrat za soproizvodnjo toplote in električne energije, za katero kot gorivo uporablja zemeljski plin.

12

Zemeljski plin, ki ga je družbi Sucrerie de Toury med 1. januarjem 2006 in 25. decembrom 2007 dobavil njen dobavitelj, je predmet nacionalnega davka na potrošnjo zemeljskega plina iz člena 266d carinskega zakonika, katerega znesek je plačal dobavitelj.

13

Družba Sucrerie de Toury je ocenila, da bi morale biti te dobave plina oproščene te dajatve na podlagi člena 14(1)(a) Direktive 2003/96, zato je pri tribunal administratif d’Orléans (upravno sodišče v Orléansu, Francija) vložila predlog, naj se državi naloži povračilo škode, ki ji je po njenem mnenju nastala, ker je Francoska republika zamujala pri prenosu te direktive v nacionalno pravo.

14

Tribunal administratif d’Orléans (upravno sodišče v Orléansu) je s sodbo z dne 31. januarja 2013 ta zahtevek zavrnilo.

15

S sodbo z dne 18. decembra 2014 je cour administrative d’appel de Nantes (višje upravno sodišče v Nantesu, Francija) zavrnilo pritožbo družbe Sucrerie de Toury zoper to sodbo, ker v bistvu za zemeljski plin, namenjen za skupno proizvodnjo toplote in električne energije, velja izključno člen 15(1)(c) Direktive 2003/96, ki državam članicam daje možnost, da oprostijo energente, uporabljene za tako proizvodnjo, in ne člen 14(1)(a) te direktive, v skladu s katerim države članice oprostijo energente, uporabljene za proizvodnjo električne energije.

16

Družba Sucrerie de Toury je 10. februarja 2015 pri Conseil d’État (državni svet, Francija) vložila pritožbo zoper to sodbo.

17

V teh okoliščinah je Conseil d’État (državni svet) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali energenti, uporabljeni za skupno proizvodnjo toplotne in električne energije, spadajo izključno na področje uporabe možnosti izjeme, ki jo daje člen 15(1)(c) Direktive Sveta 2003/96, ali pa spadajo, kar zadeva delež teh energentov, uporabljen za proizvodnjo električne energije, tudi na področje uporabe obveznosti izjeme iz njenega člena 14(1)(a)?“

Vprašanje za predhodno odločanje

18

Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 14(1)(a) Direktive 2003/96 razlagati tako, da se obvezna oprostitev iz te določbe uporablja za energente, uporabljene za proizvodnjo električne energije, če se ti energenti uporabljajo za skupno proizvodnjo električne energije in toplote v smislu člena 15(1)(c) te direktive.

19

Po mnenju francoske vlade za energente, uporabljene v ta namen v obratu za soproizvodnjo, kot je ta iz zadeve v glavni stvari, velja izključno člen 15(1)(c) Direktive 2003/96, tako da ne glede na člen 14(1)(a) te direktive država članica ni dolžna oprostiti dela teh energentov, uporabljenih za proizvodnjo električne energije.

20

Po drugi strani družba Cristal Union, finska vlada in Evropska komisija menijo, da člen 15(1)(c) Direktive 2003/96 ne izključuje uporabe člena 14(1)(a) te direktive, ki državam članicam nalaga, da oprostijo del energentov, ki se v obratu za soproizvodnjo, kot je ta iz zadeve v glavni stvari, uporabi za proizvodnjo električne energije. Edini cilj navedenega člena 15(1)(c) je, da državam članicam ponudi dodatno opcijo, da deloma ali v celoti oprostijo del energentov, ki ustreza proizvodnji toplote.

21

V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo biti določbe glede oprostitev, določenih v Direktivi 2003/96, predmet avtonomne razlage, ki temelji na njihovem besedilu, sistematiki te direktive in ciljih, ki se z njo uresničujejo (glej v tem smislu sodbi z dne 3. aprila 2014, Kronos Titan in Rhein-Ruhr Beschichtungs-Service, C‑43/13 in C‑44/13, EU:C:2014:216, točka 25, in z dne 13. julija 2017 v zadevi Vakarų laivų Baltijos statykla, C‑151/16, EU:C:2017:537, točka 24 in navedena sodna praksa).

22

Prvič, opozoriti je treba, da je iz prvega stavka člena 14(1)(a) Direktive 2003/96 razvidno, da imajo države članice obveznost, da iz obdavčitve, določene s to direktivo, izvzamejo „energente, ki se uporabljajo za proizvodnjo električne energije“.

23

Ugotoviti je treba, da to besedilo iz področja uporabe te obvezne oprostitve nikakor ne izključuje energentov, ki se v obratu za soproizvodnjo, kot je ta iz zadeve v glavni stvari, uporabljajo za proizvodnjo električne energije. Tak obrat namreč uporablja „energente, ki se uporabljajo za proizvodnjo električne energije“ v smislu člena 14(1)(a), prvi stavek, Direktive 2003/96.

24

Drugič, v zvezi s sistematiko Direktive 2003/96 je treba opozoriti, da se z njo sicer ne želi predpisati splošnih oprostitev (glej v tem smislu sodbi z dne 1. decembra 2011, Systeme Helmholz, C‑79/10, EU:C:2011:797, točka 23, in z dne 21. decembra 2011, Haltergemeinschaft, C‑250/10, neobjavljena, EU:C:2011:862, točka 19).

25

Poleg tega člen 14(1) Direktive 2003/96 taksativno določa obvezne oprostitve, ki jih morajo države članice spoštovati v okviru obdavčitve energentov in električne energije (glej sodbi z dne 5. julija 2007, Fendt Italiana, C‑145/06 in C‑146/06, EU:C:2007:411, točka 36, in z dne 4. junija 2015, Kernkraftwerke Lippe-Ems, C‑5/14, EU:C:2015:354, točka 45), zato se njegovih določb ne sme razlagati široko, sicer harmonizirana obdavčitev, uvedena s to direktivo, ne bi imela polnega učinka.

26

Dalje, Sodišče je že razsodilo, da člen 14(1)(a), prvi stavek, Direktive 2003/96 s tem, da državam članicam nalaga obvezno oprostitev energentov, ki se uporabljajo za proizvodnjo električne energije, določa jasno in nepogojno obveznost, tako da ta določba posameznikom daje pravico, da se nanjo neposredno sklicujejo pred nacionalnimi sodišči (glej v tem smislu sodbo z dne 17. julija 2008, Flughafen Köln/Bonn, C‑226/07, EU:C:2008:429, točke od 29 do 33).

27

Poleg tega je treba ugotoviti, da je zakonodajalec Unije, kadar je želel državam članicam omogočiti odstopanje od te ureditve obvezne izjeme, to izrecno določil, in sicer v členu 14(1)(a), drugi stavek, Direktive 2003/96, v skladu s katerim lahko te zaradi okoljske politike obdavčijo energente, ki se uporabljajo za proizvodnjo električne energije, in v členu 21(5), tretji pododstavek, te direktive, v skladu s katerim morajo države članice, ki oprostijo električno energijo, ki jo proizvedejo majhni proizvajalci električne energije, obdavčiti energente, ki se uporabljajo za proizvodnjo te električne energije.

28

Tako je iz sistematike Direktive 2003/96 razvidno, da je, razen teh dveh posebnih izjem, obvezna oprostitev energentov, ki se uporabljajo za proizvodnjo električne energije, iz člena 14(1)(a), prvi stavek, te direktive za države članice brezpogojna.

29

Tretjič, glede ciljev, ki se uresničujejo z Direktivo 2003/96, je treba najprej ugotoviti, da je, kot izhaja iz njenih uvodnih izjav od 2 do 5 in 24, cilj te direktive s tem, da določa harmonizirano ureditev obdavčitve energentov in električne energije, spodbujanje dobrega delovanja notranjega trga v energetskem sektorju, tako da se zlasti preprečijo izkrivljanja konkurence (glej v tem smislu med drugim sodbe z dne 3. aprila 2014, Kronos Titan in Rhein-Ruhr Beschichtungs-Service, C‑43/13 in C‑44/13, EU:C:2014:216, točki 31 in 33; z dne 2. junija 2016, ROZ‑ŚWIT, C‑418/14, EU:C:2016:400, točka 32, in z dne 7. septembra 2017, Hüttenwerke Krupp Mannesmann, C‑465/15, EU:C:2017:640, točka 26).

30

Zato se je zakonodajalec Unije glede proizvodnje električne energije, kot je to razvidno zlasti iz strani 5 obrazložitve predloga direktive Sveta o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov (UL 1997, C 139, str. 14), odločil, da državam članicam v skladu s členom 1 Direktive 2003/96 naloži obdavčitev proizvedene električne energije, temu ustrezno pa morajo biti energenti, ki se uporabijo za proizvodnjo električne energije, oproščeni obdavčitve, zato da se, kot generalni pravobranilec poudarja v točkah od 56 do 62 sklepnih predlogov, prepreči dvojna obdavčitev električne energije.

31

Če pa energenti, ki se v obratu za soproizvodnjo, kot je ta iz zadeve v glavni stvari, uporabljajo za proizvodnjo električne energije, ne bi bili oproščeni obdavčitve na podlagi člen 14(1)(a), prvi stavek, Direktive 2003/96, bi bila posledica ravno tveganje dvojne obdavčitve, saj bi bila tako proizvedena električna energija v skladu s členom 1 te direktive ravno tako obdavčena.

32

Direktiva 2003/96 sicer res ne izključuje vsega tveganja za dvojno obdavčitev, saj lahko država članica, kot je že bilo navedeno v točki 27 te sodbe, v skladu s členom 14(1)(a), drugi stavek, te direktive zaradi varstva okolja obdavči energente, ki se uporabljajo za proizvodnjo električne energije (glej sodbo z dne 4. junija 2015, Kernkraftwerke Lippe-Ems, C‑5/14, EU:C:2015:354, točka 51).

33

Vendar ostaja dejstvo, da če obratu za soproizvodnjo, kot je ta iz zadeve v glavni stvari, ne bi bila priznana oprostitev iz člena 14(1)(a), prvi stavek, Direktive 2003/96, zgolj zato, ker se v njem ne proizvaja izključno električna energija, temveč skupaj toplota in električna energija, bi bila možna posledica tega, kot je razvidno iz okoliščin zadeve v glavni stvari, neenako obravnavanje proizvajalcev električne energije, kar bi bil vir izkrivljanja konkurence, ki škodi delovanju notranjega trga v energetskem sektorju (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2011, Haltergemeinschaft, C‑250/10, neobjavljena, EU:C:2011:862, točki 17 in 18).

34

Poleg tega je treba opozoriti, da se z Direktive 2003/96 uresničuje tudi cilj, kot je naveden v uvodnih izjavah 6, 7, 11 in 12 te direktive, in sicer spodbujanja uresničevanja ciljev okoljske politike (sodba z dne 7. septembra 2017, Hüttenwerke Krupp Mannesmann, C‑465/15, EU:C:2017:640, točka 26).

35

Glede na tveganje dvojnega obdavčenja pa bi bila obdavčitev energentov, če se uporabijo za proizvodnjo električne energije v obratu za soproizvodnjo, kot je ta iz zadeve v glavni stvari, v nasprotju s tem ciljem.

36

Cilj prava Unije, kot je zlasti razvidno iz Direktive 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES (UL 2012, L 315, str. 1), je namreč spodbujanje soproizvodnje, ki temelji na rabi koristne toplote na notranjem trgu z energijo, saj soproizvodnja z visokim izkoristkom ponuja velik potencial za prihranek primarne energije.

37

Poleg tega ni sporno, da soproizvodnja, kot je razvidno iz uvodne izjave 20 Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 7, str. 631), proizvede manj emisij CO2 na proizvedeno enoto kot ločena proizvodnja toplote in električne energije.

38

Zato je treba ugotoviti, da tako iz člena 14(1)(a), prvi stavek, Direktive 2003/96 kot iz sistematike in ciljev te direktive izhaja, da energenti, ki se uporabljajo za skupno proizvodnjo toplote in električne energije, spadajo na področje uporabe obvezne oprostitve iz te določbe.

39

Te razlage ne omaje člen 15(1)(c) Direktive 2003/96.

40

Opcijska ureditev, predpisana v tej določbi, v skladu s katero lahko države članice deloma ali v celoti oprostijo ali zmanjšajo raven obdavčitve energentov, uporabljenih za skupno proizvodnjo toplote in električne energije, namreč ni odločilen element za opredelitev obsega obveznih oprostitev iz člena 14(1) Direktive 2003/96 (glej po analogiji sodbo z dne 1. marca 2007, Jan De Nul, C‑391/05, EU:C:2007:126, točka 29).

41

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba, če je določbo prava Unije mogoče razlagati na več načinov, v skladu z ustaljeno sodno prakso dati prednost razlagi, ki ohrani njen polni učinek (glej med drugim sodbi z dne 18. decembra 2008, Afton Chemical, C‑517/07, EU:C:2008:751, točka 43, in z dne 10. septembra 2014, Holger Forstmann Transporte, C‑152/13, EU:C:2014:2184, točka 26).

42

Kot je razvidno iz točk od 26 do 28 te sodbe, pa člen 14(1)(a), prvi stavek, Direktive 2003/96 državam članicam nalaga nepogojno obveznost oprostitve energentov, ki se uporabljajo za proizvodnjo električne energije.

43

Opcijska ureditev iz člena 15(1)(c) te direktive je torej lahko, sicer bi prej navedena določba člena 14(1)(a), prvi stavek, izgubila svoj polni učinek, le obrobne narave v tem smislu, da se omejuje na to, da državam članicam dopušča uporabo, kot je razvidno iz uvodne izjave 25 te direktive, „ugodnejše obravnave“ energentov, uporabljenih za skupno proizvodnjo toplote in električne energije, tako da zaradi spodbujanja uresničevanja ciljev okoljske politike, navedenih v točkah od 34 do 37 te sodbe, sprejmejo posebno ureditev, ki bodisi predpisuje oprostitev teh energentov bodisi zmanjšanje ravni njihove obdavčitve, če uporabljena raven obdavčitve jamči obvezno oprostitev dela teh energentov, ki se uporablja za proizvodnjo električne energije (glej po analogiji sodbo z dne 1. marca 2007, Jan De Nul, C‑391/05, EU:C:2007:126, točka 29).

44

Tako je namen člena 15(1)(c) Direktive 2003/96 državam članicam dati dodatno možnost odstopanja od obdavčitve energentov, ki je predpisana v členu 1 te direktive, ne pa izključitev uporabe ureditve obvezne oprostitve iz člena 14(1)(a), prvi stavek, te direktive.

45

V zvezi s tem je treba pojasniti, da morebitne praktične težave, ki so posledica potrebe po ugotovitvi dela energentov, ki se v obratu za soproizvodnjo uporabi za proizvodnjo električne energije glede na del energentov, ki se uporabi za proizvodnjo toplote, in ki jih izpostavlja francoska vlada, držav članic nikakor ne morejo oprostiti njihove obveznosti, da v skladu s členom 14(1)(a), prvi stavek Direktive 2003/96 nepogojno oprostijo energente, ki se uporabljajo za proizvodnjo električne energije. Poleg tega, kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 74 sklepnih predlogov, iz dokazov, ki sta jih na obravnavi predložili Komisija in družba Cristal Union, izhaja, da na način, ki ga, glede na to, da v zvezi s tem v tej direktivi ni nič določeno, izberejo države članice, nikakor ni nemogoče ugotoviti količine energentov, ki je potrebna za proizvodnjo dane količine električne energije ali dane količine toplote in ki lahko variira glede na značilnosti obrata za soproizvodnjo.

46

Glede na vse prej navedene preudarke je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 14(1)(a) Direktive 2003/96 razlagati tako, da se obvezna oprostitev, predpisana v tej določbi, uporablja za energente, ki se uporabljajo za proizvodnjo električne energije, če se ti energenti uporabljajo za skupno proizvodnjo električne energije in toplote v smislu člena 15(1)(c) te direktive.

Stroški

47

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

 

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

 

Člen 14(1)(a) Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije je treba razlagati tako, da se obvezna oprostitev, predpisana v tej določbi, uporablja za energente, ki se uporabljajo za proizvodnjo električne energije, če se ti energenti uporabljajo za skupno proizvodnjo električne energije in toplote v smislu člena 15(1)(c) te direktive.

 

Silva de Lapuerta

Fernlund

Bonichot

Arabadjiev

Regan

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. marca 2018.

Sodni tajnik

A. Calot Escobar

Predsednica prvega senata

R. Silva de Lapuerta


( *1 ) Jezik postopka: francoščina.