–

za Österreichischer Gewerkschaftsbund, Gewerkschaft Öffentlicher Dienst M. Riedl in V. Treber-Müller, Rechtsanwälte,

–

za avstrijsko vlado G. Hesse in J. Schmoll, agenta,

–

za Evropsko komisijo B.-R. Killmann in D. Martin, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 45 PDEU, členov 21 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), člena 7(1) Uredbe (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji (UL 2011, L 141, str. 1) ter členov 1, 2, 6 in 17 Direktive Sveta 2000/78 z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Österreichischer Gewerkschaftsbund, Gewerkschaft Öffentlicher Dienst (avstrijska konfederacija sindikatov, sindikat javnih uslužbencev, v nadaljevanju: Gewerkschaftsbund), in Republik Österreich (Republika Avstrija) o zakonitosti zveznega sistema plač in napredovanj pogodbenih uslužbencev v javni upravi, ki ga je avstrijski zakonodajalec sprejel, da bi odpravil diskriminacijo na podlagi starosti.

3

Poglavje I Uredbe št. 492/2011, naslovljeno „Zaposlovanje, enako obravnavanje in družine delavcev“, vsebuje oddelek 2, ki se nanaša na zaposlovanje in enako obravnavanje. V tem oddelku je člen 7 te uredbe, ki v odstavku 1 določa:

„Delavec, ki je državljan države članice, na ozemlju drugih držav članic zaradi njegovega državljanstva ne sme biti obravnavan drugače kot domači delavci v zvezi z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, predvsem glede plačila, odpustitve in, če postane brezposeln, glede vrnitve na delovno mesto ali ponovne zaposlitve.“

4

V skladu s členom 1 Direktive 2000/78 je namen te direktive „opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja“.

5

Člen 2 te direktive določa:

„1.   V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.

2.   V smislu odstavka 1:

[…]“

6

Člen 6 navedene direktive določa:

„1.   Ne glede na člen 2(2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.

Tako različno obravnavanje je lahko med drugim:

2.   Ne glede na člen 2(2) lahko države članice predvidijo, da določitev starosti za upokojitev ali pridobitev pravice do starostne ali invalidske pokojnine za potrebe panožnih programov socialne varnosti, vključno z določitvijo različnih starosti za delojemalce oziroma skupine ali kategorije delojemalcev v teh programih in z uporabo merila starosti pri izračunu rizičnosti v kontekstu teh programov, ne predstavlja diskriminacije zaradi starosti, pod pogojem, da ni rezultat diskriminacije zaradi spola.“

7

Člen 17 te direktive določa:

„Države članice določijo predpise o sankcijah, ki se uporabljajo, če so kršene določbe domačega prava, sprejete na podlagi te direktive, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da zagotovijo njihovo izvajanje. Države članice seznanijo Komisijo s temi določbami do 2. decembra 2003 in jo nemudoma obvestijo o vsaki kasnejši spremembi teh določb.“

8

Predložitveno sodišče navaja, da je bila nacionalna zakonodaja na področju plač in napredovanj pogodbenih uslužbencev zaradi neskladnosti nekaterih določb s pravom Unije večkrat spremenjena. Z novim sistemom plač in napredovanj teh uslužbencev, ki izhaja iz zakonodajnih sprememb, razglašenih leta 2015 in 2016, naj bi se med drugim odpravila diskriminacija na podlagi starosti, ki je izhajala iz prej veljavnega sistema plač in napredovanj.

9

Člen 19 Vertragsbedienstetengesetz 1948 (zakon iz leta 1948 o pogodbenih uslužbencih), kakor je bil spremenjen z zveznim zakonom z dne 30. avgusta 2010 (BGBl. I, 82/2010) (v nadaljevanju: zakon o pogodbenih uslužbencih), je v odstavku 1 določal:

„Napredovanje se določi na podlagi referenčnega datuma. Razen v primeru nasprotne določbe v tem členu je doba, potrebna za napredovanje v drugi plačilni razred posamezne zaposlitvene kategorije, pet let, za napredovanje v preostale plačilne razrede pa dve leti.“

10

Člen 26(1) zakona o pogodbenih uslužbencih je določal:

„Referenčni datum za napredovanje se – ob upoštevanju omejitev iz odstavkov od 4 do 8 – izračuna tako, da se kot dobe pred začetkom zaposlitve upoštevajo obdobja po 30. juniju leta, v katerem je ali bi bilo dopolnjenih devet šolskih let po vključitvi v prvo stopnjo šolskega izobraževanja, in sicer:

11

Da bi se odpravila diskriminacija na podlagi starosti, ki je bila ugotovljena s sodbama Sodišča z dne 18. junija 2009, Hütter (C‑88/08, EU:C:2009:381), in z dne 11. novembra 2014, Schmitzer (C‑530/13, EU:C:2014:2359), je bil zakon o pogodbenih uslužbencih spremenjen z retroaktivnim učinkom z Bundesbesoldungsreform 2015 (zvezni zakon o plačni reformi iz leta 2015, BGBl. I, 32/2015) in Besoldungsrechtsanpassungsgesetz (zakon o spremembi plačne zakonodaje) z dne 6. decembra 2016 (BGBl. I, 104/2016) (v nadaljevanju: spremenjeni zakon o pogodbenih uslužbencih).

12

Člen 19 spremenjenega zakona o pogodbenih uslužbencih pod naslovom „Razvrstitev in napredovanje“ v odstavku 1 določa:

„[…] Razvrstitev in napredovanje sta odvisna od službene dobe.“

13

Člen 26 spremenjenega zakona o pogodbenih uslužbencih, naslovljen „Službena doba“, določa:

„1.   Službena doba obsega delovno dobo, ki se upošteva pri napredovanju, in upoštevno preteklo delovno dobo.

2.   Kot pretekla delovna doba, ki se prišteje k službeni dobi, se štejejo

3.   Poleg obdobij, navedenih v odstavku 2, se kot pretekla delovna doba upoštevajo še obdobja opravljanja upoštevne poklicne dejavnosti ali upoštevne prakse v upravi v obsegu največ desetih let. […]“

14

Člen 94a spremenjenega zakona o plačah določa, da je treba za prehod pogodbenih uslužbencev na novi sistem plač in napredovanj uporabiti člene 169c, 169d in 169e Gehaltsgesetz 1956 (zakon o plačah iz leta 1956, BGBl. 54/1956), kakor je bil spremenjen z zveznim zakonom o plačni reformi iz leta 2015 in zakonom o spremembi plačne zakonodaje iz leta 2016 (v nadaljevanju: spremenjeni zakon o plačah), ki se nanašajo na razvrstitev že zaposlenih uradnikov v novi sistem plač in napredovanj.

15

V skladu s členom 100(70), točka 3, spremenjenega zakona o pogodbenih uslužbencih se člena 19 in 26 tega zakona skupaj s prepisi v različici zveznega zakona o plačni reformi iz leta 2015, objavljeni v BGBl. I, 32/2015, uporabljajo „s 1. julijem 1948; te določbe se v različicah, objavljenih pred 11. februarjem 2015, v sedanjih in prihodnjih postopkih ne uporabljajo več“.

16

Člen169c spremenjenega zakona o plačah določa:

„(1)   Vsi uradniki, ki spadajo v zaposlitvene in plačne skupine, navedene v členu 169d, ki so 11. februarja 2015 v delovnem razmerju, se v skladu z naslednjimi določbami prerazvrstijo v plačni sistem, določen s tem zakonom, zgolj na podlagi njihovih dosedanjih plač. Uslužbenke in uslužbenci se najprej na podlagi dosedanje plače razvrstijo v plačni razred novega plačnega sistema, v katerem se ohrani dosedanja plača. […]

(2)   Prerazvrstitev uslužbenk in uslužbencev v novi plačni sistem se izvede s pavšalno določitvijo njihove službene dobe. Pavšalna določitev je odvisna od prehodnega zneska. Prehodni znesek pomeni celotno plačo brez morebitnih izrednih napredovanj, na kateri je temeljil izračun mesečnega plačila uslužbenke ali uslužbenca za februar 2015 (prehodni mesec). […]

(2a)   Kot prehodni znesek se upošteva izhodiščna plača za tisti plačni razred, ki je dejansko veljal za izplačane zneske v prehodnem mesecu (razvrstitev glede na pisni obračun plače). Zakonitost zneskov se pri tem ne preizkuša, niti po temelju niti po višini. Popravek izplačanih zneskov se pri določitvi prehodnega zneska upošteva le, če

(2b)   Če je dejanska razvrstitev glede na pisni izračun plače zneskovno nižja od razvrstitve na podlagi zakona, se, če se zaradi zgolj začasne razvrstitve ne uporabi člen 169d(5), na zahtevo uslužbenke ali uslužbenca za izračun prehodnega zneska upošteva razvrstitev na podlagi zakona. Razvrstitev na podlagi zakona pomeni plačni razred glede na referenčni datum. Referenčni datum je datum, ki se določi ob upoštevanju naslednjih obdobij pred prvim dnem prehodnega meseca. Upoštevati je treba:

(2c)   Z odstavkoma 2a in 2 se na področju prava zveznih javnih uslužbencev in deželnih vajencev v avstrijsko pravo prenašata člena 2 in 6 [Direktive 2000/78], kot ju je Sodišče Evropske unije razlagalo v sodbi z dne 19. junija 2014, Specht in drugi (od C‑501/12 do C‑506/12, C‑540/12 in C‑541/12, EU:C:2014:2005). Podrobna pravila za prehod uradnikov, imenovanih pred začetkom veljavnosti zvezne plačne reforme iz leta 2015, so bila torej določena v novem plačnem sistemu in so določala, prvič, da se plačni razred, v katerega se ti odslej razvrstijo, določi zgolj na podlagi zneska osnovne plače, ki so jo prejemali na podlagi starega plačnega sistema, čeprav je ta temeljil na diskriminaciji zaradi starosti uradnika, in drugič, da se nadaljnje napredovanje po novi plačni lestvici odslej določa izključno glede na delovne izkušnje, pridobljene po začetku veljavnosti plačne reforme iz leta 2015.

(3)   Službena doba prerazvrščenih uradnikov se določi kot obdobje, ki je potrebno za napredovanje iz prvega plačnega razreda (začetek prvega dne) v tisti plačni razred iste zaposlitvene kategorije, za katerega je v različici, veljavni 12. februarja 2015, glede na prehodni znesek navedena zneskovno naslednja nižja plača. Če je prehodni znesek enak najnižjemu znesku za plačni razred v isti zaposlitveni kategoriji, se uporabi ta plačni razred. Vsi primerjalni zneski se zaokrožijo na cele eure.

(4)   Službena doba iz odstavka 3 se podaljša za obdobje, ki je preteklo med zadnjim napredovanjem na višjo plačo in potekom prehodnega meseca, če je to obdobje koristno za napredovanje.

[…]

(6)   […] Če je nova plača uradnika nižja od prehodnega zneska, se mu izplača ohranitveni dodatek v višini zneskovne razlike, ki se upošteva pri izračunu pokojnine, in sicer kot dopolnilni dodatek […], dokler ne doseže plačnega razreda, ki je višji od prehodnega zneska. Pri primerjavi zneskov se upoštevajo morebitni dodatki za delovno dobo ali izredna napredovanja.

[…]

(9)   Da bi se ohranila pričakovanja, povezana s prihodnjim napredovanjem, izrednim napredovanjem ali dodatkom za delovno dobo iz prejšnjega plačnega sistema, je uradnik upravičen do ohranitvenega dodatka, ki se upošteva pri izračunu pokojnine, kot dopolnilnega dodatka […], takoj ko doseže prehodni plačni razred […].

[…]“

17

Spor o glavni stvari poteka med Gewerkschaftsbund, sindikatom, ki med drugim predstavlja pogodbene uslužbence v javnem sektorju, in Republiko Avstrijo v njeni vlogi delodajalca.

18

Gewerkschaftsbund je pri Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) na podlagi člena 54(2) Arbeits- und Sozialgerichtsgesetz (zakon o delovnih in socialnih sodiščih) vložil tožbo za ugotovitev, da je novi sistem plač in napredovanj pogodbenih uslužbencev v nasprotju s pravom Unije.

19

Gewerkschaftsbund je v podporo svoji tožbi navedel, da je diskriminacija na podlagi starosti, ki je izhajala iz prejšnjega sistema, ohranjena tudi z novim sistemom, ker se v njem kot izhodišče za prerazvrstitev zadevnih pogodbenih uslužbencev v plačne razrede upošteva plača za februar 2015. Dodal je, da se je z retroaktivno odpravo „referenčnega datuma za napredovanje“, ki se je dotlej uporabljal za te uslužbence, tem odvzela možnost nadzora nad zakonitostjo navedene plače.

20

Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) na eni strani sprašuje, ali so podrobna pravila za prehod pogodbenih uslužbencev s prejšnjega sistema plač in napredovanj na novi sistem združljiva s pravom Unije, zlasti zato, ker v novem sistemu ni določeno nobeno finančno nadomestilo za pogodbene uslužbence, ki so v slabšem položaju, in ker novi sistem prerazvrščenim pogodbenim uslužbencem preprečuje preizkus referenčnega datuma po pravilih prejšnjega sistema plač in napredovanj.

21

Predložitveno sodišče na drugi strani sprašuje, ali so s pravom Unije združljiva pravila novega sistema plač in napredovanj, po katerih se pretekla delovna doba upošteva v skladu s podrobnimi pravili, ki se medsebojno razlikujejo glede na to, pri katerem delodajalcu je bila ta doba dopolnjena.

22

To sodišče navaja, da naj bi se s spremenjenim zakonom o plačah preprečilo, da bi prišlo do bistvenega znižanja ravni dohodkov prerazvrščenih pogodbenih uslužbencev. Navedeno sodišče dodaja, da ta reforma izpolnjuje tudi cilj stroškovne nevtralnosti. Poleg tega naj zaradi velikega števila zadevnih pogodbenih uslužbencev ne bi bilo mogoče v kratkem času individualno preučiti okoliščin vsakega od teh uslužbencev pred njegovo prerazvrstitvijo.

23

Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) meni, da obstaja pomembna razlika med reformo, ki izhaja iz spremenjenega zakona o plačah, in sistemi plač, ki jih je Sodišče preučilo v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 19. junija 2014, Specht in drugi (od C‑501/12 do C‑506/12, C‑540/12 in C‑541/12, EU:C:2014:2005), in z dne 9. septembra 2015, Unland (C‑20/13, EU:C:2015:561). Natančneje, to sodišče meni, da je bil sistem plač in napredovanj iz teh zadev diskriminatoren zaradi starosti, ker se je starost zaposlenih upoštevala kot referenčno merilo. Nobena kategorija delavcev naj ne bi bila privilegirana. Tako naj bi bili vsi obstoječi zaposleni, ali vsaj večina njih, prizadeti zaradi prejšnjega diskriminatornega sistema. Nasprotno pa je bila v sporu o glavni stvari na podlagi starega sistema plač in napredovanj ena kategorija pogodbenih uslužbencev, in sicer kategorija pogodbenih uslužbencev, ki so izkušnje pridobili pred 18. letom, v slabšem položaju.

24

V novem sistemu plač in napredovanj ti pogodbeni uslužbenci ne bi mogli doseči preizkusa referenčnega datuma, kot izhaja iz uporabe pravil prejšnjega sistema plač in napredovanj. Vendar naj jim s tem novim sistemom plač in napredovanj ne bi bila odvzeta pravica, da pri sodišču vložijo učinkovito pravno sredstvo za preizkus veljavnosti pravila tega sistema z vidika prava Unije in avstrijskega ustavnega prava.

25

V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

26

Predložitveno sodišče s točko (a) prvega vprašanja v bistvu sprašuje, ali je treba člene 1, 2 in 6 Direktive 2000/78 v povezavi s členom 21 Listine razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki velja retroaktivno in zato, da bi se odpravila diskriminacija na podlagi starosti, določa prehod zaposlenih pogodbenih uslužbencev na novi sistem plač in napredovanj, v okviru katerega se začetna razvrstitev teh pogodbenih uslužbencev določi na podlagi zadnje plače, ki so jo ti prejeli na podlagi prejšnjega sistema.

27

Najprej je treba ugotoviti, ali se z obravnavano nacionalno ureditvijo uvaja različno obravnavanje v smislu člena 2(1) Direktive 2000/78.

28

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s to določbo „načelo enakega obravnavanja“ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1 te direktive. Člen 2(2)(a) te direktive določa, da se v smislu odstavka 1 šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je oseba obravnavana manj ugodno kot neka druga v primerljivi situaciji zaradi katerega od razlogov iz člena 1 navedene direktive.

29

V postopku v glavni stvari sta upoštevni kategoriji oseb za to primerjavo na eni strani pogodbeni uslužbenci, zaposleni ob prehodu, ki so, čeprav le deloma, pridobili poklicne izkušnje pred 18. letom (v nadaljevanju: pogodbeni uslužbenci, postavljeni v slabši položaj po starem sistemu), in na drugi strani osebe, ki so pridobile enake poklicne izkušnje primerljivega trajanja po dopolnjenem 18. letu (v nadaljevanju: pogodbeni uslužbenci, postavljeni v boljši položaj po starem sistemu).

30

Iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, izhaja, da je avstrijski zakonodajalec s sprejetjem člena 169c spremenjenega zakona o plačah uvedel mehanizem za prerazvrstitev, ki se opravi na podlagi „prehodnega zneska“, izračunanega po pravilih prejšnjega sistema. Natančneje, ta „prehodni znesek“, od katerega je v skladu s členom 169c(2) tega zakona odvisna pavšalna določitev službene dobe prerazvrščenih pogodbenih uslužbencev, se izračuna na podlagi plače, ki je bila tem uslužbencem izplačana v mesecu pred njihovo prerazvrstitvijo v novi sistem.

31

Iz spisa, ki ga ima Sodišče, pa izhaja, da ima prejšnji sistem plač in napredovanj podobne značilnosti kot ureditev, obravnavana v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 11. novembra 2014, Schmitzer (C‑530/13, EU:C:2014:2359).

32

Sodišče je v tej sodbi v zvezi s tem razsodilo, da se z nacionalno ureditvijo, v skladu s katero se z namenom odprave diskriminacije uslužbencev na podlagi starosti upoštevajo obdobja izobraževanja in delovna doba pred dopolnjenim 18. letom starosti, hkrati pa se le za uslužbence, žrtve te diskriminacije, uvede podaljšanje dobe, potrebne za napredovanje iz prvega v drugi plačilni razred posamične zaposlitvene in plačne kategorije, za tri leta, ohranja neposredna diskriminacija na podlagi starosti v smislu člena 2(1) in (2)(a) ter člena 6(1) Direktive 2000/78.

33

Poleg tega je treba navesti, da iz samega besedila člena 169c(2c) spremenjenega zakona o plačah izhaja, da je stari sistem plač in napredovanj temeljil na diskriminaciji zaradi starosti pogodbenih uslužbencev.

34

V teh okoliščinah lahko mehanizem za prerazvrstitev, kakršen je ta, ki je bil uveden s spremenjenim zakonom o plačah in je predstavljen v točki 30 te sodbe, zaradi povezave, ki jo vzpostavlja med zadnjo plačo, prejeto na podlagi tega sistema, in razvrstitvijo v novi sistem plač in napredovanja, ohrani učinke starega sistema plač in napredovanj.

35

Zato je treba šteti, da se s členom 169c spremenjenega zakona o plačah ohranja različno obravnavanje med pogodbenimi uslužbenci, postavljenimi v slabši položaj po starem sistemu, in pogodbenimi uslužbenci, postavljenimi v boljši položaj po tem sistemu, ker bo znesek plače, ki bo izplačan prvim, nižji od plače, izplačane drugim, zgolj zaradi njihove starosti ob zaposlitvi, čeprav so v podobnem položaju (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2015, Unland, C‑20/13, EU:C:2015:561, točka 40).

36

Nato je treba preučiti, ali je to različno obravnavanje zaradi starosti glede na člen 6(1) Direktive 2000/78 lahko upravičeno.

37

Člen 6(1), prvi pododstavek, Direktive 2000/78 določa, da lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne pomeni diskriminacije, če ga glede na nacionalno pravo objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, ter če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.

38

Sodišče je že večkrat razsodilo, da imajo države članice široko polje proste presoje ne le pri izbiri glede tega, kateri konkretni cilj socialne in zaposlovalne politike se uresničuje, temveč tudi pri sprejemanju ukrepov, s katerimi se lahko ta uresniči (sodba z dne 28. januarja 2015, Starjakob, C‑417/13, EU:C:2015:38, točka 34 in navedena sodna praksa).

39

V tem okviru predložitveno sodišče opozarja, da je namen ureditve iz postopka v glavni stvari predvsem vzpostaviti nediskriminatoren sistem plač in napredovanj. To sodišče pojasnjuje, da ta ureditev sledi ciljem finančne nevtralnosti, ekonomičnosti uprave, spoštovanja pridobljenih pravic in varstva legitimnih pričakovanj.

40

Na eni strani je treba glede cilja finančne nevtralnosti nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari spomniti, da pravo Unije državam članicam ne preprečuje, da bi vzporedno s političnimi, ekonomskimi, socialnimi ali demografskimi vidiki upoštevale še proračunske preudarke, če pri tem spoštujejo zlasti splošno načelo prepovedi diskriminacije zaradi starosti. Čeprav so namreč lahko proračunski razlogi podlaga za izbiro socialne politike države članice ter lahko vplivajo na naravo in obseg ukrepov, ki jih želi država članica sprejeti, sami ne morejo pomeniti legitimnega cilja v smislu člena 6(1) Direktive 2000/78. Enako velja za razloge, ki se nanašajo na upravo ter ki jih omenjata predložitveno sodišče in avstrijska vlada (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2015, Starjakob, C‑417/13, EU:C:2015:38, točka 36).

41

Na drugi strani je treba glede spoštovanja pridobljenih pravic in varstva legitimnih pričakovanj pogodbenih uslužbencev, ki so bili glede plač postavljeni v boljši položaj po starem sistemu, navesti, da gre za legitimna cilja zaposlovalne politike in politike trga dela, ki lahko v prehodnem obdobju upravičita ohranitev prejšnjih plač in posledično diskriminatornega sistema na podlagi starosti (glej v tem smislu sodbo z dne 11. novembra 2014, Schmitzer, C‑530/13, EU:C:2014:2359, točka 42).

42

Ti cilji pa ne upravičujejo ukrepa, s katerim se dokončno ohranja, čeprav le glede nekaterih oseb, različno obravnavanje na podlagi starosti, ki naj bi bilo s spremembo, v okvir katere se ta ukrep umešča, odpravljeno. Tak ukrep ni primeren za vzpostavitev nediskriminatornega sistema za kategorije oseb, ki so v slabšem položaju (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2015, Starjakob, C‑417/13, EU:C:2015:38, točka 39 in navedena sodna praksa).

43

V obravnavanem primeru člen 169c spremenjenega zakona o plačah določa različne mehanizme, da bi se preprečilo znatno zmanjšanje plače prerazvrščenih pogodbenih uslužbencev. Med temi mehanizmi je plačilo ohranitvenega dodatka v višini razlike med zneskom nove plače, ki jo prejema prerazvrščeni pogodbeni uslužbenec, in prehodnim zneskom. Ta ohranitveni dodatek se dodeli, ker je pogodbeni uslužbenec po prerazvrstitvi vključen v plačni razred novega sistema plač in napredovanj, v katerem je njegova plača nižja od plače, ki jo je nazadnje prejemal na podlagi starega sistema. Med navedenimi mehanizmi je tudi povišanje službene dobe prerazvrščenega pogodbenega uslužbenca za od šest do osemnajst mesecev.

44

Vendar se, kot je na obravnavi pojasnila avstrijska vlada, vsi ti mehanizmi brez razlikovanja uporabljajo za vse pogodbene uslužbence, ki so bili pavšalno prerazvrščeni v novi sistem plač in napredovanj, ne glede na to, ali so bili po starem sistemu plač in napredovanj v slabšem položaju.

45

V teh okoliščinah je treba šteti, da drugače kot v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 19. junija 2014, Specht in drugi (od C‑501/12 do C‑506/12, C‑540/12 in C‑541/12, EU:C:2014:2005), in z dne 9. septembra 2015, Unland (C‑20/13, EU:C:2015:561), v katerih se je razkorak v plačah med obema kategorijama uslužbencev iz teh zadev omilil oziroma je v nekaterih primerih celo postopoma izginil, iz spisa, ki je bil Sodišču predložen v tej zadevi, ne izhaja, da mehanizmi, določeni z ureditvijo iz postopka v glavni stvari, omogočajo postopno približevanje obravnavanja pogodbenih uslužbencev, ki so bili po starem sistemu postavljeni v slabši položaj, in obravnavanja pogodbenih uslužbencev, postavljenih v boljši položaj, tako da bi prvi na srednji ali celo na kratki rok lahko dosegli ugodnosti, ki so dodeljene drugim. Z navedenimi mehanizmi se zato po določenem obdobju ne zmanjša razkorak, ki obstaja med plačo pogodbenih uslužbencev, postavljenih v boljši položaj, in pogodbenih uslužbencev, postavljenih v slabši položaj.

46

Zato ureditev iz postopka v glavni stvari ni primerna za vzpostavitev nediskriminatornega sistema za pogodbene uslužbence, ki so bili po starem sistemu plač in napredovanj postavljeni v slabši položaj. Nasprotno, z njimi se ohranja diskriminacija zaradi starosti, ki izhaja iz prejšnjega sistema.

47

Iz vseh zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da je treba na prvo vprašanje, točka (a), odgovoriti, da je treba člene 1, 2 in 6 Direktive 2000/78 v povezavi s členom 21 Listine razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki velja retroaktivno in zato, da bi se odpravila diskriminacija na podlagi starosti, določa prehod zaposlenih pogodbenih uslužbencev na novi sistem plač in napredovanj, v okviru katerega se začetna razvrstitev teh pogodbenih uslužbencev določi na podlagi zadnje plače, ki so jo ti prejeli na podlagi prejšnjega sistema.

48

Točka (b) prvega vprašanja predložitvenega sodišča se nanaša na člen 17 Direktive 2000/78.

49

Treba je opozoriti, da v skladu s členom 17 Direktive 2000/78 države članice določijo predpise o sankcijah, ki se uporabljajo, če so kršene določbe domačega prava, sprejete na podlagi te direktive, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da zagotovijo njihovo izvajanje. Sankcije, med katerimi je lahko tudi plačilo odškodnine žrtvi, morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvrnilne.

50

Iz sodne prakse Sodišča je razvidno, da je namen navedenega člena državam članicam naložiti, da določijo predpise o sankcijah za vse kršitve nacionalnih določb, sprejetih za prenos te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 25. aprila 2013, Asociația Accept, C‑81/12, EU:C:2013:275, točka 61).

51

Iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, pa ne izhaja, da gre v postopku v glavni stvari za kršitev nacionalnih določb, sprejetih za prenos navedene direktive.

52

Razlaga člena 17 Direktive 2000/78 zato ni potrebna za rešitev spora o glavni stvari.

53

V skladu z možnostjo, priznano z ustaljeno sodno prakso Sodišča in zlasti s sodbo z dne 21. septembra 2017, Beshkov (C‑171/16, EU:C:2017:710, točka 33 in navedena sodna praksa), je treba prvo vprašanje, točka (b), preoblikovati tako, da se z njim želi v bistvu izvedeti, ali je treba pravo Unije razlagati tako, da ponovna vzpostavitev enakega obravnavanja v primeru, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, pomeni, da se morajo pogodbenim uslužbencem, postavljenim v slabši položaj po starem sistemu plač in napredovanj, od trenutka, ko je bila ugotovljena diskriminacija, ki je v nasprotju s pravom Unije, in vse dokler ne bodo sprejeti ukrepi za ponovno vzpostavitev enakega obravnavanja, priznati enake ugodnosti, kot so tiste, do katerih so bili upravičeni pogodbeni uslužbenci, postavljeni v boljši položaj po tem sistemu, tako glede upoštevanja delovne dobe, dopolnjene pred 18. letom starosti, kot glede napredovanja v plačni lestvici, in posledično, da je treba diskriminiranim pogodbenim uslužbencem dodeliti finančno nadomestilo.

54

V zvezi s tem je treba poudariti, da morajo v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča nacionalna sodišča ob upoštevanju vseh pravil nacionalnega prava in ob uporabi načinov razlage, ki jih to pravo priznava, odločiti, ali in v kolikšnem obsegu je nacionalno določbo mogoče razlagati v skladu z Direktivo 2000/78, ne da bi se podala razlaga contra legem te nacionalne določbe (sodba z dne 22. januarja 2019, Cresco Investigation, C‑193/17, EU:C:2019:43, točka 74).

55

Če nacionalnih predpisov ni mogoče izvajati in razlagati v skladu z zahtevami iz te direktive, je treba opozoriti, da se v skladu z načelom primarnosti prava Unije, ki velja tudi za načelo prepovedi diskriminacije zaradi starosti, nacionalna ureditev, ki spada na področje uporabe prava Unije in je z njim v nasprotju, ne sme uporabiti (sodba z dne 19. junija 2014, Specht in drugi, od C‑501/12 do C‑506/12, C‑540/12 in C‑541/12, EU:C:2014:2005, točka 89).

56

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča prav tako izhaja, da je, kadar je ugotovljena diskriminacija, ki je v nasprotju s pravom Unije, in dokler niso sprejeti ukrepi za ponovno vzpostavitev enakega obravnavanja, spoštovanje načela enakosti mogoče zagotoviti le tako, da se manj ugodno obravnavanim osebam priznajo enake ugodnosti, kot so tiste, do katerih so upravičene osebe iz privilegirane skupine. Manj ugodno obravnavane osebe je torej treba postaviti v enak položaj kot osebe, upravičene do zadevne ugodnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 22. januarja 2019, Cresco Investigation, C‑193/17, EU:C:2019:43, točka 79 in navedena sodna praksa).

57

V tem primeru nacionalno sodišče ne sme uporabiti diskriminatorne nacionalne določbe, ne da bi moralo zahtevati ali čakati, da zakonodajalec to predhodno odpravi, za manj ugodno obravnavano kategorijo oseb pa mora uporabiti enako ureditev, kot je ta, do katere so upravičeni člani privilegirane skupine. To obveznost ima ne glede na obstoj določb nacionalnega prava, ki mu dajejo pristojnost v zvezi s tem (sodba z dne 22. januarja 2019, Cresco Investigation, C‑193/17, EU:C:2019:43, točka 80 in navedena sodna praksa).

58

Vendar se taka rešitev uporabi le, kadar obstaja veljaven referenčni sistem (sodba z dne 22. januarja 2019, Cresco Investigation, C‑193/17, EU:C:2019:43, točka 81 in navedena sodna praksa).

59

Na eni strani je bila v obravnavanem primeru – kot izhaja iz odgovora na prvo vprašanje, točka (a), in zlasti iz točk 32 in 33 te sodbe na eni strani – s pravili starega sistema plač in napredovanj uvedena neposredna diskriminacija zaradi starosti v smislu Direktive 2000/78.

60

Na drugi strani bi se s pravili glede plač in napredovanj, ki se uporabljajo za pogodbene uslužbence, postavljene v boljši položaj, pogodbenim uslužbencem, ki so postavljeni v slabši položaj, omogočilo napredovanje po plačnih razredih brez kakršne koli diskriminacije.

61

Zato v primeru, kakršen je ta iz postopku v glavni stvari, ponovna vzpostavitev enakega obravnavanja pomeni, da se morajo pogodbenim uslužbencem, postavljenim v slabši položaj po starem sistemu plač in napredovanj, vse dokler ne bodo sprejeti ukrepi za ponovno vzpostavitev enakega obravnavanja, priznati enake ugodnosti, kot so tiste, do katerih so bili upravičeni pogodbeni uslužbenci, postavljeni v boljši položaj po tem sistemu, tako glede upoštevanja delovne dobe, dopolnjene pred 18. letom starosti, kot glede napredovanja v plačni lestvici (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2015, Starjakob, C‑417/13, EU:C:2015:38, točka 48).

62

Iz tega sledi, da je pogodbeni uslužbenec, ki je bil po starem sistemu plač in napredovanj postavljen v slabši položaj, upravičen do tega, da mu njegov delodajalec izplača nadomestilo v višini razlike med plačo, ki bi jo moral zadevni pogodbeni uslužbenec prejemati, če ne bi bilo obravnavan diskriminatorno, in plačo, ki jo je dejansko prejemal.

63

Treba je opozoriti, da ugotovitve iz točk 61 in 62 te sodbe veljajo samo, dokler nacionalni zakonodajalec ne sprejme ukrepov za ponovno vzpostavitev enakega obravnavanja (glej v tem smislu sodbo z dne 22. januarja 2019, Cresco Investigation, C‑193/17, EU:C:2019:43, točka 87).

64

Treba je namreč šteti, da čeprav imajo države članice v skladu s členom 16 Direktive 2000/78 obveznost, da odpravijo vse zakone in druge predpise, ki so v nasprotju z načelom enakega obravnavanja, pa jim ta člen ne nalaga sprejetja določenih ukrepov v primeru kršitve prepovedi diskriminacije, temveč jim pušča svobodo, da med različnimi rešitvami, s katerimi se lahko uresniči cilj, ki mu ta direktiva sledi, izberejo tisto rešitev, ki se jim zdi za to najbolj prilagojena glede na položaje, ki so lahko podani (sodba z dne 22. januarja 2019, Cresco Investigation, C‑193/17, EU:C:2019:43, točka 88).

65

Glede na zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje, točka (b), odgovoriti, da če nacionalnih določb ni mogoče razlagati na način, da bi bile skladne z Direktivo 2000/78, mora nacionalno sodišče v okviru svojih pristojnosti zagotoviti pravno varstvo, ki za posameznike izhaja iz te direktive, in polni učinek te direktive tako, da po potrebi ne uporabi nobene nasprotujoče nacionalne določbe. Pravo Unije je treba razlagati tako, da ponovna vzpostavitev enakega obravnavanja v primeru, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, pomeni, da se morajo pogodbenim uslužbencem, postavljenim v slabši položaj po starem sistemu plač in napredovanj, od trenutka, ko je bila ugotovljena diskriminacija, ki je v nasprotju s pravom Unije, in vse dokler ne bodo sprejeti ukrepi za ponovno vzpostavitev enakega obravnavanja, priznati enake ugodnosti, kot so tiste, do katerih so bili upravičeni pogodbeni uslužbenci, postavljeni v boljši položaj po tem sistemu, tako glede upoštevanja delovne dobe, dopolnjene pred 18. letom starosti, kot glede napredovanja v plačni lestvici, in posledično, da je treba diskriminiranim pogodbenim uslužbencem dodeliti finančno nadomestilo v višini razlike med plačo, ki bi jo moral zadevni pogodbeni uslužbenec prejemati, če ne bi bil obravnavan diskriminatorno, in plačo, ki jo je dejansko prejemal.

66

Glede na odgovor na prvo vprašanje, točka (a), ni treba odgovoriti na prvo vprašanje, točka (c).

67

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 45 PDEU in člen 7(1) Uredbe št. 492/2011 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere se za določitev službene dobe pogodbenega uslužbenca pretekla delovna doba, dosežena v delovnem razmerju pri lokalni skupnosti ali zvezi občin v državi članici Evropskega gospodarskega prostora, Republiki Turčiji ali Švicarski konfederaciji, pri organu Unije ali pri medvladni organizaciji, katere članica je Republika Avstrija, ali pri drugih podobnih organih, upošteva v celoti, medtem ko se kakršna koli druga pretekla delovna doba upošteva le v skupnem obsegu največ desetih let in le, če je upoštevna.

68

V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 45(2) PDEU določa, da prosto gibanje delavcev vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom ter drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji.

69

Sodišče je razsodilo, da je člen 7(1) Uredbe št. 492/2011 le poseben izraz načela prepovedi diskriminacije iz člena 45(2) PDEU na posebnem področju zaposlitvenih in delovnih pogojev in ga je zato treba razlagati enako kot ta člen (sodba z dne 5. decembra 2013, Zentralbetriebsrat der gemeinnützigen Salzburger Landeskliniken, C‑514/12, EU:C:2013:799, točka 23).

70

V tem okviru je treba poudariti, da načelo enakega obravnavanja iz člena 45 PDEU in iz člena 7 Uredbe št. 492/2011 ne prepoveduje zgolj neposredne diskriminacije na podlagi državljanstva, ampak tudi vse posredne oblike diskriminacije, ki z uporabo drugih razlikovalnih meril dejansko povzročijo enak rezultat (sodba z dne 2. marca 2017, Eschenbrenner, C‑496/15, EU:C:2017:152, točka35).

71

Zato je treba določbo nacionalnega prava, čeprav se uporablja brez razlikovanja na podlagi državljanstva, šteti za posredno diskriminatorno, če lahko že sama po sebi bolj prizadene delavce migrante kot domače delavce in če so posledično lahko delavci migranti še posebej oškodovani, razen če je objektivno utemeljena in sorazmerna z zastavljenim ciljem (sodba z dne 2. marca 2017, Eschenbrenner, C‑496/15, EU:C:2017:152, točka 36).

72

V obravnavanem primeru je na eni strani očitno, da se ureditev iz postopka v glavni stvari za pogodbene uslužbence uporablja brez razlikovanja na podlagi državljanstva.

73

Zato se ne zdi, da se z ureditvijo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, vzpostavlja različno obravnavanje, ki neposredno temelji na državljanstvu, v smislu člena 45 PDEU in člena 7 Uredbe št. 492/2011.

74

Na drugi strani, kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 91 sklepnih predlogov, je merilo, na katerem temelji različno obravnavanje, to, ali je zadevni pogodbeni uslužbenec dejavnosti, za katere želi, da se upoštevajo, opravljal pri delodajalcih iz člena 26(2) spremenjenega zakona o pogodbenih uslužbencih ali pri delodajalcih iz odstavka 3 tega člena, ne glede na državo članico, na ozemlju katere jih je izvajal.

75

Tako merilo pa očitno ne more delavcev iz drugih držav članic prizadeti bolj kot avstrijske delavce.

76

Vendar je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso Sodišča nacionalne določbe, ki delavcu državljanu države članice onemogočajo, da bi zapustil državo izvora zaradi izvrševanja pravice do prostega gibanja, ali ga od tega odvračajo, pomenijo oviro za to svoboščino, čeprav veljajo ne glede na državljanstvo zadevnega delavca (sodba z dne 5. decembra 2013, Zentralbetriebsrat der gemeinnützigen Salzburger Landeskliniken, C‑514/12, EU:C:2013:799, točka 30).

77

V zvezi s tem je treba dodati, da vse določbe Pogodbe DEU o prostem gibanju oseb in določbe Uredbe št. 492/2011 državljanom držav članic poskušajo olajšati opravljanje poklicnih dejavnosti vseh vrst na ozemlju Unije in nasprotujejo ukrepom, ki bi lahko te državljane postavili v slabši položaj, kadar bi želeli opravljati dejavnost zaposlene osebe na ozemlju druge države članice (sodba z dne 5. decembra 2013, Zentralbetriebsrat der gemeinnützigen Salzburger Landeskliniken, C‑514/12, EU:C:2013:799, točka 32).

78

V zadevi iz postopka v glavni stvari je upoštevanje prejšnje upoštevne delovne dobe, ki je bila dopolnjena pri drugih delodajalcih, kot so navedeni v členu 26(2) spremenjenega zakona o pogodbenih uslužbencih, omejeno na deset let.

79

To osebe, ki imajo več kot deset let poklicnih izkušenj pri teh drugih delodajalcih, zaradi nižjega plačnega razreda, v katerega bodo uvrščene, odvrača od prijave na delovno mesto pogodbenega uslužbenca v Avstriji, ker upoštevna delovna doba, ki so jo dopolnile pri takih delodajalcih, ne bo v celoti upoštevana pri določitvi njihove službene dobe.

80

Delavec migrant, ki bi pri drugem delodajalcu, kot so navedeni v členu 26(2) spremenjenega zakona o pogodbenih uslužbencih, pridobil več kot deset let upoštevnih poklicnih izkušenj, bo namreč razvrščen v isti plačni razred, kot je tisti, v katerega bo razvrščen delavec, ki bo pridobil enake izkušnje, vendar v obsegu do deset let.

81

Poleg tega je lahko delavec migrant, ki ima deset let poklicnih izkušenj, ki se lahko upoštevajo v smislu člena 26(3) spremenjenega zakona o pogodbenih uslužbencih, prisiljen, da zaposlitev išče pri delodajalcih iz člena 26(2) tega zakona, da bi pridobil upoštevne poklicne izkušnje, ki bi mu omogočile, da ne izgubi možnosti, da začne delati kot pogodbeni uslužbenec v Avstriji.

82

Iz tega izhaja, da lahko nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari s tem, da izključuje upoštevanje celotne upoštevne delovne dobe, ki jo je delavec migrant dopolnil pri drugem delodajalcu od tistih, ki so navedeni v členu 26(2) spremenjenega zakona o pogodbenih uslužbencih, delavce migrante, ki so ustrezne poklicne izkušnje pridobili ali jih pridobivajo pri drugih delodajalcih, odvrne od izvrševanja pravice do prostega gibanja.

83

Nacionalna ureditev, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, lahko zato pripelje do tega, da postane prosto gibanje delavcev manj privlačno, kar je v nasprotju s členom 45 PDEU in členom 7(1) Uredbe št. 492/2011.

84

Tak ukrep bi bil sprejemljiv samo, če bi uresničeval enega od zakonitih ciljev, navedenih v Pogodbi DEU, ali če bi bil upravičen iz nujnih razlogov v javnem interesu. V takem primeru je potrebno tudi, da je z uporabo takega ukrepa mogoče zagotoviti uresničitev zadevnega cilja in da ukrep ne presega tega, kar je potrebno, da se ta cilj doseže (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 5. decembra 2013, Zentralbetriebsrat der gemeinnützigen Salzburger Landeskliniken, C‑514/12, EU:C:2013:799, točka 36).

85

Avstrijska vlada v zvezi s tem na eni strani opozarja, da je Sodišče že priznalo, da je to, da se nagradijo izkušnje, pridobljene v zadevnem sektorju, zaradi katerih lahko zaposleni bolje opravlja naloge, ki so mu dodeljene, legitimni cilj plačne politike in da lahko zato delodajalci pri določanju plač upoštevajo le te pridobljene izkušnje. Na drugi strani naj bi se z ureditvijo iz postopka v glavni stvari nagrajevala zvestoba pogodbenih uslužbencev.

86

V zvezi s prvim razlogom, ki ga v utemeljitev navaja avstrijska vlada, je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča to, da se nagradijo izkušnje, pridobljene v zadevnem sektorju, zaradi katerih lahko zaposleni opravlja naloge, ki so mu dodeljene, legitimni cilj plačne politike (sodba z dne 14. marca 2018, Stollwitzer, C‑482/16, EU:C:2018:180, točka 39).

87

Vendar pa je treba take izkušnje za razvrstitev in za izračun plače pogodbenega uslužbenca upoštevati v celoti.

88

Zato za nacionalni ukrep, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, s katerim se upoštevne izkušnje upoštevajo v omejenem obsegu, ni mogoče šteti, da se želijo z njim te izkušnje ovrednotiti v celoti, in posledično ne pripomore k uresničitvi tega cilja.

89

V zvezi z drugim razlogom, ki ga v utemeljitev navaja avstrijska vlada, je treba ugotoviti, da tudi če bi sistem iz postopka v glavni stvari dejansko sledil cilju vezanosti delavcev na njihove delodajalce in tudi če bi tak cilj lahko pomenil nujni razlog v splošnem interesu (sodba z dne 5. decembra 2013, Zentralbetriebsrat der gemeinnützigen Salzburger Landeskliniken, C‑514/12, EU:C:2013:799, točka 38), glede na značilnosti navedene ureditve ovira, ki jo vsebuje, ne pripomore k uresničitvi tega cilja.

90

Ob upoštevanju številnosti delodajalcev, ki so zajeti s členom 26(2) spremenjenega zakona o pogodbenih uslužbencih, se z novim sistemom plač in napredovanj omogoča maksimalna mobilnost znotraj skupine pravno ločenih delodajalcev, ne pa nagrajuje vezanost delavca na določenega delodajalca (glej v tem smislu sodbo z dne 30. novembra 2000, Österreichischer Gewerkschaftsbund, C‑195/98, EU:C:2000:655, točka 49).

91

V teh okoliščinah je treba šteti, da ta časovna omejitev ni utemeljena z nujnimi razlogi v splošnem interesu, kot so tisti, na katere je bilo opozorjeno v točkah 86 in 89 te sodbe.

92

Glede na te preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 45 PDEU in člen 7(1) Uredbe št. 492/2011 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere se za določitev službene dobe pogodbenega uslužbenca pretekla delovna doba, dosežena v delovnem razmerju pri lokalni skupnosti ali zvezi občin v državi članici Evropskega gospodarskega prostora, Republiki Turčiji ali Švicarski konfederaciji, pri organu Unije ali pri medvladni organizaciji, katere članica je Republika Avstrija, ali pri drugih podobnih organih, upošteva v celoti, medtem ko se kakršna koli druga pretekla delovna doba upošteva le v skupnem obsegu največ desetih let in le, če je upoštevna.

93

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: